V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
Kasia Zwolak več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy
“Dekle na kolesu sem jaz … in najverjetneje še zelo veliko drugih deklet, ki po svetu potujejo s kolesom.” Tako se jedrnato in z navdušenjem v glasu, ki se ga nalezeš že po nekaj izgovorjenih besedah, predstavi Kasia, svetlolasa mlada Poljakinja, ki je od srede septembra na poti.
Kasia Zwolak na svoji kolesarski avanturi po Balkanu lovi predvsem zgodbe, unikatne zgodbe ljudi; nekoč jih želi združiti v knjigi.
Nikoli ne potujem zaradi države same, vedno zaradi ljudi. Vsak od nas ima namreč svojo zgodbo.
Nekatere je že napisala in objavila, nekatere so napisane samo napol, nekatere so še vedno v njeni glavi. “Na koncu bi jih rada vse zbrala v knjigi,” se ji je zareklo … potem pa je gostobesedno nadaljevala, da bo knjiga napisana v dveh jezikih – angleščini in poljščini.
V Sloveniji je ostala šest dni. “Neverjetnih šest dni,” se je namuznila. Večino časa, ki ga je preživela v Sloveniji, je bila v Kungoti pri prijatelju Petru. Med drugim ji je pokazal nekaj čudovitih točk v okolici – v spominu ji bo ostal, pravi, sprehod do slapa sredi gozda …
Na neki jasi sva naletela na dva gozdarja. Bila sta sredi kosila. Povabila sta naju, naj prisedeva … Le kdo bi zavrnil povabilo na gobovo juho sredi zimskega gozda?! Eden izmed njiju me je zbodel, zakaj kolesarim sredi zime, pa mu je drugi odgovoril namesto mene: “Ker vsi preostali to počnejo poleti!”
Kasia v Sloveniji
foto: Kasia Zwolak
Priletna Peggy in roza lak za nohte
Kasia svoje kolo kliče kar Peggy, pravi, da je ‘ona’ in da je stara poldrugo desetletje. “Za na pot nisem hotela novih stvari. Če imaš kaj novega, si še toliko bolj v skrbeh, da ti bodo to ukradli.” Potem sva v pogovoru preiskali vso njeno prtljago. Šest potovalnih torb tovori s sabo do Sredozemlja, marsikaj ji je odveč, je priznala, a nekaj stvari je vendarle nepogrešljivih. Pričakovala sem, da bo na plano privlekla kakšno rezervno zračnico, slušalke … nikakor pa ne …
… rekla bi, da je najljubši del moje kolesarske opreme roza lak za nohte …
Na poti od Varšave do Istanbula se še najbolj veseli Sarajeva, pa tudi držav, o katerih ne ve ničesar. Na primer Črne gore. “Morda me je tega neznanja lahko sram, a na drugi strani gledam na svojo nevednost kot na privilegij. Kot nepopisan list namreč laže vsrkaš vse, kar ti prečka pot, brez predsodkov si, brez pričakovanj.”
V ponedeljek je Kasia že prikolesarila na Hrvaško. Njen načrt je, da doseže Atene. Potem bo videla, kam jo bo klicalo naprej – morda v Istanbul, morda v Ciper, morda v Izmir in naprej na Bližnji vzhod …
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kasia Zwolak
09.12.2015
V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
Kasia Zwolak več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy
“Dekle na kolesu sem jaz … in najverjetneje še zelo veliko drugih deklet, ki po svetu potujejo s kolesom.” Tako se jedrnato in z navdušenjem v glasu, ki se ga nalezeš že po nekaj izgovorjenih besedah, predstavi Kasia, svetlolasa mlada Poljakinja, ki je od srede septembra na poti.
Kasia Zwolak na svoji kolesarski avanturi po Balkanu lovi predvsem zgodbe, unikatne zgodbe ljudi; nekoč jih želi združiti v knjigi.
Nikoli ne potujem zaradi države same, vedno zaradi ljudi. Vsak od nas ima namreč svojo zgodbo.
Nekatere je že napisala in objavila, nekatere so napisane samo napol, nekatere so še vedno v njeni glavi. “Na koncu bi jih rada vse zbrala v knjigi,” se ji je zareklo … potem pa je gostobesedno nadaljevala, da bo knjiga napisana v dveh jezikih – angleščini in poljščini.
V Sloveniji je ostala šest dni. “Neverjetnih šest dni,” se je namuznila. Večino časa, ki ga je preživela v Sloveniji, je bila v Kungoti pri prijatelju Petru. Med drugim ji je pokazal nekaj čudovitih točk v okolici – v spominu ji bo ostal, pravi, sprehod do slapa sredi gozda …
Na neki jasi sva naletela na dva gozdarja. Bila sta sredi kosila. Povabila sta naju, naj prisedeva … Le kdo bi zavrnil povabilo na gobovo juho sredi zimskega gozda?! Eden izmed njiju me je zbodel, zakaj kolesarim sredi zime, pa mu je drugi odgovoril namesto mene: “Ker vsi preostali to počnejo poleti!”
Kasia v Sloveniji
foto: Kasia Zwolak
Priletna Peggy in roza lak za nohte
Kasia svoje kolo kliče kar Peggy, pravi, da je ‘ona’ in da je stara poldrugo desetletje. “Za na pot nisem hotela novih stvari. Če imaš kaj novega, si še toliko bolj v skrbeh, da ti bodo to ukradli.” Potem sva v pogovoru preiskali vso njeno prtljago. Šest potovalnih torb tovori s sabo do Sredozemlja, marsikaj ji je odveč, je priznala, a nekaj stvari je vendarle nepogrešljivih. Pričakovala sem, da bo na plano privlekla kakšno rezervno zračnico, slušalke … nikakor pa ne …
… rekla bi, da je najljubši del moje kolesarske opreme roza lak za nohte …
Na poti od Varšave do Istanbula se še najbolj veseli Sarajeva, pa tudi držav, o katerih ne ve ničesar. Na primer Črne gore. “Morda me je tega neznanja lahko sram, a na drugi strani gledam na svojo nevednost kot na privilegij. Kot nepopisan list namreč laže vsrkaš vse, kar ti prečka pot, brez predsodkov si, brez pričakovanj.”
V ponedeljek je Kasia že prikolesarila na Hrvaško. Njen načrt je, da doseže Atene. Potem bo videla, kam jo bo klicalo naprej – morda v Istanbul, morda v Ciper, morda v Izmir in naprej na Bližnji vzhod …
Danes praznujemo dan reformacije. Ta v slovenskem prostoru temelji na podobi Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča; šolski učbeniki, tudi mediji, velikokrat zanemarjajo prispevek prekmurskih protestantskih duhovnikov in učiteljev za razvoj slovenske identitete na levem bregu reke Mure. V tokratni praznični oddaji, ki smo ji dali naslov Prekmurski protestantizem v medijih nekoč in danes, gosta zgodovinarka Darja Kerec in evangeličanski duhovnik Aleksander Erniša osvetljujeta pomen protestantizma za današnji čas in podobo protestantizma v medijih danes in nekoč v Prekmurju.
Tomaž Hostnik, 31-letni klasično izobraženi pianist in skladatelj, je eden največjih posebnežev slovenskega šansona. Njegov opus polni več kot sto skladb v slovenskem jeziku, kar vključuje celotne repertoarje zasedb Vudlenderji, Drajnarjuva vampa in Hostnik pa Krečič. Piše glasbo za otroke, film in gledališče.V svojih pesmih se pogosto loteva obskurnih tematik in nenavadnih človeških značajev. Skladba Dekle iz zlatih sanj, s katero se je kot zadnji, deseti tekmovalec predstavil na letošnjem festivalu šansona, je subverzivna predelava klišejskega formata ljubezenske pesmi; gre namreč za 'ljubezenski' spev predatorja nič hudega sluteči žrtvi. Šanson je oblečen v razgibano, igrivo glasbeno formo, v kateri se popularnoglasbene zvrsti spojijo s klasičnim glasbenim znanjem. S Tomažem Hostnikom se je pogovarjal glasbeni urednik urednik Andrej Prezelj.
Tomaž Domicelj že več kot 55 let dejaven na slovenskem popularnem glasbenem prizorišču. Slovencem je s prepesnitvami približal poezijo ameriških in britanskih protestnih pesnikov in njihova življenja. Prenekatera karierna izkušnja je povezana tudi z delom v slovenski redakciji BBC-ja. Vedoželjno je spremljal dogajanje na svetovni glasbeni sceni, saj med poznavalci velja za potujoči leksikon," nagrajenca Tomaža Domicelja utemeljuje žirija. "V zajetnem avtorskem opusu najdemo veliko besedil za znane slovenske izvajalce, sodelovanja na festivalih pop, rock in narečne glasbe ter producentsko delo za velikokrat tudi mlajše izvajalce. Glasbene dosežke izpričuje s tehtnimi albumi, lahko pa se pohvali tudi z nekaj ponarodelimi pesmimi. S Tomažem Domiceljem se je pogovarjala glasbena urednica Teja Klobčar.
S člani žirije, ki bo na koncu odločila, kateri šanson je bil letos najboljši, se je pogovarjal glasbeni urednik Andrej Prezelj. Šanson leta 2023 bodo izbrali Leon Firšt, Boštjan Gombač, Vita Mavrič, Mia Žnidarič in Slavko Pregl.
Verjetno eden najbolj znanih in najbolj aktivnih Slatinčanov, Aleksander Jurkovič, znan tudi pod umetniškim imenom Nani Poljanec, je strasten zbiratelj. Pa tudi ljubitelj šansona, saj je ob prireditvi Festival slov. šansona na ogled tudi njegova razstava o zgodovini tega festivala. In ko Radio Slovenija praznuje 95. rojstni dan, Nani Poljanec slavi 35 let svojega kulturnega ustvarjanja. O njegovih zbirkah, prireditvah v okviru KunstFestivala in odnosu do šansona in radija se je z 'ljudskim ustvarjalcem', ko t si pravi sam, pogovarjala Andreja Čokl.
Franci Plohl je bil duša in srce festivala šansona v Rogaški Slatini ob njegovih začetkih. V terenskem studiu ga je gostila glasbena urednica Simona Moličnik.
Na dan RTV smo pokukali v zgodovino našega radia in v naš arhiv ter poskušali izvedeti, kako je bilo na samem začetku, leta 1928? Kakšen je bil prvi radijski studio, katere vsebine so lahko poslušali ljudje prek radijskih sprejemnikov, ki so bili takrat statusni simbol? Špela Šebenik se je o zgodovini naše hiše pogovarjala z nekdanjim kolegom Pavletom Jakopičem, ki je že kot otrok sodeloval pri snemanju radijskih iger, bil nato asistent režije, pomočnik radijskega direktorja, televizijski napovedovalec vremena, med drugim pa je več kot 20 let pripravljal tudi radijske oddaje Na današnji dan. Od najstarejšega posnetka, ki ga hranimo v arhivu, prek prve radijske igre za otroke (Zvezdice zaspanke) do prvega TV Obzornika ...
Jesen je poleg vsega ostalega dogajanja tudi nekoliko bolj znanstveno obarvana. Med drugim je to čas znanstvenih nagrad, v mednarodnem prostoru so to seveda predvsem Nobelove nagrade, pri nas so najvišja državna priznanja za dosežke v znanosti Zoisove nagrade. V naslednjih minutah bomo nekoliko osvetlili letošnja Zoisova nagrajenca za življenjsko delo, fizika prof. dr. Danila Zavrtanika z Univerze v Novi Gorici in matematika prof. dr. Josa Vukmana z Univerze v Mariboru.
Šele pred prvim novembrom smo, a tisti, ki ne moremo brez smuči, se že oziramo proti planinam in čakamo na prvi sneg. Podobno velja za smučarske navdušence povsod vzdolž Alp – tudi v Dolomitih. Predel med Trentinskim, Južno Tirolsko in Pokrajino Belluno velja za enega najlepših alpskih predelov, zato ni naključje, da je že desetletja pod Unescovo zaščito. A hkrati gre za območje, ki je po vojni doživelo izreden turistični razvoj, zlasti zaradi smučarije. Več kot ducat tamkajšnjih smučišč se je že pred pol stoletja razvojno povezalo v združenje Dolomiti SuperSki – in naslednje minute namenjamo prav prihajajoči smučarski sezoni pri njih. Več o njej pa v pogovoru z rimskim dopisnikom Jankom Petrovcem.
Kakšen volilni sistem bi bil za Slovenijo najprimernejši – večna tema razprav stroke in politike. Da bi si volivci želeli več vpliva pri izbiri poslancev je jasno že dolgo. Zdaj pa je to potrdila tudi anketa, ki jo je na svoji spletni strani objavila vlada. Tudi na parlamentarnih volitvah, torej pri izbiri poslancev, si želijo možnost uveljavljanja prednostnega glasu – kot ga imajo pri volitvah poslancev v evropski parlament.
Kaj je vlada še spraševala in kakšni so odgovori. O tem z Jolando Lebar
Zakonodaja o avtorskih pravicah in intelektualni lastnini se mora prilagoditi spremembam, ki jih je prinesel razvoj informacijske družbe. Kopiranje, deljenje, reproduciranje, spreminjanje in objavljanje so s sodobno tehnologijo postala ravnanja, ki jih lahko počne vsak s primerno napravo, povezano na internet, zato gre za zakonodajo, ki se tiče vseh. Kako naj pravo podpre univerzalno pravico do znanja? O tem so razpravljali na četrtem Dnevu odprtega znanja. O ključnih dilemah v prispevku Urške Henigman.
Kaj vse odlikuje dobrega govorca, zakaj je govorjeni jezik v vseh oblikah pomemben, po katerih priročnikih poseči za informacije o pravilni izgovarjavi, kakšne novosti pripravlja pravopisna komisija… O vsem tem in drugih priporočilih za lepo govorjeno slovenščino v pogovoru z docentko doktorico Tino Lengar Verovnik, predavateljico na Katedri za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in znanstveno sodelavko na ZRC SAZU, na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, kjer je raziskovalka pri projektu priprave novih pravopisnih pravil in slovarja. Pred podelitvijo nagrade kristalni mikrofon za dolgoletne dosežke na napovedovalskem področju in priznanja Ane Mlakar za mladega napovedovalca Društva napovedovalcev Slovenija 7. novembra ob 20-ih na Radiu Slovenija, jo je v studio povabila Eva Longyka Marušič.
Konec tedna bo potekal 27. Ljubljanski maraton. Na njem je prijavljenih skupaj 13.535 tekačic in tekačev, ki bodo v nedeljo tekmovali na 42, 21 ali 10-kilometrski razdalji. Že jutri se bodo na ljubljanske ulice odpravili najmlajši tekači in tekačice ter šolarji in šolarke. Prometna ureditev bo v mestu predvsem v nedeljo spremenjena oziroma bo promet v središču mesta med 9. in 15.00 otežen ponekod pa ustavljen. Več o tem v pogovoru z direktorico Timinga Ljubljana, ki organizira ljubljanski maraton, Barbaro Železnik. Če je bila v preteklosti ena od značilnosti, da je maraton potekal zadnji konec tedna v oktrobru, zdaj že nekaj let ni več tako. Kot pravi direktorica, je bila prestavitev maratona ustrezna, saj so konec oktobra že počitnice in zato manj tekačev, težave je povzročal tudi premik ure, tudi vremenske razmere so običajno v tretjem tednu oktobra boljše. Tretji konec tedna bo zato, kot kaže, postal stalnica, na katero se bodo morali navaditi Ljubljančani in ostali, ki bodo prihajali v mesto ta konec tedna. Direktorica Barbara Železnik svetuje strpnost in potrpežljivost.
Podatke o zaporah cest v Ljubljani v času maratona sicer najdete v prometni napovedi na Promet.si ali na mobilni aplikaciji Prometno informacijskega centra promet+.
Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, da ni dežele, ki ne bi imela konfliktov, literatura pa je tista, ki o teh konfliktih govori in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih vprašanj. »To prinašajo avtorji s seboj v Frankfurt. Nek velik avtor Drago Jančar, ki ga jaz že zelo dolgo občudujem, je dober primer za to, in še zmeraj upam, da bo kmalu dobil Nobelovo nagrado,« dodaja Boos. Z Dragom Jančarjem smo se v Frankfurtu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku, pa tudi govoru Slavoja Žižka.
Napadi izraelske vojske na cilje v palestinski avtonomiji Gaza se nadaljujejo tudi danes. Al Jazeera poroča, da je bilo od sinoči v Gazi ubitih najmanj 121 ljudi, 540 pa je ranjenih. Ali je glede na to, da orožje ne potihne, sploh kaj možnosti, da bi čez mejni prehod Rafa, ki leži na jugu Gaze ob meji z Egiptom, s tovornjaki sploh začeli dovažati človekoljubno pomoč? O tem in drugih vidikih spopadov med borci Hamasa in izraelsko vojsko smo se pogovajali z našo posebno poročevalko v Izraelu Karmen Švegl.
»Kovačeva kobila je bosa«, je reklo, ki še kako drži za naslednjo zgodbo. Prostovoljni Gasilec Primož Bitenc iz Spodnje Rečice je na dan velike povodnji nesebično pomagal reševati turiste v kampu Menina ob reki Savinji, čeprav je istočasno voda zalivala njegov dom in mehanično delavnico.
V Strugah v občini Luče je povodenj odnesla tri hiše, druge pa precej poškodovala. Tam domačini po dveh mesecih in pol, ko so s pomočjo požrtvovalnih gasilcev komaj ušli smrti, še vedno ne vedo ali se bodo lahko vrnili domov ali pa se bodo morali preseliti. S krajanom Božom Robnikom, ki ima mizarsko delavnico, se je pogovarjal Matija Mastnak.
V Zgornji Savinjski dolini sta bili dve šoli v avgustovskih poplavah močno poškodovani – to sta OŠ Gornji Grad in podružnična šola OŠ Nazarje v Šmartnem ob Dreti. Včeraj se je Špela Šebenik odpeljala do Šmartnega ob Dreti, kjer so domačini, skupaj z zaposlenimi in učenci, prvi vikend po poplavah reševali šolske prostore, pohištvo in opremo. Pouk za 26 učencev zdaj poteka le v zgornjem nadstropju, vrtčevske otroke pa starši vsak dan odpeljejo v matični vrtec v Nazarje.
»V petih sekundah je bilo vsega konec«, tako so svoje spomine na sodni avgustovski dan, ujmo in plazove, ki so poškodovali in uničili njihove hiše, opisali domačini v zaselku Trbiž. Izpod plazu jim je uspelo rešiti sokrajana, zato so njihove pripovedi še bolj žive, kot bi se ujma zgodila včeraj in ne pred dobrima dvema mesecema. Krajani Trbiža so morali svoje domove zapustiti, saj niso več primerne za bivanje. Začasen dom so našli pri prijateljih in znancih. Zdaj so v negotovosti, kakšna bo njihova prihodnost, kje in kdaj bodo lahko začeli graditi nov dom in novo življenje.
