Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bejrut je danes bleščeče mesto in znova dobiva sijaj bližnjevzhodnega Pariza. In nanj res deloma spominja tudi zato, ker ljudje govorijo francosko, se zanimajo za modo in jim ni kaj dosti mar, da so razmere v le dve uri oddaljenem Damasku povsem drugačne.
Karmen Švegl, ki spremlja dogodke v Siriji iz Libanona, tako kot drugi novinarji izredno težko pride do verodostojnih informacij. Še pred nekaj tedni se je nekaterim kolegom uspelo pretihotapiti v Homs, zdaj je to skoraj nemogoče. Sirske sile so namreč ugotovile, da se v Libanon steka reka beguncev, v nasprotno smer pa orožje, zato so mejo še dodatno minirali in postavili nove nadzorne točke.
“Kasete s posnetki krvavega zatrtja vstaje prihajajo po tihotapskih poteh, največ informacij pa v svet s pomočjo interneta pošiljajo aktivisti, ki imajo modeme in satelitske telefone.”
Zaradi strahu ne upajo v državne bolnišnice
Kot so povedali naši dopisnici, je najhuje prav v Homsu, kjer primanjkuje hrane, ni vode, ljudje so brez elektrike, veliko sosesk je porušenih. Skrivajo se v kleteh ali pa so se zatekli v predmestja. Mesto, eno od utrdb upora proti sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu, nenehno bombardirajo, najbolj silovito ponoči in zjutraj. Popoldne vlada varljivo zatišje, saj takrat kosijo ostrostrelci.
“Številni ranjenci se zdravijo v poljskih bolnišnicah, ki so jih vzpostavili po sili razmer, saj se ljudje tako zelo bojijo oblasti, da si ne upajo v državne bolnišnice. Protestniki in uporniki tam izginjajo in se izgubijo v labirintih varnostnih služb, od koder se več ne vrnejo.”
Veliko jih prav zato zatočišče poišče v Libanonu, ta pa ranjencem in beguncem ni najbolj naklonjen. Tamkajšnji suniti sicer podpirajo upornike, šiiti in Hezbolah pa ostajajo zavezniki Asadovega režima. Sirski prebežniki se zato ne prijavijo niti Organizaciji združenih narodov. V strahu, da bodo morali več mesecev ostati v Libanonu, si zatočišče poiščejo pri prijateljih ali sorodnikih, v majhnih stanovanjih, kjer se drenja tudi po več družin, poroča Šveglova. “Bojijo se preveč izpostavljati, saj padca Asadovega režima še ni na obzorju.”
Sankcije, ki sta jih uvedli Evropska unija in ZDA v resnici ne delujejo, saj Sirijo podpirajo Rusija, Kitajska, sosednji Iran, v Libanonu pa ji, kot rečeno, ostaja zvest Hezbolah. Dokler ima podporo Rusije, Asadov režim, ki se bori za preživetje, ne bo odnehal. Je del alafitske manjšine, ki predstavlja desetino sirskega prebivalstva in vlada že 42 let. Pripadniki alafitske skupnosti zato ostajajo goreči privrženci Asada in okrutni borci, saj se v primeru poraza bojijo maščevanja večinskih sunitov celotni manjšinski skupnosti.
Ljudje lahko govorijo, nihče pa jih ne posluša
V Libanonu, od koder poroča Karmen Švegl, je nedvomno več svobode kot drugje v arabskem svetu. Čeprav je šiitski Hezbolah precej močan, predvsem zaradi podpore Sirije in Irana, pa tudi precej konzervativen, ne poskuša vplivati niti na krščansko niti na veliko zmernejšo sunitsko skupnost. Kristjani živijo po svojih navadah, hodijo na dopuste v Pariz, trgovine so dobro založene, alkohol točijo povsod , ni prepovedi, ljudje se obnašajo, oblačijo in živijo tako kot v Evropi.
“Imajo svobodo govora, lahko povedo kar hočejo, nihče se v to ne vpleta, nihče pa jih tudi zares ne posluša.”
Povsem drugače pa je v južnih predmestjih Bejruta, ki spominjajo na najbolj konzervativno predmestje Teherana. Še zdaleč pa Libanon, posebej njegov severni del, ni primerljiv s Sirijo, kjer je trenutno vlada eden najbolj represivnih režimov v regiji.
796 epizod
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Bejrut je danes bleščeče mesto in znova dobiva sijaj bližnjevzhodnega Pariza. In nanj res deloma spominja tudi zato, ker ljudje govorijo francosko, se zanimajo za modo in jim ni kaj dosti mar, da so razmere v le dve uri oddaljenem Damasku povsem drugačne.
Karmen Švegl, ki spremlja dogodke v Siriji iz Libanona, tako kot drugi novinarji izredno težko pride do verodostojnih informacij. Še pred nekaj tedni se je nekaterim kolegom uspelo pretihotapiti v Homs, zdaj je to skoraj nemogoče. Sirske sile so namreč ugotovile, da se v Libanon steka reka beguncev, v nasprotno smer pa orožje, zato so mejo še dodatno minirali in postavili nove nadzorne točke.
“Kasete s posnetki krvavega zatrtja vstaje prihajajo po tihotapskih poteh, največ informacij pa v svet s pomočjo interneta pošiljajo aktivisti, ki imajo modeme in satelitske telefone.”
Zaradi strahu ne upajo v državne bolnišnice
Kot so povedali naši dopisnici, je najhuje prav v Homsu, kjer primanjkuje hrane, ni vode, ljudje so brez elektrike, veliko sosesk je porušenih. Skrivajo se v kleteh ali pa so se zatekli v predmestja. Mesto, eno od utrdb upora proti sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu, nenehno bombardirajo, najbolj silovito ponoči in zjutraj. Popoldne vlada varljivo zatišje, saj takrat kosijo ostrostrelci.
“Številni ranjenci se zdravijo v poljskih bolnišnicah, ki so jih vzpostavili po sili razmer, saj se ljudje tako zelo bojijo oblasti, da si ne upajo v državne bolnišnice. Protestniki in uporniki tam izginjajo in se izgubijo v labirintih varnostnih služb, od koder se več ne vrnejo.”
Veliko jih prav zato zatočišče poišče v Libanonu, ta pa ranjencem in beguncem ni najbolj naklonjen. Tamkajšnji suniti sicer podpirajo upornike, šiiti in Hezbolah pa ostajajo zavezniki Asadovega režima. Sirski prebežniki se zato ne prijavijo niti Organizaciji združenih narodov. V strahu, da bodo morali več mesecev ostati v Libanonu, si zatočišče poiščejo pri prijateljih ali sorodnikih, v majhnih stanovanjih, kjer se drenja tudi po več družin, poroča Šveglova. “Bojijo se preveč izpostavljati, saj padca Asadovega režima še ni na obzorju.”
Sankcije, ki sta jih uvedli Evropska unija in ZDA v resnici ne delujejo, saj Sirijo podpirajo Rusija, Kitajska, sosednji Iran, v Libanonu pa ji, kot rečeno, ostaja zvest Hezbolah. Dokler ima podporo Rusije, Asadov režim, ki se bori za preživetje, ne bo odnehal. Je del alafitske manjšine, ki predstavlja desetino sirskega prebivalstva in vlada že 42 let. Pripadniki alafitske skupnosti zato ostajajo goreči privrženci Asada in okrutni borci, saj se v primeru poraza bojijo maščevanja večinskih sunitov celotni manjšinski skupnosti.
Ljudje lahko govorijo, nihče pa jih ne posluša
V Libanonu, od koder poroča Karmen Švegl, je nedvomno več svobode kot drugje v arabskem svetu. Čeprav je šiitski Hezbolah precej močan, predvsem zaradi podpore Sirije in Irana, pa tudi precej konzervativen, ne poskuša vplivati niti na krščansko niti na veliko zmernejšo sunitsko skupnost. Kristjani živijo po svojih navadah, hodijo na dopuste v Pariz, trgovine so dobro založene, alkohol točijo povsod , ni prepovedi, ljudje se obnašajo, oblačijo in živijo tako kot v Evropi.
“Imajo svobodo govora, lahko povedo kar hočejo, nihče se v to ne vpleta, nihče pa jih tudi zares ne posluša.”
Povsem drugače pa je v južnih predmestjih Bejruta, ki spominjajo na najbolj konzervativno predmestje Teherana. Še zdaleč pa Libanon, posebej njegov severni del, ni primerljiv s Sirijo, kjer je trenutno vlada eden najbolj represivnih režimov v regiji.
V 18. vzporedniku pod drobnogled jemljemo dogajanje na Bližnjem vzhodu. V regiji, kjer so pretresi in spremembe že leta edina stalnica, je tudi ta teden bilo nekaj pomembnih premikov - pa tudi zastojev, denimo v Sueškem prekopu. Z našo bližnjevzhodno dopisnico Karmen Švegl razmišljamo o rezultatih že četrtih parlamentarnih volitev v Izraelu v manj kot dveh letih, izstopu Turčije iz carigrajske konvencije, Erdoganovih zahtevah po prepovedi opozicijske stranke in novem poskusu ustavitve spopadov v Jemnu. Opišemo pa tudi pot posameznika do cepljenja v Dubaju.
Petra Kos Gnamuš o sporočilih protestnikov, odzivih vlade, o poteku cepljenja, pa tudi o volilnih uspehih koroških Slovencev na lokalnih volitvah in razpoloženju med Avstrijci po enem letu epidemije.
Bruseljska dopisnica Mojca Širok o projektu skupnega nakupa cepiv proti covidu-19, cepilnih potnih listih, novih razmerjih na evropski politični desnici in o zdajšnji podobi Slovenije v Bruslju.
Polona Fijavž o nemških šolah v obdobju koronavirusa, ukrepih, cepivih in cepljenju ter o tem, kaj o Sloveniji v zadnjem času poročajo nemški mediji.
Zagrebška dopisnica Tanja Borčič Bernard o aferah, ki spremljajo hrvaški načrt za cepljenje, o obetih turistične sezone in burni kampanji za lokalne volitve zaznamovani z epidemijo in popotresno obnovo.
Kakšno je vzdušje na Kosovu pred volitvami in kdo ima največ možnosti za zmago? Zakaj je Srbija med najuspešnejšimi državami na svetu po številu cepljenih proti covidu-19?
Rimski dopisnik Janko Petrovec o tem, kakšno koalicijo bi Draghi lahko zbral v novi vladi, kako se italijanski politični sistem odziva na pogoste krize ter o gospodarskih in socialnih posledicah epidemije.
Bližnjevzhodna dopisnica Karmen Švegl o urejanju odnosov med Združenimi državami in Iranom po izvolitvi novega ameriškega predsednika ter posledicah arabske pomladi.
V Washingtonu je v sredo prisegel novi predsednik Joe Biden. Kakšna so njegova prva sporočila in poteze ter kakšna so nova razmerja moči v senatu in kongresu?
Z moskovsko dopisnico Vlasto Jeseničnik o vzrokih za razlike pravega števila smrtnih žrtev epidemije, o pripravah na letošnje parlamentarne volitve in o napovedanih spremembah ustave v nemirni Belorusiji.
Z bruseljskim dopisnikom Igorjem Juričem se sprašujemo, v kakšni formi Evropska unija vstopa v leto 2021, o težavah s cepljenjem in o odzivih evropskih voditeljev na vdor Trumpovih podpornikov v ameriški kongres.
Kako se v Nemčiji odločajo za sprejemanje ukrepov za zajezitev širitve koronavirusa in kako so med epidemijo ohranili odprte šole?
Z našo dunajsko dopisnico Petro Kos Gnamuš razmišljamo, kako mesec dni po terorističnem napadu okreva avstrijska prestolnica ter kakšne so njihove izkušnje z množičnim testiranjem prebivalstva.
Tudi na Hrvaškem je drugi val epidemije v polnem zamahu, v zadnjem tednu so poročali o novih rekordih v številu okuženih in umrlih v enem dnevu.
Dijaki protestirajo proti zaprtju srednjih šol, turistični delavci se bojijo za zimsko smučarsko sezono, papež Frančišek razburja cerkveno javnost z izjavami o istospolnih zvezah in migrantih, oglaša se Janko Petrovec.
Bližnjemu vzhodu po nedavnih potezah odhajajočega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je napovedal umik velikega dela ameriških vojakov iz Iraka in Afganistana ter menda celo razmišljal o napadu na iranske jedrske zmogljivosti, grozi novo obdobje nestabilnosti. Z našo dopisnico Karmen Švegl razmišljamo, kakšna bo Trumpova zapuščina na Bližnjem vzhodu, kako bodo razmerja moči spremenile napovedane politike Joeja Bidna ter kako trdna je prekinitev ognja v Gorskem Karabahu, ki jo bosta nadzorovali Rusija in Turčija.
Z dopisnikom Boštjanom Anžinom o novicah in zgodbah, ki v tem času zaznamujejo tudi Balkan. Kako je z oblikovanjem nove vlade v Črni gori in kakšni so sklepi po spletnem vrhu berlinskega procesa?
Dopisnik iz Združenih držav Amerike Andrej Stopar sporoča, da so tesni rezultati na volitvah za ameriškega predsednika presenetili. Tam pravijo, da ima za zdaj Joe Biden širšo pot do zmage, Donald Trump pa ožjo.
Poleg dejstva, da se v Rusiji od začetka oktobra število odkritih primerov strmo povečuje, se je država v zadnjih mesecih zapletla v dva nova konflikta, v katerih ima veliko vlogo.
Z bruseljsko dopisnico Mojco Širok razmišljamo o usklajenosti odzivov držav članic EU, o tem, kako bodo novi rekordi števila okužb vplivali na gospodarstvo in o zatikanjih med pogajanji EU in Združenega kraljestva.
Neveljaven email naslov