Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jacqui Banaszynski

19.04.2016

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.

 

V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?

Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.

Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.

Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.

Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?

Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.

Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.

Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.

Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?

Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.

Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.

“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?

Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.

Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …

Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”

Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?

Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.

Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups.  Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.


Aktualna tema

4544 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Jacqui Banaszynski

19.04.2016

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.

 

V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?

Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.

Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.

Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.

Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?

Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.

Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.

Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.

Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?

Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.

Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.

“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?

Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.

Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …

Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”

Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?

Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.

Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups.  Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.


14.11.2024

Mobilna sladkolesa za ozaveščanje o sladkorni bolezni

V Sloveniji je lani živelo približno 150 sladkornih bolnikov, kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje, pri čemer se je z zdravili zaradi sladkorne bolezni zdravilo več kot 126 tisoč ljudi. Pomena bolezni se poleg odraslih in starostnikov vse bolj zavedajo tudi otroci, ki v 80 odstotkov primerih poznajo sladkornega bolnika. Da so slednji še bolj ozaveščeni o tej temi, so so zaslužni tudi člani Hiše eksperimentov, ki so z letošnjim letom po slovenskih šolah zagnali projekt terenskega sladkolesarjenja, simulatorja sladkorne bolezni.


14.11.2024

Dan slovenskega znakovnega jezika

Danes zaznamujemo dan slovenskega znakovnega jezika. Letos mineva 10 let od razglasitve dneva slovenskega znakovnega jezika, Slovenija pa je pred tremi leti slovenski znakovni jezik vpisala tudi v Ustavo. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije jutri in v soboto organizira mednarodno konferenco Inštitutov znakovnih jezikov, katere cilj bo ustanovitev mednarodne organizacije Inštitutov znakovnih jezikov. Kaj je bilo v desetletnem obdobju narejenega na področju slovenskega znakovnega jezika, pa boste izvedeli v pogovoru Petre Medved s sekretarjem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjažem Juhartom.


14.11.2024

Za trajnostne praznike - slovenska smrečica

Bližajo so božično-novoletni prazniki, ko zadiši po cimetu, v naših domovih pa se prižgejo praznične luči, ki utripajo tudi na okrašenih drevescih. Ta nam polepšajo dom, vendar lahko nenadzorovano sekanje smrečic in neprimerna izbira drevesca škodi slovenskim gozdovom. Vodja Krajevne enote Logatec pri Zavodu za gozdove Slovenije Borut Debevc je pojasnil, kaj lahko sami storimo za to, da so tudi naše praznične izbire prijazne do narave.


13.11.2024

Antropolog Dan Podjed o pasteh elektronskih naprav in prepovedi telefonov v šolah

V ptujski knjižnici poteka cikel predavanj antropologa Dana Podjeda o prednostih in slabostih pametnih telefonov in elektronskih naprav. V knjižnici Ivana Potrča Ptuj namreč že deseto leto zapored pripravljajo cikel predavanj Na poti k sebi. Vsakič skušajo z več predavanji osvetliti kakšno od aktualnih družbenih tem. Tri letošnje novembrske sredine popoldneve tako Ptujčanom predava Podjed, ki ne skriva, da po njegovem v Sloveniji že zamujamo z zakonsko omejitvijo elektronskih naprav v šolah. Po prvem predavanju se je z njim pogovarjala tudi naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič.


12.11.2024

Delo v pro bono ambulantah zahteva široko znanje, izkušnje, empatijo in potrpljenje

V ljubljanskem zdravstvenem domu so se prvič sešli predstavniki ambulant za osebe brez zdravstvenega zavarovanja iz štirih slovenskih mest: Ljubljane, Maribora, Kopra in Kranja. Namen srečanja je bil, da se zdravstveni delavci, ki delajo v pro bono ambulantah, povežejo, podpirajo drug drugega ter izmenjajo izkušnje in primere dobrih praks. Pro bono ambulante obiskujejo brezdomci, odvisniki od nedovoljenih drog, migranti, tuji študenti in ljudje s socialnimi težavami.


11.11.2024

Priseljenke s Kosova se na Ptuju učijo slovenskega jezika

Na ljudski univerzi Ptuj se trenutno 18 kosovskih Albank v tečaju Začetna integracija priseljencev uči slovenskega jezika. Rade bi se ga naučile zlasti zaradi vsakodnevnih opravkov, denimo obiska zdravnika in drugih ustanov, pomoči otrokom v šoli, pa tudi, da bi si našle delo. Kot denimo vzgojiteljica Dila.


08.11.2024

Američan, ki je dvakrat prebolel raka in osvojil vrh Mount Everesta

V Ljubljani se je v teh dneh mudil edini človek na svetu, ki je dvakrat prebolel raka in z enim delujočim pljučnim krilom osvojil vrh Mount Everesta, nato pa še vse druge najvišje vrhove ostalih celin, se že 25x povzpel na Kilimandžaro in še bi lahko naštevali. Sean Swaner ima neverjetno pestro življenje, ki obsega dvakratno diagnozo raka, zdravljenje in prognoze dveh tednov življenja vse do kasnejše osvojitve najvišje gore na svetu.


07.11.2024

Uporaba konoplje v medicini

Po osmih letih inštitut ICANNA kot mednarodni center za kanabinoide in Medicinski center Rogaška znova organizirata izobraževanje za zdravnike in zdravstvene delavce o uporabi konoplje v medicini. Dr. Tanja Bagar je direktorica in predsednica strokovnega sveta Mednarodnega inštituta za kanabinoide. Je mikrobiologinja z doktoratom z biomedicine, ki se že leta ukvarja s kanabinoidi in njihovim potencialom v medicini, in je tudi avtorica knjige Konoplja v medicini. Cirila Štuber jo je poklicala na Goričko in povedala ji je nekaj o vsebinah mednarodnega izobraževanja za zdravstvene delavce, ki bo potekalo v petek in soboto, 22. in 23. novembra.


07.11.2024

V razred skupaj s terapevtskim psom

V Rimskih Toplicah se končuje nacionalna strokovna konferenca Kreativna učna okolja. Šolski center Celje jo je pripravil petič, namenjena pa je predstavitvi novih, drugačnih ter zanimivih učnih pristopov v razredih. Tokrat so med drugim člani društva Ambasadorji nasmeha prikazali delo s terapevtskimi psi v šolah.


06.11.2024

Haloze skozi fotografski objektiv

Haloze so morda najlepše oktobra, ko se listi vinske trte obarvajo v pravljične barve. Haloško pokrajino skozi fotografski objektiv pogosto gleda domačin Danijel Turnšek. Njegovo oko pa ne ujame le haloških vinogradov in ljudi, temveč tudi živali – tako doma kot na Arktiki, kamor ga je vodila njegova fotografska strast.


06.11.2024

Park dediščine razkriva življenje Haložanov

Etnografski muzej Park dediščine je ena od glavnih turističnih znamenitosti v središču občine Cirkulane, ki je obiskovalcem na ogled že dobra tri leta. Z ureditvijo tipične haloške domačije s cimprano hišo, manjšim hlevom in kolarnico s skednjem so uspeli ohraniti vsaj del originalne stavbne dediščine preteklih rodov. O nastanku Parka dediščine, običajih prejšnjih rodov in razvoju turizma v zadnjih letih se je Julija Kandare pogovarjala z Zvonkom Bratuškom, predsednikom Turističnega društva Cirkulane, in Jernejem Golcem, direktorjem zavoda Podeželsko razvojno jedro Halo.


07.11.2024

Varna raba zdravil

V tem tednu poteka mednarodna kampanja o pomenu obveščanja in osveščanja o domnevnih neželenih učinkih zdravil. Medtem ko zdravila zdravijo številne bolezni, imajo lahko tudi škodljive, nepričakovane učinke, ki pa jih s pravilno rabo lahko preprečimo oziroma zmanjšamo. Pri tem imajo zelo pomembno vlogo farmacevti v lekarnah, ki lahko bolnikom svetujejo varno uporabo zdravil, prehranskih dopolnil in medicinskih pripomočkov. O varni rabi zdravil smo se pogovarjali s predsednico lekarniške zbornice, Darjo Potočnik Brenčič.


11.11.2024

Aljana Primožič Fridauer

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


06.11.2024

Zmagovalec je znan

Zdaj je že znano, da se v Belo hišo vrača Donald Trump. Odzivi se vrstijo od vsepovsod, mi pa smo o izidu ameriških predsedniških volitev govorili z našim komentatorjem Matejem Šurcem.


06.11.2024

Spoznajmo Haloze

Za ustvarjalce dnevnega programa je prva novembrska sreda prav posebna, saj se bodo od pol desete do 17-ih oglašali iz našega mobilnega studia v Cirkulanah v Halozah. V ta še precej neodkrit in prelep košček Slovenije so se odpravili Gabrijela Milošič, Julija Kandare, Cirila Štuber, Rok Valenčič, Mitja Groznik in Blaž Kumše. Da bosta misel in predstava jasnejši, pa zdajle nekajminutna razglednica Cirkulan in Haloz skozi oči kolegice Julije Kandare in županje Cirkulan Antonije Žumbar.


05.11.2024

Dan za ameriške volitve

Ameriški volivci danes odločajo, ali se bo v Belo hišo vrnil Trump ali pa bo država s Kamalo Harris dobila prvo predsednico. Javnomnenjske ankete so tik pred volitvami kazale, da sta kandidata v nihajočih državah izenačena. Dogajanje osvetljuje Matej Šurc.


04.11.2024

Ena najhujših travm je izguba dela

Mesec november prek gibanja Movember v ospredje izpostavlja opozorilo, kako pomembno je zdravje moških. Prepoznavni znak mednarodnega gibanja so brki, ki naj bi si jih moški predzadnji mesec v letu pustili rasti. Vsakoletni projekt opozarja, da moški v povprečju umrejo skoraj 5 let prej kot ženske. Opozarja na preventivo in pravočasno odkrivanje različnih vrst raka. Izpostavlja pa se tudi vedno zapostavljeno duševno zdravje. V Sloveniji je po podatkih NIJZ je vsaka petdeseta smrt samomor. Moški si v primerjavi z ženskami skoraj štirikrat pogosteje sodijo sami. Duševno zdravje je med moškimi pomembna, vendar skrita težava, s čemer se strinja tudi psiholog dr. Andrej Perko.


01.11.2024

Človekovo dostojanstvo ob iztekanju življenja

Vsi ljudje bomo v nekem trenutku umrli, do takrat pa je prav, da živimo čim bolj polno življenje, tudi ko smo resno bolni in se naše življenje izteka. Kako lahko izkažemo spoštovanje ter ohranimo dostojanstvo resno bolnim in umirajočim? Kako dojemamo smrt danes in zakaj jo odrivamo iz našega življenja? Zakaj je pomembno, da človek ne umre sam? Zakaj je v tej luči izjemno pomembna krepitev paliativne oskrbe? O tem v tokratni posebni praznični oddaji v terminu ob 17.00 na Prvem. Gostje: dr. Maja Ebert Moltara, vodja paliativnega tima na Onkološkem inštitutu in državna koordinatorica paliativne oskrbe; dr. Gabriel Kavčič, župnik v Župniji Vipava in moralni teolog; Olga Petrak, zastopnica pacientovih pravic.


28.10.2024

Skrivnosti ljubljanskih Plečnikovih Žal

Plečnikove Žale, ki se nahajajo nekoliko stran od centra Ljubljane, predstavljajo največje pokopališče v Sloveniji. Odprle so se leta 1906, danes pa obsegajo 38 hektarjev površin s 40 tisoč grobovi in več kot 150 tisoč pokopanimi. Poleg vloge pokopališča pa imajo še veliko umetniško in arhitekturno vrednost. Večino Žal je zasnoval Jože Plečnik, pri ureditvi pokopališča in nagrobnikov pa so sodelovali tudi drugi pomembni arhitekti, kot so Ivan Vurnik, Edvard Ravnikar, Vlasto Kopač in drugi. Po ljubljanskih Žalah se je sprehodila Lucija Vidergar. Bere Marko Rozman.


31.10.2024

Kako duh protestantizma 16. stoletja še danes nagovarja slovenstvo?

Osrednje vprašanje posebne praznične oddaje ob dnevu reformacije je, kako revolucionarni duh protestantizma 16. stoletja nagovarja sociokulturni in duhovni okvir slovenstva v današnjem času. Gostje: mag. Leon Novak, škof evangeličanske cerkve v Sloveniji; akademik dr. Marko Jesenšek, slavist, strokovnjak za zgodovino slovenskega jezika; dr. Borut Holcman, prof. pravne zgodovine na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru; dr. Klaudija Sedar, jezikoslovka, direktorica murskosoboškega Zavoda Primož Trubar.


Stran 1 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov