Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bejrut je danes bleščeče mesto in znova dobiva sijaj bližnjevzhodnega Pariza. In nanj res deloma spominja tudi zato, ker ljudje govorijo francosko, se zanimajo za modo in jim ni kaj dosti mar, da so razmere v le dve uri oddaljenem Damasku povsem drugačne.
Karmen Švegl, ki spremlja dogodke v Siriji iz Libanona, tako kot drugi novinarji izredno težko pride do verodostojnih informacij. Še pred nekaj tedni se je nekaterim kolegom uspelo pretihotapiti v Homs, zdaj je to skoraj nemogoče. Sirske sile so namreč ugotovile, da se v Libanon steka reka beguncev, v nasprotno smer pa orožje, zato so mejo še dodatno minirali in postavili nove nadzorne točke.
“Kasete s posnetki krvavega zatrtja vstaje prihajajo po tihotapskih poteh, največ informacij pa v svet s pomočjo interneta pošiljajo aktivisti, ki imajo modeme in satelitske telefone.”
Zaradi strahu ne upajo v državne bolnišnice
Kot so povedali naši dopisnici, je najhuje prav v Homsu, kjer primanjkuje hrane, ni vode, ljudje so brez elektrike, veliko sosesk je porušenih. Skrivajo se v kleteh ali pa so se zatekli v predmestja. Mesto, eno od utrdb upora proti sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu, nenehno bombardirajo, najbolj silovito ponoči in zjutraj. Popoldne vlada varljivo zatišje, saj takrat kosijo ostrostrelci.
“Številni ranjenci se zdravijo v poljskih bolnišnicah, ki so jih vzpostavili po sili razmer, saj se ljudje tako zelo bojijo oblasti, da si ne upajo v državne bolnišnice. Protestniki in uporniki tam izginjajo in se izgubijo v labirintih varnostnih služb, od koder se več ne vrnejo.”
Veliko jih prav zato zatočišče poišče v Libanonu, ta pa ranjencem in beguncem ni najbolj naklonjen. Tamkajšnji suniti sicer podpirajo upornike, šiiti in Hezbolah pa ostajajo zavezniki Asadovega režima. Sirski prebežniki se zato ne prijavijo niti Organizaciji združenih narodov. V strahu, da bodo morali več mesecev ostati v Libanonu, si zatočišče poiščejo pri prijateljih ali sorodnikih, v majhnih stanovanjih, kjer se drenja tudi po več družin, poroča Šveglova. “Bojijo se preveč izpostavljati, saj padca Asadovega režima še ni na obzorju.”
Sankcije, ki sta jih uvedli Evropska unija in ZDA v resnici ne delujejo, saj Sirijo podpirajo Rusija, Kitajska, sosednji Iran, v Libanonu pa ji, kot rečeno, ostaja zvest Hezbolah. Dokler ima podporo Rusije, Asadov režim, ki se bori za preživetje, ne bo odnehal. Je del alafitske manjšine, ki predstavlja desetino sirskega prebivalstva in vlada že 42 let. Pripadniki alafitske skupnosti zato ostajajo goreči privrženci Asada in okrutni borci, saj se v primeru poraza bojijo maščevanja večinskih sunitov celotni manjšinski skupnosti.
Ljudje lahko govorijo, nihče pa jih ne posluša
V Libanonu, od koder poroča Karmen Švegl, je nedvomno več svobode kot drugje v arabskem svetu. Čeprav je šiitski Hezbolah precej močan, predvsem zaradi podpore Sirije in Irana, pa tudi precej konzervativen, ne poskuša vplivati niti na krščansko niti na veliko zmernejšo sunitsko skupnost. Kristjani živijo po svojih navadah, hodijo na dopuste v Pariz, trgovine so dobro založene, alkohol točijo povsod , ni prepovedi, ljudje se obnašajo, oblačijo in živijo tako kot v Evropi.
“Imajo svobodo govora, lahko povedo kar hočejo, nihče se v to ne vpleta, nihče pa jih tudi zares ne posluša.”
Povsem drugače pa je v južnih predmestjih Bejruta, ki spominjajo na najbolj konzervativno predmestje Teherana. Še zdaleč pa Libanon, posebej njegov severni del, ni primerljiv s Sirijo, kjer je trenutno vlada eden najbolj represivnih režimov v regiji.
796 epizod
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Bejrut je danes bleščeče mesto in znova dobiva sijaj bližnjevzhodnega Pariza. In nanj res deloma spominja tudi zato, ker ljudje govorijo francosko, se zanimajo za modo in jim ni kaj dosti mar, da so razmere v le dve uri oddaljenem Damasku povsem drugačne.
Karmen Švegl, ki spremlja dogodke v Siriji iz Libanona, tako kot drugi novinarji izredno težko pride do verodostojnih informacij. Še pred nekaj tedni se je nekaterim kolegom uspelo pretihotapiti v Homs, zdaj je to skoraj nemogoče. Sirske sile so namreč ugotovile, da se v Libanon steka reka beguncev, v nasprotno smer pa orožje, zato so mejo še dodatno minirali in postavili nove nadzorne točke.
“Kasete s posnetki krvavega zatrtja vstaje prihajajo po tihotapskih poteh, največ informacij pa v svet s pomočjo interneta pošiljajo aktivisti, ki imajo modeme in satelitske telefone.”
Zaradi strahu ne upajo v državne bolnišnice
Kot so povedali naši dopisnici, je najhuje prav v Homsu, kjer primanjkuje hrane, ni vode, ljudje so brez elektrike, veliko sosesk je porušenih. Skrivajo se v kleteh ali pa so se zatekli v predmestja. Mesto, eno od utrdb upora proti sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu, nenehno bombardirajo, najbolj silovito ponoči in zjutraj. Popoldne vlada varljivo zatišje, saj takrat kosijo ostrostrelci.
“Številni ranjenci se zdravijo v poljskih bolnišnicah, ki so jih vzpostavili po sili razmer, saj se ljudje tako zelo bojijo oblasti, da si ne upajo v državne bolnišnice. Protestniki in uporniki tam izginjajo in se izgubijo v labirintih varnostnih služb, od koder se več ne vrnejo.”
Veliko jih prav zato zatočišče poišče v Libanonu, ta pa ranjencem in beguncem ni najbolj naklonjen. Tamkajšnji suniti sicer podpirajo upornike, šiiti in Hezbolah pa ostajajo zavezniki Asadovega režima. Sirski prebežniki se zato ne prijavijo niti Organizaciji združenih narodov. V strahu, da bodo morali več mesecev ostati v Libanonu, si zatočišče poiščejo pri prijateljih ali sorodnikih, v majhnih stanovanjih, kjer se drenja tudi po več družin, poroča Šveglova. “Bojijo se preveč izpostavljati, saj padca Asadovega režima še ni na obzorju.”
Sankcije, ki sta jih uvedli Evropska unija in ZDA v resnici ne delujejo, saj Sirijo podpirajo Rusija, Kitajska, sosednji Iran, v Libanonu pa ji, kot rečeno, ostaja zvest Hezbolah. Dokler ima podporo Rusije, Asadov režim, ki se bori za preživetje, ne bo odnehal. Je del alafitske manjšine, ki predstavlja desetino sirskega prebivalstva in vlada že 42 let. Pripadniki alafitske skupnosti zato ostajajo goreči privrženci Asada in okrutni borci, saj se v primeru poraza bojijo maščevanja večinskih sunitov celotni manjšinski skupnosti.
Ljudje lahko govorijo, nihče pa jih ne posluša
V Libanonu, od koder poroča Karmen Švegl, je nedvomno več svobode kot drugje v arabskem svetu. Čeprav je šiitski Hezbolah precej močan, predvsem zaradi podpore Sirije in Irana, pa tudi precej konzervativen, ne poskuša vplivati niti na krščansko niti na veliko zmernejšo sunitsko skupnost. Kristjani živijo po svojih navadah, hodijo na dopuste v Pariz, trgovine so dobro založene, alkohol točijo povsod , ni prepovedi, ljudje se obnašajo, oblačijo in živijo tako kot v Evropi.
“Imajo svobodo govora, lahko povedo kar hočejo, nihče se v to ne vpleta, nihče pa jih tudi zares ne posluša.”
Povsem drugače pa je v južnih predmestjih Bejruta, ki spominjajo na najbolj konzervativno predmestje Teherana. Še zdaleč pa Libanon, posebej njegov severni del, ni primerljiv s Sirijo, kjer je trenutno vlada eden najbolj represivnih režimov v regiji.
Z washingtonskim dopisnikom Andrejem Stoparjem o Trumpovi okužbi s koronavirusom, predvolilnem času in glasovanju po pošti ter o pomenu posameznih držav pri rezultatu volitev.
V 18. vzporedniku se obračamo proti severni sosedi, kjer v teh dneh obeležujejo 100. obletnico koroškega plebiscita. Z našo avstrijsko dopisnico Petro Kos Gnamuš razmišljamo, ali ta obletnica danes ljudi povezuje ali razdružuje, kako se Avstrijci odzivajo na nov val okužb s koronavirusom, kakšne bodo gospodarske posledice okrnjene poletne turistične sezone in kako bodo letos pozimi delovala priljubljena avstrijska smučarska središča. Obregnemo pa se tudi ob slovensko-avstrijske kulinarične odnose.
O (ne)uspehih ameriške zunanje politike na Bližnjem vzhodu in projekcij slike Tadeja Pogačarja na najvišji stavbi na svetu. Z Bližnjega vzhoda naša dopisnica Karmen Švegl.
A se je Hrvaški zavestno tveganje z odpiranjem turističnih zmogljivosti sredi pandemije izplačalo, kakšne bodo gospodarske posledice izpada dela dohodkov in kakšni so načrti za popotresno obnovo Zagreba v novem zakonu?
Z berlinsko dopisnico Polono Fijavž o vključitvi več tisoč beguncev v nemško družbo, njihovem položaju, izobrazbi in zaposlitvi ter posledicah, ki jih je imela odločitev Merklove, da odpre vrata za prosilce za azil.
Z dopisnikom Boštjanom Anžinom o porazu Demokratične stranke socialistov na parlamentarnih volitvah, o novih pogajanjih med Srbijo in Kosovom ter o bolgarskem protestu proti vladi.
Z dopisnikom Jankom Petrovcem o gospodarskih posledicah italijanskih mest na turizem, o začetku novega šolskega leta, o novem volilnem zakonu in o jesenski festivalski sezoni.
Z dopisnico Mojco Širok o delovanju upravnega središča Evropske unije ob vseh omejitvah potovanj, o odzivih evropskih voditeljev na belorusko politično krizo in o trgovinskem sporazumu z Združenim kraljestvom.
Z dopisnico Karmen Švegl o stanju po eksploziji, prostovoljni pomoči mladih Libanoncev, o obljubljeni finančni in materialni pomoči mednarodne skupnosti ter protivladnih protestih.
Berlinska dopisnica Polona Fijavž o pisani zasedbi protestnikov in teorijah zarote, gospodarskih kazalcih v predsedujoči članici Evropske unije in napovedanem umiku dela ameriških vojakov iz Nemčije.
Tanja Borčić Bernard o odzivu zagrebških mestnih oblasti na naravne nesreče, rezultatih nedavnih parlamentarnih volitev in letošnji turistični sezoni na Hrvaškem.
Z Andrejem Stoparjem, našim dopisnikom iz ZDA, o hitri rasti števila okuženih in umrlih za koronavirusno boleznijo, Trumpovemu spreminjanju stališč v zvezi z nošenjem mask, njegovi novi podobi in o zapuščini Johna Lewisa.
Z bližnjevzhodno dopisnico Karmen Švegl o preobrazbi Hagije Sofije v mošejo, izraelskih načrtih za priključitev ozemelj in pomenu dopisnikov v tujini.
O aktualnih razmerah na področju koronavirusa, kako je s turizmom pri naših severnih sosedih in kako potekajo priprave na 100. obletnico koroškega plebiscita.
Hitro povečevanje števila okuženih s koronavirusom v balkanskih državah napoveduje slabo poletje za turizem, že v Srbiji, ki je od vseh držav najbolj odprta, je zdajšnji upad števila turistov več kot devetdesetodstoten.
V 18. vzporedniku se tako kot številni Slovenci v teh dneh odpravljamo na hrvaško obalo.
Z našo dopisnico Vlasto Jeseničnik potujemo v Moskvo, kjer epidemija koronavirusne bolezni še zdaleč ni končana, a Rusi kljub temu ne umikajo svojih velikih načrtov.
Opustele ulice mest med epidemijo so pokazale, da so tudi v prometnih ureditvah mogoče hitre spremembe in ker se skoraj vsako mesto sooča s takšnim ali drugačnim prometnim problemom, so mnoga skušala izkoristiti zadnje mesece za načrtovanje drugačnih prometnih ureditev. Nekatera so na tem področju bolj aktivna kot druga, zato smo poklicali naše dopisnike, ki so epidemijo preživeli v mestih, od koder poročajo, da nam opišejo stanje prometa in spremembe, ki jih mesta načrtujejo. Nastopajo mesta Bruselj, Beograd, Moskva, Berlin, Rim, Washington, Zagreb in Dunaj.
Naša dopisnica iz Dunaja Petra Kos Gnamuš o ponovnem odprtju meje, ki je v preteklih tednih za mnoge predstavljala neprehodno oviro do svojcev ali službe.
Združene države so ta teden presegle žalostni mejnik in postale prve z več kot 100.000 mrtvimi zaradi koronavirusa, v ospredje pa že silijo teme, povezane z novembrskimi predsedniškimi volitvami.
Neveljaven email naslov