Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
Namesto, da begunce selijo iz mesta na podeželje, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je v hotelu City Plaza v središču Aten
Solidarnostna iniciativa za ekonomske in politične begunce v Atenah deluje že nekaj mesecev. V iniciativo so združeni avtonomni aktivisti, ki so neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
“Potem ko so se za begunce zapečatile meje z Makedonijo in se je prekinila balkanska migracijska pot, smo opazili, da so se tako imenovane vroče točke čez noč spremenile v namestitvene centre, v katerih so razmere katastrofalne. Tudi v Atenah je že dolgo več tisoč beguncev in mnogi od njih spijo po parkih na prostem. Med njimi veliko družin in otrok.” – Yorgas Maniatis, aktivist
V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo že usposobili, kot tudi kuhinjo, s katero upravljajo kar begunci sami.
Kot pravi Yorgas Maniatis, je njihovo vodilo: sodelovanje in samoorganizacija. Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživel tudi šola, nekaj dni na teden pa je prisoten tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.
Trenutno je v hotelu nastanjeno 220 ljudi, polovica od njih je otrok.
Na recepciji hotela dela Olga Lafazani, ki prvih sedem dni zaradi obilice dela ni zapustila hotela: “Nekako poskušamo slediti, kdo se giba po hotelu, kdo je nastanjen v kateri sobi, vendar je to, če nimaš izkušanj, precej težko.”
Olga še pravi, da je trenutno najtežje delo izbiranje ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu. Aktivisti sicer nasprotujejo vsakršnemu zaprtemu prostoru, ampak tukaj so se enostavno znašli pred tem, da morajo, za sicer odprt prostor, dejansko postavljati kriterije.
Projekt pa ima tudi sporočilno vrednost, saj namesto tega, da oblasti begunce selijo iz mesta na podeželje, daleč od oči, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je ta v hotelu City Plaza v središču Aten.
Mreža donatorjev, ki jim pomagajo, je precej razširjena, tako da projekt zaenkrat deluje brez težav. Na samem začetku so jih sicer nekaj imeli s policijo, saj navsezadnje le gre za nelegalno zavzetje zasebne lastnine.
“V tem trenutku sicer nismo v nikakršnih pogajanjih. Vztrajamo na tem, da ima človek pravico do varnega in dostojnega prostora za bivanje. In posledično s tem tudi pravico do nepremičnine, ki tako dolgo ni bila v uporabi, ampak je vseeno primerna za bivanje. Trenutno vztrajamo na tem, da so potrebe družbe nad privatnim interesom.” – Yorgas Maniatis
Zato verjamejo, da je to kar delajo tudi povsem legitimno. Hotel s kapaciteto do 400 ljudi počasi polnijo, saj hočejo postopoma vpeljati sistem samoorganiziranja. Lahko bodo ostali, kakor dolgo bodo hoteli, trenutno pa jim predvsem koristi, da se pomirijo in znova poskušajo najti človeško dostojanstvo, ki so ga na ulici izgubili.
Na ulicah se pojavljajo težave, ki lahko imajo dolgotrajne posledice.
“Ne more se zgoditi, da kar celotna generacija otrok ne obiskuje šole po več let. Ne more se zgoditi, da so ljudje na ulicah brez vsakršnih možnosti. Zato moramo pritiskati tudi na evropske institucije, da pomagajo Grčiji, ker z zategovanjem pasu in 25-odstotno brezposelnostjo nimajo nikakršnih možnosti, da zagotovijo materialne pogoje za življenje beguncev.”
Takšni projekti kažejo na to, da če je solidarnost aktivna in če so zagotovljeni primerni pogoji ter se družba sama pomika v integracijo, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo tudi probleme.
A vseeno Yorgas Maniatis opozarja, da težav nikakor še nismo odpravili in zato potrebujemo delujoč sistem upora in determinacije. Zato pa tak projekt predstavlja vsaj eno svetlo luč v Evropi, nad katero se zgrinjajo temne sile.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
Namesto, da begunce selijo iz mesta na podeželje, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je v hotelu City Plaza v središču Aten
Solidarnostna iniciativa za ekonomske in politične begunce v Atenah deluje že nekaj mesecev. V iniciativo so združeni avtonomni aktivisti, ki so neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
“Potem ko so se za begunce zapečatile meje z Makedonijo in se je prekinila balkanska migracijska pot, smo opazili, da so se tako imenovane vroče točke čez noč spremenile v namestitvene centre, v katerih so razmere katastrofalne. Tudi v Atenah je že dolgo več tisoč beguncev in mnogi od njih spijo po parkih na prostem. Med njimi veliko družin in otrok.” – Yorgas Maniatis, aktivist
V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo že usposobili, kot tudi kuhinjo, s katero upravljajo kar begunci sami.
Kot pravi Yorgas Maniatis, je njihovo vodilo: sodelovanje in samoorganizacija. Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživel tudi šola, nekaj dni na teden pa je prisoten tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.
Trenutno je v hotelu nastanjeno 220 ljudi, polovica od njih je otrok.
Na recepciji hotela dela Olga Lafazani, ki prvih sedem dni zaradi obilice dela ni zapustila hotela: “Nekako poskušamo slediti, kdo se giba po hotelu, kdo je nastanjen v kateri sobi, vendar je to, če nimaš izkušanj, precej težko.”
Olga še pravi, da je trenutno najtežje delo izbiranje ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu. Aktivisti sicer nasprotujejo vsakršnemu zaprtemu prostoru, ampak tukaj so se enostavno znašli pred tem, da morajo, za sicer odprt prostor, dejansko postavljati kriterije.
Projekt pa ima tudi sporočilno vrednost, saj namesto tega, da oblasti begunce selijo iz mesta na podeželje, daleč od oči, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je ta v hotelu City Plaza v središču Aten.
Mreža donatorjev, ki jim pomagajo, je precej razširjena, tako da projekt zaenkrat deluje brez težav. Na samem začetku so jih sicer nekaj imeli s policijo, saj navsezadnje le gre za nelegalno zavzetje zasebne lastnine.
“V tem trenutku sicer nismo v nikakršnih pogajanjih. Vztrajamo na tem, da ima človek pravico do varnega in dostojnega prostora za bivanje. In posledično s tem tudi pravico do nepremičnine, ki tako dolgo ni bila v uporabi, ampak je vseeno primerna za bivanje. Trenutno vztrajamo na tem, da so potrebe družbe nad privatnim interesom.” – Yorgas Maniatis
Zato verjamejo, da je to kar delajo tudi povsem legitimno. Hotel s kapaciteto do 400 ljudi počasi polnijo, saj hočejo postopoma vpeljati sistem samoorganiziranja. Lahko bodo ostali, kakor dolgo bodo hoteli, trenutno pa jim predvsem koristi, da se pomirijo in znova poskušajo najti človeško dostojanstvo, ki so ga na ulici izgubili.
Na ulicah se pojavljajo težave, ki lahko imajo dolgotrajne posledice.
“Ne more se zgoditi, da kar celotna generacija otrok ne obiskuje šole po več let. Ne more se zgoditi, da so ljudje na ulicah brez vsakršnih možnosti. Zato moramo pritiskati tudi na evropske institucije, da pomagajo Grčiji, ker z zategovanjem pasu in 25-odstotno brezposelnostjo nimajo nikakršnih možnosti, da zagotovijo materialne pogoje za življenje beguncev.”
Takšni projekti kažejo na to, da če je solidarnost aktivna in če so zagotovljeni primerni pogoji ter se družba sama pomika v integracijo, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo tudi probleme.
A vseeno Yorgas Maniatis opozarja, da težav nikakor še nismo odpravili in zato potrebujemo delujoč sistem upora in determinacije. Zato pa tak projekt predstavlja vsaj eno svetlo luč v Evropi, nad katero se zgrinjajo temne sile.
Sinoči so poslanci državnega zbora v tretjem branju potrdili spremembe medijskega zakona, s katerimi so določili kvote slovenske glasbe, predvajane v radijskih programih. Poleg ugotavljanja političnih ozadij in vplivanja na uredniško politiko radijskih programov, ugotavljanja matematičnega ozadja izračunavanja kvot ter deklarirane dobronamembnosti predlagatelja pa se lahko na kvote ozremo vsaj še z glasbenega vsebinskega vidika. Komentar Rudi Pančur.
V Braziliji se je v zadnji tretjini lanskega leta za več kot 10 krat povečalo število novorojenčkov z mikrocefalijo. Kljub temu, da še niso dokazali povezave, so nekateri za to okrivili virus Zika. Ker virus poznamo že več kot 65 let, razširjen pa je po tropskih državah več kontinentov, se postavlja vprašanje, zakaj naj bi mikrocefalijo začel povzročati prav zdaj in prav v Braziliji. Kljub vsemu je medtem brazilska vlada napovedala vojno komarjem in namerava za to angažirati 200 tisoč vojakov.
Tehnološki park Ljubljana praznuje 20 letnico delovanja; in če nekaj delaš z ljubeznijo potem se skorajda ne zavedaš, kako hitro mine čas, ocenjuje direktor Tehnološkega parka Ljubljana mag. Iztok Lesjak. Začeli so skromno, z idejami, ki so jih prelili na papir in jih preverili med vodilnimi v Inštitutu Jožef Štefan. Potem so na omenjenem inštitutu gostovali dve leti . Tam je nastalo tudi prvih 11 podjetij. Nato jim je uspelo prepričati tudi druge ustanove, da je Tehnološki park nekaj svežega in potrebnega za razvoj in nastanek novih podjetij. Prispevek Milana Trobiča.
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva. foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva. foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Pri Društvu za otroke, očetovstvo in resnico (DOOR) so predstavili predlog za ureditev odnosov med ločenimi starši, ki skrbijo za skupne otroke, s skupnim skrbništvom. Le 20% ločenih staršev se namreč sporazumno dogovori o skupnem skrbništvu nad otroci, preostalim pa stike z otroki določi sodišče, ki te kar v 90-odstotkih dodeli materi, kar je po mnenju društva sporno s stališča koristi in želja otrok, še zlasti zato, ker mnoge matere pod vodstvom spretnih odvetnikov dosežejo prekinitev stikov z očetom tudi s pomočjo lažnih obtožb o nasilju. Cirila Štuber se je o posledicah onemogočanja stikov z enim izmed staršev pogovarjala s socialnima pedagogoma Melito Kuhar in Matejem Zaplotnikom.
Pri Društvu za otroke, očetovstvo in resnico (DOOR) so predstavili predlog za ureditev odnosov med ločenimi starši, ki skrbijo za skupne otroke, s skupnim skrbništvom. Le 20% ločenih staršev se namreč sporazumno dogovori o skupnem skrbništvu nad otroci, preostalim pa stike z otroki določi sodišče, ki te kar v 90-odstotkih dodeli materi, kar je po mnenju društva sporno s stališča koristi in želja otrok, še zlasti zato, ker mnoge matere pod vodstvom spretnih odvetnikov dosežejo prekinitev stikov z očetom tudi s pomočjo lažnih obtožb o nasilju. Cirila Štuber se je o posledicah onemogočanja stikov z enim izmed staršev pogovarjala s socialnima pedagogoma Melito Kuhar in Matejem Zaplotnikom.
Odgovarjamo na vprašanja o ozadju svetovne tekstilne industrije - od kod prihajajo oblačila, ki jih najdemo na slovenskem trgu, kako so izdelana, kdo jih izdeluje, kako močno obremenjujejo naše okolje in zdravje. Prispevek Andreje Gradišar.
Odgovarjamo na vprašanja o ozadju svetovne tekstilne industrije - od kod prihajajo oblačila, ki jih najdemo na slovenskem trgu, kako so izdelana, kdo jih izdeluje, kako močno obremenjujejo naše okolje in zdravje. Prispevek Andreje Gradišar.
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočalo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno; preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in povsem premalo poklicno in strokovno izobraženih. V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila aktivnega spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. V letošnjem letu je tako prvič podelila 1000 štipendij za deficitarne poklice. Toda poraja se vprašanje, kako dobro premišljena je pravzaprav ta državna politika. Med njimi je denimo program naravovarstveni tehnik, ki je v zadnjih letih k vpisu prepričal številne mlade k vpisu. Tudi tu gre po mnenju ministrstva za delo, družino in enake možnosti za deficitarni poklic in tako 23 dijakov te smeri letos prejema štipendijo za deficitarni poklic. Toda zdi se, da slovenski trg dela naravovarstvenih tehnikov sploh ne potrebuje. Foto: Ribniško jezero na Pohorju, Wikipedia
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočalo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno; preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in povsem premalo poklicno in strokovno izobraženih. V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila aktivnega spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. V letošnjem letu je tako prvič podelila 1000 štipendij za deficitarne poklice. Toda poraja se vprašanje, kako dobro premišljena je pravzaprav ta državna politika. Med njimi je denimo program naravovarstveni tehnik, ki je v zadnjih letih k vpisu prepričal številne mlade k vpisu. Tudi tu gre po mnenju ministrstva za delo, družino in enake možnosti za deficitarni poklic in tako 23 dijakov te smeri letos prejema štipendijo za deficitarni poklic. Toda zdi se, da slovenski trg dela naravovarstvenih tehnikov sploh ne potrebuje. Foto: Ribniško jezero na Pohorju, Wikipedia
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
Večina zavezancev za dohodnino že nekaj let dobiva informativne izračune dohodnine od Finančne uprave Republike Slovenije, tako da jim ni treba oddajati dohodninskih napovedi. Le kakšen odstotek zavezancev za dohodnino mora kljub vsemu oddati dohodninsko napoved. Na Prvem programu smo pred mikrofon povabili Neli Komar Novak, ki nam je povedala, kdo mora kljub vsemu sam oddati dohodninsko napoved in kakšne so spremembe v zvezi z informativnimi izračuni in napovedmi dohodnine za leto 2015. Z Neli Komar Novak se je pogovarjala Cirila Štuber.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
26. decembra 1990 so bili razglašeni izidi plebiscita o samostojni in neodvisni Sloveniji in bili smo enotno za. Po 25 letih samostojne poti se bomo spet spomnili kako je bilo na njenem začetku in kako je trenutno na postaji kjer smo.
Dr. Jože Mencinger, gospodarski minister v Slovenski vladi 1990; Jože Stanič, nekdanji direktor Gorenja; Marko Funkl, samostojni podjetnik in aktivist o gospodarstvu in trgu dela pred 25 leti, danes in čez 25 let.
Internet gotovo spada med največje dosežke 20. stoletja. V Sloveniji oziroma še v Jugoslaviji z začetki interneta povezujemo Inštitut Jožefa Stefana, ki je imel takrat zadovoljivo opremo in zagnane sodelavce. A ni šlo vse tako gladko in Inštitut se je v omrežje, z Nizozemsko, povezal šele v najbolj napetem obdobju leta 1991. Internet je tako odigral precej pomembno vlogo pri osamosvojitvi Slovenije, ko so ljudje v tujino pošiljali podatke o dogajanju. Menda so v časopisu Politika celo napisali, da so imela ta elektronska sporočila slovenskih raziskovalcev večji vpliv na osamosvojitev kot potovanja naših politikov. Prav uporaba interneta v času vojne pa je vplivala tudi na njegov prihodnji razvoj. In kje smo na tem področju, ko ne govorimo več le o internetu in prenosu datotek in pošte, ampak o svetovnem spletu, ki ga s pametnimi telefoni tako rekoč vsi nosimo s seboj?
Če niste začutili, da se je Sila znova zbudila in začela nov pohod, potem verjetno živite v galaksiji daleč daleč stran – najbolj pričakovana filmska premiera tega desetletja je minuli teden prekinila skoraj neverjetno zanimanje ljubiteljev tega žanra širom sveta. Navdušila ni le gledalcev, ki so samo v prvem vikendu v blagajno studia Disney prinesli rekordnih 517 milijonov dolarjev, ampak tudi filmske kritike. Nov, že sedmi del filmske franšize je več kot upravičil tudi pričakovanja finančnega uspeha in sledi poti, ki jo je tudi tudi na tem področju začrtal njen avtor George Lucas. Do zdaj je saga prinesla neverjetnih 26 milijard dolarjev zaslužka, od tega so največ prislužile igrače – več kot 8 in pol milijard. Skoraj 5 milijard so prislužili filmi, ki so jih prodajali v obliki VHS kaset, DVD-jev in v digitalni obliki ter z izposojo. Velikanske tri milijarde dobička so prinesle tudi videoigre, povezane s franšizo. Kino vstopnice so do danes prinesle z novim, sedmim delom več kot 4 milijarde in pol. Ljudje so na nov del sage čakali tudi pred kinodvoranami – več dni skupaj. Sila je dejansko zbudila franšizo, katere sodobni verniki so na novo poglavje vesoljskega evangelija čakali deset let. Zdaj pričakujemo nadaljevanja, ki naj bi jih bilo še vsaj 5 glede na izjave očeta Vojne zvezd, Georga Lucasa. Ta je že v času prve trilogije zatrdil, da je napisal skupaj 12 delov. Bo takrat neskončne sage zares konec? Verjetno ne, če gre verjeti tezi, da je zaslužek tisti, ki bo na koncu odločil, koliko časa se bo saga še nadaljevala.
25 let Slovenije: 31.12. 1990, Radio Koper, pregled leta 1990, komentar novinarke Ide Kogej.
Neveljaven email naslov