V Zbornici kliničnih psihologov Slovenije pravijo, da večina psihologov pri obravnavi združuje različne pristope, nekateri pa se usmerijo zgolj v eno od priznanih psihoterapevtskih smeri, in sicer vedenjsko-kognitivno, psihoanalitično, sistemsko družinsko in skupinsko psihoterapijo. Klinični psiholog in psihoterapevt Peter Janjušević v intervjuju za MMC pojasnjuje, da v javnem zdravstvu uporabljajo samo metode in pristope, ki temeljijo na dokazih o njihovi učinkovitosti in jih priporočajo tudi različna neodvisna strokovna združenja.
Množica psihoterapetskih pristopov je sicer zelo raznolika. Zgolj z namenom razpoznavanja med njimi jih nekatere na kratko predstavljamo. Za večino smo informacije zbrali na spletnih straneh društev, ki te pristope razvijajo.
Vedenjsko-kognitivna terapija je terapija prve izbire pri anksioznih in depresivnih motnjah. Izhaja iz spoznanja o vzajemni povezanosti misli, čustev in vedenja. Vsebuje kognitivni del, ki je usmerjen v prepoznavanje in spreminjanje škodljivih miselnih procesov, in vedenjski del, ki človeku pomaga razvijati boljše vedenjske strategije. Cilj terapije je opolnomočiti ljudi, da si lahko prek prepoznavanja in spreminjanja nefunkcionalnih miselnih in vedenjskih vzorcev pomagajo tudi sami.
"Poleg anksioznih motenj jo veliko uporabljamo pri razpoloženjskih motnjah, kot sta depresija in bipolarna motnja, pri motnjah hranjenja, pri obravnavi otrok in mladostnikov in pri zapletih v okviru somatskih bolezni. Vendar pa ta terapija ni uporabna samo na področju kliničnega dela, temveč tudi pri delu s športniki, glasbeniki, na področju šolstva in socialnega dela. Če ostaneva v okviru duševnega zdravja, jo uporabljamo tudi za osebnostne motnje, bolezni odvisnosti in pri psihotičnih motnjah, kjer pa ni terapija prvega izbora, temveč ima podporno vlogo," pojasnjuje v intervjuju za MMC klinična psihologinja, psihoterapevtka in predsednica Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo Špela Hvalec.
Vedenjsko-kognitivna terapija je kratkotrajna, strukturirana, z velikim številom tehnik in aktivno vlogo udeleženca.
Novejši pristop v okviru kognitivno-vedenjske terapije je čuječnost, ki krepi občutek nadzora nad miselnimi procesi z usmerjanjem pozornosti na doživljanje v danem trenutku. Posameznik se nauči sprejemati negativne občutke, misli, spomine. "V okviru klasične vedenjsko-kognitivne terapije si prizadevamo napačne kognitivne in vedenjske vzorce prepoznavati in spreminjati, tukaj pa gre bolj za to, da misli, kakršne koli že so, sprejmemo, saj nas bodo prej ali slej zapustile. Kot oblaki, ki prijadrajo čez nebo, mi pa ne odpremo dežnika, ker vemo, da bodo tudi odšli," pravi klinična psihologinja in psihoterapevtka Špela Hvalec.
Sistemska družinska terapija se je začela razvijati po drugi svetovni vojni kot poskus izboljšanja slabosti psihoanalitične terapije, ki je bila takrat prevladujoča, pojasnjuje v intervjuju za MMC Miran Možina, psihiater in sistemski psihoterapevt. "Medtem ko je psihoanaliza preučevala notranje konflikte posameznika, se je sistemska terapija usmerila v odnose, saj smo ljudje odnosna bitja, in je vsaka stvar, ki jo doživljamo, del neke interakcije z drugimi ljudmi. Kaj to pomeni? Zgodnji družinski terapevti so začeli ugotavljati, da če je v družini nekdo, ki je depresiven ali anksiozen, se drugi družinski člani temu prilagodijo. In ta prilagoditev je lahko disfunkcionalna, torej takšna, ki vzdržuje in celo krepi pretirano anksiozen ali depresiven vzorec."
V terapevtsko obravnavo je vključena vsa družina oziroma par, če so seveda pripravljeni sodelovati. Pri dolgotrajnejših težavah namreč opažajo pojav, ki mu pravijo "identificirani klient".
"Družinski člani razglasijo enega od svojih članov za bolnega, problematičnega ali motenega in ga v to vlogo vedno znova potiskajo. Seveda pa je vedno vsak družinski član bolj ali manj povezan z vedenjem vsakega drugega člana. In ko tudi psihiater potrdi, da ima, recimo, sin anksiozno motnjo in mu predpiše zdravila, si vsi oddahnejo: "Saj smo vedeli. Mi nismo problem, problem je sin." Tako obstaja nevarnost, da tudi psihiatri ali drugi pomagajoči, če ne razumejo in ukrepajo na sistemski način, pripomorejo k stabilizaciji disfunkcionalnega vedenja. Sistemsko orientirani psihoterapevti pa se tega lotimo drugače. Pozorni smo na to, kako je, denimo, anksiozna motnja posameznika organizirana znotraj njegove družine, ker kar koli naredimo v družini, to vpliva na vsakega njenega člana. Vzorec, ko že vsi vedo, kdo je glavni krivec oziroma kdo je identificirani klient, z različnimi tehnikami, recimo s tako imenovanimi krožnimi vprašanji, zastavljenim vsem članom družine, razrahljamo," pojasnjuje Možina, tudi član Društva za sistemsko psihoterapijo Slovenije.
Psihoanalizi, katere utemeljitelj je Sigmund Freud, pravijo mati vseh psihoterapij, pojasnjujejo pri Slovenskem društvu za psihoanalitično psihoterapijo. "Pri psihoanalitični obravnavi razkrivamo, kako nezavedne vsebine prizadenejo in motijo odnose in vedenjske sheme v sedanjosti ter sledimo njihovemu nastanku in razvoju vse do njihovega izvora v preteklosti. Nezavedne vsebine se kažejo prek prostih asociacij, sanj, fantazij, idej, spodrsljajev ter dinamike medsebojne interakcije med analitikom in analizantom. Ta v terapiji podoživlja in razkriva svoje nezavedne vsebine, njihov razvoj in pojave v raznih življenjskih fazah, s čimer lahko posledično bolje upravlja svoj odnos tako do samega sebe kot do okolja," navajajo v omenjenem društvu. Psihoanalizo so po Freudovi smrti razvijali in nadgrajevali njegovi sodobniki in poznejši analitiki, vendar je osnova ostala nespremenjena, to je delo z odpori in transferjem, pa pojasnjujejo na spletni strani Evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov – Slovenija.
Psihodinamska terapija (uporablja se tudi izraz globinskopsihološka psihoterapija) izhaja iz psihoanalitičnega razumevanja razvoja in delovanja osebnosti, navajajo v Evropskem združenju psihoanalitičnih pristopov - Slovenija. Pozornost psihodinamskega psihoterapevta je usmerjena na raziskovanje zgodnjih izkušenj posameznika v otroštvu. Na podlagi notranjega razumevanja lahko posameznik postopno razvije alternativne načine gledanja nase in na okolje ter drugačne vedenjske odzive, poudarjajo v združenju. "V praksi je psihodinamska psihoterapija izredno integrativno naravnana, saj vključuje poleg tradicionalnega načina dela (govorna terapija, ko klient in psihoterapevt sedita nasproti na način, da se med njima lahko vzpostavi očesni kontakt in se pogovarjata) tudi različne telesne, ustvarjalne, gibalne, psihodramske in druge tehnike, ki bi klientu lahko pomagale pri okrevanju," med drugim navajajo v omenjenem združenju.
Geštalt terapija je humanistična, eksistencialna in izkustvena psihoterapevtska smer, ki poudarja neizogibno povezanost posameznika z njegovim okoljem in njegovo naravnanost k realizaciji svojih potencialov. Pojem "geštalt" izhaja iz nemškega jezika in ima več težko prevedljivih pomenov: oblika, vzorec, celota, pojasnjujejo na Slovenskem društvo za geštalt terapijo SLOGES. Geštalt terapijo zanimajo oblike in vzorci človekovega miselnega, čustvenega in vedenjskega doživljanja oziroma kakšen geštalt tvori. Človek ima pogosto probleme zato, ker njegovi odzivi, ki so bili učinkoviti v preteklosti, v danih razmerah ne ustrezajo več. Eden od ciljev geštalt terapije je omogočiti človeku varno okolje, da si z eksperimentiranjem in raziskovanjem razširi možnost izbire, razpusti neučinkovite vzorce doživljanja oziroma "fiksni geštalt" in prevzame odgovornost za svoje življenje. Namesto vnaprej znanih odgovorov ali rešitev terapevt spodbuja klienta k uvidu, kaj počne in kako to počne, kar ga vodi k sprejemanju lastnih odločitev in odgovornosti za lastno življenje.
Zakonska in družinska terapija izhaja iz relacijskega družinskega modela, kot ga je utemeljil duhovnik, teolog, psiholog in psihoterapevt Christian Gostečnik. V Združenju zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije pojasnjujejo, da zakonska in družinska terapija temelji na predpostavki, da nas močno oblikujejo odnosi, čustvene vsebine in izkušnje, ki jih doživimo v zgodnjih letih življenja. "Namen terapije je prepoznati tiste vsebine, ki klientom otežujejo ali onemogočajo varne, sprejemajoče in razumevajoče odnose. Ko te vsebine prepoznajo, se terapevtsko delo usmeri v podporo in spodbujanje klientov, da v sebi najdejo moč za soočenje in osvoboditev od bolečih preteklih izkušenj."
Transakcijska analiza (TA) je psihoterapija za doseganje osebnostne rasti in sprememb. Zajema vse dimenzije človekovega delovanja: miselno, čustveno, vedenjsko, telesno in duhovno. Ime je dobila na podlagi pojma transakcija, osnovne enote komunikacije med dvema osebama, ki med seboj izmenjujeta verbalna in neverbalna sporočila, navaja Društvo za transakcijsko analizo Slovenija SLOVENTA. Za transakcijsko analizo je značilna kreativna kombinacija kognitivne in psihodinamsko usmerjene psihoterapije, obogatene z vidiki komunikacijske terapije (konstruktivne komunikacije brez nesporazumov in psiholoških iger) in procesi gestalt terapije. Izhaja iz prepričanja, da so ljudje OK, kar pomeni, da je vsak človek, ki se rodi, v redu, torej v osnovi dober in dragocen.
Integrativna psihoterapija poudarja pomembnost celostnega pristopa pri obravnavi ljudi. Njen cilj je integracija čustvenih, kognitivnih in fizioloških sistemov posameznika z upoštevanjem socialne in duhovne dimenzije, navaja Inštitut za integrativno psihoterapijo in svetovanje. Integrativna psihoterapija izhaja iz prepričanja, da se posamezne psihoterapevtske šole nanašajo le na en vidik človekove osebnosti, zato povezuje različne psihoterapevtske pristope (psihoanalitično terapijo, geštalt terapijo, transakcijsko analizo in druge usmeritve).
Psihodrama nudi udeležencem, da s pomočjo spontane dramatizacije in igre vlog pridobijo vpogled v svoje notranje doživljanje in čustvovanje, raziščejo in razrešijo frustracije iz preteklosti ter izboljšajo medsebojne odnose. Izvaja se jo v skupini, v kateri lahko vsak od udeležencev postane pomembno terapevtsko sredstvo za drugega. Osnovna podlaga izvajanja te terapije je igra oziroma odrsko prikazovanje doživljanja posameznika, piše na spletni strani psihodrama.si.
Realitetna terapija je pristop, s katerim se klient ob terapevtu uči ozaveščati, razumeti in spreminjati lastno vedenje skladno z idejo, da sam upravlja svoje življenje. Pristop terapevta sloni na razumevanju, da je človek svobodno in odgovorno bitje, ki je notranje motivirano za spremembe. Terapija omogoča klientu prevzeti nadzor nad svojim življenjem prek spoznanja, da ni objekt oziroma žrtev okoliščin, temveč subjekt dogajanja in da lahko kot svobodno bitje vedno, ne glede na okoliščine, izbere, kako bo ravnal oziroma kako bo izpolnjeval svoje želje in potrebe, med drugim navaja Evropski inštitut za realitetno terapijo.
