Nedavni atentat Združenih držav Amerike (ZDA) po ukazu predsednika Donalda Trumpa na iranskega generala Kasema Solejmanija je nevarna novost na parketu mednarodnih odnosov. Evroposlanec in pravnik Milan Brglez je pred dnevi opozoril, da gre za še nevideno kršitev mednarodnega prava. Postavlja se nevaren precedens v mednarodni politiki, ki lahko potencialno vodi v popoln kaos. Si bo po novem katera koli država A pridržala pravico, da je določen general ali politik države B, s katero sploh ni v vojni, "takojšnja grožnja" in ga lahko ubije na lastno pest? Če je odgovor ne, zakaj to lahko naredijo ZDA in kje so ob vsem tem Združeni narodi (ZN), ki naj bi varovali mednarodno pravo in mir na svetu? Da pravila igre niso za vse enaka, že zelo dolgo ni nobena skrivnost.

Zamenjave režimov, atentati in odstavljanja tudi legitimno izvoljenih predsednikov so sicer stalnica in se v tem oziru ni zgodilo popolnoma nič novega, je v intervjuju za MMC dejal ddr. sociologije in politologije Rudi Rizman, zaslužni profesor na ljubljanski in bolonjski univerzi. Nova je zgolj brutalna odkritost ameriškega predsednika Trumpa, ki takoj na družbenem omrežju tvitne o "čudovitem orožju", ki bo "uničilo sovražnike", in za retoriko leporečja ne skriva, kaj v resnici počne.

Ob vojnah, ki jih netijo ZDA, Evropa v svojem očitno podrejenem položaju bodisi kima ali pa nemo molči. Evropska unija (EU) bo po Rizmanovih besedah morala sama plačati za svoje "nerazumno in barbarsko" obnašanje, in sicer najprej z novimi valovi množic beguncev, ki bodo, ko bo znova počilo, krenile tudi proti Evropi. Profesor Rizman je bil med drugim član uglednega Russllovega razsodišča in je eden od ustanovnih članov Mirovnega inštituta v Ljubljani.

Vabljeni k branju intervjuja.

Sorodna novica Kako bo iranski "mučenik Solejmani" spremenil podobo Bližnjega vzhoda?

Začniva z zadnjo avanturo, ki si jo je privoščil predsednik ZDA Donald Trump z atentatom na iranskega generala Kasema Solejmanija. Da neka država odkrito izvaja atentate na predstavnike druge države, s katero ni v vojni, je bilo še včeraj nepredstavljivo, kajne?
Pravzaprav nič novega. ZDA že dolgo izvajajo atentate in odstavljajo demokratično ter legitimno izvoljene predsednike na oblasti. To so že prej počele v Iranu, ko so odstranile z oblasti ne kakega verskega skrajneža, temveč socialdemokratskega predsednika Mosadeka (Mohamed Mosadek, iranski premier med letoma 1951 in 1953, op. a.), na njegovo mesto pa postavile avtokrata in monarha Reza Pahlavija. Podobnih primerov v drugih državah pa je bilo še nič koliko, od Čila, kjer so ZDA postavile na oblast diktatorja Pinocheta (Auguste Pinochet, predsednik Čila od 1974 do 1990, op. a.) bile v Kongu odgovorne za smrt Lumumbe (Patrice Lumubma, premier Konga leta 1960) itd. Nazadnje omenimo še primer libijskega voditelja Gadafija (Moamer Gadafi, na položaju od 1969 do 2011), ki so ga odstranile skupaj z Veliko Britanijo in Francijo ter zanetile v tej državi državljansko vojno.

Nova je odkrita brezbrižnost v smislu, kaj nam pa morete, ki ima Trumpov podpis. Grožnje so letele celo na kulturne spomenike. Zelo nediplomatska govorica, je govoril hitreje, kot mislil?
Žal je govoril natančno tisto, kar misli. O kulturi Trump nima dobrega mnenja, ravno nasprotno. Tudi doma, opirajoč se na ideologijo neoliberalizma, radikalno zmanjšuje finančno podporo države kulturi. Mislim, da Trump ne bi oporekal nacističnemu ideologu Goebbelsu, ki je pri izrečeni besedi kultura najprej pomislil na revolver. Mednarodno pravo seveda ne dopušča uničevanja kulturnih spomenikov in še marsičesa drugega. Talibani oz. islamska država imajo pri Trumpu dragocenega zaveznika!

Zdi se, da je uboj generala prej kot kakršno koli korist ZDA prinesel strel v koleno. Iraški parlament je ameriškim vojakom odrekel gostoljubje, završalo pa je tudi na Trumpovi domači politični sceni. Je bilo vse skupaj bolj šov za domačo javnost?
Gre za politika in politiko, ki se opira na to, da ji tudi njene uničujoče poteze koristijo. Seveda pri tem ne gre samo za Trumpovo 'iznajdbo', tako so ravnali tudi že prejšnji predsedniki, na primer Bill Clinton in Barack Obama, se pravi, ne glede na njihovo strankarsko pripadnost. Pri tem ZDA in Izrael posnemajo drug drugega. Izrael je v času izvajanja te politike izvedel najmanj 2.700 usmrtitev zunaj Izraela. Šiiti so z usmrtitvijo generala dobili novega mučenika, ki po šiitski veri zahteva maščevanje in videti je, da se tega Trump niti ne boji preveč, ker njegova politika temelji na produciranju sovražnikov, ki mu lahko v končni posledici celo pomagajo pri ponovni izvolitvi.

Trump je leta 2012 za takratnega predsednika Baracka Obamo trdil prav to, da bo napadel Iran, da bi bil lažje ponovno izvoljen. Ironija?
Ne le ironija, temveč predvsem demagogija, s katero zapeljuje svoje državljane, ki se niti ne morejo spomniti vseh njegovih nasprotujočih si trditev. Kaj nam pove na primer to, da je v času svojega mandata, po ocenah neodvisnih ustanov, izrekel že najmanj petnajst tisoč laži?

Kaj sploh lahko spremeni odstranitev enega generala, pa naj bo še tako spreten?
Iranci bodo brez problemov našli drugega generala, ki bo verjetno še bolj odločen in agresiven pri izvajanju svojih ciljev, predvsem za zavarovanje šiitov v Iraku in drugih državah. V Iraku predstavljajo celo večino, v drugih sosednjih državah pa so manjšine, ki štejejo dobra dva milijona ljudi. V Iraku jih je diktator Saddam Husein, takrat ameriški prijatelj oz. zaveznik, pobil več kot 10.000, od otrok do starcev. Iran je seveda do določene mere upravičen, da zavaruje svoje etnične člane v državah, kjer so šiitsko manjšino maltretirali in pobijali.

Evroposlanec Milan Brglez je dejal, da gre za do zdaj še ne videno kršitev mednarodnega prava. Odziv EU-ja pa je bil precej mlačen, predvsem Iran so opozorili, naj se vzdrži eskalacije položaja. Veliko se govori o iranskem povračilnem udarcu, o povodu, uboju generala, pa ni slišati kaj dosti. Zakaj ne?
Poslanec ima prav o kršenju mednarodnega prava. Ob tem je treba spomniti, da ga Trump v svojem inavguralnem govoru ni omenil niti z besedo, še več, omenil ni niti demokracije in ne ameriške ustave, še manj človekovih pravic. To veliko pove, s kakšnim predsednikom imamo opraviti ta čas v ZDA. Evropa se še vedno noče ali ne more osvoboditi svojega podrejenega statusa do te države in bodisi prikimava ali je v najboljšem primeru tiho ob še tako agresivni politiki omenjene velesile. Na koncu bo seveda morala sama plačati ceno za tako nerazumno in v bistvu barbarsko obnašanje ‒ najprej z novimi valovi množic, ki se bodo valile z Bližnjega vzhoda, ker bodo bodisi reševale svoja življenja bodisi bežale iz svojih uničenih gospodarskih okolij.

Majhne države na vojaškem področju, kot je Slovenija z na primer šestimi vojaki v Erbilu, ne morejo kaj dosti storiti. Kje bi lahko pustila tudi Slovenija svoj pečat? Je to morda pokončnejša diplomacija?
Za pokončnost diplomacije je najprej potrebno dobro poznavanje problema, včasih tudi nekaj poguma in drznosti, včasih pa je bolje molčati. Slovenija bi se morala od časa do časa, morda je zdaj ta trenutek, vprašati, ali še vedno velja, kot v času njenega vstopanja, da smo s članstvom v Natu v resnici še vedno na strani varnosti ali pa smo danes zaradi članstva celo bolj ogroženi? Take razprave, kot lahko vidimo, politični mainstream politično kriminalizira. Na primer, ali opcija nevtralnosti, za kakršno so se odločile nekatere evropske države, resnično ni primerna za našo državo? To bi bil dober test za državo, ki se ponaša z demokracijo. Resneje, in ne samo kot uporabnega 'kimavca', pa bi nas jemali tudi naši zavezniki.

Sociolog religije in poznavalec regije Primož Šterbenc je dejal, da je politika ZDA postala talec Izraela, ki dirigira njihove poteze na Bližnjem vzhodu. A pritisk na Iran nikakor ni v interesu ZDA, saj ga tako potiskajo v naročje Kitajske in Rusije. Bi se strinjali?
Trump deluje instinktivno in sploh ne posluša strokovnjakov, ker ve vse bolje od vseh. Rusija in Kitajska prej nista nikoli računali na takšno ameriško 'darilo', ki posledično na eni strani povečuje njuno geopolitično težo in na drugi dokazljivo zmanjšuje ameriško. Vloge izraelskega lobija v ZDA seveda ne smemo prezreti, vendar je še bolj res, da so tiste, ki v tem oziru vodijo igro kljub vsemu ZDA. Tudi ne smemo prezreti, da se ameriški vojnoindustrijski lobi zaradi takšne uradne politike ZDA na tem območju še zdaleč ne pritožuje, dobički v zvezi s prodajo orožja se še naprej ali celo bolj povečujejo.

Dogajajo se številni poskusi dogovora, kot je bil jedrski dogovor pod patronatom EU-ja, ki nikoli zares ne uspejo. Se od Irana zahteva nemogoče ali je bolj krivo to, da Iran ni pripravljen na noben kompromis? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi se odnosi med ZDA in Iranom popravili?
Vsekakor bi bilo bolje, če se jedrski klub ne bi širil, tudi ne na Iran. V resnici pa niso želje po atomskem orožju nič manj 'legitimne' od ameriških, izraelskih in drugih. S tem, ko uradna politika po svojem okusu oz. interesih, že desetletja ureja razmere v Iranu in zaostruje odnose s to državo, seveda samo še povečuje njene 'apetite' po jedrskem orožju. Jedrski sporazum v zvezi z Iranom, ki so ga podpisale EU in ZDA ter Rusija, je bil optimalna rešitev, vendar se mu je Trump odpovedal, tako kot tudi že prej pariškemu podnebnemu in druge administracije pred njim številnim drugim mednarodnim sporazumom, začenši s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki je ostala neratificirana, konvencijo o človekovih pravicah otrok itd. Kako bi se lahko popravili odnosi z Iranom? Rekel bi, da sta platno in škarje vendarle v rokah vojaško in ekonomsko najmočnejše države na svetu – ZDA.

Se na mednarodnem parketu modrega planeta že lep čas pogrezamo v novo vedno bolj vročo hladno vojno, za katero je značilno, da se strani bojujejo prek posrednikov t. i. proxijev na ozemlju tretjih držav, kot sta trenutno Sirija in Irak?
Takšnemu stanju smo bili priča že kmalu po koncu hladne vojne in ni tajnost, kdo ima moč, da nekaznovano krši mednarodne norme ter zasleduje svoje ekonomske in politične interese.

V primeru direktne vojne z Iranom se pogosto omenja tretja svetovna vojna, so zadnji dogodki lahko nov nevaren tlakovec na poti tja?
Za prebivalce vpletenih držav je tretja svetovna vojna že tu: vzemimo samo primere pol milijona žrtev kriminalne vojne v Iraku, nato žrtve v Siriji, Libiji, Afganistanu. 'Strašenje' s tretjo svetovno vojno, do katere lahko sicer tudi pride po kakem naključju, kot je bil to že večkrat primer v zgodovini, je v bistvu namenjeno temu, da se tisti deli sveta, ki ta čas (še) niso v njej, počutijo v takem svetu mirni in zadovoljni. Vendar, tako kot nekoč v Španiji (Španska državljanska vojna 1936 - 1939, op. a.), na koncu v tem smislu vendarle zvoni vsem.

Zaradi ameriškega neupoštevanja pravil igre se je o začetku konca organizacije Združenih narodov govorilo že po 11. septembru, ko sta v terorističnem napadu padla newyorška dvojčka. Sledila je nezakonita invazija na Irak leta 2003 brez mandata ZN-a. Kako naj ZN brani mednarodni pravni red, če pa v Varnostnem svetu sedijo države, ki ga same kršijo?
Od davnih sanj o OZN-u (Organizacija združenih narodov, op. a.) kot garantu za mir na svetu je resnično ostalo bore malo. V Varnostnem svetu ima privilegirano pravico do veta pet držav, ki so največje prodajalke orožja na svetu in tudi odgovorne za sprožanja največjega števila velikih vojn in vojaških konfliktov. Brez OZN-a, bi kdo rekel, da bi bilo sicer še slabše, vendar je to težka uteha za to, da si države, ki so odgovorne za vojne, s sklicevanjem na to organizacijo na sprevržen način z njo umivajo svoje krvave roke.

ZDA so nedavno zavrnile vizum iranskemu zunanjemu ministru, ki tako ni mogel spregovoriti pred varnostnim svetom ZN-a v New Yorku. Država gostiteljica naj po pogodbi sicer ne bi smela odločati, koga lahko določena država pošlje ...
Tudi ta primer je dodatni dokaz za to, koliko je državi gostiteljici mar za miroljubno reševanje sporov in spoštovanje oz. nespoštovanje mednarodnega prava.

OZN je nastal takoj po drugi svetovni vojni, kako bi ocenili njegovo dediščino? Je svojo zgodovinsko vlogo že odslužil? Kakšen "krasni novi svet" se nam obeta?
Svet, ki se nam obeta, žal spominja na vračanje v obdobje pred drugo svetovno vojno s tem, da so današnja rušilna orožja bistveno nevarnejša, ker skupaj z nerazumno ekonomijo uničevanja planeta grozijo tako človeški civilizaciji kot planetu. Dediščina OZN-a je praktično amputirana s strani vodilnih mednarodnih in geopolitičnih igralcev, verjetno pa je ta čas preveč optimistična želja po novi mednarodni ureditvi in dogovoru, ki bi ne le opolnomočil nekdanji OZN, temveč ga usposobil za to, da bi bil kos novim ekološkim in miroljubnim izzivom.