Predsedovanje Donalda Trumpa številni dojemajo kot prelomno, celo usodno, Trump se pogosto označuje za prvega vsaj odkritega rasističnega predsednika, njegove politike in retorika se predstavljajo kot nezamisljive, šokantne. Bolj kritični pogled medtem kaže na Trumpovo sorodnost z njegovimi liberalnejšimi, manj "spektakularnimi" predhodniki, kaže namreč kontinuiteto, čeprav bolj vulgarno in zaostreno, z večdesetletno, če ne kar večstoletno ameriško politično prakso. Ravno v tem pa se skriva tudi del motivacije za predstavljanje Trumpa kot izjemnega, izstopajočega.
"Naredimo Ameriko spet veliko," je na predvolilnih shodih in ves čas predsedovanja vzklikal Trump. Slogan z angleškim akronimom MAGA (Make America great again) nakazuje neko veličastnejšo preteklost, neko nejasno definirano obdobje, ki ga je treba znova vzpostaviti. Pri tem kritični opazovalci ne dvomijo o njegovem resničnem pomenu. "Mislim, da se Trump (rojen leta 1946, op. a.) sklicuje na ZDA v času, ko je odraščal. Ko je prevladoval beli heteroseksualni moški kristjan," je v pogovoru za MMC opevano obdobje skušal določiti profesor z Univerze v Marylandu Michael Reisch. Avtor številnih knjig in člankov s področja socialnih politik in multikulturalizma meni, da je vzpon Trumpa in "trumpizma" omogočila "demografska panika" dela ameriške družbe, ki se boji neizogibnih družbenih sprememb, tako na področju etnične sestave kot položaja spolov.
Da je MAGA le sinonim za "belsko Ameriko", da je zgolj zahteva za vrnitev državne ureditve, v kateri imajo belci tudi uradno nadvlado, ne kaže le sklicevanje ljudi, ki slogan vzklikajo, na čas, ko temnopolti Američani niso bili niti formalno enakopravni, ampak to nakazujejo tudi ekonomske in socialne politike Trumpove vlade. Te namreč na svojih področjih ustvarjajo popolnoma drugačno družbo od tiste, ki naj bi jo posnemali. Medtem ko je bil leta 1967 Ginijev količnik, ki meri dohodkovno (ne)enakost (pri čemer 0 pomeni popolno enakost, 1 pa popolno neenakost), v ZDA 0,397, je bil leta 2018 že 0,485.
Dohodkovna neenakost v ZDA je največja, odkar jo je ameriški statistični urad začel meriti pred več kot 50 leti. Reisch pa ob tem poudarja, da se pogosto spregleda neenakost glede premoženja. Po zadnjih podatkih ima tako 50 najbogatejših Američanov toliko ali več premoženja kot 165 milijonov najmanj premožnih Američanov, pravi. Za večanje neenakosti pa, kot poudarja, ni kriv le Trump, saj se je ta povečevala pod vsemi administracijami v zadnjih nekaj desetletjih. Povprečni letni dohodek gospodinjstev je sicer narasel in znaša nekaj več kot 63.000 dolarjev, a je po poročanju Washington Posta, upoštevajoč inflacijo, približno takšen kot pred 20 leti. Zvezna minimalna urna postavka je recimo že več kot deset let 7,25 dolarja.
Zaostrovanje socialnih politik pod Trumpom
Poročilo posebnega poročevalca Združenih narodov za skrajno revščino in človekove pravice Philipa Alstona iz maja leta 2018, skoraj leto in pol po Trumpovem prevzemu položaja, kaže turobno socialno sliko najmočnejše države na svetu. Okoli 40 milijonov Američanov živi v revščini, 18,5 milijona v skrajni revščini, 5,3 milijona pa v razmerah absolutne revščine. Stopnja revščine med mladimi je najvišja med članicami Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), to velja tudi za stopnjo umrljivosti novorojenčkov. Poročilo še ugotavlja, da državljani ZDA "živijo krajša in bolj bolna življenja v primerjavi s tistimi v vseh drugih bogatih demokracijah".
Alstonovo poročilo ob tem poudarja, da so ameriške oblasti v zadnjih petih desetletjih vprašanje vse večje neenakosti v najboljšem primeru zanemarjale, a da "se zdi, da so politike, sprejete v zadnjem letu, namenoma zasnovane tako, da za revne odstranijo osnovne zaščite, kaznujejo tiste, ki niso zaposleni, in naredijo celo osnovno zdravstveno oskrbo za privilegij, ki se mora zaslužiti, namesto da je iz državljanstva izhajajoča pravica".
Med politikami, ki neenakost v ZDA povečujejo, poročilo izpostavlja davčne olajšave za najbogatejše posameznike in največje korporacije v vrednosti 1500 milijard dolarjev, "radikalno deregulacijo" na področju financ, okolja, zdravstva in varnosti, krčenje oziroma zaostrovanje dostopa do socialnih pomoči, predlog precejšnjega zmanjšanja programa pomoči v hrani, medtem ko so se sredstva, namenjena vojski, močno povečala. Vlada je v tem mandatu skrčila tudi sredstva za subvencije za nastanitev, nasprotovala je povečanju nadomestil za brezposelnost za ljudi, ki so izgubili delo zaradi pandemije novega koronavirusa, ob tem je želel Trump preklicati zakon o dostopni oskrbi, sprejet v času njegovega predhodnika Baracka Obame, ki je omogočil zdravstveno zavarovanje okoli 20 milijonom ljudem. Kot pravi profesor Reisch, so vse ameriške vlade od sedemdesetih let dalje izvajale neoliberalne politike, a vseeno vidi precejšnje zaostrovanje v času Trumpa, predvsem na področjih zdravstva, okolja in priseljevanja.
Poročilo ZN-ovega poročevalca še opozarja, da je "enakost priložnosti, ki je tako cenjena v teoriji, v praksi mit, posebej za manjšine in ženske, a tudi za številne bele delavce iz srednjega razreda". MAGA torej ne pomeni niti poti v izboljšanje položaja belcev v ZDA, kakor si številni Trumpovi podporniki domišljajo, ampak izraz belskega supremacizma, kot je za MMC dejal ameriški aktivist za človekove pravice (in leta 2016 kandidat Zelene stranke za podpredsednika ob kandidatki za predsednico Jill Stein) Ajamu Baraka. Trump se je moral večkrat otepati očitkov o spodbujanju rasizma. A seznam njegovih izjav je predolg, da bi puščal dvom o tem, zakaj si je zagotovil odkrito in srčno podporo skrajno desničarskih gibanj in organizacij, ki zagovarjajo belski supremacizem, med drugim nekdanjega vodje kukluksklana Davida Duka, skupin, kot sta Proud boys in Patriot Prayer, ter številnih posameznih odkritih neonacistov.
Tarča: muslimani, Mehičani, temnopolti
"Mislim, da nas islam sovraži," je marca 2016, devet mesecev pred izvolitvijo, v pogovoru za televizijo CNN dejal Trump. "Ne moremo dovoliti, da v to državo vstopajo ljudje, ki tako sovražijo ZDA in ljudi, ki niso muslimani," je nadaljeval. Decembra leto prej je še kot kandidat za republikansko predsedniško nominacijo predlagal "popolno in celovito zaustavitev muslimanov, ki prihajajo v ZDA", kar je skušal kot predsednik nato udejanjiti s prepovedjo vstopa v državo za državljane sedmih pretežno muslimanskih držav, in sicer Irana, Iraka, Libije, Somalije, Sudana, Sirije in Jemna, pri čemer sta bila Irak in Sudan s seznama pozneje odstranjena. Tudi t. i. prepoved za muslimane ni izvirna domislica Trumpove vlade, ampak le sodobna različica tradicionalnega rasizma v ZDA. Leta 1882 je namreč ameriški kongres sprejel t. i. Zakon o izključevanju Kitajcev, ki je končal priseljevanje iz Kitajske (medtem ko je priseljevanje belcev iz Zahodne in Severne Evrope zakonodaja s sistemom kvot favorizirala vse do leta 1965). Rasizem iz 19. stoletja pa vztraja tudi v 21. "Zakon o izključevanju Kitajcev sicer ni več veljaven, a odločitev vrhovnega sodišča, da je bil ta zakon ustavno dopusten, je še vedno pravna odločitev, na katero se lahko sklicujete in ki odpira vrata podobnim politikam, kot je prepoved za muslimane iz leta 2017," je v lanskem intervjuju za MMC dejal ameriški profesor na področju priseljenskega prava César Cuauhtémoc García Hernández.
Trump se je pri "prepovedi za muslimane" skliceval na vprašanje varnosti, s čimer je muslimane kolektivno predstavil in jih predstavlja še naprej kot posebno grožnjo za varnost Američanov. To počne, čeprav celo ministrstvo za domovinsko varnost pod vodstvom v času Trumpa nastavljenega Chada Wolfa opozarja, da so "najvztrajnejša in najsmrtonosnejša grožnja" v ZDA t. i. domači nasilni skrajneži, med katerimi ministrstvo posebej omenja "belske supremaciste", torej skupine, ki Trumpa podpirajo.
Poleg muslimanov so (bili) Trumpovega besa, žaljivk in rasističnih oznak deležni tudi priseljenci hispanskega rodu, predvsem iz Mehike, a tudi iz srednjeameriških Hondurasa, Gvatemale, El Salvadorja. "Prinašajo mamila, prinašajo zločin, so posiljevalci, nekateri pa so, domnevam, dobri ljudje," je o priseljencih iz Mehike v času predvolilne kampanje dejal Trump, čigar glavna obljuba, s katero je pridobival podporo, je bila izgradnja velikega zidu na ameriški meji z Mehiko. Zid sicer gradijo že 25 let, že pred Trumpom pa so ga tako republikanski kot demokratski predsedniki postavili vzdolž več kot 1000 kilometrov meje. Temnopolti in revnejši ljudje z juga v Trumpovih ZDA niso dobrodošli, češ da so v državo vstopili nezakonito in v njej tako nimajo pravice ostati. Pri tem rasistični temelj takšnega razmišljanja razgali podatek ameriškega ministrstva za domovinsko varnost, da so v nasprotju s pozornostjo medijev med ljudmi, ki največkrat prekoračijo svoje vizume v ZDA in v državi bivajo nezakonito, v samem vrhu Kanadčani. Ti sicer ne potrebujejo vizuma za vstop v ZDA, ga pa potrebujejo za delo, študij ali priselitev. "Če bi hoteli, bi lahko večino naših zaporov za priseljence napolnili s Kanadčani in zahodnimi Evropejci, ki za vstop v državo ne potrebujejo vizuma, a je ne zapustijo, ko bi jo morali. Ti ljudje kršijo ameriško priseljensko zakonodajo tako kot nekdo, ki prečka mejo v puščavi v Arizoni ali preplava reko Rio Grande, da pride v Teksas. A niti pod Obamo niti pod Trumpom nismo videli takšne demonizacije teh ljudi iz bogatih, pretežno belskih držav, kot jo vidimo v primeru Srednjeameričanov in Mehičanov," je še dejal García Hernández.
Predsednik ZDA realnosti ne ustvarja zgolj s politikami, ki jih sprejema, temveč tudi z retoriko. In Trumpova ustvarja strah. Ta pa ima popolnoma otipljive posledice v življenjih ljudi, saj, kot je pojasnil García Hernández, "preprečuje priseljencem, da gredo k zdravniku, zaradi strahu razmišljajo, ali je varno iti na delo ali odpeljati otroke v šolo. Strah jih je ne glede na to, ali imajo vse potrebne dokumente ali ne, celo ne glede na to, ali so državljani."
Ravno retorika je tista, ki Trumpa loči od njegovih predhodnikov, vključno z Obamo, meni Baraka. Po njegovih besedah je razlika odkrit, surov rasizem Donalda Trumpa v primerjavi z bolj sofisticirano, manj neposredno retoriko drugih ameriških predsednikov. A če govorimo o osnovnem značaju številnih politik, ki so jih izvajali Trumpovi predhodniki, dodaja Baraka, je treba pojasniti, da so bile te zavezane ohranjanju t. i. belske moči (white power). V središču tega je set idej, ki se lahko označijo le kot belski supremacizem, opozarja sogovornik.
Ta je viden predvsem v odnosu Trumpa do temnopoltih Američanov. Dolgo, preden je postal dejaven politik, je bil med drugim eden glavnih spodbujevalcev teorije zarote, da Obama ni bil rojen v ZDA in da zato (ne pa zaradi njegove barve kože) ne bi smel postati predsednik. Da temnopolti Američani niso "pravi Američani" in da ne spadajo zares v to državo, je Trump še bolj odkrito sporočil julija leta 2019, ko je štirim do njega kritičnim demokratskim temnopoltim kongresnicam dejal, naj "se vrnejo v popolnoma propadle in z zločinom preplavljene kraje, od koder so prišle", pri čemer je uporabil izraz "infested", ki se uporablja v povezavi z insekti in boleznimi. Trumpa pri pošiljanju temnopoltih žensk iz države ni ustavilo dejstvo, da so vse štiri državljanke ZDA in da je le ena izmed njih rojena v tujini, in sicer Ilhan Omar, ki je v ZDA kot begunka prišla iz Somalije. Po njegovih besedah so vse štiri "prvotno prišle iz držav, katerih vlade so popolne katastrofe, najslabše, najbolj skorumpirane in nesposobne na svetu".
Po poročanju Washington Posta, ki se je skliceval na neimenovane vire, je Trump januarja 2018 v pogovoru s kongresniki nasprotoval obnovi zaščite za priseljence iz Haitija in afriških držav, ki naj bi jih označil za "usrane". Namesto priseljencev iz teh držav bi morali imeti več priseljencev iz držav, kot je Norveška, naj bi po poročanju časopisa takrat dodal Trump. Njegovo zavračanje temnopoltih priseljencev (tudi Američanov) in želja po belih je eden od razlogov, zakaj Trump uživa odkrito naklonjenost skrajno desničarskih, rasističnih organizacij in posameznikov, ki se ji ni nikoli resno odrekel. Nasprotno, ob Trumpovih ceremonialnih obsodbah rasizma takšne skupine pogosto naletijo na njegovo odobravanje in pohvalo. Najbolj znan primer je shod "Združimo desnico" v mestu Charlottesville v zvezni državi Virginia avgusta leta 2017, ki so ga organizirali skrajni desničarji, belski supremacisti in ljudje z nacističnimi zastavami, domnevno kot izraz nasprotovanja odstranitvi kipa konfederacijskega generala Roberta E. Leeja, ki se je v ameriški državljanski vojni boril na strani sužnjelastnikov.
Udeleženci so med drugim vzklikali "Judje nas ne bodo zamenjali", protijudovski slogan, ki izraža teorijo zarote belskih supremacistov, da je "bela rasa" ogrožena zaradi vse večjega števila nebelcev, s katerimi naj bi Judje, ki jih nadzirajo in z njimi manipulirajo, želeli zamenjati belce. V mestu so se zbrali tudi protirasisti, med katerimi je bila ena ubita. 20-letni belski supremacist se je z avtomobilom namreč zaletel v skupino protirasističnih protestnikov in pri tem ubil 32-letno Heather Heyer, še 19 ljudi pa je poškodoval. Trump je v odzivu na dogodke v Charlottesvillu dejal, da so bili "na obeh straneh", tako med protirasisti kot med rasisti, "zelo dobri ljudje". Ajamu Baraka je pri tem jasen. Trump je po njegovem mnenju popolnoma posvečen belskemu supremacizmu. A ideja, da je zdajšnji predsednik najbolj rasističen v ameriški zgodovini, je po njegovih besedah nesmisel. Več kot deset prvih predsednikov je bilo namreč samih sužnjelastnikov, številni poznejši pa so temnopolte Američane rasistično zmerjali, kot Harry Truman, ali izvajali oziroma celo vračali politike belskega supremacizma, kot je rasna segregacija, kot Woodrow Wilson. Baraka sicer znotraj ideje belskega supremacizma uvršča tudi prvega temnopoltega predsednika Obamo, češ da je izvajal oziroma nadaljeval politiko Zahoda in ohranjal njegovo svetovno hegemonijo s pomočjo vojaških posredovanj in vojn, od Jemna do Libije in Sirije. Ta "ameriška izjemnost", katere odkriti zagovornik je bil tudi Trumpov predhodnik, je po besedah Barake le druga stran belskega supremacizma, medtem ko njegovo prvo stran predstavlja MAGA. Gre za dve strani iste miselnosti, istega značaja naseljenskega kolonialnega projekta belskega supremacizma, meni Baraka.
Ne šokantna novost, ampak zaostrena, neizogibna kontinuiteta
Trump je tako po eni strani zaostreno nadaljevanje Obame. Več najostrejših očitkov zoper Trumpa se namreč nanaša na politike, zasnovane in izvajane pod predsedovanjem Obame. Med njimi je koncept ločevanja prebežniških družin in zapiranje otrok v kletke, ki mu je Trumpova vlada le močno povečala obseg, ni pa si ga izmislila. Celo fotografije otrok v kletkah, ki so tako zgrozile ameriško in svetovno javnost, so bile posnete leta 2014, prikazovale pa so otroke, ki jih je zaprla Obamova vlada. Drug primer je gradnja zidu, ta simbol rasizma proti Mehičanom in Srednjeameričanom, katerega izgradnja v času Trumpa je popolnoma neznatna v primerjavi s tisto pod Obamo. Trump je sicer močno zaostril azilno politiko v želji po preprečevanju prihoda priseljencev z juga, a Obama ostaja predsednik, ki je dal izgnati daleč največ temnopoltih ljudi, ki za bivanje v ZDA niso imeli ustreznih dovoljenj.
Ta institucionalizirani rasizem, rasizem, ki ga na bolj ali manj viden način izvajajo institucije, od policije do raznih zveznih agencij in uradov, ter vse večja družbena neenakost in nedostopnost osnovnih storitev, so tisto, kar že od maja, ko je beli policist v Minneapolisu ubil temnopoltega Georgea Floyda, na ulice ameriških mest sili množice protestnikov. A tudi v tem primeru gre zgolj za obsežnejši in dalj časa trajajoči pojav, ki se je v ZDA odvijal tudi pod Obamo. Po smrti temnopoltega najstnika Michaela Browna, ki ga je leta 2014 ubil beli policist, so tudi v Fergusonu v Missouriju potekali množični protesti, tudi takrat so oblasti nanje odgovorile z militarizirano policijo in vojsko oziroma nacionalno gardo. Izgredi, ki jih sproža policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani, imajo v ZDA večdesetletno zgodovino, a pod Trumpom so se protesti proti rasizmu in neenakosti prvič sočasno odvijali v vseh 50 zveznih državah.
Kljub Trumpovi retoriki oziroma ravno zaradi nje uživa trenutni predsednik še vedno precejšnjo podporo, ki pa se je ne da pripisati zgolj rasizmu. Kot je dejal profesor Reisch, je Trump "posledica demografske in kulturne preobrazbe ameriške družbe, ahistorizacije družbe, čaščenja bogastva, vse več nasilja v medijih in športu, poneumljanja izobraževanja". Ko je govor o ljudeh, ki podpirajo Trumpa, Baraka opozarja, da je pripisovati to podporo izključno rasizmu napaka, in povezuje vprašanji identitete in neoliberalizma. Trumpovi privrženci imajo po njegovih besedah težave s sprejemanjem nove resničnosti ZDA kot multikulturne družbe, kjer belci v nekaj desetletjih ne bodo več predstavljali večine. "Ta strah pa je povezan z neoliberalnim kapitalizmom, ki je močno poslabšal življenjski standard delavskega oziroma srednjega razreda in je povzročil hudo zmedo pri teh prebivalcih glede lastne identitete. Ne znajo si razložiti, zakaj se stvari spreminjajo, nato pa pride desničarski demagog, ki pravi, da to ni vaša krivda, a da tudi sistem ni kriv, saj vsi vemo, da je pošten. Krive so liberalne elite, ki so vam odvzele pravice in so pustile, da v državo vdrejo neameriški nezakoniti tujci, krivi so temnopolti, ki se favorizirajo. Ti notranji elementi so krivi za vaše težave. To je padlo na plodna tla, ker teh belih pripadnikov delavskega razreda dolgo ni nihče nagovarjal. Demokrati so jih popolnoma zapustili. Vse to je omogočilo politično krizo, ki smo ji priča v ZDA," meni Baraka. Tudi Reisch trdi nekaj podobnega. Trump je namreč ob izkoriščanju predsodkov in stereotipov podporo pred štirimi leti gradil tudi z obljubami o vrnitvi delovnih mest, o odpiranju novih tovarn, obljubljal je obrambo socialne zaščite. Obljubljal je stvari, ki so dobro zvenele. A kot je še dodal Reisch, "dokler se ZDA ne bodo soočile s temeljnimi strukturnimi neenakostmi v družbi in jih bodo le prikrivale, bo nekdo, kot je Trump, neizogiben".
