Pred dnevom državnosti se je v predsedniški palači z Borutom Pahorjem pogovarjala novinarka in voditeljica Rosvita Pesek.

Čez kakšno uro se bo začela državna proslava, osrednji državni dogodek ob 31. rojstnem dnevu Republike Slovenije. Predvidevamo, da boste še zadnjič nagovorili Slovenke in Slovence v funkciji predsednika republike. Kaj bo vaša osnovna misel?
Slovenci smo sposobni. V najtežjih časih preloma iz 80. v 90. leta smo ustvarili razmere za ustanovitev lastne države. To se je lahko zgodilo zato, ker je obstajala politična volja za sodelovanje. Bila je jasna ideja, bilo je voditeljstvo, predvsem pa, kot sem dejal, dialog, spoštovanje različnosti, iskanje kompromisov in potrebna enotnost, predvsem pa zaupanje vase. Slovenci smo sposobni, smo uspešen narod, imamo državo, na katero smo lahko ponosni, ob vseh pomanjkljivostih, s katerimi se soočamo, in smo v tem smislu, se mi zdi, lahko samozavestni pred soočanjem z nekim časom, ki prihaja. To bo del mojega govora, časa, ki bo tako zapleten, kompleksen, kot je bil tisti pred 30 leti, v katerem lahko znova, če bo dovolj enotnosti, sodelovanja, dialoga, uspemo obrniti stvari v prid naših lastnih stremljenj.

Če primerjam to, kar nam boste povedali ob tej proslavi, s 30-letnico države, spomnimo se, krasna udeležba mednarodnih politikov, vseh naših sosedov, žvižgi protestnikov. Vi ste bili na odru in ste rekli, uspeli smo, ker smo uspešno izvedli dve soglasji, eno za lastno državo in drugo za vstop v EU in NATO. Zdaj nas čaka tretje soglasje, samo leto dni je minilo. Katero je tisto tretje soglasje? Je mogoče? Vidite sile, ki bi ga vzpostavile? Pri kateri vsebini?
Zdelo se je samoumevno ne samo za nas, za države v naši evropski družini, za ves zahodni svet, da se to soglasje vsiljuje samo po sebi. Trajnostni razvoj, prehod na zeleno, prehod na digitalno.

Ampak?
Vojna v Ukrajini, inflacija, nevarnost recesije, energetska in prehrambna nevarnost, vse to je čez noč spremenilo razmere, v katerih se je znašel sodobni svet in z njim Slovenija. In poanta mojega govora bo, da če nam je pred 30 leti tiste velike paradigmatske spremembe v Evropi in v svetu uspelo ujeti v jadra naših stremljenj in razglasili svojo državo, jo ubranili in mednarodno uveljavili, potem mislim, da smo sposobni ta tretji konsenz, kako se vesti in uspeti v teh novih razmerah, doseči tudi zdaj. Vendar, kot bom dejal na koncu, pod enim pogojem. Če se ne bomo izključevali in še manj sovražili. Če pa bomo sodelovali, če se bomo pogovarjali, če bomo poskušali iskati okrog glavnih zamisli neko potrebno enotnost, potem absolutno ne dvomim, da lahko uspemo. Pri čemer naj za konec rečem, kar bo eden od poudarkov v mojem govoru, da imamo danes državo, in to je čudovito orodje našega preživetja, in imamo tudi Evropsko unijo, ki se je zaradi razmer, v katerih smo se znašli, zlasti zaradi vojne v Ukrajini in posledic, znašla v težavah. Zdaj moramo skupaj z drugimi narodi in državami poskrbeti zanjo, da jo naredimo močnejšo navznoter in na zunaj. To je za naš razvoj bistvenega pomena.

Gospod predsednik, k tem mednarodnim razmeram bova nocoj v tem pogovoru še prišla. Ampak v teh zaostrenih razmerah smo mi imeli menjavo vlade. Ena ekipa Roberta Goloba je prišla, druga ekipa Janeza Janše je odšla. Kako vi ocenjujete ti dve ekipi? Na kratko.
Najprej, sem zadovoljen, mislim, da smo vsi lahko na neki način ponosni, da 30 let po ustanovitvi naše države, ki je bila mimogrede rojena v nedrjih demokracije, demokratizacije, lahko opažamo v Sloveniji mirne prehode pri spremembah oblasti. To se mi zdi zelo pomembno, ker lahko vidimo celo v razvitem svetu, da ni vedno povsod tako vzorno.

Ampak?
Imeli smo miren prehod, eleganten prehod, v katerem so ljudje povedali svoja stališča, politika pa jih je upoštevala.

Ampak gospod predsednik, ali vam vendarle ob tem prehodu ni nekoliko zadišalo po revanšizmu? Vi ste bili poslanec v osamosvojitveni skupščini, ko se je dejansko en režim zamenjal z drugim, pa ne vem, ali se je toliko govorilo o seznamih, o tem, da bomo revidirali spiske veleposlanikov, da bomo odpovedali zgodbo o bokserjih, o nabavi opreme. Minister za zdravje pravi: menjava devetih svetov bolnišnic. Zdi se, da gre za neke vrste menjavo, ki je globlja od tiste, ki smo je bili vajeni doslej.
Pa povleciva tudi to paralelo med časom ob osamosvajanju in časom 30 let pozneje. Mislim, da do osamosvojitve, do ustanovitve lastne države ne bi prišli ali pa bi prišli težje ali pa bi prišli z več žrtvami, če Demos, ki je vodil osamosvojitev, ne bi razumel, da se mora odreči nekaterim morda pričakovanjem, celo tudi revanšizmom, če želi doseči ta cilj. Ta cilj osamosvojitve je bil tako močan na agendi Demosa, da je postal tudi edini cilj na agendi celotne slovenske politike. Morda je pozneje pri prenosih oblasti, tudi pri zadnji tranziciji z vlade predsednika Janše na vlado predsednika Goloba, umanjkala ta zelo jasna vizija, ta močna politična volja, ko bi vse podredili, tudi to skušnjavo po, kot ste vi rekli, revanšizmu. Nekaj takega se sicer dogaja vseh 30 let, pri vseh zamenjavah oblasti, ne moremo pa mimo tega, če želimo biti odkriti, da je tudi zdaj ta močna morda posebej zato, ker je predsednik Golob obljubljal, da tega ne bo.

Ampak prav zato vas sprašujem. Robert Golob je briljantno zmagal, tako kot ni zmagal še nihče na volitvah v demokratični Sloveniji. Prav zato tudi ni potrebe po taki menjavi oblasti. Nekateri strokovnjaki pravijo, v redu, zamenjajo se državni sekretarji, ampak pustite pri miru državno upravo. Zdaj ravno slišimo iz Italije, da je spet neka kriza v Italiji. Zmeraj smo rekli, v redu je, v Italiji se vlade menjujejo, ampak državni aparat funkcionira sam po sebi. Mi pa zdaj posegamo v državni aparat.
Sam ne bi prelagal vsega bremena morda tega spodletelega poskusa, da bi brez, če smemo pogojno reči, revanšizma ali pa maščevanja ali pa podobnih stvari zdaj lahko predsednik Golob nadaljeval vodenje svoje vlade. Sam se spomnim mojega prevzema oblasti in vlade leta 2008, prav tako od predsednika Janše. Moja glavna namera takrat je bila, to se morda javnost še spomni, da nas ne sme biti strah zamenjave oblasti, ker se bo zamenjal samo tisti del političnega establišmenta, ki je povezan z volitvami in s političnimi referencami. Sam se spomnim, pod kakšnim pritiskom smo bili, tudi jaz kot predsednik vlade, mislim si, da je pod takim tudi predsednik Golob, da je treba priti do zamenjave, saj smo vas zato volili. In mi smo se upirali. Sam nisem hotel zamenjati niti vodje Sove, kar je danes samoumevno, da se zgodi prvi dan. Sam nisem želel zamenjati cele vrste stvari, še vodjo Ukoma, g. Logarja, nisem želel zamenjati. Želel sem pokazati, da lahko ostane tudi polovica morda garniture prejšnjih ljudi, zlasti na položajih, ki so bolj strokovni, manj politični. Spomnili se boste zapletov z Dimitrijem Ruplom, ki sem ga povabil kot svetovalca v svoj urad. Nisem uspel toliko, kot sem si želel. Res je, da smo takrat ustanovili kadrovsko-akreditacijski svet, da bi umirili ta zelo strastna, te strastne zahteve strank koalicije, da bi postavljale svoje ljudi na svoja mesta, ampak nisem uspel toliko, kot sem si želel. Potem stvari niso šle nič na boljše, nasprotno, marsikdaj tudi na slabše. Želel bi si, ostaniva pri tem, da bi se v Sloveniji poleg te kulture mirne zamenjave oblasti prijela tudi kultura zamenjave oblasti, kjer bi neki zelo visoko stoječ profesionalni ustroj ostal, tako v državni upravi kot tudi v paradržavnih institucijah. Tukaj mislim na vodstva korporacij, podjetij, ki so v državni lasti.

Sami ste omenili svojo premiersko funkcijo. Tudi to ste bili v teh 36 letih, odkar ste v slovenski politiki. Poglejte ... Ko ste bili premier, ste imeli 16 ministrstev. Ko je bil pred vami premier Janez Janša, jih je imel 13. Zdaj se bližamo 20 oziroma jih bomo imeli z jesenjo. Švica jih ima sedem. Imate kakšen komentar na to povečanje ministrskega aparata?

Moramo priznati, da ima predsednik vlade kot mandatar pravico, da si do neke mere po svoji podobi oblikuje kabinet in je tudi odgovoren za to organizacijo in za njegovo delo. Če si je dr. Golob tako zamislil svoje delo, moramo do neke mere, tudi če se morda s takim konceptom ne strinjamo, to sprejeti. Seveda pa ta vlada tudi tako široka, kot je, odgovarja za svoje delo. Sam vam bom tako rekel. Po moji izkušnji, če bo ta vlada delala dobro, ljudje takega števila ministrov in morda tudi kakšnega državnega sekretarja več, kot smo pričakovali, ne bodo zamerili. Če pa bo ta vlada delala pod pričakovanji ljudi, bo vsak odvečen državni sekretar, vsako preveliko ministrstvo ali dodatno ministrstvo breme za to vlado. Sam tej vladi želim, da bi uspela. Njen uspeh bo naš uspeh. Za začetek pa ji želim zelo iskreno, to sem povedal tudi predsedniku Golobu, da bi se uprla skušnjavi, da bi morda posegla z zamenjavo ljudi preveč na široko in dala občutek, da dosežki tistih, ki so ali bodo zamenjani, ne veljajo, velja pa njihova lojalnost. Tudi zato, kot veste, nisem bil zelo naklonjen temu, da se jih samo zaradi tega, ker nekateri veleposlaniki, ki jih je imenovala prejšnja vlada, morda ne ustrezajo novi, zamenja. Mislim, da smo se vendarle zdaj, skozi pogovore, bolj diskretne kot ne, in mislim, da je prav tako, sporazumeli, da lojalnost ne more biti referenca pri opravljanju diplomatske funkcije. To so profesionalni, karierni diplomati. Izbrani so bili po merilih, prek kadrovske komisije, z diskrecijo ministra za zunanje zadeve, mojo in vladno, opravili so zaslišanja. Če bi posegali v menjave za nazaj, bi tudi v ta profesionalni aparat, v profesionalni aparat vojske, pardon, diplomacije posegli tako, kot smo vse prevečkrat na področja vojske in policije.

Poglejte, za nami je neko obdobje, ki ni bilo lahko. Sama bi celo rekla, da smo imeli neki čas izrazite politične vojne. Imeli smo interpelacije, ustavno obtožbo, imeli smo konstruktivne nezaupnice, in to v času epidemije, najhujše preizkušnje verjetno po 31 letih, odkar smo dobili svojo državo. Kakšni smo iz tega covida pravzaprav izšli? Kaj se nam je zgodilo, da smo se pri nekem vprašanju, kot so recimo ukrepi ali cepljenje, tako razdelili? Kakšna je vaša analiza na ta čas nazaj? Kaj je šlo narobe?
Proti koncu te krize, kolikor je je konec, ker tega ne vemo še natančno, nisem ostal ravnodušen do tega, kar se je v Sloveniji dogajalo, in sem se temeljito posvetoval s kolegi vsepovsod po Evropi in svetu ter ugotovil, da je bilo v Sloveniji politizacije reševanja krize bistveno več, kot je je bilo v drugih državah. Tukaj sta se očitno znašla dva fenomena, neki nepričakovan prihod vlade Janeza Janše na oblast in seveda nujnost, zgodovinska nujnost vlade, da ukrepa. Ukrepati je morala tudi z ukrepi, ki seveda niso bili popularni, kar naenkrat pa se je temu začelo pripisovati avtokratske, celo totalitarne, diktatorske interese ali pa značaje. Vse to je potem v nekem delu javnosti dejansko začelo funkcionirati, kot da vsi ti ukrepi ne bi bili nujni, če ne bi imeli na čelu vlade nekoga, ki je avtokrat, in da te ukrepe lahko pripišemo njegovemu političnemu značaju, ne pa potrebam zaradi same epidemije. Zame je bil to težek čas, ker tako, kot sem s prejšnjimi vladami sodeloval, sem želel in sem sodeloval tudi z vlado Janeza Janše.

Mnogi so vam zamerili, da ste mu preveč popuščali.
Mnogi so mi zamerili, da sodelujem, vendar sem ga skušal pri tem razumeti. Nisem podprl vsake odločitve, ne samo, ko gre za covid, tam sem se še najmanj vmešaval, ampak ko gre za vprašanje morda pravne države, svobode medijev in podobnih vprašanj. Nisem videl razloga, da se je toliko časa mučilo STA, da se je toliko časa odlašalo z državnimi tožilci. Vse to se mi je zdelo odveč. To je dodatno prilivalo olja na ogenj. Ampak v osnovi pa bom še enkrat potegnil črto in rekel, Slovenija se je razmeroma uspešno soočila tako s samim covidom kot tudi z okoliščinami, kar nam je omogočilo, da smo iz krize, brez zamere, izšli kot država, ki ima razmeroma močno gospodarsko in socialno osnovo, zaradi česar lahko zdaj startamo v to novo obdobje, ki bo zahtevno, z razmeroma spodbudnimi rezultati.

Ne vem sicer, gospod predsednik, kako prenašate kritiko, ampak prav zaradi take vaše drže se je zadnje čase ali pa že pred časom uveljavilo načelo oziroma neka ocena o vas, da se ne oglasite takrat, ko bi bilo potrebno, da ste preveč popuščali vladi Janeza Janše in njemu osebno, da ne omenjam predhodnika, dr. Danila Türka, ki je rekel, da ste vazal Janševe vlade. To vašo držo do prejšnje vlade so vam, vsaj v levem delu političnega spektra, zelo zamerili.
Če bi ravnal tako samo s to vlado, potem bi bila ta zamera upravičena. Ker pa sem ravnal z vsemi petimi vladami doslej enako, z enakimi vatli, z enakimi kriteriji, zamere ne bi smelo biti. Lahko, da se take politike ne podpira, ampak to je način predsedovanja državi, ki sem si ga zamislil, ko sem kandidiral. Obljubil sem, da želim biti predsednik vseh, da želim z vsemi sodelovati, da želim delovati v političnem prostoru pomirjujoče, in povedal sem, da ne želim biti ne moralna avtoriteta ne človek, ki se bo oglašal pri vsakdanjih problemih, ampak da bom zelo skrbno odmerjal trenutke, ko bom povedal svoje mnenje, ker ni predsednik republike samo še en politik, ki se dnevno oglaša o vseh problemih. To, kako in kdaj sem se oglašal, je moja odgovornost in rad bi vam po desetih letih povedal, da pravzaprav ne obžalujem, čeprav sem deležen kritik, svojih ravnanj, in da glede na vse, kar sem storil kot predsednik republike, to precej ustreza temu, kar sem si predstavljal prvi dan, ko sem prestopil prag predsedniške palače, in čutim neko zadoščenje.

Mogoče, seveda se vsak človek najprej pri sebi vpraša, ali izpolnjujem to, kar sem si zadal, ampak poglejte, ravnokar je bila razglašena prva kandidatura za vaše nasledstvo, Nataša Pirc Musar bo kandidirala za predsednico in ena od njenih poant je bila, jaz ne bom tiho, jaz ne bom tako kot sedanji predsednik. Očitno vas je velik del javnosti dojemal kot molčečega predsednika, ki se ne oglasi, če pa se oglasi, se oglasi prepozno.
To je mogoče, to je tudi legitimno. To kritiko razumem, jo spoštujem, če želite, je pa ne sprejemam kot navodilo za moje prihodnje ravnanje. To kritiko sem slišal že, ko je bilo konec prvega mandata, in jo deloma upošteval, ko sem začel drugi mandat, nisem pa popolnoma spreminjal svojega vedenja. Še enkrat vam rečem, predsednik republike ni druga vlada. On ni še ena vlada, on ni še en parlament, on ni še en poslanec. On je tukaj zato, da lahko naredi neke stvari, ki jih nobena druga institucija ne more. Je tukaj zato, da povezuje ta politični prostor. Je tukaj zato, da sliši, da se nihče od ljudi, tudi tistih, ki ga kritizirajo, ne čuti izločenega, da je vključen. To ni lahko delo. Kdor meni, da je funkcija predsednika lahka funkcija, se moti. Težka je, če jo hočeš opravljati tako, kot sem si jo zamislil. Morda večina Slovencev takega pristopa ne sprejema in bo ubrala drugo pot z drugim predsednikom, jaz sem pa ostal zvest sebi, nisem hotel razočarati sebe. Morda sem razočaral koga od tistih, ki so ali niso volili zame, nisem pa si smel dovoliti, to je bilo pa na osnovi mojih 25 let izkušenj prej, da bi razočaral sebe, moral sem si biti zvest. Predsednik republike je tukaj zato, da povezuje narod in državljanke in državljane, da deluje pomirjujoče, da deluje strpno, da poskuša navdihovati k sodelovanji, solidarnosti, povezovanju. Vsega tega ne more doseči, če je navaden prepirljivec.

Verjetno vas javno mnenje vendarle ni tako ocenilo, kot sem prej omenila te kritike, ki so letele na vaš račun, saj ste vendarle desetletje najbolj priljubljen predsednik na vrhu vseh politikov pri nas in tudi na neki način vaša 36-letna politična kariera to nakazuje. Že drugič sem zdaj rekla, 36 let ste v slovenski politiki. Vse ste bili. Poslanec v osamosvojitveni skupščini, predsednik državnega zbora, premier, sva že ugotovila, dvakrat predsednik države. To je vaše desetletje, zadnje, nikoli pa niste bili zunanji minister, čeprav imate prav do zunanje politike neko veliko afiniteto. Je še čas za to?
No, sem bil pa evropski poslanec.

To pa tudi drži. Je še čas, da bi kdaj bili politik, zunanji minister pri nas?
Zdaj ko se končuje obdobje drugega mandata, nimam načrtov, da bi se vrnil v politiko. Politika je seveda moja ljubezen, in ko imate še vedno nekaj, kar je vaša ljubezen, ne razmišljate o ljubici. Ne morem zdaj razmišljati o nečem, kar bi bilo podobno politiki. Moram razmišljati o nečem, kar bo zunaj tega. Morda mi ne bo dajalo takega zadoščenja, kot mi ga daje politika.

Tudi evropski parket ne?
Mogoče mi ne bo dajalo takega zadoščenja, kot mi ga je dala politika, bi pa rad opravljal nekaj, v čemer sem dober in kar imam rad, in upam, da bo delodajalec znal ceniti te izkušnje, ki sem jih pridobil, in da bom dobro, v njegovo korist in v moje veselje opravljal delo, ki ga bom sprejel.

Dve tretjini svojega življenja ste politik, gospod Pahor.
Dve tretjini sem služil ljudem. Dve tretjini sem imel, devetkrat zapored sem dobil mandat ljudi in skušal sem jim služiti po svojih najboljših močeh.

Če ima kdo izkušnje v slovenski politiki, potem jih imate vi.
Imam jih in te so dragocene. Veliko sem se naučil. Veliko tega, kar sem se naučil ... bil sem, kako bi rekel, odprtega srca, odprte glave. Kar sem naredil narobe, sem upošteval, sem skušal popraviti. Nisem bil trmoglav. Bil sem pa premočrten tam in v tisto, kar sem verjel. Za tistim sem šel. Zelo veliko mi je pomenilo, da sem kot predsednik republike veliko storil na področju sprave. Mislim, da smo lahko vsi skupaj, ne samo jaz, na to, kar smo dosegli, Slovenci ponosni. Tako doma kot v mednarodni skupnosti, ta stisk roke s predsednikom Mattarello na Bazovici, vrnitev Narodnega doma, so epohalne stvari, vsaj zame.

Avstrijsko opravičilo navsezadnje.
Avstrijsko opravičilo. Navsezadnje je bila to slovenska pobuda, da imamo skupno proslavo v Celovcu ob stoti obletnici. Sto let se z Italijani na eni strani, z Avstrijci na drugi pri nekaterih vprašanjih nismo mogli nekako ... srečati. Potem pa je prišlo do dveh pomembnih simbolnih dogodkov, ki imata izjemne reperkusije na življenje naših ljudi, rojakov v Italiji, v Avstriji. To, da se zaradi vseh teh stvari njim izboljšuje, kako bi rekel, sprejem med večinskim prebivalstvom, je nekaj, kar me osrečuje.

To so bile velike stvari. Če pogledamo naše sosede ... pri Hrvaški je pa nekaj ostalo. Vi ste si pred 11, 12 leti prizadevali za arbitražni sporazum, veliko ste stavili nanj. In če po tem dobrem desetletju pogledamo in potegnemo črto, spustili smo Hrvaško, odpravili blokado zato, da je vstopila v Evropsko unijo, danes pa imamo mejo s to južno sosedo določeno na papirju, v naravi ne funkcionira. Ali ste vi osebno s tem zadovoljni? Vse ste stavili na ta arbitražni sporazum. Hoteli ste preseči to blokado. Rezultat še zmeraj ni prišel.
Gotovo bi bil bolj zadovoljen, če bi bilo uveljavljeno stališče, izrek sodbe arbitražnega sodišča, vendar se bo to prej ali slej zgodilo, zato zaradi tega nisem vznemirjen. Iz izkušenj, ki sem jih pridobil z reševanjem in v sporu, tudi tega s Hrvaško, ne pozabite, da sem bil jaz tisti, ki je dal blokado Hrvaški, in tisti, ki jo je odpravil, skupaj seveda z vlado in z državnim zborom. Mislim, da je treba negovati dobre odnose z vsemi štirimi sosedi in da je treba skrbno odmeriti, kdaj in kako se poskuša pogojevati neko stvar zato, da se jo doseže. Mislim, da bomo prej ali slej uveljavili točno tako mejo med državama, kot jo je začrtalo arbitražno sodišče.

Imate kaj več podatkov, se kaj dogaja?
Ne dajem pa prav tistim, ki menijo, da bi zdaj poskušali to brez potrebe doseči na silo in s tem, da bi poslabšali odnose s Hrvaško, recimo, da bi pogojevali to za vstop v schengen, s tem se ne strinjam. Da bi to pogojevali z vstopom v OECD, s tem se ne strinjam. Mislim, da bolj kot bo Hrvaška država v jedrnem delu, toliko lažje bomo na koncu tudi dosegli rešitev, ki zadeva mejo. To, da imamo danes z vsemi štirimi sosedi tako rekoč najboljše odnose v 30 letih, veliko pove o naši zrelosti. Poleg tega sem vam na začetku rekel, da je zelo pomembno, da storimo vse, da zavarujemo našo varnost. Slovenija je ena najvarnejših držav na svetu. Mi včasih premalo cenimo to. Tujci, ko to vidijo in izkusijo, cenijo zelo. Mi moramo vedeti, da je to ena naša velika deviza. Zaradi tega naši ljudje, njihovi otroci lahko z upanjem gledajo na spopadanje s težavami, s katerimi se bomo soočali v prihodnosti, ne s strahom. Tudi zaradi miru in varnosti, ki smo ju deležni. Odnosi s sosedi so zato bistveni, odnosi v Evropski uniji, kjer imamo svoj ugled, so zato koristni. Mi nimamo nobenega sovražnika v mednarodni skupnosti. Imamo same prijatelje.

Kolikor si nismo sovražniki sami sebi, bi lahko rekli.
No, zdaj sva pri najpomembnejši temi, sem vam hvaležen, da ste to rekli. Če se Slovenci ne bomo izključevali, če se ne bomo sovražili med seboj, če bomo, nasprotno, sodelovali, če se bomo poslušali, če se bomo upoštevali, če bomo empatični, če bomo solidarni, potem bomo dosegli nemogoče stvari. Poslušajte, kako smo pa dosegli samostojnost? To je bilo vendar nekaj nemogočega v tistih razmerah. Dosegli smo zato, ker smo sodelovali. Ker so se ljudje na vladi, in to po 45 letih enega režima, odrekli revanšizmu. Ker so se tisti v opoziciji odrekli nagajanju in nekemu temeljnemu nezaupanju, ki je sledilo iz spremembe režima. Ker se je vsem tem stvarem nekako uspelo zliti skupaj z nekim narodnim hotenjem. In tudi zdaj, ko imamo vlado Roberta Goloba, ko ima ta trdno politično večino, ko je lahko nekoliko manj zaskrbljena glede vsakodnevnih glasovanj v državnem zboru, se mi zdi, da lahko s predsednikom Golobom malček dlje pogledamo v prihodnost. Mislim, da predsednik Golob to sposobnost, socialno inteligenco ima, da pogledamo v prihodnost in rečemo, to so naši cilji, do kam zdaj posebej vodi ta nevarna pot zaradi vojne, zaradi prehranske, energetske nevarnosti. Mi smo v časih, ko se je Nemčija odločila, da s stotimi milijardami okrepi svoj obrambni proračun. Mi smo v časih, ko sta dve stoletji nevtralni Švedska in Finska zaprosili za članstvo v Natu. Imamo torej neke posebne okoliščine, inflacijo, skrbi ljudi. Ali torej zdaj ta vlada lahko pogleda naše cilje, ki so gotovo enaki, trajnostni razvoj, digitalizacija, pametna prihodnost Slovenije, ali lahko to dosežemo skozi ta nevaren čas? No, nevaren, zahteven čas. To je zdaj naš cilj, doseči soglasje glede tega.

Naš izziv. Veliko tem ste odprli. Eno je seveda vojna v Ukrajini, mimo katere ne bova mogla in bova morala še kaj reči, ena od vaših pomembnih nalog je biti tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil. Omenili ste Nemčijo. Vemo, poslušamo, vse države vlagajo v svojo obrambo. Deset let ste bili predsednik in deset let ste dobivali na mizo poročilo o tem, kako imamo za vojno nepripravljeno, nezadostno pripravljeno Slovensko vojsko, za mir pa zadostno ali kvečjemu dobro. Povejte nam odkrito, v čem je težava, da smo dobesedno slovensko vojsko postavili v položaj, ko je kadrovsko opustošena, oborožitveno opustošena, ko se razmišlja celo o tem, da bi razpisali, če kupujemo orožje, referendum. Kje je razlog, da ta slovenska vojska ni sprejeta kot konstitutivni element naše države in da ji oporekamo celo možnost, da pomaga v covidni krizi?
No, nekaj, zlasti glede finančnih sredstev, je imela zraven finančna kriza. Takrat je bilo treba ekonomizirati z javnimi sredstvi, ki jih je bilo vedno manj ...

Vas lahko prekinem, gospod predsednik?
Prosim.

Ves čas poslušamo, maslo in topovi. Ali smo imeli masla zaradi tega kaj več? Smo imeli, smo bili kaj boljše pripravljeni na krize, zato ker nismo skrbeli za vojsko?

Ne vem, ali bi danes zelo drugače ravnal kot predsednik vlade v času finančne in gospodarske krize, kot sem takrat.

Kaj pa vlade pozneje?
Takrat sem se odločil, da znižamo sredstva za obrambo in da ta denar damo v renesanso gospodarske obnove, zato se je ta tudi potem kmalu po letu 2010 začela. Težava je bila, da smo potem pri takih skromnih sredstvih ostali, čeprav smo bili priča gospodarskemu okrevanju. No, ampak naj vam rečem, da vendarle v zadnjem času prihaja do velikih sprememb. Mi smo dosegli vendarle neki nacionalni konsenz ali pa večinsko soglasje o tem, da z večletnim finančnim načrtom slovensko vojsko posodobimo.

Se bo obdržal ta finančni načrt?
Mislim, da se bo. Mislim, da se bo. Nimamo druge izbire. Mislim, da zlasti vojna v Ukrajini zdaj tudi tistim, ki morda niso najbolj ...

Bokserje bomo revidirali ...
... Niso najbolj navdušeni za visoka finančna ali pa potrebna finančna sredstva v vojski, da razumejo to potrebo. Poglejte, ta trend je zdaj na vsem svetu. Slovenija sicer ni neposredno vojaško ogrožena, to moramo povedati, vendar je del Nata in tisti, ki skrbijo za našo varnost, seveda pričakujejo, da bomo tudi mi investirali vanje. Mislim, da je dejstvo, da Slovenija ni neposredno vojaško ogrožena, kot so morda kakšne druge države v našem partnerstvu ali v naši evropski družini, to moramo vzeti kot privilegij. Ne smemo pa biti ravnodušni do njihovih in do naših skrbi. Mi moramo ta mir, to varnost, o kateri sva prej govorila, zadržati. Najplemenitejše dejanje, ravnanje, stremljenje politike je, da ohranimo mir, okrepimo varnost in s tem zavarujemo blaginjo. Temu moramo biti, kako bi rekel, privrženi tudi s potrebnimi investicijami v Slovensko vojsko.

Verjamete, da bo Marjan Šarec to naredil?
Mislim, da bo minister Šarec ... da bo predsednik vlade Golob ... da bo neki nacionalni konsenz glede tega prevladal, tudi ob okoliščinah, v katerih smo se znašli.

Vojna v Ukrajini ... V slovenski javnosti imamo dve izjavi: eno, ki poenostavljeno rečeno stavi bolj na neko ekvidistanco in je prepričana, da oboroževanje Ukrajine pelje še v več agresije in odmika konec vojne, in drugo mnenje, ki pravi, da moramo Ukrajini pomagati tako kot doslej, Slovenija svoje smeri v odnosu do Ukrajine ne sme spreminjati. Kakšno je vaše mnenje do obeh tovrstnih izjav, pobud?
Takoj ko je prišla prva izjava, so me vprašali, bil sem na neki konferenci v tujini, in dejal sem, da najmanj kar lahko rečem, je, da Ukrajine ne smemo pustiti na cedilu. To bom dejal tudi v govoru nocoj. Ne smemo je pustiti na cedilu zato, ker bi bilo to nepravično, ker bi bilo to nemoralno. Agresija Rusije je bilo globoko nemoralno dejanje. Ni šlo samo za vojaško ali politično ravnanje ali ukrep, šlo je za neko globoko nemoralno ravnanje brez opravičila. Če to ne bi bilo na neki način sankcionirano, in Zahodni svet sankcionira to ravnanje, glede tega sem zadovoljen, bi to pravzaprav ne privedlo do skorajšnjega miru, tudi če bi, bi bil ta zelo površen in kratkotrajen, predvsem pa bi bil nepravičen. To ne bi bila dobra osnova za varnostno, politično in pravno arhitekturo naše prihodnosti. Kolikor zdaj, to bi rad povedal, kolikor zdaj prav gotovo obžalujemo marsikatero konsekvenco, ki je nastala zaradi naših sankcij glede na rusko odločitev za invazijo, agresijo v Ukrajini in pomoč Ukrajini v tej situaciji, toliko moramo vedeti, da kolikor je to težko, in težko je bilo tudi sredi druge svetovne vojne, težko je bilo tudi sredi naše desetdnevne vojne, moramo vztrajati pri tistem, kar je prav in kar je moralno. To je za povojno ureditev stvari tako pomembno, zato ker bomo samo tako lahko verjeli, da ko bo konec vojne in bo mir pravičen, lahko računamo na to, da bo prišlo do neke trajne renesanse – gospodarske, politične in da bomo torej zagotovili sebi in našim otrokom in njih otrokom neki trajni mir spet.

Kdo bo ustavil Vladimirja Putina in njegove imperialistične težnje, kot jim je rekel Slavoj Žižek?
Leta 2014 smo osvojitev Krima podcenjevali. Menili smo, da se bo tam ustavilo in da je mogoče pogledati skozi prste, če smo zdaj zelo odkriti. Mednarodna skupnost se je zganila, vendar zelo previdno, zelo mlačno. Te napake nismo želeli ponoviti leta 2022. Sam nisem predvideval, da se bo predsednik Putin tako odločil. Tudi zagotovila, ki sem jih dobil, so bila drugačna. Njegova odločitev me je močno razočarala in jo štejem kot zelo nemoralno, zato tudi vztrajam skupaj s tistimi, ki menijo, da je treba to njegovo ravnanje, ravnanje uradne ruske politike, sankcionirati. Za zdaj nas to, vas, mene, vse nas nekaj stane, stane tisto blaginjo, ki smo je bili deležni prej, okrevanje gospodarstva po covidu je zato počasnejše. Seveda, ampak prosim vse, da razumemo situacijo in si pomagamo med seboj. Nihče med nami ne sme zaradi teh okoliščin, zaradi cen bencina, zaradi cen povišanja hrane, kako bi rekel ...

Oklevati pri pomoči.
... Ne sme oklevati pri teh sankcijah. Si pa moramo pomagati. Zato tudi tukaj čaka vlado Roberta Goloba, čaka vse nas, neko zelo zahtevno premišljevanje, kako ostati zaveznik skupaj z zahodnim svetom v pomoči Ukrajini, hkrati pa na neki pameten, moder, razsoden način, kako bi rekel, regulirati sankcije, da si bomo tudi mi sami sebi pomagali, da skozi to krizo, ki je dodatno, bom rekel, začinjena z inflacijo, da gremo na en miren, soliden in pravičen način. Nikogar ne smemo socialno pozabiti za sabo. V tem smislu je prejšnja vlada glede covida, se mi zdi, ravnala zelo modro. Seveda je bilo to splošno sprejeto ravnanje celotne evropske politike. Tudi zdaj si mora Slovenija v evropski politiki prizadevati, da si razdelimo bremena prenašanja te krize, ki je nastala zaradi vojne.

Zdaj kaže, da je evropska politika še zmeraj trdna, Ukrajina in Moldavija sta bližje Evropski uniji, sta bližje Bruslju. Navadno je zgodovina tukaj, da se iz nje kaj naučimo. Spomnite se münchenskega dogovora pred drugo svetovno vojno, ko so rekli: "Dajmo Hitlerju Sudete in potem bo mir." Ni bilo miru. Čez nekaj let je Hitler korakal po vsej Evropi pravzaprav. Ali je ta enotnost, ki jo je zdaj v Bruslju še zaznati vis-à-vis Ukrajine, neko zagotovilo za to, da smo se iz te zgodovine, če se zdaj eno grobo vzporednico potegnila, nekaj naučili?
Pred nekaj dnevi sem se za mizo ali dvostransko pogovarjal z desetimi, enajstimi predsedniki, od nemškega predsednika Steinmeierja do poljskega predsednika Dude in z vsemi vmes. Mislim, da smo se naučili. To mi daje neko upanje. Je težko, to, kar moramo kot konsekvence naše pomoči Ukrajini prenašati, marsikateri od naših ljudi morda težje razume, tudi težje prenaša, na to nismo bili pripravljeni, ampak temu je treba pomagati, razdeliti bremena pravično. Tisti, ki danes težje zaradi tega živijo, jim je treba bolj pomagati. To mislim, da Evropa, tako kot je storila v covidu, lahko stori tudi v tej situaciji. In s tem ko bo naredila nekaj, kar je prav, kar je globoko moralno, lahko tudi potem začne neko renesanso, gospodarsko, politično, tudi duhovno, ki jo tako zelo potrebuje, če želimo narediti Evropo močnejšo navznoter in vplivnejšo navzven. To zelo potrebujemo. V govoru bom, kot sem dejal, rekel: Slovenija je od Evropske unije zelo odvisna. Mi moramo na eni strani narediti vse za to, da je ta Evropa močnejša, jutri, po drugi strani pa moramo kot Slovenci seveda paziti na naše istovetnosti, na naše identitete, na našo moč, ki jo imamo, da zavarujemo naše interese. To ni lahko, o tem moramo ambiciozno premišljevati. Evropa ni zunanja politika, Evropa je naša notranja politika.

Vi ste veliko stavili na ta proces Brdo-Brioni, pravzaprav je bila zadnjih deset let vaša mednarodna aktivnost v veliki meri usmerjena v to, da se nekako države vzhodnega Balkana, jugovzhodne Evrope približa Evropski uniji. Zdaj kaže tako, kot da je jugovzhodna Evropa na neki način rahlo žrtev tega, kar se dogaja v Ukrajini. Mogoče bi bil zdaj čas, da vendarle Srbija, Albanija, Severna Makedonija in tudi Bosna in Hercegovina, za katero si prizadevate, pridejo bližje Bruslju, pa je zdaj ukrajinska kriza vse to nekako potegnila v ozadje.
Sem v pogovorih s kolegi, ko sem jih skušal prepričevati in večino prepričal o tem, da si Bosna zasluži status, brez pogojev, status kandidatke, dejal, da bi v nasprotnem primeru, in to se bo verjetno zgodilo, lahko kdo rekel, da mora priti do vojne, zato da se Evropa zgane. To je posebej delikatno na Zahodnem Balkanu, kjer je vojna pred 25 leti bila. Ljudje je nočejo tam, ljudje želijo živeti v miru, želijo živeti, tako kot drugi v neki blaginji, v evropski. Res jim gre pri reformah težje, ampak šlo jim bo še težje in med seboj bodo imeli še več prepira in razlik, če te evropske perspektive ne bo ali pa vanjo ne bodo več verjeli. Avtoriteta Evropske unije se je na Zahodnem Balkanu zelo zreducirala. Ne morem dovolj prepričati svojih kolegov, vsaj ne vseh, da bi enotno podprli recimo, ker se je izkazalo, da pri Bolgariji ne moremo doseči premika, da bi vsaj pri Bosni dali ta simbolni "message", to sporočilo, da ...

Ampak Bosna je ostala čisto zunaj zdaj. Bosna je ...
Sam sem utemeljil svoj predlog prav s tem, kar ste vi rekli, da če ima vsaj neka, vsaka druga država, od Makedonije do Albanije do Črne gore vsaj nekaj, recimo status v Natu, kajne, če ima Srbija vendarle neko politiko, Bosna in Hercegovina nima nič. Bosna in Hercegovina je prepuščena sama sebi. In moja politika je bila samo, moj predlog je ta: dajmo ji status kandidatke zdaj, brez tega, da je izpolnila pogoje, zato, da pokažemo našo prepričanost, da je ona sposobna, če ji pomagamo. Če pa ne bomo naredili nič, se bo samo še bolj zapletla v klobčič teh mednacionalnih sporov, zamer. Kot vidite, tam ni bilo nobene sprave, vsaj ne take, kot bi si jo želeli. Institucije so zelo nefunkcionalne, celotna država je nefunkcionalna. Ta Bosna in Hercegovina ima toliko priložnosti, predvsem pa ima pridne in poštene ljudi, ki želijo iti naprej. To, da Evropa tega ne opazi, in kot sem rekel, ali ne opazi samo zato, ker ni vojne ... In to je seveda nekaj, o čemer moramo razmišljati in storiti vse, da vojne ne bo. Bo pa težko, če Evropa pri tem ne bo pomagala. In tukaj bi rad, kolikor bom še do konca sodeloval pri tem projektu, zadnje srečanje, ki ga bom vodil po 12 letih, bo prav na Brdu pri Kranju 12. septembra, pridejo vsi, tudi celotno bosansko predsedstvo, kar je pravzaprav zdaj že en redek privilegij, da kam še to predsedstvo skupaj gre, bomo poskušali pogledati, kaj se da znotraj teh okoliščin, v katerih smo se znašli, narediti za to, da bi te države vendarle napredovale. In tukaj bom poskušal narediti en poskus več, da bi ta zamisel odprtega Balkana, "Open Balkans", da bi imela več privržencev, tudi tam, kjer zdaj še omahujejo, ker je to neka vzporednica z Berlinskim procesom, ki se mi zdi zelo atraktivna. To pomeni odpravljati praktične probleme med državami, bolj povezano sodelovanje. To ni alternativa za Evropsko unijo, ampak daje pa neko možnost temu prostoru, da napreduje in ne nazaduje. Predvsem pa, da se izogne vojni.

Kako evropski politiki vidijo Slovenijo, slovensko zunanjo politiko? Vi, vem, ste uvedli novost, da na Kongresnem trgu tuje državnike, ko pridejo, pričakate, tam so ljudje in se naredi neki bolj tak sproščen ...
No, to je malenkost.

... sproščen prihod. Kaj vam rečejo, ko pridejo k nam?
No, seveda, vedno je v zunanji, zlasti v, bom rekel, protokolarni politiki veliko komplimentov, ki so lahko samo napol iskreni.

Ko to odluščimo, ja ...
Vendar pa mislim, da smo lahko Slovenci po 30 letih ponosni. Ne samo, da smo sprejeti v mednarodno skupnost, ne samo, da smo, kar je zelo pomembni, člani Evropske unije in Nata, da smo del zahodnega sveta, ampak imamo neki ugled, imamo neko svojo identiteto. Zdi se mi, da bi lahko naredili še več in bolje, da moramo biti pri tem prodorni, ampak ne smemo pa misliti, da smo zdaj neki prehlajeni predmet zgodovine v kotu Evropske unije, kjer ga nihče ne opazi. Ne, Slovenija ima svoje mesto in je precej spoštovana.

Omenila sem te sprejeme državnikov, na neki način ste na simbolni ravni v svojih dveh mandatih gospod Pahor veliko naredili, odprli ste predsedniško palačo, da ob državnih praznikih lahko pridejo ljudje na ogled, poimenovali ste dvorane po nosilcih demokratizacije in osamosvojitve – dr. Bučarju, dr. Pučniku, dr. Drnovšku, gospodu Omanu. Poskrbeli ste, da je slovenska zastava postala protokolarno darilo, častno stražo imamo ob praznikih pred predsedniško palačo. Zakaj je nimamo vsak dan, ko gremo na Hraše, na Banske dvore, vidimo to častno stražo pred predsedniško palačo zmeraj?
No, ko sem uvedel to stražo ob državnih praznikih, je bilo precej dvignjenih obrvi in kritik, vendar pa je splošna javnost to tako dobro sprejela, da so se te kritike potem umaknile. Danes jih ni več. Danes ne predlagam, da bi bila vedno častna straža, mi tudi nimamo za zdaj takih možnosti, tudi prostorskih ne. Lahko bi se morda potrudili to urediti, ampak ne vidim potrebe za to. Zdi pa se mi sijajno, da je vsaj ob državnih praznikih pred predsedniško palačo častna straža. Navsezadnje je to del Slovenske vojske, mi imamo svojo vojsko, ta nas je navsezadnje tudi osvobodila, ko smo bili napadani, in moramo biti nanjo ponosni, ne pa da bi jo skrivali. Smo pa seveda država, ki želi po mirni poti reševati vse probleme, in ni razlogov, da bi se zdaj silili s simboli, ki kažejo, ne vem, našo bojevniško, uporniško identiteto, na katero smo tudi ponosni, čeprav ni naključje, da v moji pisarni pravzaprav ni kipa kakšnega generala ali slike kakšnega maršala, ampak sta Trubar in Prešeren. Nekako je pisarna sama po sebi, ne da bi to zelo razmišljali, v bistvu je in odraža to našo močno kulturniško samobitnost, ki nas je vendar skozi stoletja ohranjala, da smo danes, kjer smo.

Prej sem vas vprašala, kaj vam tuji državniki povedo. Kaj vam pa povedo ljudje, ko pridejo v predsedniško palačo, če tudi odmislimo tiste prijazne prve besede? Kaj jih moti?
Torej, ko so dnevi odprtih vrat, pridejo ljudje z družinami, pridejo na obisk, so zadovoljni, običajno ni alimentacij, pritoževanj nad siceršnjimi skrbmi, ki jih imajo v življenju, so zadovoljni, da pridejo tako kot mnogo drugje po svetu. Nikjer drugje po svetu pa ne pridejo, res je, ljudje v pisano delovno, v uradno predsednika republike, kjer je tudi predsednik republike. Tega ni, to je samo v Sloveniji. Ko so bili tisti teroristični napadi vsepovsod po Franciji, v Nemčiji je bilo veliko diskusij, ali je to, kar počnemo v Sloveniji, pravzaprav še varno, nekako smo poostrili, kolikor se je to dalo, nevidno vse varnostne ukrepe, ampak ostali pri tem in predsedniki držav, če me sprašujete, se temu ne morejo načuditi, temu se ne morejo načuditi, da je v Sloveniji v teh razmerah, v katerih smo, mogoče priti kadar koli, ne da bi se prijavil, s ceste, brez kakšne posebne kontrole v pisarno predsednika republike, kjer je večkrat po 50 , 60 ljudi, to je sijajno. Mislim, da to kaže neko odprtost naše države, želim si, da bi tako tudi ostalo.

Precej drugačni ste od prejšnjih treh predsednikov, recimo po vaših spravnih prizadevanjih, recimo vi greste od Dražgoš do Kočevskega roga, to, kar se je zgodilo v zunanji politiki, kar ste že sami rekli, rekli ste, da nočete biti moralna avtoriteta, zdi se mi, da so drugi to vendarle vzeli kot svojo funkcijo. Rekli ste, da ne kandidirate za papeža. Mimogrede, zakaj to niste hoteli biti? Nam morda kaj skrivate, ste se česa bali, da bi lahko prišlo na plan? Zakaj ste se temu odpovedali? Predsedniki so moralne avtoritete.
Ampak to, če in kolikor nekdo misli, mora reči tisti, ki tako misli, ne pa predsednik sam. To mislim, da je nekaj, kar deluje zelo neprimerno, če se kdo sam okliče za moralno identiteto, mislim, da kolikor uživa neki ugled, neko zaupanje, ker zaupanje je bistveno v politiki, ugled je že stvar prestiža, lahko je sopomenka za zaupanje, ampak zaupanje je vse v politiki, brez zaupanja ni nič. Tako da sem želel, da mi ljudje zaupajo kot voditelju, nisem pa težil k temu, da bi vse, kar bi rekel, delovalo kot neke preroške besede, ne, k temu pa res nisem stremel.

Pravzaprav imate bleščečo politično kariero za sabo, kot je nima nihče, tudi v evropski politiki se jih lahko malo kosa s tem. Zakaj potrebujete Instagram?
Zato kar sem v enem trenutku opazil, da se za marsikaj trudim, prizadevam doma, v tujini pa ni opaženo iz vrste razlogov, ne bi šel zdaj v detajle, in sem iskal načine, kako iz te diskretnosti ali anonimnosti pravzaprav izidem. Zdelo se mi je, da sta tukaj kot naročena ne samo Facebook, ampak tudi Twitter in Instagram; Twitter za resna politična sporočila, Instagram za nekoliko lažja, simpatična sporočila o sebi, o svojem življenju, o vrednotah, o zrenju, hkrati pa seveda vmes tudi politična sporočila, ki dosežejo širši krog.

Nekateri menijo, da to ne sodi k predsedniku. Tako kot se Janezu Janši očita Twitter … Instagram ima tudi papež. Instagram ima britanska kraljica. Mislim, da je prišlo do nekega stigmatiziranja družbenih orodij, zato ker nekaterim, ki so bili zadovoljni s svojim prevladujočim položajem v mainstream medijih, niso potrebovali tega in so menili, da je to neka konkurenca, ne morejo držati nekoga na vajetih, kot bi to želeli. Tako da ko pogledam, ker sem se s tem nekoliko več ukvarjal, navsezadnje smo se o tem večkrat pogovarjali, to se spomnim, predsednikom Obamo, s tistimi, ki smo bili v tem nekoliko bolj aktivni, če pogledamo, smo se vsi lotili poseganja po socialnih medijih, ne zato, ker smo tam želeli veseljačiti, ampak ker je bila to ekstencialna politična potreba, če smo želeli priti do ljudi, do katerih sicer nismo mogli. Tako da običajno poseganja po teh medijih ne vidite pri ljudeh, ki niso nujno na to bolj vezani. Jaz sem prej omenil papeža in britansko kraljico, verjetno nimajo težav s tem, pa vendarle so se za to odločili, tudi zato ker pridejo do ljudi, do katerih sicer ne bi prišli. Poglejte, sodobna tehnologija se je šele začela, kar se tega tiče. Mi bomo priče revolucionarnim spremembam.

Ampak vam že zdaj pravijo kralj Instagrama.
Moje mnenje je, to si pa dobro zapomniva oba, moje mnenje je, da je to v strašno pomoč politikom in ljudem, ki jih želijo slišati in videti, predvsem pa to ne zamenjuje osebnega stika z ljudmi.

Gre seveda za način, kako seveda ti ljudje uporabljajo …
Ne zamenjuje osebnega tika z ljudmi. Sam nikoli nisem, čeprav sem uporabljal Instagram, čeprav sem imel Twitter, Facebook, da imam več kot četrt milijona sledilcev povsod, mislil, da je to pomembnejše od tega, da vam dam roko, da vas pogledam v oči, da se z vami pomenim, bodisi da me kritizirate ali pa da me hvalite, to je še vedno v politiki največ, kar lahko dosežete. Da se je pripravljen človek pogovarjati z vami.

Gospod predsednik, povsem mogoče je, da bo to po 36 letih vaše politične kariere zadnji daljši intervju za nacionalno televizijo. Kaj najbolj obžalujete v tem svojem političnem času? Za katero funkcija se vam zdi, da je bila najbolj vaša, da ste lahko dali največ od sebe in kje najmanj?
Neko večje, celo veliko zadoščenje čutim zdaj, ko končujem mandat predsednika republike. Ko sem ga začenjal, sem imel zelo razdelano vizijo tega, kaj in kako bi želel doseči, in v veliki meri sem izpolnil ta svoja pričakovanja. Tudi funkcijo predsednika parlamenta sem opravil bolje, slabše funkcijo predsednika vlade. Morda gre to pripisati težkemu času, ampak če si dober lahko in predvsem v težkem času, lahko pokažeš najbolje. Niso vse funkcije v politiki enake. Sam sem očitno po svojih značajskih lastnostih, po tem, katere vrednote, cilje, stremljenja postavljam v ospredje, tisto, čemur pravimo v politiki graditelj konsenza. To je pomembna politična vloga, ni pa edina in ne vedno najbolj cenjena. Vi potrebujete morda kdaj tudi premočrtnega voditelja, ki za vsako ceno mora nekaj doseči. Moramo razumeti, da se morajo te vloge v politiki morajo dopolnjevati.

Kdaj se vam je najbolj tresla roka? Kaj je bila najtežja politična odločitev, ki ste jo sprejeli?
Torej najtežja politična odločitev je bila blokada Hrvaške 7. decembra 2008. Bilo mi je popolnoma jasno, da je to lahko tudi moralno sporno, preprečiti nekemu narodu, ki si prizadeva, da vstopi v Evropsko unijo, zapreti vrata in to prevzeti v celoti nase, da moraš imeti zelo trdne argumente, da si lahko nekaj takega privoščiš. To je bila težka odločitev, ves ta čas, dokler nisem dosegel dogovora s premierko Kosorjevo, je bilo to zelo naporen čas, takrat mi je to vzelo tako rekoč ves razpoložljiv čas, energijo, tudi zaradi tega smo morda naredili manj, ampak na koncu smo uspeli, na koncu mi je to vendarle dalo neko vitalnost in neko potrditev, da če veš, kaj počneš, če temu podrediš vse, če poskušaš pritegniti ljudi, na koncu sem moral spet na referendum glede tega, da je to vendarle vredno in danes uživam v tem, da so naši ljudje na Hrvaškem dobro sprejeti, da ji tako rekoč jemljejo kot svoje brate, kot prijateljski narod, to mi je v veliko zadoščenje, da tudi ko pridemo v Trst, v Rim, da smo enako sprejeti, da so naši ljudje po svetu, kamor grejo, tudi zaradi naše politike dobro sprejeti. To je bila težka odločitev, vedno sem se spraševal, ali bi zbral znova toliko moči, moda je bil tudi en kanček naivnosti, en kanček prevelikega poguma, ampak na koncu se je izkazalo, da smo vse skupaj vendarle potem tako zavrteli, da smo našli pravično rešitev. To mi je potem dalo tudi moči, da sem se odločil za kandidaturo na predsednikih volitvah. Sem pa že v času, ko sem bil predsednik vlade, vendarle zaradi odkritja Hude Jame in vsega, kar se je zgodilo, sklenil, da je to to, da takih moralnih, bom rekel, grehov ne moremo preslišati, prezreti, da je treba ukrepati in tako je prišlo takrat do spravne zakonodaje, do odločitve, da imamo tudi ta spomenik, da se popravijo krivice, da se prekopljejo trupla, da se da grobove.

Smo danes kaj manj sprti? Iz tistega spora, ko govorimo o drugi svetovni vojni, ne govorimo o novih, ki so prišli zraven.
Bravo, ker je to treba ločiti. Nekateri mi rečejo, toliko si se trudil za spravo, pa vendarle imamo ta politična razhajanja. Ta bodo vedno. Vendarle moramo paziti in to je izkušnja iz razkola in sprave, da nikoli ne pride več do tega, da bi se tako razšli, da bi bil razkol v nekem zgodovinsko občutljivem trenutku, ko bi morali stopiti skupaj, pa ne bi znali, ne bi hoteli. To se Slovencem ne sme več zgoditi. Ampak kar se zgodovine, druge svetovne vojne tiče in povojnega časa, pa vidite, da je skozi ta prizadevanja za spravo ta polemika, strast, ki je bila povezana s tem, da je bil nekdo črtan s tem, da je bil partizan ali komunist, ali pa ker je bil domobranec ali izdajalec, ta strast je pojenjala. In to me pomirja. Veliko smo glede tega naredili. In vam moram reči, da ko pridejo tuji državniki in položijo venec k spomeniku, ki mu pravimo spomenik sprave, da to zlasti državniki iz vzhodne in osrednje Evrope, da nam priznavajo neki uspeh, ki je občudovanja vreden.

Morda samo še zadnji kratek stavek, bi si upali napovedati, kakšno prihodnost vidite za Slovence kot skupnost, kot narod? Kakšni bomo čez nekaj let?
Imam tako kot vi otroke. Ne morem si predstavljati, niti nočem, da jih čakajo kakšne hude ure. Ne morem reči, da sem glede tega brez skrbi, sem pa brez strahu. Mi imamo trdno položene temelje te države, ki varuje naše temeljne interese, poleg tega smo v Evropski uniji. Če bosta naša država in Evropska unija upravičili naša visoka pričakovanja, imamo in bomo imeli vedno neke skrbi, strah pa nikoli ne bo potreben.

Gospod predsednik, še pol leta boste naš predsednik, potem pa vam želimo srečno na vseh vaših poteh in hvala za ta pogovor.

Hvala, tudi jaz vam želim vse najboljše.