Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočalo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno; preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in povsem premalo poklicno in strokovno izobraženih. V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila aktivnega spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. V letošnjem letu je tako prvič podelila 1000 štipendij za deficitarne poklice. Toda poraja se vprašanje, kako dobro premišljena je pravzaprav ta državna politika. Med njimi je denimo program naravovarstveni tehnik, ki je v zadnjih letih k vpisu prepričal številne mlade k vpisu. Tudi tu gre po mnenju ministrstva za delo, družino in enake možnosti za deficitarni poklic in tako 23 dijakov te smeri letos prejema štipendijo za deficitarni poklic. Toda zdi se, da slovenski trg dela naravovarstvenih tehnikov sploh ne potrebuje.
Foto: Ribniško jezero na Pohorju, Wikipedia
Država štipendira naravovarstvene tehnike, zanimanja zanje na trgu dela ni
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočilo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno: preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in premalo poklicno in strokovno izobraženih.
V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. Za deficitarne poklice je letos tako prvič podelila 1000 štipendij. Med temi je tudi 23 dijakov prvega letnika programa naravovarstveni tehnik. Toda za razliko od številnih drugih profilov naravovarstvenih tehnikov pri nas ne primanjkuje. Res je program še mlad, prva generacija se je vpisala leta 2008. Toda med mladimi se je dobro prijel. Danes se lahko za naravovarstvenga tehnika izobražujete na šestih biotehničnih šolskih centrih po državi. Tu skupno na leto razpišejo 168 prostih mest in če gre soditi po razmerah v Ljubljani, je v resnici vpisanih še več. Ravnateljica Živilske šole Biotehničnega izobraževalnega centra Ljubljana Tatjana Šček Prebil namreč razlaga, da jih vsako leto vpišejo več od načrtovanih 28. V zadnjih letih so v prvi letnik vpisali od 29 do 33 dijakov.
Zanimanja med mladimi je torej veliko. Glede na informativno gradivo to niti ni presenetljivo. Delo naravovarstvenega tehnika namreč združuje terensko delo, spremljanje stanja v okolju in opravljanje analiz, kot tudi delo z ljudmi. Idealno za vsakogar, ki ga zanima narava in njeno ohranjanje.
S pridobljenim znanjem naj bi se naravovarstveni tehniki lahko zaposlili na zavodih za varstvo narave, v narodnem in krajinskih parkih, v laboratorijih, na kmetijskih, vodnih in drugih gospodarstvih, v komunalnih podjetjih, bioplinarnah, na čistilnih napravah in podobno. Predvsem prvi del ponudbe zaposlitvenih možnosti se sliši za številne mlade, ki jih zanima narava in njeno varovanje, zelo vabljivo. Toda resnične možnosti so precej drugačne. Kot razlaga Maruša Danev, vodja kadrovske službe na Zavodu za varstvo narave, imajo javni zavodi, kot so Zavod za varstvo narave in tudi vsi krajinski parki, zakonsko predpisano najmanj izobrazbo sedme stopnje in tako naravovarstvenih tehnikov ne morejo zaposliti. Niti jih ne potrebujejo.
V celotnem slovenskem naravovarstvu je namreč zaposlenih okoli 200 ljudi in ti imajo vsi visoko izobrazbo, številni imajo tudi doktorat. Po mnenju številnih, ki v slovenskem naravovarstvu delajo, je to delo za nekoga, ki ima samo srednješolsko izobrazbo, preveč zahtevno. Delo v krajinskem parku namreč vključuje znanje biologije, kmetijstva, zgodovine, etnologije, komuniciranja, zakonodaje in financ, saj je vsak zaposleni dejansko deklica za vse, razloži direktorica krajinskega parka Ljubljansko barje Barbara Zupan. S tem se povsem strinja tudi direktor krajinskega parka Strunjan Marko Starman, ki je potrebna znanja za delo na zavarovanem območju tako strnil: »V dveh jezikih moraš znati napisati projektno idejo, jo zagovarjati, voditi javna naročila, da lahko upravičuješ svoj obstoj pri upravljanju zavarovanega območja.«
Toda o tem prihodnjih naravovarstvenih tehnikov ni nihče obvestil. Na zavodu za varstvo narave tako dnevno dobivajo prošnje dijakov, ki želijo pri njih opraviti prakso, ampak morajo vse zavrniti, poudari Maruša Danev.
Tako prihodnji naravovarstveni tehniki lahko prakso v zavarovanih območjih opravljajo le v Triglavskem narodnem parku, kjer jih letno sprejmejo štiri do pet. Predvsem pomagajo v informacijskem središču v Trenti in pri vzdrževanju poti v parku. Z njimi so zelo zadovoljni, toda z zaposlitvijo tudi tam vsaj za zdaj še ne morejo računati. Dejstvo je, da je še največ možnosti za zaposlovanje naravovarstvenih tehnikov v komunalnih in sorodnih podjetjih in seveda imajo tudi možnost samozaposlitve.
Prav nič spodbudna ni niti evidenca Zavoda za zaposlovanje. V lanskem letu tako za to področje niso imeli razpisanega niti enega prostega mesta, konec decembra je bilo v evidenci 15 brezposelnih naravovarstvenih tehnikov, dva pa sta se lani zaposlila na drugih področjih. Da tudi mladi naravovarstveni tehnike ne vidijo prave možnosti za zaposlitev, kaže tudi trend, da večina tistih, ki program končajo, še naprej študira.
Zato je seveda nadvse na mestu vprašanje, zakaj je ministrstvo za delo, družino in enake možnosti, ki je končni seznam deficitarnih programov potrdilo, nanj uvrstilo tudi naravovarstvenega tehnika. Letos tako štipendijo za deficitarni poklic prejema 23 prihodnjih naravovarstvenih tehnikov, ki čez štiri leta najverjetneje ne bodo nič lažje zaposljivi, kot so njihovi kolegi danes. Na ministrstvu odgovora niso želeli dati. Vsekakor se zdi, da niso preverili, ali trg dela ta profil res potrebuje. Deficitaren pa nedvomno ni.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočalo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno; preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in povsem premalo poklicno in strokovno izobraženih. V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila aktivnega spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. V letošnjem letu je tako prvič podelila 1000 štipendij za deficitarne poklice. Toda poraja se vprašanje, kako dobro premišljena je pravzaprav ta državna politika. Med njimi je denimo program naravovarstveni tehnik, ki je v zadnjih letih k vpisu prepričal številne mlade k vpisu. Tudi tu gre po mnenju ministrstva za delo, družino in enake možnosti za deficitarni poklic in tako 23 dijakov te smeri letos prejema štipendijo za deficitarni poklic. Toda zdi se, da slovenski trg dela naravovarstvenih tehnikov sploh ne potrebuje.
Foto: Ribniško jezero na Pohorju, Wikipedia
Država štipendira naravovarstvene tehnike, zanimanja zanje na trgu dela ni
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočilo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno: preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in premalo poklicno in strokovno izobraženih.
V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. Za deficitarne poklice je letos tako prvič podelila 1000 štipendij. Med temi je tudi 23 dijakov prvega letnika programa naravovarstveni tehnik. Toda za razliko od številnih drugih profilov naravovarstvenih tehnikov pri nas ne primanjkuje. Res je program še mlad, prva generacija se je vpisala leta 2008. Toda med mladimi se je dobro prijel. Danes se lahko za naravovarstvenga tehnika izobražujete na šestih biotehničnih šolskih centrih po državi. Tu skupno na leto razpišejo 168 prostih mest in če gre soditi po razmerah v Ljubljani, je v resnici vpisanih še več. Ravnateljica Živilske šole Biotehničnega izobraževalnega centra Ljubljana Tatjana Šček Prebil namreč razlaga, da jih vsako leto vpišejo več od načrtovanih 28. V zadnjih letih so v prvi letnik vpisali od 29 do 33 dijakov.
Zanimanja med mladimi je torej veliko. Glede na informativno gradivo to niti ni presenetljivo. Delo naravovarstvenega tehnika namreč združuje terensko delo, spremljanje stanja v okolju in opravljanje analiz, kot tudi delo z ljudmi. Idealno za vsakogar, ki ga zanima narava in njeno ohranjanje.
S pridobljenim znanjem naj bi se naravovarstveni tehniki lahko zaposlili na zavodih za varstvo narave, v narodnem in krajinskih parkih, v laboratorijih, na kmetijskih, vodnih in drugih gospodarstvih, v komunalnih podjetjih, bioplinarnah, na čistilnih napravah in podobno. Predvsem prvi del ponudbe zaposlitvenih možnosti se sliši za številne mlade, ki jih zanima narava in njeno varovanje, zelo vabljivo. Toda resnične možnosti so precej drugačne. Kot razlaga Maruša Danev, vodja kadrovske službe na Zavodu za varstvo narave, imajo javni zavodi, kot so Zavod za varstvo narave in tudi vsi krajinski parki, zakonsko predpisano najmanj izobrazbo sedme stopnje in tako naravovarstvenih tehnikov ne morejo zaposliti. Niti jih ne potrebujejo.
V celotnem slovenskem naravovarstvu je namreč zaposlenih okoli 200 ljudi in ti imajo vsi visoko izobrazbo, številni imajo tudi doktorat. Po mnenju številnih, ki v slovenskem naravovarstvu delajo, je to delo za nekoga, ki ima samo srednješolsko izobrazbo, preveč zahtevno. Delo v krajinskem parku namreč vključuje znanje biologije, kmetijstva, zgodovine, etnologije, komuniciranja, zakonodaje in financ, saj je vsak zaposleni dejansko deklica za vse, razloži direktorica krajinskega parka Ljubljansko barje Barbara Zupan. S tem se povsem strinja tudi direktor krajinskega parka Strunjan Marko Starman, ki je potrebna znanja za delo na zavarovanem območju tako strnil: »V dveh jezikih moraš znati napisati projektno idejo, jo zagovarjati, voditi javna naročila, da lahko upravičuješ svoj obstoj pri upravljanju zavarovanega območja.«
Toda o tem prihodnjih naravovarstvenih tehnikov ni nihče obvestil. Na zavodu za varstvo narave tako dnevno dobivajo prošnje dijakov, ki želijo pri njih opraviti prakso, ampak morajo vse zavrniti, poudari Maruša Danev.
Tako prihodnji naravovarstveni tehniki lahko prakso v zavarovanih območjih opravljajo le v Triglavskem narodnem parku, kjer jih letno sprejmejo štiri do pet. Predvsem pomagajo v informacijskem središču v Trenti in pri vzdrževanju poti v parku. Z njimi so zelo zadovoljni, toda z zaposlitvijo tudi tam vsaj za zdaj še ne morejo računati. Dejstvo je, da je še največ možnosti za zaposlovanje naravovarstvenih tehnikov v komunalnih in sorodnih podjetjih in seveda imajo tudi možnost samozaposlitve.
Prav nič spodbudna ni niti evidenca Zavoda za zaposlovanje. V lanskem letu tako za to področje niso imeli razpisanega niti enega prostega mesta, konec decembra je bilo v evidenci 15 brezposelnih naravovarstvenih tehnikov, dva pa sta se lani zaposlila na drugih področjih. Da tudi mladi naravovarstveni tehnike ne vidijo prave možnosti za zaposlitev, kaže tudi trend, da večina tistih, ki program končajo, še naprej študira.
Zato je seveda nadvse na mestu vprašanje, zakaj je ministrstvo za delo, družino in enake možnosti, ki je končni seznam deficitarnih programov potrdilo, nanj uvrstilo tudi naravovarstvenega tehnika. Letos tako štipendijo za deficitarni poklic prejema 23 prihodnjih naravovarstvenih tehnikov, ki čez štiri leta najverjetneje ne bodo nič lažje zaposljivi, kot so njihovi kolegi danes. Na ministrstvu odgovora niso želeli dati. Vsekakor se zdi, da niso preverili, ali trg dela ta profil res potrebuje. Deficitaren pa nedvomno ni.
Pogovor je nastal pred 50. obletnico prve slovenske avtoceste.
Ko je bila leta 1952 objavljena prva oddaja Slovencem po svetu takrat še Radia Ljubljana, je nastala z mislijo na ohranjanje stikov z rojaki v tujini. V desetletjih, ki so sledila, ter z razvojem novih tehnologij, se je oddaja razvila tudi v mozaik, ki Slovencem v domovini razkriva delčke življenj okoli pol milijona rojakov na tujem. Tudi s pomočjo izbrane glasbe, o kateri je najprej tekla beseda. Sogovorniki: • Irma Rauh, glasbena urednica, ki je za oddajo izbirala glasbo skoraj 30 let • Kristi Hodak Knobloch, predsednica Društva V tujini izobraženih Slovencev (VTIS) (London, Velika Britanija) • Saša Mrak Hendrickson (Virginija, ZDA) v pogovoru z Andrejem Stoparjem • Boštjan Anžin, dopisnik iz Beograda • Luka Zibelnik (Cleveland, ZDA)
Ob 70-letnici oddaje Slovencem po svetu smo v studiu Prvega gostili predstojnico Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, prof. dr. Marino Lukšič Hacin.
Oddaja Slovencem po svetu, namenjena našim izseljencem in zdomcem, se je skozi desetletja in z razvojem novih tehnologij razvila tudi v prostor, ki Slovencem doma razkriva življenje rojakov na tujem. Hkrati pa oddaja s svojimi vsebinami izpolnjuje tudi izjemno pomembno poslanstvo javnega radia. Več o tem z odgovornim urednikom Prvega Danijelom Poslekom in Lili Brunec, ki oddajo ureja že skoraj 30 let. Nocoj pripravlja tudi posebno, praznično izvedbo.
Skupni komentar petih odgovornih urednikov Radia Slovenija.
Količine odpadne hrane, ki nastanejo v celotni verigi od primarne proizvodnje, živilske industrije, distribucije in prodaje hrane , gostinstva do gospodinjstev, so enormne. Skupaj je EU v letu 2020 tako zavrgla 60 MIO ton hrane. Sočasno je bilo 10% prebivalcev pomanjkljivo prehranjenih. Zaradi zavržene hrane v EU povprečno nastane dobrih 140 mio evrov stroškov letno. V Sloveniji je bilo povprečno zavržene 68 kg hrane na prebivalca, kar je precej pod evropskim povprečjem. Kljub temu pa je z vidika izboljšanja samooskrbe potrebno iskati rezerve za zmanjševanje izgub hrane. Odpadna hrana predstavlja družbeni, ekonomski in okolijski problem.
Letos umrli tržaški pisatelj Boris Pahor je bil vse življenje povezan s pesnikom Edvardom Kocbekom.Seznanila sta se že pred drugo svetovno vojno, sodelovanje in prijateljstvo pa se je okrepilo po njej. V Atriju ZRC SAZU v Ljubljani so včeraj pod okriljem Inštituta za kulturno zgodovino v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico in Slovensko matico priredili véliki simpozij o Borisu Pahorju in njegovem duhovnem sopotniku Edvardu Kocbeku. Simpozij je del raziskovalnega projekta Književna republika Borisa Pahorja. K dogodku so pritegnili posameznike, ki so bili z obema umetnikoma osebno povezani, pa tudi preučevalce njunega dela.
Ob današnjem državnem prazniku – Dnevu Rudolfa Maistra, ki je hkrati spominski dan Maribora se spominjamo razorožitve nemško-avstrijske mestne varnostne straže in dokončnega prevzema oblasti nad Mariborom in slovensko Štajersko. Nekaj o manj znanih zanimivostih iz tistega obdobja ter o priložnostni razstavi je v naslednjem prispevku strnil Stane Kocutar.
Med velikimi športnimi dogodki se pozorost javnosti in medijev odvrne od drugega aktualnega dogajanja. Da med svetovnim prvenstvom v nogometu svet ne bi pozabil na množične proteste v Iranu, aktivisti med vsako tekmo na 22. minuti večkrat zapored glasno vzkliknejo ime Mahsa Amini, se posnamejo in video objavijo na katerem od družbenih medijev. Vabijo vse, ki jih podpirajo, da storijo enako. Več o pobudi #SayHerName22 je Urški Henigman na Brave New Media Forumu, ki je potekal konec tedna v Beogradu, povedala iranska aktivistka Negin Shiraghaei.
Zunanji videz in lepota se zdita pomembna že od nekdaj. A kaj se zgodi z lepoto, ko človek doživi hudo nesrečo in mu ta spremeni zunanjost? Kako se sprijazniti z drugačnim videzom in ga sprejeti? O tem nam je več povedala Katja Škerlj, 42-letna Kraševka, ki je utrpela opekline 3. stopnje po 39% telesa. Katja je letos avgusta napisala tudi knjigo z naslovom V moji koži, s katero želi sporočiti, da se moramo sprejeti take kot smo, saj smo le takšni popolni. Več v prispevku Lane Furlan, ki ga je prebrala Lucija Fatur.
Družinski zdravnik: Zaskrbljeni smo, ko izvid pokaže, da je bakterija odporna na antibiotike
Tekstilna industrija je skupaj s prometom, živilsko industrijo in bivanjem ena izmed največjih onesnaževalcev našega okolja. Ima namreč velik vpliv na rabo tal, onesnaževanje vode in emisije toplogrednih plinov. V zadnjem desetletju se je cena oblačil glede na inflacijo znižala, zaradi česar Evropejci kupujemo več oblačil, hkrati pa se vsak kos uporablja manj časa, zaradi česar zavržemo vedno več tekstila. V Sloveniji tako letno zavržemo kar 17.000 ton odpadnega tekstila. Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva pri GZS poudarja. da večina odpadnega tekstila, ki ga proizvedemo Evropejci, kar 87 %, konča v sežigalnicah ali na odlagališčih. Ker odpadni tekstil zelo obremenjuje okolje, je pomembno, da zmanjšamo njegovo količino. Letošnji Evropski teden zmanjševanja odpadkov tako spodbuja k ponovni uporabi in popravilu tekstila in oblačil za zmanjšanje nastajanja tekstilnih odpadkov.
V jutru po prvem krogu lokalnih volitev smo pregledali volilne rezultate po državi. Od presenečenj do razočaranj, od Kopra preko Ljubljan do Maribora. Oddajo so pripravili voditelj Bojan Leskovec in novinarji Peter Močnik (Prvi), Tjaša Škamperle (Radio Koper), Dejan Rat (Radio Maribor).
Skupaj z dopisniki in analitiki smo po zaprtju volišč spremljali rezultate lokalnih volitev, izide sta komentirala gosta dr. Miro Haček s Fakultete za družbene vede in dr. Iztok Rakar s Fakultete za upravo ter naš komentator Tomaž Celestina, oddajo je vodila Jolanda Lebar. Do 23. ure so bili znani naslednji podatki: v prvem krogu so v mestnih občinah župane že dobili v Slovenj Gradcu, na Ptuju, v Kopru, Novem mestu in Ljubljani, po vsej verjetnosti tudi v Kopru. V Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Kranju, Krškem in Celju bo drugi krog.
Gorska reševalna zveza Slovenije praznuje 110-letnico organiziranega gorskega reševanja. Jubilejno leto bo, žal, letos zaznamovalo rekordno število gorskih nesreč, teh je bilo že 639, umrlo pa je 35 ljudi. V zvezi je zdaj več kot 600 licenciranih gorskih reševalcev, normiranih pa 430, kar pomeni, da preostali sami financirajo nakup osnovne reševalne opreme. Uskladitev normativa, usposabljanje, sodobna tudi tehnološka oprema, rešitev prostorske problematike nekaterih društev so poleg zmanjšanja nesreč v gorah in preventivnega dela najpomembnejši izzivi 17-ih društev in postaj v prihodnje. »Svoje delo pa bomo«, kot je na sinočnji slovesnosti na Brdu poudaril predsednik Gregor Dolinar, »še naprej opravljali prostovoljno«.
Pravična trgovina v Sloveniji bo v kratkem praznovala 18 let svojega delovanja. Glavna naloga je izobraževanje o problemih globalne trgovine, ki je prepogosto povezana s prisilnim in otroškim delom, izkoriščanjem delovne sile in uničevanjem okolja, in pa spodbujanje drugačnih praks – takih, ki bodo upoštevala načela transparentnosti, spoštovanja ljudi in okolja in večje enakopravnosti v mednarodni trgovini. Pred svojim 18. rojstnim dnem je Zavod za pravično trgovino 3Muhe predstavil pobudo za podelitev statusa pravičnotrgovinskih mest. Tak status ima že več kot 2.000 mest po vsem svetu, v Sloveniji pa se je pobuda začela zdaj. Špela Novak se je pogovarjala z vodjo pravične trgovine v Sloveniji Živo Lopatič in s profesorico na Biotehniškem izobraževalnem centru Ljubljana Jernejo Seibert. Ta je predstavila »pravični rogljiček«, ki so ga iz sestavin pravične trgovine izdelali peki in dijaki tega centra.
Psihiater Aaron Temkin Beck se je rodil julija leta 1921 v mestu Providence na Rhode Islandu v ZDA, staršema, ki sta bila judovska imigranta iz Ukrajine. V mladosti je sanjal, da bo novinar, a se je njegova kariera obrnila drugače. Postal je svetovno priznan psihiater in profesor na Univerzi v Pensilvaniji in med drugim velja za očeta kognitivno vedenjske terapije. V Sloveniji imamo akreditiranih 35 vedenjsko- kognitivnih terapevtov in sedem supervizorjev. Vse to pa pod svoje okrilje združuje Društvo, ki letos obeležuje 25 let delovanja. Med njihovimi dejavnostmi so tradicionalna tudi novembrska izobraževanja, letošnje je potekalo pod naslovom Pre-živeti sodobno negotovost. O tem in o obletnici društva ter priložnostih za krepitev duševnega zdravja se je na dogodku s predsednico Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo, dr. Špelo Hvalec, pogovarjala Mojca Delač.
Svetovni dan prezgodaj rojenih otrok, torej otrok, ki se rodijo pred dopolnjenim 37. tednom nosečnosti, obeležujemo od leta 2008. V Sloveniji se prezgodaj rodi 1400 otrok na leto, kar je 7 odstotkov vseh rojenih otrok pri nas, v Evropi pol milijona, na svetu pa 15 milijonov. O nedonošenčkih smo govorili z diplomirano babico Anjo Marolt, ki v Enoti za intenzivno terapijo za nedonošenčke skrbi že 10 let.
O prvem koraku vrnitve človeka na Luno v pogovoru z novinarjem portala MMC in poznavalcem dogajanja v vesolju Aljošo Mastnom.
Gozdni specialisti so pri Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije poimenovali gozdne ptice, katerih življenjske razmere se slabšajo, kar že ogroža njihovo preživetje. Zaradi vsega tega so si pred osmimi meseci zadali nalogo zbrati denar za nakup 10 hektarjev gozda, s katerim bodo gospodarili tako, da bo lahko topel dom za gozdne ptice. Te dni so zaključili zbiralno akcijo, v kateri so zbrali 45 tisoč evrov. Cirila Štuber se je o tem pogovarjala s Tomažem Miheličem, varstvenim orinitologom pri DOPPS.
Neveljaven email naslov