Žalost je naraven odziv na izgubo, pravi psihologinja Frances Wilks v svojem delu Inteligentna čustva. S tem ko nam jemlje energijo za vsakdanje dejavnosti, nam omogoča, da si med procesom žalovanja zacelimo čustvene rane. A če je njena intenzivnost prevelika, če traja predolgo ali če se pojavi brez razloga, postane ovira.

Sorodna novica Depresija: "Možganom je treba dopovedati, naj se zbudijo."

Ravno zato, ker so spremembe razpoloženja in vedenja normalen del nekaterih življenjskih okoliščin, je simptome depresije velikokrat težko prepoznati. Poleg tega se depresija pogosto skriva za nepojasnjenimi telesnimi simptomi. Ljudje poiščejo pomoč zdravnika zaradi telesnih bolečin, stiskanja v prsih, nespečnosti, pomanjkanja apetita, izčrpanosti, slabosti, navajajo v priročniku Depresija in bipolarna motnja razpoloženja. Marsikomu je namreč lažje spregovoriti o telesnih težavah kot opisovati mučne razpoloženjske spremembe, ki spremljajo depresijo, ali govoriti o okoliščinah, ki so jih sprožile.

Psihiatrinja Vesna Švab pravi, da med žalovanjem in depresijo razmejita čas in funkcionalnost posameznika. "Človek, ki žaluje, je običajno dolgo časa globoko žalosten, ampak ohranja stik z drugimi, išče pomoč in funkcionira v vsakdanjem življenju. Tudi če na začetku potrebuje bolniško odsotnost, da si opomore, se čez čas, ko občutki žalosti izzvenijo, vendarle želi vrniti v življenje in začeti delati. Približno leto dni potrebujemo, da se poslovimo od ljudi, ki smo jih imeli radi. Pri hudi depresiji pa človeku zmanjka moči za vse – ne more več delati, ne more več stopati v odnose z drugimi ljudmi in ne išče več pomoči. Ogradi se od vsega, simptomi ne izzvenijo, ampak se samo še poglabljajo. Poleg tega, da je žalosten, celo obupan, postane tudi brezvoljen, preplavlja ga občutek praznine. Najhujša depresija ni takrat, ko jočemo, temveč takrat, ko ničesar več ne občutimo, ko nimamo več moči in ko se ničesar več ne razveselimo. Ravno pomanjkanje veselja spada med glavne diagnostične kriterije."

O depresiji kot duševni motnji govorimo, ko človeka vsaj 14 dni, običajno pa veliko dlje, obvladuje trdovratna žalost in/ali izguba zanimanja ter veselja za dejavnosti, ki so mu bile prej v zadovoljstvo. Hkrati se spopada s pomanjkanjem energije in volje do dela, tesnobo, občutki ničvrednosti, poslabšano zbranostjo, upočasnjenim gibanjem, motnjami spanja in apetita, lahko pa tudi s samomorilnimi mislimi, naštevajo v priročniku Depresija – smernice za psihološko prvo pomoč.

Njegova zmožnost delovanja je lahko okrnjena ali povsem ohromljena, o preteklosti in prihodnosti razmišlja z občutki krivde in brezizhodnosti. Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek pojasnjuje, da človek z globoko depresijo ne zmore opravljati niti najpreprostejših opravil ali pa jih opravlja kot robot. Trpljenje, ki ga občuti, je tako hudo, da si ga, kot pravi ameriški pisatelj in esejist William Styron v svoji knjižni izpovedi o depresiji Vidna tema, zdravi ljudje v vsakdanjem življenju sploh ne zmorejo niti predstavljati. "Zase lahko zapišem, da je bolečina še najbližje utapljanju ali dušenju, a še ti prispodobi nista pravi."

Depresija je univerzalna človeška izkušnja, ki jo je z imenom melanholija opisal že starogrški zdravnik Hipokrat. Prizadene lahko vsakogar ne glede na spol in starost.

Po mednarodnih podatkih, pravi psihiatrinja Vesna Švab, se depresija pojavi vsaj enkrat v življenju pri približno devetih odstotkih moških in 17 odstotkih žensk. Za depresijo vsaj enkrat v življenju zboli vsak šesti prebivalec. Z njo se spopada približno 2,5 odstotka otrok in osem odstotkov najstnikov.

Spekter depresije se razteza od blažjih oblik, kot je potrtost, do samomorilskega vedenja, ko človek rešitev vidi le še v smrti. O "pozabi" je razmišljal tudi Styron: "Skrivnostno in popolnoma nepovezano z običajnim doživljanjem sem začel odkrivati, da sivi pršec groze, ki ga povzroča depresija, prevzema lastnosti telesne bolečine. In ta ni prepoznavna takoj, kot pri zlomljeni roki ali nogi. Točneje bi bilo reči, da postane brezup, s katerim duševnost ukani bolne možgane, podoben peklenski ujetosti v razbeljeni sobi. Ker v tem kotlu ne zapiha niti sapica in iz te zadušljive ječe ni nobene možnosti bega, je popolnoma naravno, da začne žrtev neprestano razmišljati o pozabi."

Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da si življenje vsako leto vzame več kot 700.000 ljudi. Samomor je v svetovnih razsežnostih četrti najpogostejši vzrok smrti v starostni skupini od 15 do 29 let. V Sloveniji so po navedbah NIJZ-ja bolj ogrožene severovzhodne regije, Prekmurje, Štajerska, Koroška in Dolenjska, kjer je tudi več zlorabe alkohola, manj psihiatrične pomoči in več socialne ogroženosti.

Poleg trpljenja, skozi katero gre samomorilec, opozarja Frances Wilk, hudo bolečino doživljajo tudi vsi, ki žalujejo za njim, travmatična senca pa lahko prekrije še naslednje generacije.

Depresijo je tudi zato treba prepoznavati, zdraviti in premagati, poudarja psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Priročnik Depresija – smernice za psihološko prvo pomoč navaja seznam simptomov in znakov za prepoznavanje depresije, ki ne zajemajo le čustvenih sprememb, temveč tudi miselno, vedenjsko in telesno raven doživljanja.

Diagnoza depresije se potrdi, če ima posameznik najmanj pet od spodaj naštetih simptomov, med katerimi mora biti vsaj eden izmed prvih dveh, simptomi pa morajo trajati najmanj dva tedna.
1. Žalostno razpoloženje, ki ne preneha,
2. zmanjšana zanimanje in občutek zadovoljstva pri dejavnostih, ki so prej osrečevale,
3. pomanjkanje energije in utrujenost,
4. občutek ničvrednosti ali občutek krivde (brez pravega razloga za krivdo),
5. pogosto razmišljanje o smrti ali želja biti mrtev,
6. težave s koncentracijo in odločanjem,
7. počasnejše gibanje, govorjenje ali nemir in vznemirjenost,
8. težave s spanjem (premalo ali preveč spanja),
9. težave z apetitom (povečan ali zmanjšan apetit).

"Mislila sem, da nisem dovolj dobra, da bi bilo bolje, ko me ne bi bilo, ker tako ali tako ne bo nič iz mene. V glavi sem imela črnino, kot da bi izključila stikalo. Tema, čista tema," pojasnjuje svoje simptome MMC-jeva sogovornica Mateja Mlakar, pri kateri se je depresija razvila iz neprepoznane anksiozne motnje.

Simptomi in znaki depresije se lahko pojavijo po travmatičnem dogodku, lahko pa se razvijejo postopno s kopičenjem obremenjujočih izkušenj. V tem primeru je dodatni stres tisti dejavnik, ki, kot trdi psihiater Rok Tavčar v priročniku Prepoznajmo in premagajmo depresijo, prevesi tehtnico iz ravnovesja k duševni motnji. Ljudje z že razvito depresijo pa lahko že običajno količino stresa doživljajo kot pretirano in ne vidijo več izhoda iz svojega položaja, čeprav je ta objektivno rešljiv.

Značilni depresivni miselni simptom je negativno razmišljanje, pri katerem lahko človeka spreletavajo misli o lastni manjvrednosti, nesposobnosti, krivdi, brezizhodnosti, nesmiselnosti vsega in samomoru: "Popolna zguba sem.", "Ni prihodnosti.", "Vse je brez smisla.", "Ni mi pomoči.", "Želim si umreti." S takšnimi mislimi se je boril tudi pisatelj William Styron: "Eden od mnogo strašnih izrazov te bolezni, ki se kaže telesno in duševno, je občutek sovraštva do samega sebe – ali, milo rečeno, zmanjšana samozavest – in z napredovanjem bolezni sem tudi sam vse huje trpel zaradi splošnega občutka ničvrednosti."

Negativne avtomatske misli, ki nas v hipu preplavijo in se jih večinoma niti ne zavedamo, spadajo med osnovne simptome depresije in sprožajo negativna čustva, slabo telesno počutje in nekoristno vedenje, piše v priročniku Prepoznajmo in premagajmo depresijo. Takšno kroženje med negativnimi mislimi ter čustvenim, telesnim in vedenjskim odzivom lahko traja ure ali celo dneve in vodi v vse slabše razpoloženje. V svoji knjižni izpovedi Depra novinarka in pisateljica Renata Ažman opisuje depresivno dojemanje sveta: "Depresija je čisto svoja realnost, nepredvidljiva in zahrbtna. Priplazi se ti izza hrbta in te objame okoli vratu kot piton, ki te hoče zadušiti. Nenadoma vse stvari dobijo drugačen pomen in vse, česar se lotiš s svojimi mislimi, je črno."

V čustvih prevladujejo žalost, obup, potrtost, brezvoljnost, notranja praznina, otopelost, nezmožnost razveseliti se, napetost, nemir, tesnoba, nihanje razpoloženja, razdražljivost, napadalnost, črnogledost, strah pred prihodnostjo. Upanja v odrešitev in okrevanja ni več, pravi Styron: "Bolečina ne popusti in stanje je neznosno ob prepričanju, da ne bo nikakršne utehe - ne naslednji dan, ne naslednjo uro, mesec ali minuto."

V vedenju so v ospredju pasivnost, izogibanje stikom z ljudmi, opuščanje dejavnosti, brezciljno preživljanje dneva, jokavost, poležavanje, pomanjkljiva skrb zase, zloraba alkohola in/ali drog. Renata Ažman priznava, da je mesece samo sedela, gledala v eno točko in iskala pot iz depresije: "Pogosto so golobi, ki jih gledam skozi okno, edina živa bitja, ki jih vidim tisti dan. Kadar sem v depresiji, ne hodim ven. Zato je pogled na betonske traverze, na katerih posedajo golobi, moje edino okno v svet."

Telesni znaki depresije se kažejo kot bolečine po telesu, mravljinci, glavoboli, nemoč, občutek dušenja, pomanjkanje energije in motivacije, neješčnost (pogosteje kot prenajedanje), nespečnost (pogosteje kot povečana potreba po spanju), motnje koncentracije in spomina, pomanjkanje spolne želje. "Po vsem telesu sem imela bolečine, obhajal me je občutek, da ne morem dihati, kot da bi imela kamen na prsih. Mislila sem, da se mi bo zmešalo," svoja občutja opisuje Mateja Mlakar. Ob tem pa dodaja: "Vse, kar je ostalo, je bila samo še pot v službo in nazaj. To sem še nekako zmogla, čeprav izjemno težko. Vsako jutro sem jokala, ker sem bila tako neznosno utrujena."

O brezvoljnosti in pomanjkanju energije piše tudi pisatelj William Styron. Kot pravi, se je po sintetičnem spancu vlekel naokrog kot cunja, a najhujši so bili zanj popoldnevi "od približno tretje ure dalje, ko sem začutil, da mi groza prežema duha kot strupena gosta megla, kar me je položilo v posteljo. Tam sem ležal tudi po šest ur, otopel, skorajda hrom, strmeč v strop in čakajoč tisti trenutek večera, ko bi pribijanje na križ vsaj toliko čudežno ponehalo, da bi lahko pogoltnil nekaj hrane in se nato kot avtomat ponovno zatekel h kakšni urici spanja."

Pri ženskah se depresija pogosteje izraža kot žalost in jokavost, moški pa skušajo svoje težave omiliti z alkoholom ali tveganim vedenjem, kot so adrenalinski športi ali nevarna vožnja. Depresija se pri njih lahko kaže tudi v povečani jezi, pretirani utrujenosti, razdražljivosti, napadalnosti, telesnem nemiru, hiperseksualnem vedenju, pretiranem delu in težnji po vzpostavitvi nadzora za vsako ceno. Moški se tudi težje odločijo poiskati strokovno pomoč, misli na samomor so pri njih pogostejše, piše v priročniku Depresija in bipolarna motnja razpoloženja.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se z depresijo spopada dvakrat več žensk kot moških, vendar pa je stopnja samomorov med moškimi trikrat višja kot pri ženskah. Ta paradoks stroka večinoma pojasnjuje z nekaterimi značilnostmi spolov, vendar je odgovor kompleksnejši, je prepričana psihiatrinja Vesna Švab. "Razlogi so delno biološki, delno kulturni, pomemben dejavnik je tudi pogostejša odvisnost od alkohola pri moških, kar vodi v večjo impulzivnost. Eden od razlogov pa je morda tudi ta, da moških ne sprašujemo o depresiji na pravi način, torej da nismo razvili ustreznega nabora vprašanj, s katerimi bi zajeli drugačne načine, na katere se depresija izkazuje pri moških. Depresiven moški je lahko nasilen, jezen, pije alkohol, se razburja. Vendarle teh ljudi večinoma v praksah ne obravnavamo kot depresivne. Del problema je torej lahko tudi v prepoznavanju depresije pri moških."

Pri otrocih in mladostnikih je prepoznavni simptom depresije pogosteje razdražljivost kot slabo razpoloženje. Med pogostimi simptomi so tudi zdolgočasenost, apatija, občutki obupa in nemoči. Medtem ko pri odraslih depresija navadno vključuje nespečnost, pri mladostnikih pogosteje prinaša prekomerno spanje, navaja priročnik Orodje za depresijo. Kot pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, je depresija pri otrocih in mladostnikih pogosto spregledana, ker so njeni simptomi nekoliko drugačni kot pri odraslih ali pa jih pripisujejo razpoloženjskim in vedenjskim spremembam v odraščanju. Težava je tudi v tem, da otroci ne poznajo ustreznih besed, s katerimi bi opisali svoja občutja. Pri pomoči, ki jo lahko zagotavljajo starši, je zelo pomembna podpora otroku, da ne opušča svojih dejavnosti, še pojasnjuje.

Pri starejših ljudeh se depresija lahko pokaže s povečano utrujenostjo, bolečinami, nemočjo in nezaupanjem v lastne sposobnosti. Starostnik se osami in ponavlja, da je naveličan življenja. Ne razveseli se obiskov in opušča skrb zase, preneha redno jemati zdravila ali pa pozablja na hrano, ker nima apetita. Nevarnost samomora je velika. Dejavniki, ki lahko sprožijo depresijo, so zdravstvene težave, spremembe v odnosih s partnerjem ali odraslimi otroki, pa tudi spremembe v kakovosti družabnih stikov. Starejši se radi oklepajo svojega doma in življenjskega sloga, zato je treba pretehtati, koliko sprememb vnašati v njihova življenja, da jih ne preobremenimo s stresom. Depresija v tem starostnem obdobju nekoliko spominja na demenco, zato je treba izključiti tudi možnost te bolezni. Opustitev skrbi zase pri demenci nastane zaradi težav s spominom, pri depresiji pa zaradi pomanjkanja moči in volje, piše v priročniku Depresija in bipolarna motnja.

Dejavniki tveganja za nastanek depresije

Zakaj se pri nekaterih ljudeh razvijejo depresivne in anksiozne motnje, pri drugih pa ne, znanost še vedno ne zna v celoti pojasniti.

Sorodna novica Mojca Z. Dernovšek, psihiatrinja: Tesnobe ne moremo odpraviti, lahko pa jo nadziramo

"Čeprav veliko vemo o možganih, je to še vedno premalo. Nimamo ustrezne tehnologije. Zato tudi nimamo potrjenih teorij, temveč zgolj hipoteze o tem, zakaj in kako duševne motnje nastanejo ter kako se razvijejo. Teh hipotez je veliko, ena izmed njih je tudi serotoninska, in se med seboj ne izključujejo," pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. "Če bomo v prihodnosti neko duševno motnjo lahko dokazali z ustrezno preiskavo, bo to lažje ne samo za ljudi, ki se z njo spoprijemajo, temveč tudi za nas, ki jo zdravimo. Pogosto smo namreč deležni očitkov, da smo si duševne motnje izmislili in da zdravimo nekaj, česar ni. Žal ni tako preprosto."

O depresiji kot veliki uganki je pisal tudi ameriški pisatelj William Styron v svoji knjigi Vidna tema: "Znanost njene skrivnosti odstira le stežka, veliko počasneje kot pri drugih resnih boleznih, ki nas tarejo .... Kot mi je iskreno zaupal zdravnik te stroke s posrečeno primerjavo: 'Če primerjate naše znanje s Kolumbovim odkritjem Amerike, ostaja Amerika še neodkrita; še vedno smo nekje pri tistem majhnem otočju na Bahamih.'"

Po splošno sprejeti razlagi se depresija razvije zaradi sovplivanja bioloških, psiholoških in okoljskih dejavnikov.

"Depresije ne podedujemo, temveč podedujemo ali zgodaj v otroštvu pridobimo nagnjenost za njen razvoj. Razvila se bo, če bodo na posameznika delovali še dejavniki iz okolja. Pri depresivnih in tudi anksioznih motnjah je torej en del genetski oziroma zgodaj v življenju pridobljen, drugi pa okoljski. Vendar pa je v depresijo mogoče spraviti vsakega človeka, le dovolj pritiskov je potrebnih," trdi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Na vzajemno delovanje notranjih in zunanjih dejavnikov pri razvoju depresije opozarja tudi psihiatrinja Vesna Švab: "Razumeti človeka zgolj kot neravnovesje nevrotransmiterjev v možganih je nesramno in ponižujoče do njega. Po drugi strani pa je reči, da so duševne bolezni zgolj družbeni konstrukt oziroma posledica družbenih nesoglasij, kar so zagovarjale antipsihiatrične teorije že v 60. letih prejšnjega stoletja, podcenjujoče ne samo do stroke, temveč tudi do vseh, ki trpijo in ki vedo, kako hudo je živeti z duševno težavo."

A čeprav se depresija lahko pojavlja pri več članih družine ali v več generacijah, znanost morebitnih genov za razvoj duševnih motenj, tudi depresije, (še) ni odkrila. "Iskanje gena, ki bi ga bilo mogoče popraviti, se je izkazalo za iluzijo, saj gre za sklop genetskih dejavnikov, na katere močno vpliva okolje. Če sta oba starša depresivna, potem je možnost, da dobimo depresijo, kar okoli 40-odstotna. Če pa je depresiven le eden izmed staršev, je ta možnost skoraj enaka kot pri drugih ljudeh," pojasnjuje Vesna Švab.

V priročniku Depresija in bipolarna motnja razpoloženja so notranji biološki in psihološki dejavniki opisani kot nevidno in neznano breme, ki ga človek nosi s seboj in je navzoče veliko prej, preden se depresija razvije. Med te dejavnike spadajo poleg že omenjene prirojene nagnjenosti tudi kronične bolezni, spol, starost in tvegane osebnostne značilnosti. Depresija je namreč pogosto povezana z nekaterimi prekomerno izraženimi lastnostmi, kot so občutek manjvrednosti, zahtevnost do sebe, storilnostna naravnanost, samokritičnost, občutljivost, zaskrbljenost, ustrežljivost do drugih, občutek krivde.

Psihiatrinja Vesna Švab pravi, da so znanstveniki odkrili dva osebnostna elementa, ki bi bila lahko povezana z večjo depresivnostjo: prvič, nevroticizem, ko kompliciramo v življenju, ko smo čustveno nestabilni, in, drugič, introvertiranost, ko se zapiramo pred drugimi in skušamo svoje težave rešiti sami.

Med zunanje dejavnike, ki lahko sprožijo depresijo, spadajo stresni dogodki, kot so selitev, zaposlitev, upokojitev, poroka, rojstvo otroka, ločitev, smrt, izguba bližnjega in drugi travmatični dogodki. Stres je sicer normalno odzivanje na spremenjene okoliščine, tudi prijetne, pogosto pa je sprožilni dejavnik za vrsto duševnih in telesnih težav.

Kot sprožilec depresije lahko delujejo tudi posameznikov družbeno-ekonomski položaj in širše družbene razmere – njegove finančne težave, izguba službe, dolgotrajna brezposelnost, prezadolženost, pritiski na delovnem mestu, neenakost, diskriminacija, vojne, epidemije ...

Belgijski klinični psiholog in psihoanalitik Paul Verhaeghe celo pravi, da večina duševnih motenj ni bolezen, ampak biopsihološka manifestacija širših družbenih težav na ravni posameznika. Meni, da "v cvetočem delu sveta, kakršna je Zahodna Evropa, zdravje populacije ni več odvisno od kakovosti zdravstvene nege, ampak od narave družbenih in ekonomskih odnosov". Hkrati dodaja, da ukvarjanje zgolj s simptomi vodi v izolirano psihologijo, ki ločuje tisto, kar se nahaja v človekovi glavi, od družbenega konteksta. Ključni terapevtski cilj tako postane spremeniti način posameznikovega razmišljanja in vedenja, namesto usmeriti ga k virom pomoči za izboljšanje njegovega položaja na področjih, ki so glavni povzročitelji duševnih težav: brezposelnost, zadolženost, diskriminacija, kriminal itn.

Sorodna novica Miran Možina: Čudim se, da se še nihče ni spomnil zavarovalne police za ljubezenska razočaranja

Psihiater in psihoterapevt Miran Možina ob tem opozarja na neoliberalistično premiso, da si za svoje življenje odgovoren predvsem sam. "Vsi naj bi imeli enake možnosti in priložnosti – izkoristi jih, vse je odvisno od tebe. Če boš vztrajen, učljiv, če boš dovolj vlagal v svoje zdravje, v razvijanje znanj in veščin, boš uspel. A raziskave kažejo, da se družbena neenakost, ki je gojišče vseh vrst telesnih, duševnih in socialnih patologij, povečuje. Možnosti za uspeh je vse manj. Ampak, namesto da bi širjenje anksioznih in depresivnih motenj razumeli kot signal družbene patologije, nas neoliberalistična ideologija na čelu z medicino prepričuje, da gre za problem posameznika oziroma za problem strukture in kemije njegovih možganov. Kriv naj bi torej bil vsak sam, njegov serotonin ..."

Da na depresijo torej ne moremo gledati zgolj kot na napako v delovanju možganov, se strinja tudi psihiatrinja Vesna Švab. "Povezava med depresijo in slabim družbenoekonomskim položajem je tako trdno dokazana, da Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da je socialno-ekonomsko stanje posameznika ena poglavitnih determinant njegovega duševnega zdravja. Vendar pa revščina, neenakost in izključenost niso edini dejavniki, ki vodijo v duševno stisko. Sovpadati morajo z dedno zasnovo, osebno občutljivostjo oziroma s psihično opremljenostjo, s katero stopamo v življenje." Pri depresiji gre torej, kot pojasnjuje, za dinamično neravnovesje, ki nastane zaradi sovplivanja bioloških, psiholoških in zunanjih obremenitev.

Pomen vpliva družbenih dejavnikov na razvoj depresije dokazujejo tudi podatki o povezanosti epidemije covida-19 in porasta duševnih motenj. Število primerov depresije in tesnobe se je po vsem svetu v prvem letu pandemije covida-19 povečalo za več kot četrtino. Zlasti so bili prizadeti ženske in mladi odrasli, kaže študija, objavljena leta 2021 v zdravstveni reviji Lancet. Države, ki jih je covid-19 prizadel najbolj, so imele tudi največji porast depresivnih in anksioznih motenj. Obstaja namreč močna povezava med številom primerov covida-19, omejitvami gibanja in povišanimi stopnjami depresije in tesnobe. Med mladimi v starosti od 20 do 24 let se je število primerov duševnih motenj povečalo predvsem zato, ker so izgubili priložnosti za učenje, druženje in zaposlovanje. Za Slovenijo študija ocenjuje, da je število primerov depresije v tem času poraslo za 23 odstotkov in tesnobe za 26 odstotkov.