Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočalo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno; preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in povsem premalo poklicno in strokovno izobraženih. V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila aktivnega spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. V letošnjem letu je tako prvič podelila 1000 štipendij za deficitarne poklice. Toda poraja se vprašanje, kako dobro premišljena je pravzaprav ta državna politika. Med njimi je denimo program naravovarstveni tehnik, ki je v zadnjih letih k vpisu prepričal številne mlade k vpisu. Tudi tu gre po mnenju ministrstva za delo, družino in enake možnosti za deficitarni poklic in tako 23 dijakov te smeri letos prejema štipendijo za deficitarni poklic. Toda zdi se, da slovenski trg dela naravovarstvenih tehnikov sploh ne potrebuje.
Foto: Ribniško jezero na Pohorju, Wikipedia
Država štipendira naravovarstvene tehnike, zanimanja zanje na trgu dela ni
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočilo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno: preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in premalo poklicno in strokovno izobraženih.
V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. Za deficitarne poklice je letos tako prvič podelila 1000 štipendij. Med temi je tudi 23 dijakov prvega letnika programa naravovarstveni tehnik. Toda za razliko od številnih drugih profilov naravovarstvenih tehnikov pri nas ne primanjkuje. Res je program še mlad, prva generacija se je vpisala leta 2008. Toda med mladimi se je dobro prijel. Danes se lahko za naravovarstvenga tehnika izobražujete na šestih biotehničnih šolskih centrih po državi. Tu skupno na leto razpišejo 168 prostih mest in če gre soditi po razmerah v Ljubljani, je v resnici vpisanih še več. Ravnateljica Živilske šole Biotehničnega izobraževalnega centra Ljubljana Tatjana Šček Prebil namreč razlaga, da jih vsako leto vpišejo več od načrtovanih 28. V zadnjih letih so v prvi letnik vpisali od 29 do 33 dijakov.
Zanimanja med mladimi je torej veliko. Glede na informativno gradivo to niti ni presenetljivo. Delo naravovarstvenega tehnika namreč združuje terensko delo, spremljanje stanja v okolju in opravljanje analiz, kot tudi delo z ljudmi. Idealno za vsakogar, ki ga zanima narava in njeno ohranjanje.
S pridobljenim znanjem naj bi se naravovarstveni tehniki lahko zaposlili na zavodih za varstvo narave, v narodnem in krajinskih parkih, v laboratorijih, na kmetijskih, vodnih in drugih gospodarstvih, v komunalnih podjetjih, bioplinarnah, na čistilnih napravah in podobno. Predvsem prvi del ponudbe zaposlitvenih možnosti se sliši za številne mlade, ki jih zanima narava in njeno varovanje, zelo vabljivo. Toda resnične možnosti so precej drugačne. Kot razlaga Maruša Danev, vodja kadrovske službe na Zavodu za varstvo narave, imajo javni zavodi, kot so Zavod za varstvo narave in tudi vsi krajinski parki, zakonsko predpisano najmanj izobrazbo sedme stopnje in tako naravovarstvenih tehnikov ne morejo zaposliti. Niti jih ne potrebujejo.
V celotnem slovenskem naravovarstvu je namreč zaposlenih okoli 200 ljudi in ti imajo vsi visoko izobrazbo, številni imajo tudi doktorat. Po mnenju številnih, ki v slovenskem naravovarstvu delajo, je to delo za nekoga, ki ima samo srednješolsko izobrazbo, preveč zahtevno. Delo v krajinskem parku namreč vključuje znanje biologije, kmetijstva, zgodovine, etnologije, komuniciranja, zakonodaje in financ, saj je vsak zaposleni dejansko deklica za vse, razloži direktorica krajinskega parka Ljubljansko barje Barbara Zupan. S tem se povsem strinja tudi direktor krajinskega parka Strunjan Marko Starman, ki je potrebna znanja za delo na zavarovanem območju tako strnil: »V dveh jezikih moraš znati napisati projektno idejo, jo zagovarjati, voditi javna naročila, da lahko upravičuješ svoj obstoj pri upravljanju zavarovanega območja.«
Toda o tem prihodnjih naravovarstvenih tehnikov ni nihče obvestil. Na zavodu za varstvo narave tako dnevno dobivajo prošnje dijakov, ki želijo pri njih opraviti prakso, ampak morajo vse zavrniti, poudari Maruša Danev.
Tako prihodnji naravovarstveni tehniki lahko prakso v zavarovanih območjih opravljajo le v Triglavskem narodnem parku, kjer jih letno sprejmejo štiri do pet. Predvsem pomagajo v informacijskem središču v Trenti in pri vzdrževanju poti v parku. Z njimi so zelo zadovoljni, toda z zaposlitvijo tudi tam vsaj za zdaj še ne morejo računati. Dejstvo je, da je še največ možnosti za zaposlovanje naravovarstvenih tehnikov v komunalnih in sorodnih podjetjih in seveda imajo tudi možnost samozaposlitve.
Prav nič spodbudna ni niti evidenca Zavoda za zaposlovanje. V lanskem letu tako za to področje niso imeli razpisanega niti enega prostega mesta, konec decembra je bilo v evidenci 15 brezposelnih naravovarstvenih tehnikov, dva pa sta se lani zaposlila na drugih področjih. Da tudi mladi naravovarstveni tehnike ne vidijo prave možnosti za zaposlitev, kaže tudi trend, da večina tistih, ki program končajo, še naprej študira.
Zato je seveda nadvse na mestu vprašanje, zakaj je ministrstvo za delo, družino in enake možnosti, ki je končni seznam deficitarnih programov potrdilo, nanj uvrstilo tudi naravovarstvenega tehnika. Letos tako štipendijo za deficitarni poklic prejema 23 prihodnjih naravovarstvenih tehnikov, ki čez štiri leta najverjetneje ne bodo nič lažje zaposljivi, kot so njihovi kolegi danes. Na ministrstvu odgovora niso želeli dati. Vsekakor se zdi, da niso preverili, ali trg dela ta profil res potrebuje. Deficitaren pa nedvomno ni.
4546 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočalo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno; preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in povsem premalo poklicno in strokovno izobraženih. V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila aktivnega spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. V letošnjem letu je tako prvič podelila 1000 štipendij za deficitarne poklice. Toda poraja se vprašanje, kako dobro premišljena je pravzaprav ta državna politika. Med njimi je denimo program naravovarstveni tehnik, ki je v zadnjih letih k vpisu prepričal številne mlade k vpisu. Tudi tu gre po mnenju ministrstva za delo, družino in enake možnosti za deficitarni poklic in tako 23 dijakov te smeri letos prejema štipendijo za deficitarni poklic. Toda zdi se, da slovenski trg dela naravovarstvenih tehnikov sploh ne potrebuje.
Foto: Ribniško jezero na Pohorju, Wikipedia
Država štipendira naravovarstvene tehnike, zanimanja zanje na trgu dela ni
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočilo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno: preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in premalo poklicno in strokovno izobraženih.
V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. Za deficitarne poklice je letos tako prvič podelila 1000 štipendij. Med temi je tudi 23 dijakov prvega letnika programa naravovarstveni tehnik. Toda za razliko od številnih drugih profilov naravovarstvenih tehnikov pri nas ne primanjkuje. Res je program še mlad, prva generacija se je vpisala leta 2008. Toda med mladimi se je dobro prijel. Danes se lahko za naravovarstvenga tehnika izobražujete na šestih biotehničnih šolskih centrih po državi. Tu skupno na leto razpišejo 168 prostih mest in če gre soditi po razmerah v Ljubljani, je v resnici vpisanih še več. Ravnateljica Živilske šole Biotehničnega izobraževalnega centra Ljubljana Tatjana Šček Prebil namreč razlaga, da jih vsako leto vpišejo več od načrtovanih 28. V zadnjih letih so v prvi letnik vpisali od 29 do 33 dijakov.
Zanimanja med mladimi je torej veliko. Glede na informativno gradivo to niti ni presenetljivo. Delo naravovarstvenega tehnika namreč združuje terensko delo, spremljanje stanja v okolju in opravljanje analiz, kot tudi delo z ljudmi. Idealno za vsakogar, ki ga zanima narava in njeno ohranjanje.
S pridobljenim znanjem naj bi se naravovarstveni tehniki lahko zaposlili na zavodih za varstvo narave, v narodnem in krajinskih parkih, v laboratorijih, na kmetijskih, vodnih in drugih gospodarstvih, v komunalnih podjetjih, bioplinarnah, na čistilnih napravah in podobno. Predvsem prvi del ponudbe zaposlitvenih možnosti se sliši za številne mlade, ki jih zanima narava in njeno varovanje, zelo vabljivo. Toda resnične možnosti so precej drugačne. Kot razlaga Maruša Danev, vodja kadrovske službe na Zavodu za varstvo narave, imajo javni zavodi, kot so Zavod za varstvo narave in tudi vsi krajinski parki, zakonsko predpisano najmanj izobrazbo sedme stopnje in tako naravovarstvenih tehnikov ne morejo zaposliti. Niti jih ne potrebujejo.
V celotnem slovenskem naravovarstvu je namreč zaposlenih okoli 200 ljudi in ti imajo vsi visoko izobrazbo, številni imajo tudi doktorat. Po mnenju številnih, ki v slovenskem naravovarstvu delajo, je to delo za nekoga, ki ima samo srednješolsko izobrazbo, preveč zahtevno. Delo v krajinskem parku namreč vključuje znanje biologije, kmetijstva, zgodovine, etnologije, komuniciranja, zakonodaje in financ, saj je vsak zaposleni dejansko deklica za vse, razloži direktorica krajinskega parka Ljubljansko barje Barbara Zupan. S tem se povsem strinja tudi direktor krajinskega parka Strunjan Marko Starman, ki je potrebna znanja za delo na zavarovanem območju tako strnil: »V dveh jezikih moraš znati napisati projektno idejo, jo zagovarjati, voditi javna naročila, da lahko upravičuješ svoj obstoj pri upravljanju zavarovanega območja.«
Toda o tem prihodnjih naravovarstvenih tehnikov ni nihče obvestil. Na zavodu za varstvo narave tako dnevno dobivajo prošnje dijakov, ki želijo pri njih opraviti prakso, ampak morajo vse zavrniti, poudari Maruša Danev.
Tako prihodnji naravovarstveni tehniki lahko prakso v zavarovanih območjih opravljajo le v Triglavskem narodnem parku, kjer jih letno sprejmejo štiri do pet. Predvsem pomagajo v informacijskem središču v Trenti in pri vzdrževanju poti v parku. Z njimi so zelo zadovoljni, toda z zaposlitvijo tudi tam vsaj za zdaj še ne morejo računati. Dejstvo je, da je še največ možnosti za zaposlovanje naravovarstvenih tehnikov v komunalnih in sorodnih podjetjih in seveda imajo tudi možnost samozaposlitve.
Prav nič spodbudna ni niti evidenca Zavoda za zaposlovanje. V lanskem letu tako za to področje niso imeli razpisanega niti enega prostega mesta, konec decembra je bilo v evidenci 15 brezposelnih naravovarstvenih tehnikov, dva pa sta se lani zaposlila na drugih področjih. Da tudi mladi naravovarstveni tehnike ne vidijo prave možnosti za zaposlitev, kaže tudi trend, da večina tistih, ki program končajo, še naprej študira.
Zato je seveda nadvse na mestu vprašanje, zakaj je ministrstvo za delo, družino in enake možnosti, ki je končni seznam deficitarnih programov potrdilo, nanj uvrstilo tudi naravovarstvenega tehnika. Letos tako štipendijo za deficitarni poklic prejema 23 prihodnjih naravovarstvenih tehnikov, ki čez štiri leta najverjetneje ne bodo nič lažje zaposljivi, kot so njihovi kolegi danes. Na ministrstvu odgovora niso želeli dati. Vsekakor se zdi, da niso preverili, ali trg dela ta profil res potrebuje. Deficitaren pa nedvomno ni.
Prekmurje je bila prva osvobojena slovenska pokrajina. V prvih dneh aprila so ga skupaj s partizani osvobodili vojaki Rdeče armade, poleti še istega leta pa so jim sredi Murske Sobote postavili spomenik zmage. Nanj so danes položili vence predstavniki Ruske federacije, Združenj borcev Slovenije in murskosoboške občine, že včeraj pa predstavniki Ukrajine, Gruzije in Azarbejdžana. Iz Prekmurja je poročala Lidija Kosi.
V Moskvi bodo dan zmage počastili z mogočno vojaško parado na Rdečem trgu, na kateri bo sodelovalo več kot 10 tisoč vojakov. Trg bo preletelo tudi več kot 70 letal in helikopterjev, med njimi bombniki in lovci, ki so sodelovali v vojaški operaciji v Siriji. Iz ruske prestolnice Vlasta Jeseničnik:
V Topolšici so se sinoči s tradicionalno slovesnostjo spomnili 71-letnice zmage nad fašizmom in konca druge svetovne vojne. 9.maja leta 1945 je namreč nemški general Aleksander Loehr prav v tem kraju podpisal brezpogojno kapitulacijo nemške armadne skupine za Jugovzhodno Evropo. Slavnostna govornica, obrambna ministrica Andreja Katič, je poudarila, da je Topolšica zaradi tega dogodka zgodovinski kraj, pomemben tudi v luči današnjega Dneva Evrope.
Kaj je skupna točka recikliranega najlona, razvijanja programske opreme za vodenje kmetij ter e-mobilnosti in skupnostne rabe avtomobilov? Povsod gre za poslovne modele, ki vsak na svoj način vstopajo v zgodbo krožnega gospodarstva. Kako je torej v konkretni praksi slovenskih podjetij videti krožno gospodarstvo? Foto:Societalpunctro
V Ljubljani je danes potekala mednarodna konferenca, posvečena spodbujanju prehoda v krožno gospodarstvo. Trenutni razvojni model, ki temelji na izkoriščanju naravnih virov, razsipavanjem z energijo in proizvodnji odpadkov, je namreč potrebno kar najhitreje zamenjati z družbeno, okoljsko in tudi ekonomsko bolj vzdržnim modelom, kakršnega predstavlja krožno gospodarstvo. Da v praksi ne gre za nekaj čisto novega, dokazuje kar nekaj uspešnih slovenskih podjetij, ki so svoje izkušnje iz prakse predstavili na konferenci. Poleg primerov dobrih praks je bil osrednji gost konference Janez Potočnik, nekdanji evropski komisar za okolje, ki danes aktivno spodbuja idejo krožnega gospodarstva. Foto: Societalpunctro
Rdeči križ Slovenije, naša največja človekoljubna organizacija, ki je samo lani nudila pomoč 160 – tisoč posameznicam in posameznikom, letos praznuje 150 let delovanja na Slovenskem. Ta častitljiv jubilej bodo z vrsto dogodkov, tudi z mednarodno udeležbo, intenzivno obeležili prihodnji mesec. Ko bo zbor članov tudi volil novega predsednika Rdečega križa, in sicer 27. junija. Za to častno funkcijo se potegujejo trije kandidati, edini, ki je do zdaj javno potrdil svojo kandidaturo je Dušan Keber, nekdanji minister za zdravje.
V zadevi, ki jo pred sodiščem zastopa generalni sekretar vlade Darko Krašovec, bo vendarle odločeno na domačem sodišču, odločal bo slovenski sodnik. Krašovec po naših – sicer še neuradnih informacijah – ni uspel z zahtevo po izločitvi kar vseh slovenskih sodnikov in sodišč, ker naj bi bili nepristranski kadar odločajo v sporih v katere je vpletena država, saj so plačani iz proračuna.
Na Kmetijsko gozdarskem zavodu Maribor je bila danes izredna seja svetov mariborske, ptujske in murskosoboške območne enote Kmetijsko gozdarske zbornice, na kateri so govorili tudi o škodi v kmetijstvu po pozebi. Ta je še večja, kot je kazalo sprva, še posebej v severovzhodni Sloveniji. Več kot 50 % je namreč poškodovanih kar 16 tisoč hektarih kmetijskih površin. Najbolj prizadeti panogi sta vinogradništvo, kjer je škoda v mladih nasadih tudi do 100 % in sadjarstvo, kjer bo končno škodo mogoče oceniti šele junija. Kmetje zato že razmišljajo, kako bodo prebrodili izpad dohodka, ki ga je povzročila pozeba, saj na odškodnino od zavarovalnic ne morejo računati. Tistih, ki bi imeli kmetijske površine zavarovane proti pozebi, namreč skoraj ni, saj so premije previsoke, odbitne franšize pa so 30 %. Kmetje zato od države pričakujejo, da jim bo po pozebi pomagala, vsaj v obliki oprostitve dajatev, želijo pa si tudi finančno pomoč. V nasprotnem primeru bo lahko prišlo do zmanjševanja obdelovalnih površin, ker kmetje preprosto ne bomo več zmogli obdelovati trajnih nasadov, od katerih zaradi pozebe ne bodo imeli zaslužka. Dolgoročno pa pričakujejo tudi, da bo država zagotovila sredstva za sofinanciranje zavarovalnih premij, vsaj do polovice, kot je to bilo do leta 2014.
Komentar Aleksandra Čobca ob potrditvi Toneta Peršaka za kandidata za kulturnega ministra.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
S prvo nalogo – maturitetnim esejem iz maternega jezika – se je danes za 7.483 kandidatov začelo prvo dejanje spomladanskega roka splošne mature. Mladi so morali letos za esej prebrati delo Ferija Lainščka Ločil bom peno od valov in roman Ana Karenina Leva Nikolajeviča Tolstoja. Tolstojev citat »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje«, je bil tudi tema letošnjega eseja. Splošna matura letos poteka na 84 šolah, prvič jo bodo opravljali 7.003 kandidati – med njimi so tudi dijaki Gimnazije Ledina, ki jih je Špela Šebenik ulovila, ko so po dvournem pisanju eseja stopili iz šole. Dijaki imajo pri pisanju eseja na voljo razpravljalni in razlagalni esej, večina jih je, kot vsako leto, izbrala razpravljalnega. V njem so morali primerjati glavni junakinji romanov Elico Sreš in Ano Karenino ter njuni izvenzakonski ljubezenski razmerji. Mlade kmalu čaka tudi drugi del pisnega izpita iz slovenščine ali italijanščine oz. madžarščine kot maternega jezika. Drugo polo bodo pisali 30. maja, pisni izpiti iz tujih jezikov bodo potekali 28. maja, 6., 8., 11. in 13. junija. Z matematiko se bodo spopadli 4. junija, med 31. majem in 10. junijem pa bodo potekali pisni izpiti iz izbirnih predmetov. Po 15. Juniju bodo sledili še ustni izpiti. Kako uspešni bodo mladi na letošnji splošni maturi, bodo kandidati izvedeli 11. julija.
Za 18.132 učencev 6. razredav in 17.281 učencev 9. razreda. se je z današnjim pisanjem testa iz matematike začelo nacionalno preverjanje znanja. V petek sledi eksterno preverjanje znanja iz slovenščine, prihodnji teden še iz tretjega predmeta. Pri nacionalnih preverjanjih zanja pa se v prihodnje obetajo tudi nekatere spremembe. Strokovna javnost tako sloglaša, da bi tudi pri učencih tretjih razredov na ravni države morali preveriti pismenost, saj mednarodne raziskave kažejo, da naj bi imeli naši učenci na tem področju nekaj težav. Dodatno težavo pri eksternem preverjanju povzroča tudi to, da je to le informativnega značaja, zato ga mnogi ne jemljejo dovolj resno. Na šolskem ministrstvu zato obljubljajo, da bodo predvidoma do konca meseca z deležniki dorekli vlogo nacionalnega preverjanja znanja v prihodnosti, v prispevku poroča Nataša Lang. Gimnazijci so maturo začeli s pisanjem eseja pri materinščini. V eseju bodo razmišljali na temo citata iz Tolstojevega romana Ana Karenina »vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje«. Prebrati so morali omenjeni roman in še roman domačega avtorja Ferija Lainščka, Ločil bom peno od valov. Po podatkih državnega izpitnega centra se je na pisanje eseja prijavilo 7.483 kandidatov. S pisnimi maturitetnimi izpiti bodo kandidati nadaljevali konec tega meseca. Splošna matura letos poteka na 84 šolah, prvič jo bodo opravljali 7.003 kandidati, kar je nekoliko manj kot lansko leto, ko je je potekala na 86 šolah in jo je prvič opravljalo 7.278 kandidatov. Na spomladanskem roku je splošno maturo v minulih letih uspešno opravilo od 84 do 87 % prijavljenih kandidatov, letno pa od 86 do 89 %. Državni izpitni center bo rezultate splošne mature razglasil 11. julija.
Društvo novinarjev Slovenije se je svetovnemu dnevu svobode medijev pridružilo z akcijo Za svobodo medijev (http://novinar.com). O globalnem in lokalnem položaju, izzivih in vprašanjih, s katerimi se srečujejo mediji in novinarji se je Mojca Delač pogovarjala s Petro Lesjak Tušek, predsednico Društva novinarjev Slovenije.
Po pisanju nemškega časnika Süddeustche Zeitung obstaja dvom v vrstah Evropske komisije, da bo po objavi dela dokumentov o pogajanjih prostotrgovinski sporazum z ZDA sploh sklenjen. Objava dokumentov, ki jih je priskrbela nizozemska pisarna okoljevarstvene organizacije Greenpeace, prvič v večji meri razgalja ameriške interese in stališča, pri katerih se strani močno razhajata. Mednje sodi tudi hrana oziroma kmetijstvo. Evropa želi ohraniti zdajšnjo stopnjo zaščite okolja in hrane skupaj z geografskimi porekli izdelkov. ZDA za svojo živilsko industrijo, ki uporablja tudi gensko spremenjene organizme, zahteva večji dostop do evropskega trga. Boj se odvija tudi na strani pesticidov in kemikalij, pa vzpostavitve mehanizma za reševanje sporov med državami in vlagatelji. Sporazum s kratico TTIP, ki pomeni ČEZATLANTSKO TRGOVINSKO IN NALOŽBENO PARTNERSTVO, je dve leti in pol predmet pogajanj – dotaknil pa se bo praktično vseh področij, saj ne gre za klasičen prostotrgovinski sporazum z odpravo carin (te zdaj znašajo v povprečju 4%), pač pa za odpravo necarinskih ovir, kar bi podjetjem na obeh straneh Atlantika zmanjšalo stroške in spodbudilo trgovanje. A obstaja strah, da se bo Evropa preveč odprla za poceni ameriške živilske proizvode in kemikalije, strah pred vnosom nerazumljenih gensko spremenjenih organizmov, strah pred izgubo delovnih mest in tem, da bodo ameriške korporacije zlahka tožile evropske države, če bodo želele zaščititi potrošnika. Obstajajo pa tudi nedvomno koristne strani sklenitve sporazuma, med drugim odprava dvojnih inšpekcijskih pregledov, ki proizvajalcem povzročajo nepotrebno visoke stroške, inšpektorjem pa kratijo čas, ki bi lahko namenili za pregled blaga iz drugih delov sveta. Vprašanje je, kakšne bodo posledice objave dela dokumentov TTIP. Kaj to pomeni za pogajalski in politični proces? Spremljamo na Prvem.
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
Na prvomajsko nedeljo smo vas med 5. in 6. uro na Prvem prebujali nekoliko drugače - s simfonijo jutranjega ptičjega petja. Radio Slovenija je bil eno uro del projekta Dawn Chorus, ki ga že 21 let pripravlja Irska nacionalna radiotelevizija RTE, letos pa so se mu prek Evropske radiodifuzne zveze (EBU) med drugim pridružile tudi ruske, nizozemske, norveške, švicarske, češke, slovaške, avstrijske radijske postaje. Slišali smo petje fazanov, golobov, galebov, ščinkavcev, velike bobnarice. Za razlago slišanega je skrbel ornitolog Dare Fekonja iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), ki nam je postregel tudi z mnogimi zanimivim podatki iz življenja ptic. Ptičjo budnico Prvega lahko poslušate na vrhu, na povezavi (http://www.rte.ie/radio/utils/radioplayer/rteradioweb.html#!rii=b9%5F10564796%5F7186%5F01%2D05%2D2016%5F) pa boste slišali celonočni prenos ptičjega petja, za katerega je poskrbela RTE.
Računalniška pismenost v modernem svetu postaja obvezni del veščin, ki jih mora dobro poznati prav vsak. V kolikor želimo tudi pri nas področju programiranja zagotoviti svetlo prihodnost pa je nujna sprememba učnih načrtov. Izkušnje pri delu z otroki v računalniških krožkih v osnovnih šolah kažejo, da otroci (in njihovi starši) pogosto pričakujejo več kot le praktično delo in zabavo z računalniki. Mnogi bi se radi naučili osnov programiranja, radi pa bi spoznali in osvojili tudi skrivnosti računalniškega izražanja. Ob letošnji 40. obletnici državnega tekmovanja v programiranju za dijake, je Zveza za tehnično kulturo Slovenije pripravila okroglo mizo na temo trenutne problematike računalniškega programiranja v osnovnih in srednjih šolah. Podelili so tudi nagrade zmagovalcem natečaja za najstarejši še delujoči osebni računalnik, ki temelji na arhitekturi x86 in razglasili ekipo, ki bo zastopala Slovenijo na 28. mednarodni računalniški olimpijadi v ruskem Kazanu.
Afrika je izredno pestra, ima izjemne naravne danosti, od peščenih sipin, do čudovitih neokrnjenih plaž ob oceanih. Tudi ljudje so na tej celini zelo različni, enako tudi politični sistemi in načini vodenja držav. V Afriki so številna nahajališča strateških surovin in mnogo velikih multinacionalk je že pograbilo plen, tako, da s pomočjo koncesij obvladujejo izkoriščanje rudnih in mineralnih bogastev. Črna celina je tako celina priložnosti, kamor z velikimi koraki napredujejo predvsem Kitajci. Kljub temu pa je veliko priložnosti tudi za druge države in med njimi tudi za naše geologe in rudarske strokovnjake. Tako je naš sogovornik dr. Uroš Herlec docent na katedri za mineralogijo, petrologijo in materiale na Naravoslovno tehniški fakulteti v Ljubljani, sodeloval pri usposabljal strokovnjakov v Gvineji Bissao in v Maliju. Šlo je za izobraževanje njihovih kadrov z Ministrstva za naravne vire, kjer so jih naši strokovnjaki usposabljali za raziskovanje in pridobivanje rud. Dr. Uroš Herlec se čez nekaj dni spet odpravlja na eno od svojih številnih potovanj v Afriko, potoval bo preko Ruande v Demokratično republiko Kongo kjer bodo na področju, ki je v rokah velikega kanadskega koncesionarja, ki pridobiva zlato, opravljali raziskave prsti in rudnin - predvsem niobija in tantala. Flickr/CIFOR
Od največje jedrske nesreče zgodovin bo v torek 26. aprila minilo 30 let. Čeprav je postal Černobil simbol za jedrsko katastrofo, ki se me sme ponoviti, so dogodki pred petimi leti v japonski Fukušimi dokazali, da bodo v svetu jedrskih rektorjev nedvomno prisotne tudi jedrske nesreče. Temeljni problem, na katerega pogosto pozabljamo, pa se skriva v dejstvu, se jedrske katastrofe ne le zgodijo, ampak da trajajo. Sveže raziskave organizacije Greenpeace kažejo, da so ljudje na širokem območju še vedno izpostavljeni previsokim odmerkom sevanja, ljudje zaradi Černobila še vedno zbolevajo in sevanje pa seže mnogo dlje, kot si po navadi mislimo. Foto: Pogled na Černobil iz mesta Prijapat/ Wikipedia
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Neveljaven email naslov