Ker je njeno delo vezano na različne projekte, se nisva pogovarjali samo o sobotnem koncertu, pač pa tudi o njeni novi oddaji, nedavni Evroviziji, hčeri Uli ... No, o nogometu nisva rekli nobene.

Poletna noč je že tradicionalni RTV-dogodek, kakšno težo ima v kontekstu glasbenih prireditev?
Letošnja prireditev bo poklon slovenski klasični popevki, ki opeva Ljubljano, njene ulice, parke, mostove, objeme in poljube. Emona praznuje in praznuje Ljubljana. Slišali bomo 24 glasbenih sprehodov v izvedbi številnih izvajalcev. Vse pesmi bo veliki orkester RTV Slovenija zaigral v izvirnih aranžmajih, kar prinaša velik izziv, kako uspeti pomežikniti sedanjemu času in izvabiti iz črno-bele slike današnjo podobo. Dobro je, da slišimo te skladbe, da vsaj oplazijo naš spomin in pozornost mlajših, da vidijo, kaj je včasih nastajalo. O čem in kako se je prepevalo.

Kaj pa je sploh lahko še za vas izziv pri vodenju takšne prireditve?
Izziv je vedno, tako kar se povezovalnega besedila tiče, interpretacije, kot stati ob velikem orkestru. Pa s Patrikom (Greblom, op. a.) je vedno zabavno, saj je velik profesionalec in na oder vnaša prijetno energijo. Vsekakor mi je v čast voditi tako prireditev, se spomniti vseh velikih mojstrov slovenske popevke, tekstopiscev, skladateljev in aranžerjev. No, saj sem tudi jaz še iz tistih črno-belih časov. (smeh) Kot otrok sem gledala še črno-belo televizijo, najprej pri sosedih, saj je doma še nismo imeli. Povezovati program na javnem, odprtem prostoru pred številnim občinstvom je pa sploh posebna zgodba. Vse je enkrat prvič.

Torej bo to za vas prvič?
Ja, res je. Vodila sem oddaje v studiu in v prireditvenih dvoranah, tudi na odprtem prostoru, a ne pred tolikim občinstvom na Kongresnem trgu.

Veliko prireditev pri nas je v zadnjem obdobju izpeljanih s pomočjo stand-upa, nazadnje na primer Viktorji. Bi lahko tudi prireditev Poletna noč izpeljali na takšen način?
Lahko, seveda, a na povsem drug način. Na tej prireditvi so v ospredju pesmi, ki jih je treba z lahkotnim besedilom pospremiti na oder. Veste, humor mora biti res dober, da zdrži pozornost dveh ur. Tiščati z njim v vse žanre je lahko zelo nevarna reč.

Kdo je vaš najljubši stand-up komik? Kako vam je sploh všeč ta žanr?
Žanr je že v redu, a redko zares tudi duhovit. Zelo veliko slabotnega humorja slišimo v teh nastopih. »Standupovci« morajo imeti najprej pamet in iskrivost, potem pa še karizmo. Še tako dobrega »štosa« si enkrat sit, zlasti, če je interpretacija slaba. Nasmejim se Tadeju Tošu, Juriju Zrnecu, ki je pravi genij, pa Ladu Bizovičarju in Jonasu. No, saj jih precej tudi poznam ne. Včasih si kakšen njihov nastop ogledam na internetu, pa me večinoma pustijo na cedilu. Velikokrat »šmirajo« na nizke dražljaje.

Zelo aktivno je na slovenskih televizijah še vedno prisoten žanr resničnostne televizije. Vsaj na komercialnih televizijah. Bi tudi nacionalna TV lahko imela kakšen resničnostni šov? Je to žanr za nacionalno televizijo?
Je, mislim, da je. Odvisno od vsebine, kaj iščeš, kaj ponujaš, kateri cilj zasleduješ, kakšne vrednote boš izpostavil, kdo so udeleženci oddaje. Lahko bi našli tudi bodočega predsednika vlade, ali kakšnega ministra, ki ga brez televizije ne najdejo. (smeh)

Mislite, da bi dejansko lahko pri nas naredili takšen resničnostni šov?
Seveda, saj politika pri nas je resničnostni šov ..., no, bolj šov, od resničnosti že zelo odmaknjen.

Če bi dobili svojo oddajo v terminu sobota zvečer ob 20.00 na prvem programu, z neomejenimi sredstvi, kakšen žanr oddaje bi pripravili?
Ah, kaj bi z neomejenimi sredstvi, to ni nikogaršnja želja. Zadostovalo bi že to, da bi imeli na voljo tista nujna sredstva, ki jih priprava in izvedba oddaje potrebujeta za sodobno produkcijo in delovne pogoje brez neprestanih zatikanj. Razvijati je treba scenografijo in grafiko in malo zmehčati pojme o tem, kaj sodi na javno televizijo in kaj ne. Po eni strani je preveč predsodkov, do kje se sme, in po drugi preveč mediokritete. In ker je tako, tudi ustvarjalni duh pogosto podleže neki neraziskani všečnosti in predvidljivosti. Še preden se duh razplamti, se že mora ograditi od novosti. Pozablja se, da se televizija tudi gleda in ne le posluša.

Mimogrede, kako je zares z vašo oddajo? Jo boste dobili?
Nihče nima svoje oddaje, gre za oddaje radia in televizije Slovenija. Dobili pa bi jo gledalke in gledalci. A kdaj, se ne ve. Vidite, o tem govorim. O zatikanju brez pojasnil.

Kakšna oddaja bi to bila?
Pogovorna oddaja, tipičen pogovorni šov z zelo različnimi gosti, od znanih osebnosti do »običajnih ljudi«, kar smo pravzaprav vsi, iz raznolikih okolij in različnih poklicev, življenjskih stilov in navad. V oddaji želim vzpostaviti zelo neposreden odnos tako z gosti kot z gledalci. V žanru pogovornega šova ima namreč voditelj svojevrstno vlogo; poleg tega, da je prijazen gostitelj in drzen spraševalec, je tudi osrednji dramaturški element. Postavlja vprašanja, ki zares odsevajo, kdo gost je, kako razmišlja, v kakšni družbi živi; z vprašanji v bistvu že komentira in ne more biti zgolj zaupni prijatelj gosta ali nevtralni voditelj. Tudi sama, kot voditeljica, bi izpostavila, kar je meni v življenju in odnosih pomembno, za kar mi ni vseeno. Lahko gre za nedaven dogodek, za konkretnega človeka, za socialne, psihološke kontroverze s čim manj »politične« korektnosti.

Mario Galunič je pred kratkim pogumno prevzel vodenje razvedrilnega programa na TV SLO. Koliko sploh ima po vašem mnenju v tem trenutku, v teh razmerah in položaju, manevrskega prostora, da se lahko izkaže kot uspešen odgovorni urednik?
V samem začetku, v tem začetnem položaju, kot jo je našel, ali bolje, ki je našla njega, bolj malo. Ker se bo moral verjetno najprej nujno srečati z neko zgodovino, finančno in programsko. To bo zdaj prva reč, ko bo pripravil polletno poročilo. Že tukaj bo videl, kaj je bilo načrtovano, kaj realizirano, katere oddaje so bile le zapisano slepilo in katere so vdrle v program, ne da bi bile načrtovane. Verjamem, da bo zelo hitro dojel način komunikacije in pogovorov na kolegijih in z malo lastne intuicije te odnose »skeniral«. To je včasih celo bolj pomembno od ostalih stvari. Vem pa, da je odločen in vztrajen in da bodo na ekranu kmalu opazne njegove odločitve.

Letos ste bili tudi vodja projekta slovenskega izbora za Pesem Evrovizije. Kaj vas je presenetilo v zgodbi Conchite, bradate avstrijske pevke, ki je letos zmagala?
Nič. Prav nič. Jaz sem mu zmago napovedovala. Nekateri se niso strinjali z menoj, češ to, da ima ženska brado oziroma moški žensko podobo, je sicer intrigantno, izzivalno, po drugi strani pa, da bo odvrnilo od glasovanja zanj tiste bolj konservativne gledalce. Ampak saj ta pesem je konservativna, starikava, malo »bondovska«, torej nam prebudi nekakšen spominski zapis. Conchita pa jo je še odpela brez težav, brez spodrsljajev, s kristalnim glasom.

Vas je morda presenetilo, da Conchita prihaja iz Avstrije, ki je pregovorno bolj konservativna?
Očitno se vsaka država rada okiti celo s perjem, ki ga je prej sama skubila. Ampak, Avstriji je na Evroviziji šlo res slabo. Zmagala je po 48 letih. Tako da verjamem, da so tokrat šli na vse ali nič.

Kmalu po zmagi Avstrijcev na Evroviziji sem na nekem srečanju javnih RTV govorila s predstavniki avstrijske javne RTV. Ko sem jih spraševala o Conchiti, so mi povedali, sicer ne preveč navdušeno, da jih bo izvedba stala 40 milijonov evrov in da so naredili interni razpis, kje v Avstriji bi prireditev sploh izpeljali. Vem, da ste vedno zagovarjali, da se nam splača iti na Evrovizijo. Bi se nam splačalo tudi izpeljati to prireditev? Seveda bi najprej morali zmaga ...
Brez referenduma verjetno ne bi šlo. (smeh)

Letos smo bili priča odmevnemu medijskemu ne-prestopu Slavka Bobovnika na Pop TV. Kasneje je v intervjuju za MMC povedal, da RTV Slovenija ni tako varno zavetje, kot so vsi prepričani. Izjavil je: "Če kdo misli, da je RTV SLO varno zavetje, naj poskusi tu delati 30 let." Se strinjate z njim?
Za človeka, ki je tu 30 let, je ta izjava malo nenavadna. Saj 30 let je kar lepa doba, ne? To pomeni, da je to bilo dovolj varno obdobje. Danes je to drugače. Zlasti za pogodbene sodelavce. Nikdar ne vedo, kdaj lahko postanejo odvečni. Seveda pa je varnost lahko razumeti tudi širše, da dohodek sicer prejemaš, delo pa ti onemogočajo. To je lahko hudo breme za ustvarjalne ljudi. In takrat se t. i. varnost lahko postavi pod vprašaj.

Koliko resnih ponudb ste vi dobili za prestop v kakšen drug medij?
Eno. Ne, dve.

Je prišlo sploh do kakšnih pogajanj?
Ne, le do pogovorov.

Precej aktivni ste tudi na družbenih medijih. Predvsem na Facebooku. Kako zelo se samocenzurirate, ko pišete in objavljate fotografije?
Na začetku se nisem nič omejevala, ko pa sem začela svoje vpise na Facebooku prebirati še v drugih medijih, ko sem videla, da pravzaprav pišem članke namesto njih, tudi fotografije so kar smuknili, sem začela pisati le o tistih stvareh, ki se me trenutno zelo dotaknejo. Težko je sicer neprenehoma imeti v glavi stražarja, saj sem zelo spontan človek, a ni mi vseeno, če je kakšna moja misel napačno interpretirana ali zlorabljena.

Na FB-profilu imate več kot 3000 "prijateljev". Poznate osebno vse, ki ste jih potrdili za prijatelje?
Kje pa!

Kakšno politiko ste potem imeli pri potrjevanju prijateljev?
Na začetku sem pregledovala, kdo so ti ljudje, kaj počnejo, ali imamo kakšen skupni interes ... pa žal nimam časa za to. Veliko prijateljev in znancev iz mlajših let sem spet našla, veliko njih potrdila zaradi korektno, vljudno ali duhovito napisane prošnje. Vem, da je za koga to tudi bližnjica do mojega malo bolj osebnega življenja. Pa me to ne moti, dokler komunikacije tečejo spoštljivo in da me ne zasipavajo s preveč vprašanji in prošnjami. Zgodilo se je namreč tudi, da sem komu pomagala napisati CV in je potem dobil službo, pisali so mi recimo: "sem plesalka, rada bi plesala v kakšni televizijski plesni skupini" ali pa bi kdo rad bil voditelj ... potem sem ugotovila, da sem postala nekakšen zaposlitveni most, če se malo pohecam.

No, pa se je to kar nekako končalo. Ljubša so mi vprašanja na osebni ravni, ki jih tudi dobivam. Na primer, ko se komu kaj zatakne v življenju, sprašujejo me za nasvete o dobrih knjigah, filmih itd. Ljudje me pač zanimajo. Prav na ta način sem spoznala tudi zelo dobro sodelavko, s katero sva delali, ko sem bila varuhinja (pravic poslušalcev in gledalcev, op. a.), spoznala sem jo prek svojega bloga na spletni strani MMC-ja.

Redno se je odzivala na moj blog in videla sem, da je zanimiva, zato sem jo poklicala in sva se dobili. Bila je moja tesna sodelavka 4 leta. Vseeno se mi zdi, da tudi skozi to sito lahko dobiš dobrega znanca ali celo strokovnega sodelavca. Drugače pa se ne odzivam na zgodbe, osebne fotografije otrok, tudi takšnih stvari sama ne dajem na svoj profil. To je moje življenje, ne vem, zakaj bi ga razgrinjala tukaj. Ne bi se nič bolje počutila, če bi še kdo drug to prebral. Dovolj je, da se meni kaj lepega zgodi. Ali hudega.

Ko ravno omenjate otroke, vaša hči Ula je pogosto tarča očitkov o nepotizmu. Po vodenju nekaterih prireditev je postala tudi voditeljica nedeljske popoldanske oddaje. Mnogi so prepričani, da ji je to uspelo prav zaradi vas. Kako to komentirate?
Samo to lahko rečem, da ji ni lahko v življenju. Na srečo sem jo sproti opozarjala, da ne bo lahko biti moja hči. Če bi bila, kaj vem, Neža Novak, bi ji talente hitro priznali, tako pa bo njena pot žal težja, kljub trdemu delu in sposobnostim. Verjamem, da kdo pomisli, da ji mama lahko marsikaj uredi, in jim nič ne zamerim, če si predstavljajo, da gre tudi tako. A veliko lažje bi vprašala za katerega koli kot za lastno hčer. In vedno sem med zadnjimi izvedela, če so jo povabili ali k filmu ali na televizijo. Stojim pa ji ob strani s čustveno podporo kot mama hčeri ali kot prijatelj prijatelju.

Na Facebooku ste se tudi "izpovedali", ko ste izvedeli , da je priznani modni stilist Zoran Garevski na smrt bolan, pa tudi ob njegovi smrti ste na FB-ju pisali o svojih občutkih ob tem žalostnem dogodku. Garevskega ste obiskali tudi v Hospicu. Je bil tudi za vas nekaj posebnega? Kako ste sodelovali z njim?
Sodelovala sva veliko let, pri številnih oddajah. Kot sem tudi napisala, s takšnim dostojanstvom, kot je ta človek odšel ... to je res vsega občudovanja vredno. Veš, da odhajaš ... in si takrat še dodajaš življenje, še raziskuješ druge in sebe. Tudi v poslednjih dneh. Družili in pogovarjali smo se veliko več kot prej. On sam si je želel imeti ljudi okrog sebe. Ni se zaprl vase. Tudi drugače nas je začel gledati in »ocenjevati«.

V nas je začel prepoznavati druge stvari. Zame je bila ta izkušnja izjemno dragocena ... tudi zaradi tega, ker sem ga šele zdaj spoznala. Vse je mirno prenašal. Bil je zelo čuteč, razumevajoč. Enostavno je bil en velik dostojanstven gospod. Ni delal stvari zato, da je imel delo, ampak zato, ker je v tem neznosno užival, ker je moral ustvarjati. Spoštoval je ljudi, s katerimi je delal. In imel toliko miline. Resnično je bil en strašno velik človek. To njegovo minevanje pa je občudovanja vredno. Tudi prek njega sem spoznala Hospic. To je hiša miru in ljubezni. Tudi ljudje, ki tam delajo, žarčijo ljubezen. Zoran je sam rekel, da je to za njega najbolj prijazna zadnja postaja. Terasa, kjer smo se srečevali, je bila polna nasajenih belih rož. Njemu najljubših.