Te besede je v začetku decembra, ko so mnoge države, izčrpane od boja s koronavirusom, iskale pot k sproščanju ukrepov, izrekel generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. Politikom, voditeljem, ljudem je želel položiti na srce, naj bo to težko, nenavadno leto opomnik, da je treba spremeniti naše navade in v tej zdravstveni krizi najti tudi zdravilo za okolje. "Človeštvo bije bitko z naravo, kakršne v zgodovini ni še nikoli. Naše vedenje je samomorilsko. Narava nam že vrača udarce – in vse močnejša in vse bolj razjarjena je. Biotska raznovrstnost izginja, milijonu vrst grozi izginotje. Celotni ekosistemi izginjajo pred našimi očmi. Dejavnosti ljudi so razlog, da drvimo v kaos. A obenem smo tudi ljudje tisti, ki lahko ta kaos preprečimo," je bil dramatičen in nagovor na prireditvi Stanje planeta končal z besedami: "Naša ključna naloga v 21. stoletju bo ustvariti premirje z naravo. To mora biti prioriteta za vsakogar, kjerkoli."

Leto 2020 se je svet bojeval z virusom, zato so bile okoljske in podnebne težave držav in Zemlje kot celote potisnjene ob stran. A narava v tem času ni čakala na naše ukrepanje – in nas na to vedno znova tudi opominjala. Leto 2020 je bilo eno najtoplejših do zdaj – se spomnite neverjetne novice o vročinskem valu na Arktiki, kar je povzročilo tudi rekordne izgube ledu v arktičnem krogu. Tudi Sibirija se je od maja do julija spoprijemala z ekstremno vročino – v mestu Verhojansk so izmerili neverjetnih 38 stopinj. V puščavski Dolini smrti v ameriški zvezni državi Kaliforniji se je živo srebro povzpelo do 54,4 stopinje Celzija, kar je najverjetneje najvišja izmerjena temperatura vseh časov.

Skozi glavna vrata so se v naša življenja vrnili plastični izdelki, ki se nalagajo na odlagališčih, v morjih in vsepovsod drugje. Orkanska sezona v Atlantskem oceanu je bila tako pestra, da je strokovnjakom zmanjkalo črk abecede za poimenovanje neviht. Gasilci so se bojevali z obsežnimi gozdnimi požari – spomnimo se le poročil iz Avstralije, zahodnega dela ZDA, Rusije, Arktike, Južne Afrike. Afriške in azijske države so močile poplave. Raziskovalci so opozorili, da zaradi uničevanja habitatov in podnebnih sprememb dvema petinama rastlinskih vrst na svetu grozi izumrtje. Nič bolje ne gre živalskim vrstam, saj sta v zadnjih 50 letih izginili kar dve tretjini živali. ZDA so medtem tudi uradno izstopile iz Pariškega podnebnega sporazuma, države pa si postavljajo bolj ali manj ambiciozne cilje za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in podnebno nevtralnost.

"Podnebne spremembe so letos še bolj intenzivne, a se jih večina ljudi manj zaveda, saj je (bila) v ospredju predvsem (ali samo) pandemija. Pa vendar – četudi se je svet dobesedno čez noč zaradi epidemije skoraj ustavil, podnebna kriza ne počiva. Posledice podnebnih sprememb so vsako leto bolj brutalne, saj ne naredimo dovolj za njihovo blaženje, pa tudi s prilagajanjem nismo dovolj dobri. Suše, poplave, vročinski valovi so vedno bolj intenzivni in vedno več jih je. Morska gladina se dviga, zakisujejo se oceani, podnebne spremembe predstavljajo tudi zdravstveno grožnjo in ogrožena je zanesljivost oskrbe s hrano. Take nemogoče razmere ženejo v beg vsako leto milijone ljudi. Poleg tega smo na pragu šestega množičnega izumrtja vrst, edinega, za katerega je kriv človek. Pot, na kateri smo trenutno pri obravnavi podnebne krize, pomeni grožnjo obstoju človeške civilizacije in zemeljskih ekosistemov, ki podpirajo življenje," je leto 2020 skozi okoljska očala za MMC ocenila Gaja Brecelj, direktorica okoljevarstvene nevladne organizacije Umanotera.

POŽARI – Od "črnega poletja" v Avstraliji do "podnebnega piromana" v ZDA

Leto se je začelo ob zgroženem opazovanju apokaliptičnih prizorov obsežnih požarov v Avstraliji, ki so izbrisali celotna območja – in skupaj z rastjem so izginile tudi živali, na milijone. Divjanje ognja se je zaradi suše začelo neobičajno zgodaj, že junija leta 2019, vrh pa doseglo decembra in januarja, kar so mediji poimenovali "črno poletje". Do marca je zgorelo 186.000 kvadratnih kilometrov gozda, uničenih je bilo skoraj 6000 hiš, umrlo je več kot 30 ljudi. Ogenj je januarja dosegel celo 11.000 kilometrov oddaljena Argentino in Čile, prebivalci pa so morali zaradi hude onesnaženosti ostajati za štirimi stenami. Ves čas so se kresala mnenja o vzrokih za takšen obseg in moč požarov, govorilo se je o prepoznem in napačnem ukrepanju gasilcev, drugi so razlago iskali v podnebnih spremembah, do česar je bil premier Scott Morrison ves čas kritičen.

Najslabše so jo odnesle živali. V nedavno objavljenem poročilu piše, da so bili avstralski požari "ena najhujših nesreč za prostoživeče živali v sodobni zgodovini", saj so prizadeli kar tri milijarde živali, med njimi skoraj 2,5 milijarde plazilcev. Požari so prizadeli tudi 143 milijonov sesalcev, poročilo povzema Guardian; med njimi milijon vombatov, po pet milijonov kengurujev, netopirjev in ptičev, 39 milijonov polhov vrečarjev, 50 milijonov podgan in miši, 61.000 že tako ogroženih koal in tako naprej. Zgorelo je območje, veliko 12,6 milijona hektarjev, kar je skoraj toliko, kot je velika Anglija.

Tudi na drugem koncu sveta, v Kaliforniji in zahodni obali ZDA, so se razplamteli požari. Letošnja požarna sezona v Kaliforniji je bila najdaljša in ena najhujših, saj so se gasilci septembra bojevali s petimi največjimi požari v zgodovini države. Običajno tam požari divjajo oktobra in novembra. Letos so zaznali kar 8600 požarov v naravi, ki so uničili 16.600 kvadratnih kilometrov površin, 9200 objektov in zahtevali 31 življenj. Več študij je jasno pokazalo povezavo med vse pogostejšimi požari, ki divjajo v zadnjih letih, in podnebnimi spremembami, saj znanstveniki trdijo, da so se naraščanje temperature in pogostejše suše v Kaliforniji ter tradicionalne jesenske sezone požarov v naravi podaljšali na praktično vse leto.

A predsednik države Donald Trump je ob teh opozorilih le zamahnil z roko in za požare okrivil slabo upravljanje gozdov, nato pa izjavil: "Kmalu se bo začelo hladiti, boste videli." Takrat še predsedniški kandidat Joe Biden ga je zato označil za "podnebnega piromana".

Poleti je neobičajno veliko gozdnih požarov – štirikrat več kot lani – divjalo tudi v arktičnem krogu, za kar so bila vzrok poleg visoke temperature suha tla in udari strel. Znotraj arktičnega kroga so samo julija našteli več sto požarov, v Rusiji so se z ognjem bojevali v enajstih izmed 49 regij. Svetovna meteorološka organizacija (WMO) je število gozdnih požarov na severu celine označila za "dogodek brez primere". "Govorimo o največjih požarih na Zemlji, nekateri pokrivajo celo območje, večje od 100.000 hektarjev. Zaradi njih je količina ogljikovega dioksida, izpuščena v zrak v arktičnem krogu, junija letos večja od količine ogljikovega dioksida, izpuščenega v zrak na tem območju v celotnem obdobju med letoma 2010 in 2018," je dejal britanski geograf Thomas Smith.

SEGREVANJE OZRAČJA – "Zvonijo vsi alarmi"

Združeni narodi so v začasnem svetovnem podnebnem poročilu – končno bo objavljeno marca leta 2021 – ugotovili, da bi bilo lahko leto 2020 eno izmed treh najtoplejših let od začetka sodobnih meritev leta 1850, morda celo toplejše kot rekordno leto 2016. Od začetka meritev bo najtoplejše desetletje obdobje med letoma 2011 in 2020, najtoplejših šest let pa med letoma 2015 in 2020.

Letos naj bi bila povprečna svetovna temperatura 1,2 stopinje Celzija višja od tiste v predindustrijski dobi. Ekstremno visoke temperature so bile izmerjene na kopnem in morju, še posebej na Arktiki. Satelitski posnetki kažejo na izjemno nizko raven arktičnega ledu, saj so novembra izmerili drugi najmanjši obseg ledu od začetka merjenj leta 1979. Arktika se ogreva še hitreje kot drugi del Zemlje.

Letos je več kot 80 odstotkov oceanov imelo vsaj en morski vročinski val, v zadnjem času pa prihaja tudi do vse hitrejšega naraščanja gladine morij, delno tudi zaradi povečanega tajanja ledu na Grenlandiji in Antarktiki. Na Grenlandiji je od januarja do avgusta izginilo kar 152 milijard ton ledu. Presežek toplote, ki nastaja v ozračju, namreč konča v oceanih, vročinski valovi v morju pa so lahko za tam živeča bitja prav tako uničujoči kot tisti na kopnem, poroča BBC. V dolgotrajnem vročinskem valu ob obali Kalifornije v letih 2015/16 je poginilo kar milijon morskih ptic, ti pojavi pa so v zadnjih 40 letih postali 20-krat pogostejši kot predtem.

Letošnje leto je bilo izredno toplo tudi v večjem delu Rusije, še posebej v Sibiriji. Od januarja do avgusta je bila temperatura v Rusiji višja od povprečja za 3,7 stopinje Celzija, kar je 1,5 stopinje več kot rekordnega leta 2007. Topleje od povprečne temperature je bilo tudi v ZDA, Južni Ameriki, južni Afriki, vzhodni Antarktiki in večini Avstralije.

V Atlantskem oceanu se je oblikovalo rekordnih 30 poimenovanih neurij, zaradi česar so jih morali šele drugič doslej poimenovati še po grški abecedi. Med njimi je bilo 13 orkanov in šest velikih orkanov s sunki vetra najmanj 178 kilometrov na uro.

Jasno pa je že, da je bil letošnji mesec november najtoplejši do zdaj, saj je bil za 0,8 stopinje Celzija toplejši od 30-letnega povprečja v letih od 1981 in 2010 in za 0,1 stopnje Celzija toplejši od prejšnjega rekorda. Letošnja jesen v Evropi od septembra do novembra je bila kar za 1,9 stopinje Celzija nad dolgoletnim povprečjem. Ti podatki so skladni z dolgoročnimi trendi globalnega segrevanja podnebja, je dejal direktor evropskega servisa za satelitsko spremljanje podnebnih sprememb Copernicus (C3S) Carlo Buontempo in opozoril: "Vsem oblikovalcem politik bi morali zaradi teh podatkov zvoniti vsi alarmi, saj morajo čim prej ugotovili, kako najbolje uresničiti mednarodne obveznosti iz Pariškega podnebnega sporazuma." "Kakšno je stanje svetovnega podnebja? Zelo nevarno," pa se je odzval profesor Dave Reay z univerze v Edinburghu. "To leto je bilo cel kup rdečih klicajev."

Spomnimo, s Pariškim sporazumom so se države leta 2015 dogovorile, da bodo do leta 2100 omejile rast svetovne temperature na največ dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko raven, sporazum pa jih spodbuja celo k ukrepom za omejitev na 1,5 stopinje.

POPLAVE – Namočena območja bodo imela še več padavin, sušna še manj

Od junija naprej so obsežne padavine povzročile poplave v mnogih delih vzhodne, jugovzhodne in južne Azije, ki velja za najbolj poseljeno regijo na svetu. Narasle vode so povzročile množično preseljevanje ljudi, zahtevale več sto življenj in ogrozile prehransko varnost milijonov. V nekem trenutku je bila pod vodo kar tretjina Bangladeša. A napovedi so še slabše: "Modeli jasno kažejo, da bodo podnebne spremembe Aziji prinesle še močnejšo deževno sezono, kar pomeni še več poplav," je dejal hidrolog z univerze v Oxfordu Homero Paltan Lopez, ki je pojasnil, da bo v deževni monsunski sezoni v prihodnje padla še večja količina dežja, ki jih bo sledilo daljše in še bolj sušno obdobje.

Študije kažejo, da bo na najranljivejših poplavnih območjih do leta 2050 živelo 300 milijonov ljudi, najhuje bodo prizadete Kitajska, Indija, Bangladeš in Vietnam. Le na Kitajskem se je moralo letos zaradi poplav preseliti 2,7 milijona ljudi, narasle vode pa so prizadele 63 milijonov ljudi. Kar 53 rek je doseglo rekordni vodostaj ali se mu približalo.

S poplavami so se bojevale tudi vzhodnoafriške države Sudan, Ruanda, Uganda, Kenija, Somalija, Burundi, Etiopija in druge. Povod je bilo močno in dolgotrajno marčevsko deževje, ki je povzročilo poplavljanje rek in obsežne plazove, povod za ta pojav pa je bila velika temperaturna razlika med vzhodnim in zahodnim delom Indijskega oceana. Umrlo je več kot 430 ljudi. Poplave na tem območju niso redke, a postajajo vse hujše – število prizadetih je v zadnjih štirih letih petkrat večje kot poprej. Letos so poplave prizadele skoraj šest milijonov ljudi, 1,5 milijona je moralo zapustiti svoje domove, kažejo podatki Združenih narodov.

IZGINJANJE VRST IN KRČENJE GOZDOV – ko pada drevo za drevesom

Populacije prostoživečih živali so se v obdobju 1970–2016 zmanjšale za več kot dve tretjini, vse sladkovodne populacije živali pa za 83 odstotkov, je v poročilu o stanju planeta 2020 ugotovil Svetovni sklad za naravo (WWF). Med drugim sta za to krivi krčenje gozdov in netrajnostno kmetijstvo. "Onesnaževanje katastrofalno vpliva na populacijo živali pa tudi na zdravje ljudi in vse vidike naših življenj," je opozoril generalni direktor Marco Lambertini. V poročilu, ki ga sklad pripravi vsaki dve leti, navajajo tudi, da nezakonita trgovina s prostoživečimi živalmi prispeva k izbruhu virusov, kot je novi koronavirus.

V Braziliji, natančneje v Amazoniji, se je tudi letos nadaljevalo krčenje gozdov in celo doseglo najvišjo raven od leta 2008. Med avgustom lani in julijem letos so posekali 11.088 kvadratnih kilometrov pragozda, kar pomeni, da je vsak dan izginilo za 4349 nogometnih igrišč gozda. V primerjavi z lanskim letom je to za 9,5 odstotka več. Brazilski predsednik Jair Bolsonaro vztraja pri krčenju, ker v tej regiji vidi gospodarski potencial in želi še več gozdov spremeniti v površine za kmetovanje, rudarjenje ali pridelavo energije. Ob tem vztrajno zavrača mednarodno kritiko svoje okoljske politike.

Pa ni tako le v Braziliji, infrastrukturni veleprojekti tudi drugje močno načenjajo gozd in ga potiskajo čez "točko preloma", s tem pa tudi podnebni cilji postajajo nedosegljivi. Najhuje je v Južni Ameriki, jugovzhodni Aziji in osrednji Afriki, kjer ob jezovih in rudnikih gradijo na tisoče kilometrov cest in železnic, v ta namen pa izginja gozd, je 25 organizacij opozorilo v poročilu, ki ocenjuje uresničevanje newyorške deklaracije o varovanju gozdov. Dodali so, da danes skoraj polovica vseh velikih rudnikov, kar pomeni več kot 1500, leži v gozdovih. Leta 2014 je 50 držav in 50 največjih podjetij to deklaracijo podprlo, ob tem so se tudi obvezali, da bodo do leta 2020, torej letos, za 50 odstotkov zmanjšali krčenje gozdov, do leta 2030 pa bo sekanje gozdov popolnoma izginilo. A danes je že jasno, da so bile to prazne obljube. Robert Nasi, vodja Centra za raziskave gozdov (Cifor), je dejal: "Živimo v sanjskem svetu, polnem obljub, resnica pa je, da je bil narejen le majhen napredek."

PANDEMIJA – Mirovanje ni prineslo velikega izboljšanja pri izpustih toplogrednih plinov

Čeprav je bil velik del sveta večji del leta v mirovanju, ko se je skoraj ustavil promet, mnoge dejavnosti in industrije pa zaprle vrata, bo to imelo le majhen vpliv na nadaljnjo rast koncentracije ogljikovega dioksida (CO2) v ozračju. Onesnaženost zraka se je spomladi resda zmanjšala za 60 odstotkov, a manjše vrednosti CO2 bodo le malo vplivale na zmanjšanje splošnega porasta tega plina v ozračju, trdijo pri Svetovni meteorološki organizaciji (WMO), saj njegove vrednosti ne bodo nižje oziroma bodo kvečjemu podobne, kot so naravne spremembe ogljikovega dioksida iz leta v leto.

Pri Global carbon projectu (GCP) so ocenili, da so na začetku leta 2020, ko so po svetu veljali strogi ukrepi za zamejitev širjenja novega koronavirusa, dnevni izpusti ogljikovega dioksida upadli za do 17 odstotkov v primerjavi s koncentracijo tega plina v istem obdobju leto prej. Ker še ni jasno, koliko časa bodo trajali omejitveni ukrepi proti covidu-19, še ni dokončne ocene, v kolikšni meri se bodo izpusti omenjenega plina zmanjšali na letni ravni, vendar prve napovedi predvidevajo zmanjšanje za 4,2–7,5 odstotka v primerjavi z letom prej. "Na svetovni ravni tolikšno zmanjšanje emisij ne bo vplivalo na to, da bi se ravni ogljikovega dioksida v atmosferi zmanjšale, kvečjemu so bodo povečevale nekoliko počasneje," pojasnjuje WMO.

Podobno Mednarodna agencija za energijo (IEA) napoveduje, da bodo izpusti toplogrednih plinov (ogljikov dioksid, metan in dušikov oksid) zaradi pandemije do konca leta upadli za sedem odstotkov. "Kljub rekordnemu padcu emisij po svetu v letošnjem letu je svet daleč od tega, da bi storil dovolj, da jih odločno ustavi," je dejal izvršni direktor IEA-ja Fatih Birol in dodal: "Gospodarski padec je začasno zmanjšal emisije, a nizka gospodarska rast ni strategija za zmanjšanje emisij – to je strategija, ki bi služila le za to, da še naprej slabi najbolj ranljive populacije na svetu."

Na to je opozorila tudi Gaja Brecelj, ki je dejala: "Ljudje so se v času zaprtja dejavnosti obrnili k naravi, videli, kako pomembno je imeti ohranjeno okolje, zelene površine, čisto pitno vodo, lokalno in zdravo hrano. In kaj pomeni imeti (oziroma v našem primeru ne imeti) učinkovit javni prevoz in dobro kolesarsko infrastrukturo. Pandemija in čas po njej je priložnost, da svoj ogljični odtis zmanjšamo. Danes namreč ogljični odtis povprečnega Slovenca kar za petkrat presega podnebno ravnovesje. V tem trenutku je zaradi epidemije ogljični odtis prebivalcev na prizadetih območjih najverjetneje precej nizek. Vendar pa življenjski slog, v katerega nas je prisilila epidemija, za večino od nas ni zadovoljiv. Poleg tega kratkoročno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov podnebne krize ne bo rešilo. Potrebujemo nizkoogljične mobilnostne rešitve ter kakovostne in trajne proizvode, in ne prenehanja vse mobilnosti in porabe. Področja, ki najbolj zmanjšajo ogljični odtis posameznika, so namreč izogibanje letalskim poletom, zmanjševanje avtomobilskih prevozov, uživanje več hrane rastlinskega izvora, varčevanje z energijo in nepotrošniški življenjski slog. Posamezniki lahko storimo marsikaj v smeri zmanjšanja toplogrednih plinov v ozračju, pa vendar so za uspešen prehod v podnebno nevtralno družbo nujne spremembe na sistemski ravni."

In prav to je veliko vprašanje – v katero smer se bodo države po zmagi nad virusom obrnile? K zeleni in trajnejšim rešitvam ali bodo v pehanju po čim hitrejšem ponovnem zagonu gospodarstva "prehitevale po levi in desni" le zato, da bi znova dosegle gospodarsko rast – ne glede na vse? A raziskave so že pokazale, da se mnoge države odločajo za drugo možnost, ki je lažja in hitrejša. Raziskava Guardiana je pokazala, da se obljub najbolj drži Evropska unija, ki namerava prek sklada za okrevanje 30 odstotkov izmed 750 milijard evrov vložiti v nizkoogljične projekte, kot so vlaganje v obnovljive vire energije, električna vozila in energetska učinkovitost. Pohvale so si prislužili tudi Nemčija in Francija, Španija in Združeno kraljestvo.

Na drugem koncu "palice" je Kitajska, ki je le 0,3 odstotka svojega svežnja pomoči, vrednega 1,2 milijarde evrov, namenila zelenim projektom. Nič kaj bolje ni v ZDA, kjer so pod vodstvom Donalda Trumpa za zelene politike namenili le en odstotek proračunskih sredstev. "Že nekaj mesecev govorim svetovnim voditeljem: čisto v redu je, da zapravljate denar za oživitev gospodarstva, a ob tem nikoli in nikdar ne smete zmanjšati svojih okoljskih ambicij. Skrbi me, ker se vse prioritete vrtijo le okoli covida," je dejal nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun.

Na to opozarja tudi Brecljeva: "Še naprej imamo uničujoče trende in pričakujemo lahko, da bo – tako kot pri prejšnjih krizah – odbojni učinek večji kot upad. Torej, da se bodo države usmerile v še več podnebju in okolju škodljivih dejavnosti. Namesto da bi izkoristili ta trenutek za prehod v trajnostno družbo in da bi se po pandemiji "zbudili" v svet, ki bo okoljsko in družbeno vzdržen. Ključno vprašanje torej je, v kakšno "normalnost" se želimo vrniti po koncu pandemije oziroma kako zgraditi odpornejšo družbo po koncu pandemije. Vse se bo najbrž osredotočilo na okrevanje gospodarstva. Na kakšen način bomo torej oživili gospodarstvo? V kaj bomo usmerili naložbe, subvencije, davke? V gospodarstvo, ki temelji na fosilnih gorivih, izčrpavanju ljudi in naravnih virov ali v zeleno gospodarstvo, ki zagotavlja dostojna delovna mesta in ohranja vire, ki so potrebni za življenje ter ohranja potrebno podnebno ravnovesje. Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da se po obvladanju te pandemije spet povrnemo v stari model delovanja, ki temelji na prizadevanju za nenehno gospodarsko rast, ne glede na posledice, ki jih ta nosi s seboj. Enostavno, neskončna rast na omejenem planetu ni mogoča."

POLITIČNE PODNEBNE ZAVEZE – Kratkoročni cilji gredo težko z jezika

"Ne bi se smeli osredotočati na datume, ki so postavljeni 10, 20 ali celo 30 let v prihodnost. Vem, voditelji z lahkoto postavljajo takšne cilje, saj vedo, da takrat ne bodo več oni tisti, ki jih bodo morali uresničiti. Če ne zmanjšamo emisij zdaj, ti oddaljeni cilji ne bodo pomenili nič." To so besede švedske podnebne aktivistke Grete Thunberg, ki vztrajno opozarja, da živimo v času podnebnih izrednih razmer – zato se moramo tako tudi vesti in ukrepati.

Evropska unija je sicer na dobri poti, da doseže zastavljene podnebne in energetske cilje, postavljene za leto 2020, ocenjuje Evropska agencija za okolje (EEA). Po napovedih bo namreč EU izpolnil cilje glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in večje uporabe obnovljivih virov energije. Samo lani so se emisije toplogrednih plinov v Uniji zmanjšale za štiri odstotke. V primerjavi z letom 1990 so bile emisije lani nižje za 24 odstotkov, cilj do konca letošnjega leta pa je 20-odstotni padec. Je bilo pa na ravni EU-ja doslej premalo storjenega za doseganje cilja energetske učinkovitosti, saj je le devet držav, in sicer Finska, Grčija, Italija, Latvija, Nizozemska, Portugalska, Romunija, Slovenija in Španija, lani doseglo nacionalne cilje.

Optimizem veje tudi iz poročila skupine The Climate Action Tracker, ki je po pregledu stanja ugotovila, da zaveze iz Pariškega podnebnega sporazuma "postajajo dosegljive", saj naj bi se zaradi njihovega spoštovanja svetovna temperatura do konca stoletja v primerjavi s predindustrijsko dobo dvignila na še sprejemljivih 2,1 stopinje Celzija. Nekateri so namreč po propadlem podnebnem vrhu v Köbenhavnu leta 2009 opozarjali, da se temperatura leta 2100 lahko dvigne celo za tri do štiri stopinje, kar bi imelo katastrofalne posledice.

Za svež veter optimizma so navedli tri glavne dejavnike:
– septembrsko napoved kitajskega predsednika Ši Džinpinga, da bo Kitajska ničelne neto emisije dosegla leta 2060, vrh emisij pa pred letom 2030. To bi lahko do konca leta svetovno temperaturo ozračja zmanjšalo za 0,2 do 0,3 stopinje Celzija;
– obljubo Japonske in Južne Koreje, ki sta sledili Kitajski in napovedali, da bosta ničelne neto emisije dosegli do leta 2050. Sledili sta še Južna Afrika in Kanada.
– izvolitev Joeja Bidna za novega ameriškega predsednika, ki je obljubil vrnitev ZDA med podpisnice Pariškega podnebnega sporazuma in ogljično nevtralnost države do leta 2050, kar bi znižalo svetovno temperaturo za 0,1 stopinje Celzija do leta 2100.

Kot "črne ovce", ki se ne želijo obvezati ciljem in še naprej vlagajo v premog, so v poročilu omenili Savdsko Arabijo, Brazilijo, Avstralijo, Rusijo in nekaj azijskih držav.

A tudi pri "dobrih učencih" nastopi znana težava – pomanjkanje oziroma nedoseganje kratkoročnih ciljev, postavljenih tja do leta 2030. "Kratkoročne strategije bi morale delovati zdaj, kar pomeni, da bi vplivale na državljane, na volivce. Zato se jih je tako težko lotiti," je dejal analitik Bill Hare.

Podobno meni Gaja Brecelj: "Učinek tople grede je znan že 200 let. Trenutne in tudi pričakovane posledice podnebnih sprememb so dodobra raziskane, politiki pa so s konkretnimi številkami in napovedmi seznanjeni že 30 let. To pomeni, da ves čas zavestno delujejo proti znanosti in proti dostojnemu življenju na našem planetu. Še več, znanstveniki so jasno povedali, da imamo na voljo vsa znanja in tehnologije ter da je potrebna le politična volja. Politika se je sicer na deklarativni ravni že ozelenila, v praksi pa je še precej daleč. Trenutna politična prizadevanja nas vodijo v svet, ki bo konec stoletja toplejši za od 3 do 4 stopinje Celzija – čeprav se je svetovna skupnost s sprejetjem Pariškega sporazuma zavezala, da segrevanje omejimo občutno pod 2 stopinji. In če imamo cilj postavljen do sredine stoletja, ne pa tudi vmesnih ciljev, lahko trdimo, da je to neresno in predvsem z veliko možnosti za neuspeh. Mandat vlade traja štiri leta, naslavljanje podnebne krize sega čez mandate, zato moramo družbeni dogovor, da bomo podnebno krizo ustrezno reševali, zakleniti v vmesne cilje, ki nam bodo kazali pot. Absolutno so krajši in zavezujoči vmesni cilji nujni. Predvsem pa morajo biti vmesni cilji zadostni – sedanji cilj 55 % do leta 2030, ki ga podpira Slovenija, nas ne bo pripeljal k podnebni nevtralnosti do leta 2050."

Opozorila je tudi, da je bila letošnja konferenca ZN-a o podnebnih spremembah (COP) prestavljena na leto 2021. Zato so mladi z vsega sveta organizirali alternativno virtualno konferenco, imenovano Mock COP26, na kateri so se strinjali, da vlade po vsem svetu kljub grozljivim posledicam podnebne krize ne izpolnjujejo svojih pravnih in moralnih obveznosti pri blaženju le-te. Slovence sta zastopala dve delegata, v imenu gibanja Mladi za podnebno pravičnost Slovenije je govorila Saša Škof, ki je v pogovoru za MMC opozorila, da bodo največje breme podnebne krize nosili prav tisti, ki so najmanj prispevali k uničevanju planeta.

"Mladi zahtevamo spremembe! Zato smo v sklopu konference pripravili 18 predlogov zakonov, ki jih lahko posamezne države ali unije sprejmejo v svoje zakonske akte. Predlogi obravnavajo pet ključnih tematik: podnebno pravičnost, podnebno izobraževanje, varovanje življenj in odpornost proti podnebnim spremembam, fizično in psihično zdravje prebivalstva in nacionalno določene zahteve." Dodala je, da bo "razogljičenje do leta 2050 pirova zmaga, če bomo pred tem porabili ves ogljični proračun in pogubno pregreli planet."

SLOVENIJA – Nerazumevanje resnosti podnebne krize

In kakšno je stanje slovenske podnebne politike? Je ta v letu 2020 naredila pomembne korake naprej, stopicala na mestu ali celo nazadovala? Tako Brecljeva kot Škofova sta jasni – ocena je negativna. Brecljeva trdi, da smo v Sloveniji "priča popolnemu nerazumevanju resnosti podnebne krize" in navedla zadnje poročilo Climate Change Performance Index 2021, v katerem je Slovenija zdrsnila na sam rep indeksa uspešnosti v spopadanju s podnebnimi spremembami. Glede na lansko leto je še poslabšala svojo uvrstitev.

"Dolgoročna podnebna strategija do leta 2050 še ni sprejeta, februarja potrjeni Nacionalni in energetski podnebni načrt (NEPN) pa je bil v Bruslju ocenjen kot neambiciozen in se ne izvaja. Slovenija je tudi ena izmed držav, ki podnebne krize še ni razglasila. Poleg NEPN-ja (ki ni skladen z znanstveno postavljenim ciljem Pariškega sporazuma) se je konec septembra iztekla javna obravnava osnutka Dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050, a žal (spet) v dokumentu opredeljeni cilji in scenariji za doseganje teh ciljev ne odgovarjajo na izzive podnebne krize. V tem smislu lahko rečemo, da nazadujemo, saj bi bilo pričakovati, da bomo naredili velike korake naprej."

Na neustreznost NEPN-a opozarja tudi Saša Škof, ki je dejala, da so vse njihove konkretne in izvedljive ukrepe oblasti ignorirale. "Nazoren primer brezbrižnosti oblasti do okolja in narave so tudi izključevanje javnosti in nevladnih organizacij iz zakonodaje in sporni poskusi umeščanja hidroelektrarn v prostor," je dejala. Opozorila je tudi na po njihovem mnenju podnebno in socialno nezadostno strategijo opustitve premoga, saj opuščanje premoga prelaga proti letu 2040, kar pomeni podnebni zlom. "Ob tem ne upošteva svetovne podnebne pravičnosti in grozljivih razmer, v katerih delajo delavci v tovarnah sončnih panelov, ki bodo krasili zasavsko in šaleško regijo."

Brecljeva je zazrta v prihodnost in opozarja, da je milijardo razvojnih sredstev nujno nameniti za projekte, ki bodo privedli do trajnostnega napredka in blaginje ljudi. Za pravočasen prehod v podnebno nevtralno družbo bi namesto predlaganih novih cest in gradnje plinovodnega omrežja potrebovali večmilijardni sveženj naložb v železniško omrežje ter nadgradnjo obstoječega distribucijskega omrežja za električno energijo, tako da bi to postalo odporno proti podnebnim spremembam in sočasno kos spremembam v energetiki, ki na ravni EU-ja že neustavljivo potekajo. V Sloveniji potrebujemo tudi zajetne naložbe v kolesarsko infrastrukturo, ki bi izboljšala razmere za trajnostno mobilnost prebivalcev. Kriza, v kateri smo zaradi epidemije, je izpostavila tudi našo ranljivost pri oskrbi s hrano, zato bi bile še kako smiselne naložbe v proti podnebnim spremembam odporne kmetijske sisteme za zagotavljanje zdrave lokalne hrane, še meni.

Še nekaj slikovitih okoljskih fotografij iz letošnjega leta si oglejte v galeriji.