Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bejrut je danes bleščeče mesto in znova dobiva sijaj bližnjevzhodnega Pariza. In nanj res deloma spominja tudi zato, ker ljudje govorijo francosko, se zanimajo za modo in jim ni kaj dosti mar, da so razmere v le dve uri oddaljenem Damasku povsem drugačne.
Karmen Švegl, ki spremlja dogodke v Siriji iz Libanona, tako kot drugi novinarji izredno težko pride do verodostojnih informacij. Še pred nekaj tedni se je nekaterim kolegom uspelo pretihotapiti v Homs, zdaj je to skoraj nemogoče. Sirske sile so namreč ugotovile, da se v Libanon steka reka beguncev, v nasprotno smer pa orožje, zato so mejo še dodatno minirali in postavili nove nadzorne točke.
“Kasete s posnetki krvavega zatrtja vstaje prihajajo po tihotapskih poteh, največ informacij pa v svet s pomočjo interneta pošiljajo aktivisti, ki imajo modeme in satelitske telefone.”
Zaradi strahu ne upajo v državne bolnišnice
Kot so povedali naši dopisnici, je najhuje prav v Homsu, kjer primanjkuje hrane, ni vode, ljudje so brez elektrike, veliko sosesk je porušenih. Skrivajo se v kleteh ali pa so se zatekli v predmestja. Mesto, eno od utrdb upora proti sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu, nenehno bombardirajo, najbolj silovito ponoči in zjutraj. Popoldne vlada varljivo zatišje, saj takrat kosijo ostrostrelci.
“Številni ranjenci se zdravijo v poljskih bolnišnicah, ki so jih vzpostavili po sili razmer, saj se ljudje tako zelo bojijo oblasti, da si ne upajo v državne bolnišnice. Protestniki in uporniki tam izginjajo in se izgubijo v labirintih varnostnih služb, od koder se več ne vrnejo.”
Veliko jih prav zato zatočišče poišče v Libanonu, ta pa ranjencem in beguncem ni najbolj naklonjen. Tamkajšnji suniti sicer podpirajo upornike, šiiti in Hezbolah pa ostajajo zavezniki Asadovega režima. Sirski prebežniki se zato ne prijavijo niti Organizaciji združenih narodov. V strahu, da bodo morali več mesecev ostati v Libanonu, si zatočišče poiščejo pri prijateljih ali sorodnikih, v majhnih stanovanjih, kjer se drenja tudi po več družin, poroča Šveglova. “Bojijo se preveč izpostavljati, saj padca Asadovega režima še ni na obzorju.”
Sankcije, ki sta jih uvedli Evropska unija in ZDA v resnici ne delujejo, saj Sirijo podpirajo Rusija, Kitajska, sosednji Iran, v Libanonu pa ji, kot rečeno, ostaja zvest Hezbolah. Dokler ima podporo Rusije, Asadov režim, ki se bori za preživetje, ne bo odnehal. Je del alafitske manjšine, ki predstavlja desetino sirskega prebivalstva in vlada že 42 let. Pripadniki alafitske skupnosti zato ostajajo goreči privrženci Asada in okrutni borci, saj se v primeru poraza bojijo maščevanja večinskih sunitov celotni manjšinski skupnosti.
Ljudje lahko govorijo, nihče pa jih ne posluša
V Libanonu, od koder poroča Karmen Švegl, je nedvomno več svobode kot drugje v arabskem svetu. Čeprav je šiitski Hezbolah precej močan, predvsem zaradi podpore Sirije in Irana, pa tudi precej konzervativen, ne poskuša vplivati niti na krščansko niti na veliko zmernejšo sunitsko skupnost. Kristjani živijo po svojih navadah, hodijo na dopuste v Pariz, trgovine so dobro založene, alkohol točijo povsod , ni prepovedi, ljudje se obnašajo, oblačijo in živijo tako kot v Evropi.
“Imajo svobodo govora, lahko povedo kar hočejo, nihče se v to ne vpleta, nihče pa jih tudi zares ne posluša.”
Povsem drugače pa je v južnih predmestjih Bejruta, ki spominjajo na najbolj konzervativno predmestje Teherana. Še zdaleč pa Libanon, posebej njegov severni del, ni primerljiv s Sirijo, kjer je trenutno vlada eden najbolj represivnih režimov v regiji.
796 epizod
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Bejrut je danes bleščeče mesto in znova dobiva sijaj bližnjevzhodnega Pariza. In nanj res deloma spominja tudi zato, ker ljudje govorijo francosko, se zanimajo za modo in jim ni kaj dosti mar, da so razmere v le dve uri oddaljenem Damasku povsem drugačne.
Karmen Švegl, ki spremlja dogodke v Siriji iz Libanona, tako kot drugi novinarji izredno težko pride do verodostojnih informacij. Še pred nekaj tedni se je nekaterim kolegom uspelo pretihotapiti v Homs, zdaj je to skoraj nemogoče. Sirske sile so namreč ugotovile, da se v Libanon steka reka beguncev, v nasprotno smer pa orožje, zato so mejo še dodatno minirali in postavili nove nadzorne točke.
“Kasete s posnetki krvavega zatrtja vstaje prihajajo po tihotapskih poteh, največ informacij pa v svet s pomočjo interneta pošiljajo aktivisti, ki imajo modeme in satelitske telefone.”
Zaradi strahu ne upajo v državne bolnišnice
Kot so povedali naši dopisnici, je najhuje prav v Homsu, kjer primanjkuje hrane, ni vode, ljudje so brez elektrike, veliko sosesk je porušenih. Skrivajo se v kleteh ali pa so se zatekli v predmestja. Mesto, eno od utrdb upora proti sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu, nenehno bombardirajo, najbolj silovito ponoči in zjutraj. Popoldne vlada varljivo zatišje, saj takrat kosijo ostrostrelci.
“Številni ranjenci se zdravijo v poljskih bolnišnicah, ki so jih vzpostavili po sili razmer, saj se ljudje tako zelo bojijo oblasti, da si ne upajo v državne bolnišnice. Protestniki in uporniki tam izginjajo in se izgubijo v labirintih varnostnih služb, od koder se več ne vrnejo.”
Veliko jih prav zato zatočišče poišče v Libanonu, ta pa ranjencem in beguncem ni najbolj naklonjen. Tamkajšnji suniti sicer podpirajo upornike, šiiti in Hezbolah pa ostajajo zavezniki Asadovega režima. Sirski prebežniki se zato ne prijavijo niti Organizaciji združenih narodov. V strahu, da bodo morali več mesecev ostati v Libanonu, si zatočišče poiščejo pri prijateljih ali sorodnikih, v majhnih stanovanjih, kjer se drenja tudi po več družin, poroča Šveglova. “Bojijo se preveč izpostavljati, saj padca Asadovega režima še ni na obzorju.”
Sankcije, ki sta jih uvedli Evropska unija in ZDA v resnici ne delujejo, saj Sirijo podpirajo Rusija, Kitajska, sosednji Iran, v Libanonu pa ji, kot rečeno, ostaja zvest Hezbolah. Dokler ima podporo Rusije, Asadov režim, ki se bori za preživetje, ne bo odnehal. Je del alafitske manjšine, ki predstavlja desetino sirskega prebivalstva in vlada že 42 let. Pripadniki alafitske skupnosti zato ostajajo goreči privrženci Asada in okrutni borci, saj se v primeru poraza bojijo maščevanja večinskih sunitov celotni manjšinski skupnosti.
Ljudje lahko govorijo, nihče pa jih ne posluša
V Libanonu, od koder poroča Karmen Švegl, je nedvomno več svobode kot drugje v arabskem svetu. Čeprav je šiitski Hezbolah precej močan, predvsem zaradi podpore Sirije in Irana, pa tudi precej konzervativen, ne poskuša vplivati niti na krščansko niti na veliko zmernejšo sunitsko skupnost. Kristjani živijo po svojih navadah, hodijo na dopuste v Pariz, trgovine so dobro založene, alkohol točijo povsod , ni prepovedi, ljudje se obnašajo, oblačijo in živijo tako kot v Evropi.
“Imajo svobodo govora, lahko povedo kar hočejo, nihče se v to ne vpleta, nihče pa jih tudi zares ne posluša.”
Povsem drugače pa je v južnih predmestjih Bejruta, ki spominjajo na najbolj konzervativno predmestje Teherana. Še zdaleč pa Libanon, posebej njegov severni del, ni primerljiv s Sirijo, kjer je trenutno vlada eden najbolj represivnih režimov v regiji.
V 18. vzporednik smo poklicali Boštjana Anžina, ki se mudi v protestnem vrvežu sredi Beograda.
Uroš Lipušček o prizemljitvi letal Boeing 737: "Ta letala so prizemljena v Singapurju, Avstraliji, Indiji ... tudi na Kitajskem, kjer pravijo, da gre za začasen ukrep. Tem letalom bodo spet dovolili leteti, ko bodo jasni vzroki obeh letalskih nesreč." Uroš Lipušček je spregovoril še o Huaweju - Američani naj bi podjetje obtožili, da ta v nove telefone vgrajuje vohunsko opremo.
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic. Tokrat je Damjan Zorc poklical v Rim Janka Petrovca.
Novice in sveže zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. Tokrat smo v prestolnico Moskve poklicali Vlasto Jeseničnik, ki poroča o tem, da se je v zadnjih mesecih priljubljenost ruskega predsednika Vladimirja Putina precej zmanjšala. Ljudje so nezadovoljni predvsem zaradi povišanja upokojitvene starosti.
Truplo v zmrzovalniku, žigosanje z vžigalnikom in blokada jadranske magistrale. V 18. vzporednik se je iz Zagreba oglasila Tanja Borčić Bernard.
Iz Avstrije se je oglasila dopisnica Petra Kos Gnamuš, ki spremlja tudi avstrijsko zimsko turistično sezono: "Veliko turistov se je zaradi obilnih snežnih padavin ustrašilo zaprtih cest, zato avstrijski turizem pozimi najbrž ne bo dosegel pričakovanih rekordnih številk."
Adrijan Bakič iz Londona o neodločnem odločanju o morebitni odločitvi o izhodu Velike Britanije iz Evropske unije.
Pomembne in zanimive zgodbe, ki so ta teden odmevale v Nemčiji, pa še niso utegnile priti do naših ušes. Polona Fijavž o nemškem srednjem razredu, priseljevanju in omejitvah hitrosti na nemških avtocestah.
Karmen Švegl o volitvah v Turčiji in Izraelu, položaju žensk v Savdski Arabiji, homofobiji v Egiptu ter strahu sirskih Kurdov.
Naš dopisnik Edvard Žitnik poroča o aktualnih zgodbah, ki so pretekli teden odmevale v ZDA in posledično po vsem svetu:
Janko Petrovec iz Italije o socialnih ukrepih italijanske vlade, Salviniju in Evropi, Bannonovi politični šoli in kaosu s smetmi ter avtobusi v Rimu.
Dopisnik Boštjan Anžin iz Beograda je poročal o novoletnem rajanju, protestih, eksodusu, grožnji Velike Albanije in onesnaženosti zraka.
Sredi božičnega razpoloženja v večkrat nagrajeni adventni hrvaški prestolnici se je oglasila dopisnica Tanja Borčič Bernard in opozorila na neizogibno vohunsko afero, ki tare politični vrh, in zgražanje navadnih državljanov nad nesposobnostjo oziroma neopravilnostjo sodstva, tudi ko gre za vnebovpijoče primere zločinov, ki jih posnamejo varnostne kamere.
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic. Tokrat se iz Pekinga oglasi Uroš Lipušček.
V Moskvo smo poklicali dopisnico Vlasto Jeseničnik.
Z Dunaja se je oglasila Petra Kos Gnamuš, ki poroča o težavah tednika slovenske manjšine v Avstriji.
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Poklicali smo dopisnico iz Bližnjega Vzhoda Karmen Švegelj.
Boštjan Anžin se oglaša iz Beograda, kjer je na obisku avstrijski kancler Kurz, ki skuša rešiti konflikt med Beogradom in Prištino. Sicer v Beogradu čakajo na prižig lučk, ki bi moral biti že 3. 11.
Damjan Zorc je tokrat poklical v Združene države Amerike, od koder se je oglasil naš dopisnik Edvard Žitnik. Pogovarjala sta se o tem, kako noč čarovnic čedalje bolj postaja zgolj in samo potrošniški praznik, ki se vztrajno širi tudi v Slovenijo, o razstavi jugoslovanskega modernizma v New Yorku ter o vmesnih volitvah, ki z zelo razgreto kampanjo zaznamujejo trenutno politično razpoloženje v ZDA.
Neveljaven email naslov