Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci

12. januar 1916
Danes dopoldne imava z inženirjem Knettom ekonomično cenitev posestev, koliko smo škode kmetom naredili pri izkopu strelskih jarkov na Lokve–Veli vrh in pri novi cesti v Lokovcu. Dan je bil krasen brez snega in vetra. Z Velega vrha je bil krasen in očarajoč razgled na morje v smeri Monfalcona (Tržiča). Z vso krasoto je ljubo solnce razširjalo svoje zlate žarke, in to v tako divni obliki, da se nisem mogel te nebeške lepote dovolj nagledati. Oh, ti prekrasno Jadransko morje, v tem zlatem solnčnem svitu se zdaj ne čudim, da ravno zavoljo tebe divjé teko strašne in edinstvene vojske v zgodovini. Kdo bo končno veljavno zavladal nad teboj in kdo bo tvoj gospodar? Bog daj, da bi mi postali neomejeni gospodarji tega bisera. Po vseh človeških in božjih pravicah pripada nam, ker naš slovenski in hrvatski narod znoji na skalovju ob morju, in vendar lakomen Lah grabi po tej naši sveti zemlji. Nocoj še prenočiva v Čepovanu in narediva cenilno poročilo in jutri popoldne se odpeljeva iz Tolmina v Rusijo.

13. januar 1916
Popoldne sva se iz Čepovana z vozom odpeljala na kolodvor Sv. Lucije (danes Most na Soči) in od tod proti Tolminu – in spet smola, menda za slovo. Italijani so na Tolmin streljali kakor obsedeni in to pot najbolj na most. Ah, kako je vsak tekel čez ta ubogi most, je bilo res zabavno gledati, in prišedši na kolodvor je tik pred nama z inženirjem Knettom kos granate udaril v zemljo, inženir Knett pa si ga je vzel s seboj za spomin. Vlak pa ta dan ni šel s kolodvora, ampak smo zunaj kolodvora pri predoru vstopili v vlak ter smo se srečno ob pol 5h popoldne odpeljali proti Jesenicam. Zbogom, soška fronta! Ali te bom še kdaj videl – prestal sem tukaj dovolj! Kaj me čaka na Ruskem, ne vem, gotovo manj nevarnosti kakor tukaj, ker so že terenske prilike čisto drugačne. Te strašne kamenite toče ne bom pa nič pogrešal in tega blaznega treskanja, kadar težka granata med kamenjem eksplodira.

19. januar 1916
Za razmere v Rusiji je žalostno dejstvo, da se po vaseh ne najde šol za ljudsko izobrazbo. Cerkve so tudi vse lesene z nizkimi stolpi in nizke v notranjosti, običajno so majhne, vendar od znotraj lično okrašene z razno rezbarijo in stenskimi slikami. Posebno glavni oltarji na tujca narede zelo prijeten vtis. Na zunaj so otožne in ni primere tisti skrivni privlačni sili, kakor jo imajo naše cerkve. Vse skupaj tukaj, narava, človek in cerkev, je jako prosto, in to vse skupaj se sijajno ujema, v nas pa vzbudi mučno dolgočasje. Dejstvo je, da stoji ubogi ruski kmet na jako nizki stopnji, ni šole in drugih kulturnih ustanov, da bi se izobraževal, in ker nič ne čita, tudi nič ne zna. In v tem je temelj njegovega zadovoljstva in pasje ponižnosti, in tudi neverjetne lokavosti.

15. februar 1916
Ako hodim sam po tem močvirju in gozdovih ter poslušam to tajinstveno šušljanje dreves, me zmerom v tej vodni puščavi obide neka notranja groza in me strahoma obdaja ta planjava. Tudi tukaj imamo več grobov naših padlih vojakov, ki imajo križe iz brezovega lesa, brez napisa, in vsi so obrnjeni tako, da ubogi pokojniki gledajo proti zahodu – to je proti svoji domovini. Ubogi ti revčki morajo v tej samoti in vodi počivati, ker naši holmci gledajo največ po meter nad vodno gladino in tako tukaj spijo večno spanje ločeni od svojih milih v domovini. Za temi revčki se tukaj ne solzi nobeno oko – a tam v blaženi domovini se točijo grenke solze za teboj! In ti ne vidiš ter ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih ter moraš počivati na tuji zemlji. Koliko tisoč padlih junakov si je želelo v zadnjem smrtnem boju, da bi mogli počivati večno spanje med svojimi najdražjimi, ki bi je lahko hodili na grob obiskovat. Ali revčki, želja se vam ni izpolnila in tako ste umirali za telesnimi in dušnimi ranami. Kako kruta usoda vendar človeka zasleduje.
Moje srce vas globoko obžaluje, vi predragi tovariši, ki tukaj spite, in čutim vse vaše srčne bolečine, ki so Vas pred smrtjo obdajale. Ah, tovariši, vojska je grozna in preklet bodi na veke tisti, ki je tisto prvi začel. Danes ste dali vi življenje, jutri morda mi, zato počivajte sladko. V Bogu pridemo tudi mi gotovo za vami, kateri dan in uro, pa vam, ljubi tovariši, ne znam odgovora, zato na svidenje v Večnosti.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimivi dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.