Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih

16. marec 1916
Danes zjutraj tukaj krasno prepevajo različni ptički, da je ganljivo te nedolžne živalce poslušati in njihove različne melodije. Vse njihovo petje je tako prosto, in vendar v srce segajoče, da bi se človek mogel milo razjokati nad svojo nesrečno usodo. Kaj ni narava tudi nesrečnega človeka tako ustvarila, da bi »Stvarstvo« božje občudoval ter se »Matere zemlje« veselil, kakor nedolžne ptičice? In vendar: kakšne velikanske razlike med zavratnim človekom in nedolžno ptičico.
Sedaj, ko se je začelo toplo vreme in se začenja to mrtvo močvirje izpuhtevati, tudi z našim dosedanjim zdravjem ni vse v redu. Delavci mi močno hirajo, vsak reče, da ne občuti posebnih bolečin, pač pa veliko utrujenost in telesno slabost, tako da se pri delu zgrudijo na tla. Oči dobijo zelo motne, obraz izbuhljen, pod očmi njim visi koža navzdol, v obraz postanejo rumene barve, ustnice pa počrnijo in noge odpovejo službo, huda omotica je napada, jesti ne morejo in vsaka jed se s silo zaužije brez teka, najhujše pa je, da se ne more spati in telo slabo počiva. Danes mi je poljski legionar rekel, da je to poljska mrzlica ali po naše malarija. Voda je tukaj splošno črna in sedaj, ko pripeka še solnce, je podobna gnojnici in ima tudi zelo smrdljiv duh. Dokler je bila zima, vsega tega nismo občutili.

Kolikor je tukaj zemlje, je vsa rumeno peščena in gozdovi imajo povsod po štiri metre široke preseke, so tako posebni kompleksi, razdeljeni v revirje v različnih imenih. Te gozdne »ulice« so menda ob času lova imele veliko važnost za streljanje divjačine. Interesantno je, da imajo posekana drevesa starejšega časa, to je predvojnega, na »štorih« udarjen žig z rusko carsko krono. Kolikor sem do sedaj po tej hosti sprehodil, sem povsod te žige opazil. Ali je mogoče vse to brezmejno močvirje last ruske države ali carja samega?
Na vrhu zemlje pa je posejano v najrazličnejše oblike izoblikovano trdo kamenje, kakor kresilni kamen. Vse to kamenje ima največ do 1 m3 decimeter debelosti in je vedno rumenkaste barve, nekateri kamenčki so naravnost fantastične oblike in bi istih ne ponaredil največji umetnik na zemlji.

24. marec 1916
Včeraj ob 9h sem prišel s svojim moštvom po dvomesečnem delu v Krasnem Boru sèm v Buschowie Nivki ob velikem močvirju (jezero) Czeremiskie (Czeroniske). Čez močvirje – to je ob cesti, ki vodi iz Jeziercev v Griwo – imam tukaj narediti okoli 150 m dolg most, da bo cesta dovršena za prevažanje tudi težkih topov. V Krasnem Boru smo naredili 857 m dolg most in 580 m plankirane ceste ter smo v teku dveh mesecev na tisoče borov posekali. Stare bore smo jako težko žagali, ker imajo neverjetno množino soka in je bila žaga takoj od te smole zalita. Tudi sekire so bile zelo mastne ter je vsled tega moštvo dosti trpelo. Sreča je ta, da imam same Bošnjake, ti so vajeni z lesom delati. Kjer smo sedaj nastanjeni, je bila pred nami Arb. Abt. 2/23 z nadporočnikom Schelyschem in črnovojniškim inženirjem N. Rudnikom. Najbolj umazana ciganska vas bi delala čast temu našemu stanovanju, tako nagnusnega so pustili moji »kulturni« predhodniki. Ali neprijetnosti imamo tukaj, kakršnih do sedaj v Rusiji še nismo poznali, namreč, vse polno je zelo strupenih kač (Sandvippar) – baje so ravno te kače pregnale moje prednike iz tega podzemeljskega bivališča. Okolica je popolnoma okužena od nesnage, okoli 50 metrov od teh barak sta tudi ležala dva poginjena konja, ki sta povzročala neznosen smrad. Vso to gnusobo sem dal zmetati v za to nalašč izkopano jamo ter vsa naša ležišča in okolico temeljito očistiti, da ima sedaj malo človeka dostojni pogled v našo revščino.
Moji predhodniki tudi niso imeli stranišča, in so ležali človeški odpadki okrog teh stanovanj, ravno tako ni bilo studenca. Vse to sem dal včeraj in danes narediti. Danes popoldne je k meni prijahal gospod nadporočnik Kühn in me vprašal, zakaj že danes ne delamo mostu. Jaz njemu razložim, kakšno bivališče da sem našel. Gospod Kühn je po tem pogovoru stopil s konja in si točno ogledal cel naš »Lager« ter se zelo laskavo izrazil in vpričo celega mojega moštva mi je dal desno roko na ramo z besedami: »Vodnik, pred vami snemam svoj klobuk in moji častniki bi se morali sramovati pred vami. V vsakem primeru bom gospodu ekscelenci ustno poročal o tem. Na svidenje.« In nato zajaše konja ter odjaha proti Griwi drugega delo inspicirat.
Tukaj imam sedaj skupaj 78 mož in, hvala Bogu, v teku dveh mesecev moje samostojnosti samo enega moža bolnega. In moji ubogi Bosanci: »Fala tebi i tvoji majki, koja te rodila. Istina, da si strogi, a mi smo bedaci. Ti znaš, šta nam treba, a radi toga smo zdravi i drugi bolni. Ako bo Bog čuval tebe, i znamo mi, da boš i ti nas čuval, da dođemo još zdravi kući i k naši deci.« Takšni izbruhi hvale so bili na dnevnem redu in tudi jaz sem bil neizprosen v snagi in redni prehrani. Vse svoje priboljške sem razdelil med moštvo.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.