Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih
- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni
- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
- 11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
- 12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
- 13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi

.

15. januar 1917
Včeraj sem zaprosil za 20-dnevni dopust, drugače bi po nasvetu zdravnika Sladkyja že včeraj moral v bolnišnico, ker sem v obraz tako prezebel, da mi je ves otekel, tako pa poskusim z dopustom in se doma gotovo oteklina v obrazu izboljša. Ob 11h sem dobil povelje se takoj zglasiti v tukajšnji bolnici na zdravniškem pregledu zaradi svojega dopusta. Posebno strogo pa se pazi sedaj na spolno bolezen, takšni ne dobi dopusta, mora takoj v bolnišnico. Zdravnik mi je danes spet svetoval iti v bolnico zaradi ozeblin na obrazu, ker sem ga pa prosil, da bi rajši šel na dopust in se bom tudi tam skušal zdraviti, mi je končno podpisal dopust in tako grem že jutri ob treh zjutraj od tod. Se bom vsaj za 21 dni umaknil tej strašni zimi. Danes so spet morali v bolnico trije Bosanci, ki so pri delu zmrznili, in mraza imamo tudi 36 stopinj. Cele noči ne morem spati zaradi mraza, primanjkuje nam tukaj drv. Krajevna komanda nam ne pusti podirati drevja, ker smo manj vredni državljani, uboga stavbena kompanija, in naj mirno pogine, samo – delati mora pa za vse druge! – prokleta pravica. Sedaj bom spet za 21 dni rešen tega pekla, dokler se spet z dopusta ne povrnem.

Nocoj me pokliče k sebi Mattoni in govori z menoj o raznih stvareh, pa sem dobil vtis, da mož ima bolezen "Alkohol delirium" in sem mu svetoval, da bo najbolje za njega, da se prosi v bolnišnico na Dunaj za živčne bolezni, kjer se bo spet lahko popolnoma ozdravil. Odločno je zavrnil moj nasvet ter je bil razburjen, zakaj mu kaj takega svetujem, saj ni norec itd. Ker sem videl, da postaja zmerom bolj divji, sem se poslovil in odšel s službeno izjavo, da grem jutri zgodaj na 20-dnevni dopust.

18. januar 1917
Ljudje se jako razburjajo v Radgoni in celi okolici na okrajnega glavarja grofa Stürkha in grofa Fünfkirchna ter barona Giesla, da zapostavljajo revne ljudi, ki tudi na karte ne morejo živeža dobiti, dasiravno je to že za lakoto in ni za delovne ljudi. Meščani v Radgoni imajo živeža dovolj, ker so nemčurji, iz Gornje Radgone in okolice pa siromaki nič ne dobijo. Ženske iz madžarskega ozemlja, iz bližine, nosijo v Radgono vsakovrstno fino in belo moko in tukaj dobijo za plačilo pristno kavo in sladkor. Uslužbenci omenjenih gospodov tudi govorijo, da gospoda še zmerom gostuje kakor pred vojno, uslužbenci pa morajo dnevno jesti repo, zelje, fižol in krompir, pa še to vse malo zabeljeno.
Ako si na bojišču, ne vidiš drugega kakor neverjetno lahkoživost pri tistih, ki bi morali vzgled dajati drugim v poštenosti in rodoljubnosti. Ako prideš v zaledje, imaš isto sliko. Vrag naj vzame take patriote in inteligenco, takšna skorumpirana družba drugega ne zasluži kakor propast – in na to je že obsojena.

31. januar 1917
Danes sem se pri gornjeradgonski žandarmeriji odjavil in grem jutri spet v Volinijo. Na tem dopustu sem govoril z mnogimi podčastniki iz 97. pešpolka, ki je v Radgoni, in tudi sem sam videl dnevno sledeče: vojaki gredo stalno po okolici od hiše do hiše beračit ter prosijo s povzdignjenimi rokami za jesti, tudi proti plačilu, ker so zelo lačni. Kruha v vojašnici ne dobijo več kakor četrt hleba in o menaži se ne more govoriti. Civilno prebivalstvo pa posebno resno preklinja, ker premožnejše ženske nosijo v Radgono na okrajno glavarstvo gg. grofom jajca, puter, maslo, smetano, mleko in tam za to dobijo (seveda brez kart) sladkor, petrolej in kavo. Drugi ne dobijo pa nič ali samo malo na karte, sedaj pa bodi še navdušen patriot. Taki dogodki so nevarni in morajo skrajno slabo vplivati na prostega vojaka in pri tem mora absolutno udarna sila vojske prejemati ali celo odpovedati – in ni človeka pri nas, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.