Tudi zato je pri otrocih in mladostnikih, kot pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, pogostokrat spregledana. Hkrati otroci ne poznajo ustreznih besed, s katerimi bi opisali svoja občutja.

Sorodna novica Depresija: "Možganom je treba dopovedati, naj se zbudijo."

Podobno pojasnjuje klinična psihologinja in vedenjsko-kognitivna psihoterapevtka Simona Sanda, zaposlena v Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Zdravstvenem domu Celje: "Depresija se pri otrocih manifestira nekoliko drugače kot pri odraslih. Pogosto govorimo o t. i. maskirani oziroma skriti depresiji, saj se kaže v znakih, ki niso tipični za depresijo, kot jo srečamo pri odraslih. Slika depresije je v otroštvu odvisna od otrokove starosti in razvojnega obdobja, v katerem se nahaja. Ker se otrokove vedenjske značilnosti med različnimi razvojnimi obdobji spreminjajo, je pogosto težko ločiti depresivnost od zgolj prehodne krize."

Pri otrocih in mladostnikih so, na primer, prepoznavni simptomi depresije pogosteje kot slabo razpoloženje razdražljivost, zdolgočasenost, apatija, preveč spanja, navaja priročnik Orodje za depresijo.

Sorodna novica Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim

Če depresija pri otroku in mladostniku ostaja nezdravljena, lahko preide v kronično obliko in lahko povzroči motnje hranjenja, tvegano vedenje, učno neuspešnost in samomorilne misli. Statistika samomorov pri mladostnikih je po podatkih Unicefa skrb vzbujajoča. Samomori so namreč drugi najpogostejši vzrok smrti pri mladostnikih v Evropi, več življenj mladostnikov v starosti od 15 do 19 let ugasne le še v avtomobilskih nesrečah.

Depresija je v zadnjih dveh letih po navedbah ZN-a postala vodilni vzrok bolezni pri otrocih in mladostnikih. V otroštvu se pojavlja pri 1 oziroma 2 odstotkih otrok, v adolescenci zajame od 3 do 8 odstotkov, ob koncu adolescence pa 20 odstotkov mladostnikov. Razlike po spolu se pojavijo šele v puberteti. Pri dekletih se pogostost depresije takrat podvoji in po puberteti spet nekoliko upade, pri fantih pa v puberteti ne naraste. V otroštvu in adolescenci se 70 odstotkov depresivnih epizod razvije po stresnem dogodku (izguba starša, konflikti med starši, ločitev, trpinčenje itn.), navaja priročnik z naslovom Prepoznavanje in obravnava depresije in samomorilnosti pri pacientih v ambulanti družinskega zdravnika.

Kako prepoznati depresijo pri otroku ali mladostniku

Znaki in simptomi depresije pri otrocih in mladostnikih vključujejo spremembe v čustvovanju, vedenju, miselnih procesih in tudi na telesni ravni. "Starši najhitreje opazijo spremembe, ki se kažejo v razdražljivosti, nasprotovanju in izogibanju družabnosti. Opazijo tudi motnje spanja in prehranjevanja," pojasnjuje klinična psihologinja Simona Sanda.

Kako ločiti razpoloženjske spremembe, ki so normalen del odraščanja, od depresije? Krize v odraščanju se običajno pokažejo z razpoloženjem, ki je kot aprilsko vreme. Spremembe torej ne trajajo dolgo in niso tako intenzivne, da bi ovirale otroka ali mladostnika pri vsakdanjih šolskih, prostočasnih in drugih dejavnostih. Če pa je otrok ali mladostnik dlje časa, to je več tednov, zelo potrt, če ga nič več ne veseli in vse bolj tone v nemoč, je treba pomisliti tudi na depresijo, navaja priročnik Depresija in bipolarna motnja razpoloženja.

"V predšolskem obdobju moramo biti pozorni, če je otrok apatičen, če zavrača hrano, je razdražljiv, žalosten, pretirano jokav in se prepogosto zateka k samotolažilnim navadam. Hkrati ne kaže zanimanja za igro, ni radoveden in se umika pred vrstniki ter dejavnostmi, ki se jih je prej veselil. Na spremembe se lahko odziva s pretirano vznemirjenostjo ali brezbrižnostjo. Telesno slabo uspeva, možen je zastoj v rasti," našteva klinična psihologinja Simona Sanda. Takšni znaki in simptomi so lahko tudi posledica zanemarjanja ali nasilja nad otrokom, čustveno in razvojno nespodbudnega okolja ali pa kronične bolezni.

"V šolskem obdobju se lahko depresivna motnja kaže z nedoločljivimi psihosomatskimi težavami (na primer glavobol, bolečine v trebuhu) oziroma z umikom v bolezen. Depresija lahko pomembno vpliva na otrokov učni uspeh, lahko pa je tudi posledica učnih težav, ki niso bile prepoznane ali pa so bile napačno obravnavane. Pri otroku pride do motnje pozornosti, lahko izgubi zanimanje za različne dejavnosti. Izogiba se druženju in izgubi stik s prijatelji. Je bolj razdražljiv, jezen, občutljiv in žalosten. Odklanja obiskovanje šole (kar se lahko nadaljuje v šolsko fobijo), pojavi se lahko pretirana odvisnost od staršev. Zdolgočasenost, naveličanost in razdražljivost so še posebej izrazite pri fantih. Pogosti so izbruhi močnih čustev, kar starši in učitelji razumejo kot vedenjsko motnjo in ne kot resno opozorilo. Vsi ti zamaskirani znaki samo poslabšujejo depresivno stanje in vplivajo na razvijanje negativne samopodobe. Otrok postaja prepričan, da je slab in neljubljen," pojasnjuje Sanda.

Kot dodaja, se lahko misli na samomor in samopoškodbeno vedenje začnejo pojavljati že pred adolescenco. "V preadolescentnem obdobju lahko začenja otrok izražati željo, da bi rad umrl. Misli na samomor in samopoškodbeno vedenje so sicer v tem obdobju možne, v zadnjem času vedno pogostejše. Pogostejši so apatija, izguba veselja in volje za dejavnosti, ki so mu bile prej všeč, ter zmanjšanje sposobnosti za doživljanje ugodja. Mlajši mladostniki lahko kažejo večjo odvisnost od svojih staršev, kot je za to obdobje značilno."

V adolescenci je klinična slika že bolj podobna klinični sliki, kot jo srečamo pri odraslih, navaja Simona Sanda in dodaja, da je v tem obdobju težko ločiti simptome depresije od sprememb, značilnih za odraščanje.

"Depresivnemu mladostniku primanjkuje energije in volje, počuti se zdolgočaseno. Stvari ga ne zanimajo in ne veselijo tako kot prej, zato opušča dejavnosti, ki so mu bile v zadovoljstvo. Lahko se pojavijo težave s spanjem (zgodnje prebujanje ali zatekanje v spanec) in prehranjevanjem (pretirana ješčnost s porastom telesne teže ali pa pomanjkanje apetita z izgubo teže). Depresivni mladostnik se pretirano ukvarja z negativnim razmišljanjem o lastni neuspešnosti, neprivlačnosti, nesprejetosti, nevrednosti ter nepriljubljenosti med vrstniki. Pojavijo se lahko še učna neuspešnost in somatske težave, pri katerih ni mogoče odkriti organskega ozadja. V adolescenci so pogoste zlorabe psihoaktivnih substanc in tveganih oblik vedenja, pri dekletih tudi potreba po analgetikih in anksiolitikih. Pozorni moramo biti, če se v ozadju anksioznosti pojavi depresivno razpoloženje, še posebej pri dekletih. Pomisliti moramo tudi na suicidalnost in samopoškodbeno vedenje, verjetnost tega je treba natančno oceniti," pravi Sanda.

Kateri dejavniki vplivajo na nastanek depresije

Na razvoj depresije pri otroku in mladostniku vplivajo notranji in zunanji dejavniki: nagnjenost k razvoju depresije, depresija pri družinskem članu, kronična bolezen, soobolevnost z drugo duševno motnjo, puberteta, tvegane osebnostne značilnosti, travmatične izkušnje, učne ali druge šolske težave, neugodne življenjske okoliščine, kot so smrt ali bolezen v družini, nesreča, medvrstniško ali družinsko nasilje, ločitev ali odsotnost staršev, revščina v družini in slabši družbeni položaj, ko je otrok pripadnik manjšin, begunec, brezdomec, prestopnik ali pa je v rejniški družini oziroma zavodu, našteva priročnik Kako zmanjšati tveganje za razvoj depresije in anksioznih motenj pri otrocih. Kot strne klinična psihologinja Simona Sanda, gre za preplet biokemičnih, genetskih, psihosocialnih in socioekonomskih dejavnikov.

Sorodna novica Peter Janjušević: "Starši naj otroka opogumljajo, da se sooča s svojimi strahovi"

Pogosta je soobolevnost depresije z anksioznimi motnjami. "Najpogosteje se srečamo s tem, da je imel otrok najprej anksiozno motnjo, potem pa se mu je kot odziv na vse bolj okrnjeno življenje, na vse več stisk, na slabe ocene v šoli, na izgubljena prijateljstva, razvila tudi depresivna motnja," pojasnjuje klinični psiholog in psihoterapevt Peter Janjušević.

Fakulteta za družbene vede in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) sta leta 2020 objavila izsledke skupne raziskave o obremenjujočih izkušnjah v otroštvu, ki je pokazala, da so tri četrtine vprašanih v otroštvu doživele najmanj eno obremenjujočo izkušnjo, četrtina pa štiri ali več. Obremenjujoče izkušnje so travmatični dogodki v prvih 18 letih življenja, med katere spadajo psihično in fizično nasilje, spolna zloraba, zanemarjanje, nasilje med odraslimi člani gospodinjstva, zasvojenost, duševne težave ali kriminalna dejanja članov gospodinjstva ter ločitev staršev oziroma smrt starša ali zapustitev. Mednje se uvrščajo tudi družbene okoliščine, kot so življenje v revščini, izkušnja nasilja in kriminala v skupnosti, izrazito negativne izkušnje z vrstniki in šolo, diskriminacija, vojna itn. Udeleženci, ki so doživeli štiri ali več obremenjujočih dogodkov v otroštvu, imajo v primerjavi s tistimi, ki niso doživeli nobenega, večjo verjetnost za telesne in duševne težave. Ti ljudje v otroštvu razvijejo slabše čustvene in socialne veščine in imajo slabšo kakovost življenja. Po drugi strani lahko pozitivne izkušnje v otroštvu v veliki meri zmanjšajo negativne učinke obremenjujočih izkušenj in imajo pozitiven učinek na razvoj psihične odpornosti v odraslosti, vendar pa je njihov varovalni učinek manjši, če ima posameznik več obremenjujočih izkušenj, še navajajo na NIJZ-ju.

Kako lahko starši zmanjšajo tveganje za nastanek depresije pri otrocih

Znano je, pravi klinična psihologinja Simona Sanda, da je depresivnost pri otroku in mladostniku lahko posledica disfunkcionalnih družinskih odnosov, partnerskega konflikta, represivne vzgoje ali nasilja v družini.

Sorodna novica Miran Možina: Čudim se, da se še nihče ni spomnil zavarovalne police za ljubezenska razočaranja

In kaj je v nasprotju s tem dobro starševstvo? Psihiater in psihoterapevt Miran Možina poudarja pomen varne navezanosti: "Da se razvije, sta potrebna dva dejavnika: fizična prisotnost in odzivnost. V varnem odnosu je otrok začuten in dobi uglašen odziv od prisotnega starša. Poglejmo primer – otrok ostane čez noč sam, ker so starši odšli na zabavo. Ko se ponoči zbudi, ni nikjer nikogar, lačen je, moker, pokakan in začne jokati. Po dveh, treh urah izmučen zaspi. Ko se starši vrnejo domov, otrok spi, zato si mislijo, da je bilo z njim vse v redu. V bistvu pa so zamudili njegovo nočno agonijo. Po drugi strani pa so starši lahko prisotni, a niso odzivni. Živahen in radoveden otrok ima na primer depresivno mamo, ki se na njegove potrebe ne zmore odzivati z ustrezno intenzivnostjo. Ampak, kdo od nas pa je bil tako srečen, da je imel vedno prisotne in odzivne starše? Verjetno nihče. Velikokrat smo se znašli v praznini, ki je v nas izzvala občutek ogroženosti, in to v sebi nosimo vse življenje."

Zato je pomembno, da starši niso preveč strogi do sebe ob vzgojnih napakah, temveč jih razumejo kot učne izkušnje, pojasnjujejo v priročniku Kako zmanjšati tveganje za razvoj depresije in anksioznih motenj pri otrocih in mladostnikih. Pri tem naštevajo šestnajst primerov do otrok prijazne starševske prakse.

1. Vključenost v življenje otroka

Starši, ki so vpeti v življenje svojega otroka oziroma mladostnika, bodo verjetno hitreje opazili spremembe v njegovem vedenju in razpoloženju, ki nakazujejo depresijo ali anksiozne motnje.

2. Izrazi naklonjenosti in čas za pogovor

Otroku in mladostniku je treba pokazati naklonjenost, tudi z objemi in besedami, kot so "rad te imam". Starši naj pozorno poslušajo svojega otroka in mu dovolijo, da se izrazi. Najstnik naj ve, da se lahko kadar koli obrne nanje in se z njimi pogovori tudi o najobčutljivejših temah.

3. Izogibanje pretiranemu nadzoru in spodbujanje samostojnosti

Pomembno je, da starši niso pretirano zaščitniški do otroka in da mu dopuščajo, da postopoma razvija samostojnost, a tudi odgovornost pri opravljanju vsakodnevnih opravil. Spodbujajo naj ga, vendar ne silijo, da se preizkuša v novih izzivih. Pri najstniku naj najdejo ravnovesje med pozornostjo, ki mu jo namenjajo, in svobodo ter pravico do zasebnosti, ki mu jo zagotavljajo.

4. Spodbujanje podpornih odnosov

Starši naj spodbujajo otroka in mladostnika, da vzpostavljata podporne odnose, na primer s sorodniki, prijatelji in drugimi odraslimi, s čimer se krepijo socialne spretnosti.

5. Določitev družinskih pravil

Starši naj določijo jasna pravila vedenja v družini in posledice kršenja teh pravil. Pomembno je, da oba starša zagotavljata enotna sporočila glede družinskih pravil in da se jih tudi sama držita.

6. Spodbujanje zdravih navad

Starši naj zagotovijo otroku varno in predvidljivo okolje. S svojim zgledom naj spodbujajo otroka oziroma mladostnika k zdravim navadam prehranjevanja, gibanja, spanja in uporabe zaslonov.

7. Zmanjšanje števila konfliktov v domačem okolju

Starši naj si prizadevajo, da je konfliktov z najstnikom čim manj. Ocenijo naj, kdaj gre za njegovo varnost in dobrobit ter je konflikt neizogiben in kdaj lahko nesoglasja prezrejo.

8. Izogibanje negativnim odzivom na otrokovo vedenje

Podcenjevanje, zasmehovanje in zasramovanje so škodljivi načini spopadanja z vedenjskimi težavami otroka in mladostnika. Namesto kritiziranja otrokove osebnosti ("Ti si pa res len.") naj starši kritizirajo njegovo vedenje in ga usmerjajo z navodili ("V sobi imaš nered. Pospravi svoje igrače, preden greš ven.").

9. Zmanjšanje števila konfliktov s partnerjem

Kadar se oče in mama nenehno ponižujeta, sramotita ali kritizirata, je to oblika čustvenega nasilja tudi nad otroki. Starša, ki sta med seboj v konfliktu, naj ne zahtevata od otroka, da izbere, na čigavi strani je. Po drugi strani je učinkovito reševanje konfliktov način, da se otrok nauči, da so konflikti včasih neizogibni, a jih je mogoče uspešno reševati.

10. Konstruktivno reševanje konfliktov

Starši naj konflikte rešujejo mirno in s sklepanjem kompromisov. V konfliktih naj ima vsak član priložnost spregovoriti. Najstniku naj razložijo razliko med asertivnostjo in agresivnostjo. Asertivnost pomeni, da se človek postavi za svoje pravice in izrazi svoje misli, občutke in prepričanja tako, da ob tem ne ogroža pravic drugih. Njegova kritika je konstruktivna v nasprotju s kritiko agresivnega človeka, ki je žaljiva in podcenjujoča.

11. Pomoč pri poimenovanju čustev

Mlajši otroci običajno nimajo razvitega besedišča za ustrezno poimenovanje čustev, zato naj starši v pogovoru z njimi poimenujejo različna čustvena stanja. Otroka naj povprašajo, kako se počuti, in naj ne zmanjšujejo pomena njegovih čustvenih odzivov s stavki, kot je "jočeš se kot dojenček".

12. Pomoč pri razvijanju optimističnega pogleda na svet

Starši naj otroka podučijo, kako misli vplivajo na počutje in vedenje in kako naj negativne misli zamenja s čim bolj realističnimi. Namesto "ne morem", "ne bo mi uspelo" naj otrok uporablja samogovor v smislu: "Sicer je težko, vendar se lahko prebijem čez to."

13. Podpora pri zastavljanju in uresničevanju ciljev

Starši naj otroka ali najstnika spodbujajo, da si zastavlja realistične cilje in jim sledi. S svojim zgledom naj pokažejo, kako se lotiti opravil, ki morajo biti narejena, četudi so neprijetna in dolgočasna. Pomembno je, da otroka pohvalijo za njegov trud, ne le dosežek. Njihova pričakovanja do otroka morajo biti usklajena z njegovimi osebnostnimi lastnostmi, nagnjenji in sposobnostmi.

14. Pomoč pri reševanju težav

Starši naj otroka naučijo reševanja težav, tako da velik problem razdeli na več manjših. Problemov naj ne rešujejo namesto njega. Kadar otroku zmanjka poguma, naj ga spomnijo na njegove pretekle uspehe. Pohvalijo naj ga, kadar mu uspe premagati oviro; če pa mu to ne uspe, naj ga naučijo gledati na neuspeh kot na učno izkušnjo. Če ima otrok v šoli težave oziroma je trpinčen, naj ga naučijo strategij, kako se spoprijeti s tem. Sodelujejo naj z otrokom in šolo pri zoperstavljanju takšnemu vedenju in naj ne zmanjšujejo problema.

15. Podpora otroku, kadar ga kaj skrbi

Starši naj bodo dostopni za otroka, kadar se spoprijema s težavnimi položaji oziroma kadar je vznemirjen. Če niso prepričani, kako se pogovarjati z otrokom v stiski, naj mu povedo, da so opazili njegovo žalost, jezo, potrtost in da mu želijo pomagati. V pogovoru naj bodo sprejemajoči, neobsojajoči in naj se ne odzovejo pretirano čustveno na izrečeno.

16. Pomoč otroku pri spoprijemanju s tesnobo

Starši naj otroku povedo, da je tesnoba koristno čustvo, ker nas obvaruje pred nevarnostmi in nas spodbudi k akciji. Težava postane, kadar je premočna, kadar traja dlje časa in vpliva na šolsko delo in življenje na splošno. Če je otrok tesnoben, naj ga starši naučijo načinov, kako se pomiriti (na primer globoko dihanje, odštevanje, vizualizacija prijetnega in varnega kraja), in mu zagotovijo dovolj časa za počitek in sprostitev. Najstnika naj spodbudijo, da se spopade z okoliščinami, ki mu vzbujajo tesnobo, saj je to eden najučinkovitejših načinov spoprijemanja s pretirano tesnobo.

Kdaj in kje poiskati strokovno pomoč

Če starši opazijo spremembo v razpoloženju ali vedenju otroka oziroma mladostnika, naj ga spodbudijo k pogovoru in skušajo ugotoviti, ali so to resnejše, vztrajnejše težave. V tem primeru je treba poiskati strokovno pomoč, svetujejo v priročniku Kako zmanjšati tveganje za razvoj depresije in anksioznih motenj pri otrocih. Stavki, kot sta "Ja, kaj pa ti je hudega, saj imaš vse, česar jaz nisem imel v tvojih letih." ali pa "Če ti je že zdaj hudo, kaj bo šele v prihodnosti s teboj.", niso primerni.

Klinična psihologinja Simona Sanda pravi, da – sodeč po izkušnjah – starši poiščejo pomoč takrat, ko svojemu otroku ne zmorejo več stati ob strani in mu pomagati pri reševanju težav. Ob tem opozarja, da so lahko starši zaradi otrokovih težav tudi sami v hudi čustveni stiski in ravno tako potrebujejo pomoč.

Kakšne so nevarnosti nezdravljene depresije? "Nevarnost je predvsem v tem, da se depresija lahko poglobi in razširi na vsa področja otrokovega in mladostnikovega delovanja, mu onemogoči normalno življenje in se nadaljuje tudi v obdobje odraslosti. Pri samomorilnem vedenju otroka in mladostnika naj starši čim prej poiščejo ustrezno strokovno pomoč," pojasnjuje psihologinja Sanda.

Dodaja, da je različnih oblik pomoči za otroke in mladostnike danes veliko. Najbolje je najprej obiskati pediatra – otrokovega osebnega zdravnika. Po zdravstvenih domovih so že marsikje ustanovljeni tudi Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov, v katerih skupina strokovnjakov zagotavlja celostno podporo tako otrokom in mladostnikom kot tudi staršem (več na www.zadusevnozdravje.si).

Kot dodaja klinični psiholog in psihoterapevt Peter Janjušević, ki je zaposlen v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, se lahko starši obrnejo tudi na šolsko svetovalno službo. "Specialistična vrsta pomoči je v Sloveniji težko dostopna, ker nas je kliničnih psihologov, pedopsihiatrov in psihologov v zdravstvenih domovih premalo, imamo pa po drugi strani izjemno dobro razvito in po mojih izkušnjah zelo podkovano svetovalno službo v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter celo na marsikateri fakulteti. Prvi korak, kadar je moteno otrokovo šolsko delo, je torej posvet z razredničarko in šolsko svetovalno službo ali pa obisk pri pediatru. Zelo pomembna je tudi samopomoč, zlasti iskanje informacij pri zanesljivih virih. Vedno svetujem staršem, naj se, še preden poiščejo pomoč, dobro informirajo. Na spletni strani NIJZ-ja je veliko zaupanja vrednih vsebin za starše otrok in mladostnikov o anksioznih motnjah in depresiji, med katerimi je mogoče dobiti informacije tudi o tem, kaj je pri neki starosti pričakovano vedenje in kaj je odstopanje. Ob tem bi rad opozoril, da je na spletu tudi veliko nepreverjenih, celo bizarnih vsebin," opozarja Janjušević. Kot pravi, nekateri starši (pre)dolgo omahujejo, ali naj poiščejo pomoč, češ "saj še ni tako hudo" ali pa "kaj bodo pa ljudje rekli". Tudi mladostniki priznavajo, da jih je sram, češ "oni pa že niso psihiči".

Sorodna novica Peter Janjušević: "Starši naj otroka opogumljajo, da se sooča s svojimi strahovi"

V Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, kamor pridejo otroci na obravnavo z napotnico pediatra, ki oceni stanje in napiše stopnjo nujnosti, je bilo leta 2020 pomoči deležnih 2154 otrok in mladostnikov, pove Janjušević. A čakalne dobe so zelo dolge.

Simona Sanda, zaposlena kot klinična psihologinja in vedenjsko-kognitivna terapevtka v Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov v ZD Celje, ki so ga ustanovili pred približno dvema letoma in v katerem dela približno 20 zaposlenih različnih profilov, pravi, da so čakalne dobe odvisne od stopnje nujnosti. Za stopnjo nujnosti redno je čakalna vrsta za kliničnega psihologa približno dve leti, za hitro nekaj več kot eno leto, za zelo hitro pa 10 mesecev.

Oblike pomoči

Depresija pri otrocih in mladostnikih je ozdravljiva, zatrjuje klinična psihologinja Simona Sanda. Pri blagih oblikah je dovolj psihoterapevtski pristop ob podpori staršev, pri težjih oblikah in ob prisotnosti psihotičnih simptomov ter samomorilskih misli pa je potrebno tudi zdravljenje z zdravili. Ob tem dodaja, da je zelo pomembno, kako družina sprejema depresivnega otroka – ali mu pomaga ali pa mu podpore ne zagotavlja in ga kritizira.

Pravočasno iskanje pomoči in zgodnje zdravljenje lahko pomembno vplivata na ugodnejši izid zdravljenja in preprečita ponovitve. Otroka in mladostnika je treba poučiti o depresiji, ga spodbujati in mu ponuditi pomoč, da še naprej opravlja svoje vsakdanje dejavnost, ga peljati k ustreznemu strokovnjaku in sodelovati pri obravnavi, piše v priročniku Depresija in bipolarna motnja. Če se je mladostnik že srečal z depresijo, so pomembne različne oblike samopomoči, ki zmanjšujejo verjetnost ponovitve: telesna dejavnost, vpetost v organizirane, smiselne dejavnosti (na primer opravila doma, šola, zunajšolske dejavnosti, druženje), skrb za uravnoteženo prehrano in zdrav življenjski slog, pogovor o težavah in občutjih z zaupanja vredno osebo, nagrade za doseganje majhnih ciljev, oblikovanje seznama strategij, ki so mu v preteklosti pomagale pri obvladovanju depresije, učenje metod sproščanja, našteva priročnik Kako zmanjšati tveganje za razvoj depresije in anksioznih motenj pri najstnikih.

Sorodna novica Špela Hvalec: Cilj vedenjsko-kognitivne terapije ni pozitivno, temveč realistično razmišljanje

Psihoterapija prvega izbora pri zdravljenju anksioznih in depresivnih motenj otrok in mladostnikov je vedenjsko-kognitivna terapija, lahko skupaj z zdravili, kadar tako presodi specialist otroške in mladostniške psihiatrije, pravi klinični psiholog in psihoterapevt Peter Janjušević. V obravnavo so poleg otroka in mladostnika vključeni starši, po potrebi tudi učitelji, pojasnjuje klinična psihologinja in psihoterapevtka Simona Sanda. V določenih primerih je primerna tudi družinska psihoterapija, v katero so vključeni vsi družinski člani.

Vedenjsko-kognitivna terapija, ki je dokazano učinkovita pri zdravljenju vrste duševnih motenj, tudi depresije, izhaja iz spoznanja, da naše misli in vedenje vplivajo na naše počutje, razlagajo v priročniku Kaj lahko naredim, da mi bo lažje.

Med glavnimi cilji te terapije je zmanjšanje simptomov depresivnosti in preventiva pred ponovnimi depresivnimi epizodami, tako da se otrok in mladostnik naučita prepoznavati in spreminjati napačne miselne vzorce in nekoristno vedenje, pravi Simona Sanda.

Kot pojasnjuje, se kognitivno-vedenjska terapija izvaja po strukturiranih korakih: "Obravnava depresivnosti pri otrocih in mladostnikih se začne z natančno oceno simptomatike, nato sledi postavljanje ciljev. Na začetnih srečanjih pozornost namenjamo načrtovanju dejavnosti in poučevanju o čustvih. Že to lahko izboljša otrokovo počutje. V tej fazi postane jasna tudi otrokova sposobnost ozaveščanja in spreminjanja negativnih misli. Na začetku uporabe kognitivnih tehnik se lahko osredotočimo na tehniko reševanja problemov v medvrstniških odnosih in pri težavah v šoli. V nadaljevanju terapije se bolj usmerjamo na kognitivno restrukturacijo, kar pomeni, da poskušamo spremeniti način negativnega razmišljanja z bolj realnim in funkcionalnim. Pri depresivnih otrocih se namreč pogosto dogaja, da se faze depresivnega doživljanja ponavljajo, zato je za daljše vzdrževanje terapevtskega učinka pomembno, da je otrok pripravljen na spopadanje s stresom in z depresivnimi simptomi tudi v prihodnosti. Ob koncu terapije obnovimo pridobljena znanja in tehnike, ocenimo napredek in uspešnost pri zastavljenih ciljih. Priporočljivo je sestaviti seznam učinkovitih tehnik za spopadanje z depresivnimi simptomi s poudarkom na tistih, ki so se pri otroku že izkazale za uspešne. Otrok ohrani vse svoje zapiske, ki si jih je napravil med terapijo, ter vse zapisane pozitivne misli. Spodbujamo tudi otrokovo lastno aktivnost pri reševanju težav, saj zaupanje v lastne sposobnosti pri reševanju problemov in obvladovanju depresivnih simptomov zmanjšuje verjetnost novih depresivnih faz. Ob koncu terapije načrtujemo obnovitveno srečanje, še posebej pri tistih, pri katerih ocenimo, da obstaja možnost ponovitve depresije. Obnovitvena srečanja so običajno enkrat na mesec, na njih pa obravnavamo težave, s katerimi se otrok trenutno spopada, in njihovo reševanje z naučenimi vedenjskimi in miselnimi tehnikami."

Sorodna novica Mojca Z. Dernovšek, psihiatrinja: Tesnobe ne moremo odpraviti, lahko pa jo nadziramo

Psihoterapevtska obravnava vključuje tudi vedenjsko aktivacijo. "Mnogo depresivnih otrok se zapira vase, postanejo socialno manj vključeni ter opuščajo različne dejavnosti, ki jim vzbujajo zadovoljstvo. Podcenjujejo svoje sposobnosti za uresničitev zadanih ciljev, s čimer se krepi njihov občutek manjvrednosti. Prvi korak k dvigu razpoloženja je aktivacija, s čimer se prekine negativni krog pasivnosti in dolgočasja. Ker otroka z depresijo veseli malo stvari in je za dejavnosti premalo motiviran, ga učimo prepoznavati nova interesna področja ali pa ga spodbujamo, da obudi interesna področja, ki jih je gojil pred depresijo. Pomembno je, da so pri tem vključeni tudi starši, ki otroka spodbujajo k rednemu izvajanju različnih dejavnosti. Načrtovanje dejavnosti poteka v dveh fazah. Najprej skušamo pridobiti čim več informacij o otrokovi dejanski aktivnosti. V naslednjem koraku pa otrok vsak dan izvede eno od dogovorjenih dejavnosti in poskuša opredeliti, koliko zadovoljstva in prijetnega počutja mu sproža. Pri tem upoštevamo, kaj otrok v določenem trenutku zmore, in postopoma povečujemo dnevne obremenitve," še pojasnjuje klinična psihologinja in psihoterapevtka Simona Sanda.

V pomoč otrokom in mladostnikom je tudi spletno svetovanje. Spletna svetovalnica To sem jaz (www.tosemjaz.net), ki deluje pod okriljem NIJZ-ja, se je v 20 letih razvila v največjo mladinsko svetovalnico v Sloveniji, ki mladim omogoča anonimen, preprost, hiter, javen in brezplačen dostop do strokovnega nasveta. Spletni svetovalci (psihologi, zdravniki in drugi strokovnjaki) so do zdaj odgovorili na več kot 45.000 vprašanj o težavah med odraščanjem. Na voljo je tudi spletni informacijski portal telefona za otroke in mladostnike TOM (116 111) za čustveno oporo otrokom in mladostnikom, ki se med odraščanjem srečujejo z različnimi vprašanji in stiskami (www.e-tom.si).