Novo Netflixovo humoristično serijo; Vesoljske sile (Space Force), sta soustvarila Steve Carell in Greg Daniels, možak, ki je BBC-jevo nanizanko The Office priredil za ameriško občinstvo. Veje ameriške vojske, ki se osredotoča na vojskovanje v vesolju, si jima ni bilo treba izmisliti: predsednik Trump jo je z utemeljitvijo, da je "vesolje najnovejša domena vojskovanja," pred nekaj leti napovedal (to je bil povod za serijo), pred šestimi meseci pa tudi dejansko ustanovil.

Ideja, da je treba po vesolju patruljirati kot po militariziranem območju, je sama po sebi tako absurdna, da se šale pišejo kar same. A morda se je ravno to izkazalo za največjo oviro scenaristov: fiktivne situacije, ki bi jih morda še pred petimi leti razumeli kot farso, v luči resničnih potez aktualne ameriške administracije obvisijo v sivem območju vzporedne resničnosti. Neumnosti, s kakršnimi ima opravka rigidni general Naird (Steve Carell), se niso nikoli zgodile, ampak pravzaprav bi čisto lahko tudi se. In ob tem je nasmešek malo bolj grenak. Kako naj se režimo šali o tem, da poveljništvo oboroženih sil predsednikove ukaze razbira iz njegovih tvitov, če je pa to samo dejanski opis stanja?

Steve Carell, ki je v zadnjih letih dokončno utrdil svoj status tudi onkraj žanra komedije (Foxcatcher, Velika poteza, Mož iz ozadja), bi si za svojo vrnitev k formatu polurnega sitcoma, s kakršnim je zaslovel, zaslužil boljšo serijo kot so Vesoljske sile. Razočaranje je še toliko večje, ker je cela igralska zasedba fenomenalna: tu so še John Malkovich, Lisa Kudrow, Ben Schwartz, Jane Lynch, Noah Emmerich in nedavno umrli Fred Willard, za katerega je bila to poslednja vloga.

General Naird (Steve Carell) se bolj ali manj arbitrarno znajde na čelu novoustanovljenih Vesoljskih sil. Njihova misija je jasna, pa čeprav skoraj neizvedljiva: v tekmi s Kitajsko morajo v nepredstavljivo kratkem času "po Luni zakorakati v vojaških škornjih". Naird je trmast, pogosto aroganten voditelj, ki brez pomislekov preglasi vse dejanske strokovnjake v sobi; to, da ima tudi mehkejšo zasebno plast, ne more biti več kot samo delna rehabilitacija lika.

Večina dogajanja nato odvija v "pisarni", kjer pa namesto računovodij in tržnikov srečujemo astronavte, znanstvenike, specialce in generale. Element indentifikacije s Slehernikovim banalnim birokratskim vsakdanom, ki je bil ključen za uspeh Pisarne, tukaj manjka. Čas preganjamo z epizodami o team-buildingu in simulacijah, vse skupaj pa se stopnjuje proti neizogibni izstrelitvi. Ena cela, s posebnimi učinki natrpana epizoda je denimo posvečena opičjemu astronavtu, ki mu skušajo z znakovnim jezikom dopovedati, kako popraviti modul.

Markova žena Maggie (Lisa Kudrow) že nekje v drugi epizodi pristane v zaporu za 40-60 let. Serija nikoli niti z besedo ne omeni, česa je bila obtožena, kar je najbrž mišljeno kot šala, a deluje samo površno. Kakorkoli že, Mark se nepričakovano znajde v vlogi očeta samohranilca; njegova najstniška hčerka Erin (Diana Silvers) bi potrebovala več starševske pozornosti, kot ji jo Mark zaradi svoje službe lahko ponudi. Maggie medtem predlaga, da bi poskusila odprt zakon: Marka čakajo torej tudi izzivi na ljubezenskem področju (a vsi poskusi romantičnega zapleta s Kelly (Jessica St. Clair) so dolgovezni in nezanimivi.)

Lik Erin je ena od številnih zamujenih priložnosti - nič več kot samo stereotipen lik uporniške najstnice, ki ne naredi ničesar zares uporniškega. V resnici v celi seriji ni ženskega lika, ki ne bi obstajal skoraj izključno v interakciji z Markom. Edina (delna) izjema je astronavtka Angela Ali (Tawny Newsome), ki se zbliža z dr. Chanom (Jimmy O. Yang): njuni skupni prizori prekipevajo od kemije in bi sodili v samostojno romantično komedijo, a jih je premalo in so strpani preveč na rep zgodbe, da bi lahko rešili Vesoljske sile.

Izrazito slabo se obnese tudi Ben Schwartz kot dežurni izvedenec za družbena omrežja Tony Scarapiducci (podobnost z imenom zasmehovanega komunikacijskega direktorja Anthonyja Scaramuccija gotovo ni naključna). Po nadležnosti je zvesta kopija Schwartzovega lika Jean-Ralphia v nanizanki Parki in rekreacija, manjka mu le duhovita komponenta.

Najzanimivejši del Vesoljskih sil je godrnjavo trčenje nasprotij, ki jih utelešata Naird in vodilni znanstvenik njegove ekipe, Adrian Mallory (John Malkovich, ki igra še bolj privzdignjeno različico Johna Malkovicha kot nedavno v Novem papežu). Galantni dandy in rigidni stari vojak ("Lahko sem fleksibilen, če dobim tak ukaz") bi težko bila bolj različna, a se po sili razmer znajdeta v položaju zaveznikov, morda celo prijateljev. Štorij o moških tandemih v popkulturi seveda ne manjka, a bi si serija kljub temu naredila uslugo, če bi v drugi sezoni stavila predvsem na kemijo med svojima protagonistoma. Po dramatičnem zaključku sklepne epizode je namreč jasno, da je druga sezona načrtovana - lahko pa se zgodi, da jo bo mlačen odziv kritikov in občinstva na doslej videno preprosto odplavil.

Ocena: 2/3.