Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4544 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Svetovne borze so vse po vrsti v rdečem. Val iz Azije je pljusknil tudi v Evropo. Tudi ljubljanska borza se ni izognila rdečim številkam, glavni indeks SBITOP je izgubil dobre 4 odstotke. Tudi v ZDA pričakujejo podobne razmere kot na ostalih borzah po svetu. Kaj se dogaja, kako dogo bo to trajalo? Tudi to je Zdenka Bakalar vprašala vodjo upravljanja delniških naložb v Generali Investments Aleša Lokarja.
V poletnem času marsikdo s seboj na izlet ali potovanje vzame tudi knjigo ali dve. Vendar pa se včasih ne znamo odločiti, po kakšni literaturi ali prozi seči. Prav zato je velikokrat dobrodošlo preverjeno knjižno priporočilo. Odpravili smo se v eno izmed ljubljanskih knjižnic in preverili, kakšne so v poletnem času knjižne navade Ljubljančanov – tako otrok kot odraslih. V reportaži Lucije Vidergar boste med drugim lahko slišali, da je poleti med najbolj izposojanimi leposlovje, nekoliko manj pa je zanimanja za poljudne in strokovne knjige. Bere Marko Rozman.
Z začetkom avgusta se je začel uporabljati pravilnik o ročnem premeščanju bremen. Namenjen je večji skrbi za zdravje zaposlenih v panogah, kjer je premeščanje bremen pogosto. Pravilnik prinaša novo metodo po kateri se oceni obremenjenost delavcev. Predstavniki manjših delodajalcev pravijo, da je pravilnik preveč zakompliciran in da se bodo težko prilagodili novim pravilom. Sindikati jim odgovarjajo, da je čas za tehnološki napredek in, da trgovine v prostorih iz leta 1945 ne bi smele več delovati. Pod Aktulano temo se podpisuje Urška Valjavec.
Lanskoletne poplave so prizadele kar 60 odstotkov občine Gorenja vas Poljane, škoda na infrastrukturi pa je ocenjena na 33 milijonov evrov. Na območju občine se je sprožilo več kot 210 plazov. Na prizadetih območjih je bilo veliko storjenega, interventna dela so končana, sanacijska dela pa še vedno potekajo. V Medvodah sta narasli Sava in Sora ogrožali življenja ter premoženje. Poplave in plazovi, predvsem v dolini Ločnice, pa so povzročili za slabih 13 milijonov evrov škode.
Naš terenski studio na Ljubnem ob Savinji so obiskali: župan Franjo Naraločnik, svojo osebno zgodbo in stisko nam je zaupal Vojko Colnar iz Gornjega Grada - njegovo hišo so umaknili s seznama tistih za rušenje, a odločitev ni dokončna, zato še danes ne ve, ali naj jo obnovi ali ne, najhuje je ob deževju, ko zaradi strahu ponoči z ženo ne moreta zatisniti očesa. Govorili smo tudi z Nino Plesnik, svetovalko za turizem na Občini Solčava. Obiskal nas je še Samo Mirnik, izvršni direktor KLS Ljubno, ki je ena od vodilnih proizvajalcev zobatih obročev za avtomobilsko industrijo v svetu. V enem letu še nimajo istega tržnega deleža, kot so ga imeli pred poplavami.
Samo sreči in neumornosti ljudi gre zahvala, da lanskoletni avgustovski nalivi niso pokrajine ob Muri spremenili v Panonsko morje. Pri Dolnji Bistrici v občini Črenšovci je namreč popustil dotrajani protipoplavni nasip, a so tako pristojni in mnogi prostovoljci skupaj s slovensko in hrvaško vojsko uspeli »zamašiti« okoli 20-metrsko luknjo.
Leto dni po poplavah na Koroškem še vedno trepetajo pred vsakim dežjem. Ob skorajšnji obletnici so minuli konec tedna prejeli še kot pravijo sami rekordno pošiljko padavin, Črna je bila vnovič poplavljena. S tem so bili uničeni tudi nekateri že sanirani deli. Največja škoda na Koroškem je bila na že tako dotrajani infrastrukturi, hišo, ki jo je popolnoma odnesla podivjana reka Meža in drugo, ki jo je neurje prepolovilo, so postale sinonim rekordnih poplav v zgodovini Slovenije. Danes gremo v Črno. Vremenska napoved ni najboljša, napovedana so nova neurja.
V Ljubljani je težave povzročila zlasti hitro narasla Sava, ki je bregove prestopila najprej na območju Tacna, nato pa še v Sneberjah. Poplavljala je tudi Gradaščica. Poplavilo je območje Viča, Broda, Vikrč in Tomačevega, skupno je bilo poplavljenih 293 objektov.
"Ob vsej ozaveščenosti se je globalni dan ekološkega dolga premaknil še za dan bolj zgodaj v primerjavi z lanskim letom," poudarja Boštjan Remic iz Focusa, društva za sonaraven razvoj, ob dejstvu, da smo na svetu v prvih sedmih mesecih leta porabili toliko naravnih virov, kot se jih lahko obnovi v letu dni. Slovenija je sicer dan ekološkega dolga dosegla že 25. aprila.
Beli štorklji gre zelo dobro v Sloveniji. Letos so našteli največ gnezdečih parov v 26tih letih, odkar popisujejo belo štorkljo – kar 311 parov je gnezdilo in iz gnezd je poletelo rekordno število – 673 mladičev. O razlogih za prosperiteto bele štorklje v Sloveniji več Urša Gajšek iz DOPPS.
Prebivalci, ki so jih avgusta lani prizadele poplave, se lahko s kakršnimikoli vprašanji o obnovi po poplavah še vedno obrnejo na klicni center 114. Od septembra lani, ko je začela delovati številka 114, so zabeležili že več kot 12 tisoč klicev. Kaj vse zanima ljudi, ki so utrpeli škodo, kaj jih najbolj skrbi in kako se spopadajo z izzivi pri odpravljanju škode, pojasnjuje namestnik vodje klicnega centra 114 Matjaž Florjanc Lukan.
Poletje je čas dopustov, hitrih kosil in poznih večerij, malic na plaži, je tudi čas potovanj in glavna sezona piknikov. Obenem pa je to čas visokih temperatur, ki lahko škodujejo živilom in s tem tudi našemu zdravju. Poleti moramo tako še bolj pozorno skrbeti za varnost in neoporečnost hrane. Kako živila in že pripravljeno hrano ustrezno shranjevati, kako jih toplotno obdelati, na kaj moramo biti pozorni? Pojasnjuje dr. Mira Kos Skubic iz Sektorja za hrano in krmo z Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Dijaki in študenti se med poletnimi počitnicami pogosto odločajo za opravljanje svojih prvih študentskih del. Pred začetkom pa se je dobro pozanimati o delovnih razmerah, plači in preostalih formalnostih. Leta 2023 je bilo namreč devet kršitev zakona o delovnih razmerjih, ki se posveča pravicam oseb, mlajših od 15 let, dijakov in študentov. Posebno pozorni morajo biti tisti, ki še niso dopolnili 18 let, saj zanje veljajo posebni pogoji. Minimalna urna postavka za opravljanje študentskega dela mora od 3. februarja znašati nekaj več kot sedem evrov bruto. Je res tako tudi v praksi? Kakšne izkušnje imajo študentje in kakšno stališče ima ministrstvo do študentskega dela?
Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo v medresorsko usklajevanje pošilja predlog podnebnega zakona, ki se nekoliko razlikuje od jesenskega. Med drugim denimo prinaša dajatev na zasebne letalske polete, na razočaranje okoljevarstvenikov in klimatologov pa je izpadla zamisel o ukinitvi subvencioniranja fosilnih goriv. Vračanje trošarin za dizel tovornjakarjem in kmetom tako ostaja. Sicer pa bo zakon v naš red prenesel posodobljeno evropsko direktivo o emisijskih kuponih ETS2, ki se bodo uporabljali tudi v sektorjih stavb in cestnega prevoza. Pri nas bomo v ta namen uporabili obstoječo co2 dajatev, a se bo iz integralnega proračuna preselila v podnebni sklad, kjer naj bi služila odpravi energetske in mobilnostne revščine.
V globaliziranem svetu, ki ga zaznamujeta integracija in mobilnost, se družba spreminja. Spreminjajo se vrednote tako v narodu kot v narodnih manjšinah oziroma skupnostih. Če je nekoč veljalo, da je jezik ena najpomembnejših vrednot, ki določa identiteto pripradnikov narodne manjšine, danes ni več tako, poudarja dr. Sonja Novak Lukanovič, direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja. V neoliberalnem svetu jezik pač ni več najpomembnejši.
Na številnih bohinjskih planinah še pasejo živino, žive pa so tudi sirarne. Tako je tudi na Planini v Lazu, 1650 metrov visoko, kjer majerca Lucija Gartner s turistične kmetije Pr Odolneku skrbi za krave, v sirarni pa izdeluje pravi bohinjski sir in mlečne izdelke. Pri tem pa ni sama, saj ji pomagajo mlade pomočnice in pomočniki, ki poprimejo za delo, pomagajo v sirarni, skrbijo za živali, postrežejo goste in jim razkažejo planino. Na Planini v Lazu jih je obiskala Aljana Jocif.
Če boste med dopustovanjem na Hrvaškem nepremišljeno uporabljali besedo valjda, vas bodo ljudje lahko narobe razumeli. Valjda v hrvaščini namreč pomeni morda, ne seveda. Ob preveč vzneseni rabi te besede se lahko na Hrvaškem zgodijo prav zanimivi prizori. To je pač zgled »lažnih prijateljev«, para besed, ki zveni podobno ali enako, vendar ima različna pomena. Obstaja pa tudi veliko pravih jezikovnih prijateljev; med njimi je še posebno zanimiva beseda ful, ki smo jo od angleščine prevzeli preko hrvaščine. Zanimive poti besed nam je predstavil dr. Klemen Lah, ki poučuje slovenščino na filozofskih fakultetah na Reki in v Zadru.
V Kokri hitijo z odstranjevanjem ogromnih nanosov, kijih je hudournik minuli petek iz zaledja Kalškega grebena odložil v zaselku. Z gradbenimi stroji se prebijajo tudi proti Suhadolniku. Občina Preddvor upa, da bo regijski načrt civilne zaščite veljal tako dolgo, da bodo opravili glavnino interventnih del. Strokovnjak za vode Rok Fazarinc meni, da bo najprej treba zavarovati zaselek, z načrtovanjem ukrepov pa stabilizirati ogromne količine materiala nad njim. Z Rokom Fazarincem se je o hudourniškem dogajanju v Kokri pogovarjala Aljana Jocif.
Na kliniki Golnik v zadnjem tednu opozarjajo na povečano število hospitaliziranih bolnikov, okuženih z zajčjo mrzlico oziroma tularemíjo. Na Gorenjskem so potrdili 12 primerov zajčje mrzlice, kar močno presega dolgoletno povprečje, večina jih prihaja iz krajev ob Sorškem polju. Pristojni zato predvsem kmetovalce pozivajo k ustreznim ukrepom. O tem se je Aljana Jocif pogovarjala z epidemiologinjo Ireno Grmek Košnik iz območne enote NIJZ v Kranju. Najprej ji je pojasnila, kakšna bolezen sploh je zajčja mrzlica.
Skoraj leto dni po uničujočih poplavah naši dopisniki s terena poročajo o ljudeh, ki opozarjajo, da postopki za reševanje posledic tečejo prepočasi. Mnogi so namreč še vedno v negotovosti. Kot je v Slovenj Gradcu danes povedal vodja vladne službe za obnovo Boštjan Šefic, je skupno 16 družin prišlo do konca pogodb o cenitvah, večina med njimi je takšnih, ki so v poplavah ostali brez strehe nad glavo. V Slovenj Gradcu pa so danes predali ključe prve od novo zgrajenih hiš za poplavljene. Poimenovali so jo Hiša novega začetka. Zgradilo jo je radeljsko podjetje Pergola s skupaj še 41 drugimi donatorji iz vse Slovenije. Čeprav je občina želela podariti zemljišče, hiša pa je donacija, ni šlo brez zapletov, a tokrat s srečnim koncem. V Slovenj Gradcu je bila naša dopisnica Metka Pirc.
Neveljaven email naslov