"Ć deluje kot popoln znak neželene drugačnosti. Kot temna koža." Tako izbiro Ć-ja za obliko spomenika izbrisanim prebivalcem Slovenije pojasnjuje vizualni umetnik Vuk Ćosić.

Spomenik izbrisanim prebivalcem Slovenije predstavlja značilna črka Ć v večini njihovih priimkov. Vizualni umetnik Vuk Ćosić že več kot 30 let soustvarja sodobno slovensko kulturo. Je spletni umetnik, eden od ustanoviteljev Ljudmile – Ljubljanskega digitalnega laboratorija. Razstavlja tudi v tujini, ta teden pa tako v Ljubljani kot v Mariboru. V oddaji NaGlas! je spregovoril tudi o študentskih protestih v Beogradu leta 1991, katerih eden od organizatorjev je prav tako bil. Beseda je tekla tudi o njegovi umetnosti – v kateri se poigrava s političnimi gesli iz časa socializma v Jugoslaviji in jih postavlja v kontekst sodobnega kapitalizma v ZDA. Oddaja NaGlas! je na sporedu na TV SLO 1 ob 12.35, vabljeni tudi k branju!

Zakaj prav Ć? Ker imate v priimku dve črki Ć? (Smeh.)
Ne. Sem resen konceptualni umetnik. Ko dobiš nalogo, najprej pogledaš, kaj je na višji ravni abstraktnega, kaj je večji in pomembnejši pojav, znotraj katerega se dogaja tisto, čemur postavljaš spomenik, kot je v tem primeru. S skupino avtorjev smo ugotovili, da ima nacionalizem morda večjo težo kot dejanje izbrisa. Oziroma se z njim prekriva. Pri tem spomeniku smo se spraševali, kakšno ogledalo ali preizkus nacionalizma lahko postavimo. Ć deluje kot popoln znak neželene drugačnosti. Kot temna koža.

Kakšen spomin bi moral spomenik ohranjati? Kakšno je opozorilo?
Poznamo kliše: da se ne bi ponovilo. Predvsem pa se moramo iz tega naučiti, da moramo demokracijo, mirno sobivanje in podobne vrednote ves čas negovati. Če to prepustimo komercialnemu trgu, se te vrednote ne bodo ohranjale. Prav to smo se pri tem naučili. To kažejo tudi odzivi na spomenik, ki so brez domišljije, vendar precej ostri in neusmiljeni. Še en dokaz, da je bila odločitev za postavitev spomenika pravilna.

In da se morda začne dialog?
Upajmo. Zelo pomembno je tudi, da se zazremo vase, da se ljudje zavedo, da imajo sami težavo, če se tako močno odzovejo in dovoljujejo, da jim politični akterji – zdaj namreč vsi vohajo kri, ker vsi mislijo, da bodo kmalu volitve, in politični akterji delajo ... Če človek dovoli, da ga politični akterji vodijo v sovraštvo ... Upam, da bodo zdaj spoznali, da je to nesmiselno.

In neproduktivno.
Vsekakor.

Postavitev spomenika daje vedeti, da je Ljubljana večkulturno mesto. Pa je res?
Mislim, da je. Vseeno pa bi bila lahko še bolj. Ustavil bi se na pol poti. Nočem, da to postane hvalnica očarljivi Ljubljani, ki je edino mesto v teh plemenskih državicah, ki mu je uspelo kaj takega. Je edino, ki razmišlja o sebi. Seveda je tudi to, vendar sem že povedal, da sta tudi v tem prostoru navzoča ksenofobija in hlad.

Tudi ljubljanski župan je ta teden pohvalil odkritje spomenika. Večkrat je izrazil solidarnost z izbrisanimi. Hkrati pa je tudi sprožil deložacijo Avtonomne tovarne Rog, v okviru katere je deloval Socialni center Rog – organizacija, ki je podpirala izbrisane.
To je še posebej občutljiva tema. Če bi pobudo za spomenik dali samo izbrisani in Amnesty International, bi se seveda takoj odzvali. To smo tudi storili. Če bi pobuda prišla samo od župana oziroma mesta, se ne bi zlahka odzval, saj je pri tem vedno tudi majhna past. Postaneš namreč tisti, ki daje legitimnost oblasti ali pa se uvršča med kratkoročne ali srednjeročne polarizacije. Pomirja me in vliva upanje, da je vse v redu, da bo teh 18 ton armiranega betona tam stalo kar nekaj časa in preživelo to kratkoročno razpravo.

Ni pa treba pozabiti grdih fotografij policije, ki je vdrla v Rog? Arhiva ni več, kot pravijo aktivisti.
V Rogu sem se najedel solzivca, ko so bili protesti. Zaradi upiranja sem dobil tudi kazen.

Torej ste bili tam.
Nisem bil popolnoma tiho, medtem ko so deložirali moje prijatelje. Ob postavitvi spomenika so bili tudi med njimi nekateri presenečeni. Vendar kaj naj storimo? Včasih je dobro gledati dolgoročno. Spomenik bo tam ostal. Ne bodo ga zlahka umaknili.

Kot spletni umetnik se poigravate z gesli iz socialistične preteklosti. Naj omenim le eno iz obdobja socializma. "Za koga? Za narod. Za koga? Za partijo. Za koga? Za Tita." To geslo ste večkrat ponovili, tudi v Ameriki, ob nekdanjem prazniku nekdanje republike, 29. novembru. Pa tudi pozneje, 25. maja, natanko 50 let po tistem, ko je bilo geslo prvič uporabljeno na svetu. Kaj pa danes sporočate s temi gesli?
Mediju oziroma tehnologiji dajem prednost pred vsebino besedila. Navijaške koreografije ... Mladi so v zrak dvignili črke na lepenki in na tribunah izpisovali gesla. To se mi zdi izjemno seksi, ker sem digitalni umetnik. Gre za 50 let razvoja nečesa, kar danes ustvarjamo. Pa tudi zaradi nostalgije. 50 let je dolgo obdobje. Mislim in upam, da lahko danes to pomirjeno opazujemo. Na to gledam tudi politološko. Ta medij vso družbo omeji na zaslon in posamezniki postanejo slikovne točke. To se mi zdi seksi. Če se v nadnapisih pojavijo napake in je kaka slikovna točka bela namesto črna, takoj pomislimo, da gre za mladega pionirja, ki protestira. Začnem razmišljati o uporu slikovne točke. Take reči me zanimajo v okviru medijske umetnosti. Sicer pa izbiram sporočila. Prvo tako delo sem ustvaril v Miamiju, v mestu, kjer se Ron Desantis in Donald Trump dogovarjata o okusu fašizma prihodnosti (nasmešek). Dobil sem odlično zamisel in postavil petmetrsko rdečo zvezdo z jugoslovanske zastave, ki so jo leta 1984 uporabili na odprtju olimpijskih iger. To ni bil uvoz. V Ameriki sem postavil ameriško sliko.

Letos sem ob 25. maju v Dubrovniku ustvaril geslo *za koga,*vendar brez nadaljevanja. Samo *za koga.* To se zdaj pojavlja tudi nad slovenskim parlamentom, Ljubljanskim gradom. To je posebna igra, razširjena resničnost. To sliko je bilo mogoče s telefonom ustvariti kjer koli. *Za koga* je tudi seksi. Številna politična gesla tudi danes odgovarjajo na to vprašanje. "Zna se (HDZ), Milo, nego ko." Vse to so odgovori na vprašanje, za koga. Najbrž lahko rečemo, da so to novi odgovori. Do nove resničnosti skušam biti nežno satiričen.

Ko ste v Beogradu študirali, ste pisali za časopis Student, ki so ga sredi 80. letih prepovedali. Nato so ga tiskali v Mariboru. Ste imeli takrat prvič stike s Slovenijo? Kako ste pozneje navezovali stike?
Takrat sem bil še skoraj otrok. Prvič sem prišel brez mame. (nasmešek) Leta 1985 sem delal v uredništvu Studenta, to je bilo pred pojavom Miloševićevega orožarskega populizma. Student je bil po spletu okoliščin med prvimi, ki so ga napadli med velikimi čistkami, ko si je ustvarjal prostor. To je bilo samo naključje. Takrat je imela sodelavka Ceca iz redakcije stike z nekom ... Še danes je poročena z Igorjem iz Maribora, ki je urejal Katedro. Povabil nas je, da smo v Mariboru urejali časopis Student. Izhajal pa je tedensko.

V mojem obdobju pa je bil štirinajstdnevnik …
Pisal sem za Studenta in za novosadsko mladinsko glasilo. Takrat se je veliko dogajalo. To je bil disidentski krog, mladinski mediji so bili takrat edini glas svobode.

Leta 1991 ste sodelovali na prvih študentskih protestih, po znamenitem 9. marcu. Pozneje ste vseeno zapustili Srbijo. Ste spoznali, da se ni smiselno bojevati za boljšo družbo? Kaj se je zgodilo?
Poleg mene so še štirje vodili študentske proteste. Tistega večera smo se spoznali, pred tem se nismo organizirali. Štiri dni smo bili kar uspešni. To lahko povem o teh spominih. Od 100.000 ljudi, ki so se zbrali na trgu Terazije, jih je polovica odšla v vojno, polovica pa se jih je izselila. Približno tako je bilo. Jaz sem bil eden od 300.000 mladih moških iz Beograda, ki so tisto jesen odšli. Dojeli smo, kakšna sta moč in želja družbe po tem, da sledimo nacionalističnemu projektu. In to ni bil moj projekt.

Odšli ste v Trst, kjer ste našli zatočišče. Bili ste nekakšen častnik za zvezo med družinskimi člani, ki so bili v drugih republikah, kjer je divjala vojna. Pomagali ste prijateljem in znancem. Takrat ni bilo mobilnih telefonov. Kako se spominjate tistega obdobja?
Bilo je težko. Sredi noči te nekdo pokliče in začne razlagati: Jaz sem od tistega, ki je brat tistega, čigar sestra ... Prosim, to je telefonska številka. Pokliči tisto žensko v Sarajevo in ji povej, da ji je brat umrl. Star sem bil 23 ali 24 let, bil sem zelo mlad. Ko so me tako poklicali, sem bil globoko sočuten. Vse mi je bilo jasno, vendar sem se zavedal tudi nevarnosti, da bi kdo take reči zlorabil. Grozno.

Verjamem. V Slovenijo ste prišli tudi zaradi Škuca in drugih umetnikov. Ste eden od ustanoviteljev digitalnega laboratorija Ljudmila. Tako ste začeli delati v Sloveniji.
Leta 1991 sem se odpravil v Ljubljano, še prej pa v Trst. Tukaj sem poznal nekaj ljudi. Nad Ljubljano sem bil navdušen zaradi Škuca, Laibach in Mladine. Še danes se z vsemi razumem. Z njimi delam in sodelujem. V Mariboru z Laibach pripravljamo razstavo. Sosedje smo.