Hodil sem po poteh, po katerih je ne tako davno hodilo več deset tisoč ponižanih in razžaljenih Bosancev, na tisoče pobitih. Sedaj pa se odpravljam na dolgo pričakovano pot, na obisk k človeku, ki je bil prav tako med ponižanimi in razžaljenimi, toda v nekem drugem prostoru in času, ki je trajal precej dlje, predolgo in gorja je bilo še več. Sredi branja puščam na knjižni polici odprto knjigo, biografski roman Ponižani in razžaljeni, in se odpravim na pot.

Prisluhnil bom človeku častitljive preteklosti in ugleda, videl ga bom v živo, prvič v življenju, pisca znamenitega romana Nekropola. Ponižan je bil od fašistov in nacistov, razžaljen v komunizmu, za katerega se je predano boril. Zanj so mnogi zapisali, da je moralna avtoriteta našega časa. Morala in avtoriteta. Vem, kako živijo materialne avtoritete, o njih se veliko govori in piše, njim se klanjajo, so gospodarji in gospodje, a morale in moralnih ljudi je danes malo, pa še ti, ki so še ostali, neusmiljeno padajo v pozabo.

Običajne treme zaradi potovanja nimam, odganja jo romarsko vzdušje v meni, podobno tistemu, ki ga doživljam zadnjih nekaj let na pohodu v Srebrenico. Komaj čakam, da se začne.

Vozimo se proti Trstu in med potjo obnavljam spomine na prvi telefonski pogovor z nekdanjim internirancem, najbolj prevajanim slovenskim pisateljem, dobitnikom prestižnih evropskih priznanj na področju literature in humanistike, nagrajencem različnih akademij znanosti in umetnosti, častnim državljanom Evrope in velikim borcem za ohranjanje nacionalnih vrednot. Brezpogojno zagovarjanje nacionalnega in pri tem ne prestopiti mej nacionalizma je uspelo le redkim. Ali obstaja kaj boljšega, kar je treba videti?

Na moj telefonski klic se odzove osebno. Da, to je Boris Pahor, človek, do katerega že nekaj časa iščem pot. Kako naj začnem in kaj naj rečem, kako naj spravim iz sebe prve besede, vsaj besede osnovne olike, da bo izvedel, kdo sem. Ko pogovor nekako steče, me kmalu vpraša: "Zakaj se želite srečati z mano?" Nekoliko v zadregi premolknem kot učenec pred strogim učiteljem in izrečem, kar sem vseskozi čutil: "Preprosto, želim vas videti." Na drugi strani zavlada molk, ki sem si ga razlagal po svoje.

"Vaš članek, prebral sem vaš članek, zelo zanimivo ste napisali, lepo. Pridite." Pove naslov svojega bivališča in pri tem italijansko ime ulice prevede v slovenščino, natančno pojasni, kako naj pridem do njegove hiše, od izvoza avtoceste do prve stopnice hišnih vrat. Na koncu pogovora še pomenljivo zaključi: "Pa saj vi imate tiste sodobne naprave, ne spomnim se, kako se jim že reče."
Po stopnicah se spustim do hiše, ki je brez obzidja, okenskih rešetk, videonadzora in utripajočih varnostnih lučk na vhodnih vratih, brez opozorilnih tabel z grozilnimi sporočili, kaj se lahko človeku zgodi, če ne upošteva prepovedi. V hišah moralnih avtoritet življenje ni ogroženo. Končno sem tu, pri Borisu Pahorju doma.

"Lahko bi šli v dnevno sobo, a je tam vroče in še najraje sem v kuhinji. Oprostite, niti preoblekel se še nisem, saj vidite, v spodnji majici sem." Vse te geste in opravičevanja brez narejene uglajenosti so mi mila in blizka, drugačna od tistih, ki sem jih občasno spoznaval v družbi nekih drugih avtoritet.

Čez spodnjo majico si ogrne srajco in jo zapne le z enim gumbom, v desni roki s koščenimi prsti drži lepo zložen robec, ki ga pri tem malce ovira. Ves čas pogovora skrbi za lastno urejenost, z robcem si briše obraz, ki ga potem vsakokrat natančno zloži in spretno zatakne pod srajco, da ga ni videti. Občasno sname očala in si obriše levo oko. Njegov govor izžareva življenjsko trdnost in akademsko držo hkrati. Opazujem njegove koščene prste. Le koliko muk so prenesli, ponižanj in žalitev, kolikokrat so stali pred smrtjo, koliko krivic popravljali in nazadnje tudi o ljubezni pisali? In spomine pišejo še danes.

"V svojem članku omenjate mojo Nekropolo, iščete vzporednice s Srebrenico. V Nekropoli sem opisal svoje trpljenje, ponižanje – in ponižanja so bila del mojega življenja –, opisal sem svoja srečanja z različnimi ljudmi, povedal njihova stališča, četudi se z njimi nisem strinjal, vendar je to v romanu Ponižani in razžaljeni storil tudi Dostojevski. V tem romanu se lahko najde vsakdo, opisal je tudi mene."
V pogovoru se večkrat povrne na moj članek: "Dobro ste napisali. Ne krivite naroda niti izvršiteljev, saj niso vedeli, kaj počno, to je dobro, krivite tiste, ki bi to veliko zlo lahko preprečili. V Srebrenici se je zgodilo veliko slabega, na izpitu je skupaj z žrtvami padla človeška etika. Holandski bataljon ni opravil svoje naloge, general Morillon bi moral ukrepati. Vaš članek bi bil primeren za objavo tudi v slovenskem prostoru, v sobotni prilogi Dela ali v Primorskih novicah, če lahko članek prevedete v slovenski jezik. Tudi jaz bi vam bil hvaležen. Kaj ste vi po izobrazbi?" Presenečen nad vprašanjem odgovorim malce nerazločno, a sam sebi pritrdi, kar se mu je zdelo pomembno: "Ja, to je univerzitetni študij."

In ko pogovor že steče, ga prekine in reče: "Boste kavico? Moja Bosanka jo bo skuhala – Bosanka v dobrem pomenu besede –, Vera ji je ime, od nedavnega skrbi zame." Na Verinem obrazu se izriše nasmeh mile ženske sramežljivosti. Poznam ta nasmeh, prihaja iz mojih rojstnih krajev, pogosto je na obrazih mojih sorodnikov, ko na dom pridejo obiski.

Na kuhinjski mizi leži v stanju pripravljenosti pisalni stroj, iz katerega moli list papirja z nekaj izpisanimi stavki. Ujame moj pogled in pojasni: "Tipkam nanj, še je dober, a z njim težko popravljam besedilo. Pišem, čeprav slabo vidim na eno oko. Imel sem operacijo na levem očesu. To moje oko je nekaj posebnega. Dolgo je krvavelo, počasi se celi. Tudi današnji obisk je nekaj posebnega, zapisan bo v mojih spominih."

Vera pripravlja kosilo in že vse diši po opojni domačnosti, a kaj, ko se bliža slovo in vrnitev v Ljubljano. In na koncu kot po navadi pride na vrsto slikanje za spomin. Iz vljudnosti ga vprašam: "Ali vas lahko objamem?" – "Lahko okrog pasu, a ne čez ramo. Nočem pokroviteljstva. Objem z roko na rami je pokroviteljski." Mimogrede si zapenja srajco s preostalimi gumbi, dokler jih ne zapne vse do zadnjega. Počakam, da si uredi še lase.

"Vedno ponavljam, da je rešitev za človeštvo ljubezen, ljubezen do sočloveka, z ljubeznijo tudi lakoto v svetu rešimo. Meni so očitali dolgovezenje, res se ne smemo ponavljati ... samo to vam mora nekdo drug povedati, tako kot je meni moja urednica. Ugotovil sem, da je imela prav, in sem jo upošteval. Ko pa gre za izkazovanje ljubezni, je ponavljanje dovoljeno."

Nasproti mene visi na osrednjem delu kuhinjske stene družinska slika. Ne ugibam dolgo, to je Radoslava, slika o Radi, tista prelepa in pogumna ženska iz romana Knjiga o Radi. Pripoved o ljubezni, o Radi, nikakor ne steče kot vse drugo; več je postankov, več zamišljenosti, obotavljanja v pripovedi. Izpod srajce izvleče skriti robček in si obriše obe očesi. "Ja, bila je moja ljubezen več kot petdeset let, moja žena, o njej sem knjigo napisal, vedno je bila lepša, kot je videti na slikah. Plemenita ženska je bila, včasih se mi zdi, da je nisem bil vreden. Tako je bilo."

Poslavljava se že tretjič, pa se nama nikakor ne uspe raziti, vedno je še kaj dodati. Zapomnil si bom tudi tisto, o čemer nisva govorila. O letih in častitljivi starosti namreč nisva rekla niti besede. Morda zato, ker leta za pisca Nekropole niso omembe vredna in jih ne časti.
Boris Pahor je torej prebral moj članek, v njegovih spominih bom, spil sem kavo s pisateljem Nekropole na njegovem domu. Saj kavo po navadi pijemo s prijatelji in tovariši v kavarnah. Da, danes lahko rečem, da sem dosegel več, kot sem si mislil. Odprla se mi je še ena knjiga, knjiga brez naklade, v enem samem izvodu. Kupiti je ni mogoče, le doživeti jo je treba. Sreča, sanje ali resničnost, kar koli že to v resnici je, se je zgodilo in je zapisano, vredno je, tudi če bo trajalo samo za časa našega spomina.

Poslavljam se od svojega vzornika, ponosa vseh nas, poslavljam se tudi od Bosanke Vere, ki Borisa Pahorja drži pod roko na pragu njegove hiše.

Doma na knjižni polici leži odprta knjiga z začetka te poti, Ponižani in razžaljeni, in na zadnji platnici preberem izbrano misel: To razgrebanje rane in naslajanje nad bolečino sem razumel: to je užitek mnogih ponižanih in razžaljenih …

Borisu Pahorju za 105. rojstni dan.
Verd, 26. avgusta 2018