Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
Namesto, da begunce selijo iz mesta na podeželje, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je v hotelu City Plaza v središču Aten
Solidarnostna iniciativa za ekonomske in politične begunce v Atenah deluje že nekaj mesecev. V iniciativo so združeni avtonomni aktivisti, ki so neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
“Potem ko so se za begunce zapečatile meje z Makedonijo in se je prekinila balkanska migracijska pot, smo opazili, da so se tako imenovane vroče točke čez noč spremenile v namestitvene centre, v katerih so razmere katastrofalne. Tudi v Atenah je že dolgo več tisoč beguncev in mnogi od njih spijo po parkih na prostem. Med njimi veliko družin in otrok.” – Yorgas Maniatis, aktivist
V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo že usposobili, kot tudi kuhinjo, s katero upravljajo kar begunci sami.
Kot pravi Yorgas Maniatis, je njihovo vodilo: sodelovanje in samoorganizacija. Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživel tudi šola, nekaj dni na teden pa je prisoten tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.
Trenutno je v hotelu nastanjeno 220 ljudi, polovica od njih je otrok.
Na recepciji hotela dela Olga Lafazani, ki prvih sedem dni zaradi obilice dela ni zapustila hotela: “Nekako poskušamo slediti, kdo se giba po hotelu, kdo je nastanjen v kateri sobi, vendar je to, če nimaš izkušanj, precej težko.”
Olga še pravi, da je trenutno najtežje delo izbiranje ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu. Aktivisti sicer nasprotujejo vsakršnemu zaprtemu prostoru, ampak tukaj so se enostavno znašli pred tem, da morajo, za sicer odprt prostor, dejansko postavljati kriterije.
Projekt pa ima tudi sporočilno vrednost, saj namesto tega, da oblasti begunce selijo iz mesta na podeželje, daleč od oči, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je ta v hotelu City Plaza v središču Aten.
Mreža donatorjev, ki jim pomagajo, je precej razširjena, tako da projekt zaenkrat deluje brez težav. Na samem začetku so jih sicer nekaj imeli s policijo, saj navsezadnje le gre za nelegalno zavzetje zasebne lastnine.
“V tem trenutku sicer nismo v nikakršnih pogajanjih. Vztrajamo na tem, da ima človek pravico do varnega in dostojnega prostora za bivanje. In posledično s tem tudi pravico do nepremičnine, ki tako dolgo ni bila v uporabi, ampak je vseeno primerna za bivanje. Trenutno vztrajamo na tem, da so potrebe družbe nad privatnim interesom.” – Yorgas Maniatis
Zato verjamejo, da je to kar delajo tudi povsem legitimno. Hotel s kapaciteto do 400 ljudi počasi polnijo, saj hočejo postopoma vpeljati sistem samoorganiziranja. Lahko bodo ostali, kakor dolgo bodo hoteli, trenutno pa jim predvsem koristi, da se pomirijo in znova poskušajo najti človeško dostojanstvo, ki so ga na ulici izgubili.
Na ulicah se pojavljajo težave, ki lahko imajo dolgotrajne posledice.
“Ne more se zgoditi, da kar celotna generacija otrok ne obiskuje šole po več let. Ne more se zgoditi, da so ljudje na ulicah brez vsakršnih možnosti. Zato moramo pritiskati tudi na evropske institucije, da pomagajo Grčiji, ker z zategovanjem pasu in 25-odstotno brezposelnostjo nimajo nikakršnih možnosti, da zagotovijo materialne pogoje za življenje beguncev.”
Takšni projekti kažejo na to, da če je solidarnost aktivna in če so zagotovljeni primerni pogoji ter se družba sama pomika v integracijo, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo tudi probleme.
A vseeno Yorgas Maniatis opozarja, da težav nikakor še nismo odpravili in zato potrebujemo delujoč sistem upora in determinacije. Zato pa tak projekt predstavlja vsaj eno svetlo luč v Evropi, nad katero se zgrinjajo temne sile.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
Namesto, da begunce selijo iz mesta na podeželje, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je v hotelu City Plaza v središču Aten
Solidarnostna iniciativa za ekonomske in politične begunce v Atenah deluje že nekaj mesecev. V iniciativo so združeni avtonomni aktivisti, ki so neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
“Potem ko so se za begunce zapečatile meje z Makedonijo in se je prekinila balkanska migracijska pot, smo opazili, da so se tako imenovane vroče točke čez noč spremenile v namestitvene centre, v katerih so razmere katastrofalne. Tudi v Atenah je že dolgo več tisoč beguncev in mnogi od njih spijo po parkih na prostem. Med njimi veliko družin in otrok.” – Yorgas Maniatis, aktivist
V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo že usposobili, kot tudi kuhinjo, s katero upravljajo kar begunci sami.
Kot pravi Yorgas Maniatis, je njihovo vodilo: sodelovanje in samoorganizacija. Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživel tudi šola, nekaj dni na teden pa je prisoten tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.
Trenutno je v hotelu nastanjeno 220 ljudi, polovica od njih je otrok.
Na recepciji hotela dela Olga Lafazani, ki prvih sedem dni zaradi obilice dela ni zapustila hotela: “Nekako poskušamo slediti, kdo se giba po hotelu, kdo je nastanjen v kateri sobi, vendar je to, če nimaš izkušanj, precej težko.”
Olga še pravi, da je trenutno najtežje delo izbiranje ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu. Aktivisti sicer nasprotujejo vsakršnemu zaprtemu prostoru, ampak tukaj so se enostavno znašli pred tem, da morajo, za sicer odprt prostor, dejansko postavljati kriterije.
Projekt pa ima tudi sporočilno vrednost, saj namesto tega, da oblasti begunce selijo iz mesta na podeželje, daleč od oči, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je ta v hotelu City Plaza v središču Aten.
Mreža donatorjev, ki jim pomagajo, je precej razširjena, tako da projekt zaenkrat deluje brez težav. Na samem začetku so jih sicer nekaj imeli s policijo, saj navsezadnje le gre za nelegalno zavzetje zasebne lastnine.
“V tem trenutku sicer nismo v nikakršnih pogajanjih. Vztrajamo na tem, da ima človek pravico do varnega in dostojnega prostora za bivanje. In posledično s tem tudi pravico do nepremičnine, ki tako dolgo ni bila v uporabi, ampak je vseeno primerna za bivanje. Trenutno vztrajamo na tem, da so potrebe družbe nad privatnim interesom.” – Yorgas Maniatis
Zato verjamejo, da je to kar delajo tudi povsem legitimno. Hotel s kapaciteto do 400 ljudi počasi polnijo, saj hočejo postopoma vpeljati sistem samoorganiziranja. Lahko bodo ostali, kakor dolgo bodo hoteli, trenutno pa jim predvsem koristi, da se pomirijo in znova poskušajo najti človeško dostojanstvo, ki so ga na ulici izgubili.
Na ulicah se pojavljajo težave, ki lahko imajo dolgotrajne posledice.
“Ne more se zgoditi, da kar celotna generacija otrok ne obiskuje šole po več let. Ne more se zgoditi, da so ljudje na ulicah brez vsakršnih možnosti. Zato moramo pritiskati tudi na evropske institucije, da pomagajo Grčiji, ker z zategovanjem pasu in 25-odstotno brezposelnostjo nimajo nikakršnih možnosti, da zagotovijo materialne pogoje za življenje beguncev.”
Takšni projekti kažejo na to, da če je solidarnost aktivna in če so zagotovljeni primerni pogoji ter se družba sama pomika v integracijo, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo tudi probleme.
A vseeno Yorgas Maniatis opozarja, da težav nikakor še nismo odpravili in zato potrebujemo delujoč sistem upora in determinacije. Zato pa tak projekt predstavlja vsaj eno svetlo luč v Evropi, nad katero se zgrinjajo temne sile.
Na javni tribuni o razmerah na RTV Slovenija so govorci v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani opozorili na pritiske na zaposlene in predstavili peticijo za javno radiotelevizijo.
V Bosni in Hergcegovini na grozote vojne, predvsem na to, kako jo doživljajo otroci, opominja muzej vojnega otroštva. V Sarajevu so ga odprli pred petimi leti, že leto kasneje ga je Svet Evrope razglasil za muzej leta. V njem je danes 5000 eksponatov iz 15 območij vojn in konfliktov, največ iz Bosne in Hercegovine. Svoje izpostave (oddelke) imajo tudi v New Yorku, Haagu in Kijevu. Osebju iz ukrajinskega glavnega mesta so pomagali pobegniti, ko so se začeli ruski napadi, z njimi pa žal tudi nova pričevanja in spomini na odraščanje v vojni.
V ospredju delovanja gibanja Mladi za podnebno pravičnost je socialno pravičen in bolj ambiciozen zeleni prehod, ki bo v svoje bistvo postavljal dejanske potrebe ljudi in narave, ne pa interesov kapitala. Njihove zahteve po spremembah izhajajo iz večletnega omejevanja možnosti demokratičnega odločanja državljank in državljanov, saj se po njihovem vse pomembne odločitve sprejemajo za zaprtimi vrati, v kabinetih odločevalcev. Sami so ubrali drugačen pristop, šli so do ljudi in njihove predloge vključili v nabor zahtev, na koncu so jih zapisali 29.
Iz Ukrajine je doslej pobegnilo skoraj 3,5 milijona ljudi, so danes sporočili Združeni narodi in pri tem pohvalili ukrajinske sosede za pomoč. Največ beguncev, več kot dva milijona, je prečkalo mejo s Poljsko. Iz Poljske in Romunije pa že poročajo o kriminalnih dejanjih, o izkoriščanju stisk žensk in o zlorabah pod pretvezo nudenja pomoči. O trgovini z ljudmi v luči vojne v pogovoru s Katjušo Popović iz Društva Ključ – centra za boj proti trgovanju z ljudmi.
27. dan vojne v Ukrajini, 3,5 milijona beguncev, skupaj 10 milijonov razseljenih ljudi. Aktualno dogajanje komentira zunanjepolitični komentator Miha Lampreht.
V četrtek se začenja volilna kampanja pred državnozborskimi volitvami. Ali lahko primerjamo javnomnenjske raziskave o podpori političnim strankam različnih agencij? Kaj so prednosti in kaj slabosti teh raziskav, krojijo ali merijo javno mnenje?
Skupina raziskovalcev Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in obeh kliničnih centrov se je priključila evropskemu projektu Genomic Data Infrastructure. V okviru projekta bodo strokovnjaki pridobili Slovenski genom, ki bo izredno olajšal genomsko diagnostiko v Sloveniji, tudi na področju redkih bolezni, saj bo v skupno evropsko bazo združil podatke o genetski variabilnosti reprezentativnega vzorca zdravih prebivalk in prebivalcev Slovenije. Zdrave Slovence vabijo k darovanju nekaj kapljic krvi. Prijave zbirajo na spletni strani redkih bolezni.
Aleks Petrov je leta 2018 prišel v Slovenijo iz Kijeva skupaj s soprogo in hčerkama, starima 6 in 10 let. V Ukrajinski prestolnici so prodali hišo, ki so jo zgradili, in se odločili, da nadaljujejo življenje v Evropski uniji. V Slovenijo so prišli zaradi narave in kolesarjenja, pravi danes. Glede na vse, kar se v Ukrajini dogaja zdaj, je bila odločitev prava. Zadnji tedni pa so bili tudi za Aleksa Petrova zelo stresni. Iz Ukrajine je namreč reševal ženine in svoje starše. Kako je potekal njihov beg iz napadene države, je pripovedoval Mateji Železnikar
V zobozdravstvu ugotavljajo, da je slabša ustna higiena ena od posledic epidemije. To velja zlasti za otroke in starejše. Kljub temu, da so bile zobozdravstvene ambulante razen v prvem valu epidemije odprte, so bile ustavljene preventivne dejavnosti. Pri tem je pomembna tudi lastna skrb za zdravje in redni zobozdravstveni pregledi, ki pa so za mnoge nedosegljivi.
Gostilna oz. Lokanda Devetak na Vrhu sv. Mihaela nad Sovodnjami, 10 minut vožnje iz Gorice, deluje že več kot 150 let. Dobra tri desetletja jo vodi zamejski Slovenec Avguštin Devetak z ženo in s štirimi hčerami, njihova filozofija je ohranjanje tradicije in kraškega kulinaričnega izročila, ki jima dodajajo nove sestavine. Sami pridelajo velik del tistega, kar ponujajo na jedilniku, saj je hči Sara z možem vzpostavila ekološko kmetijo, ki je namenjena tudi izobraževanju. Velik pomen družina Devetak namenja tudi ohranjanju slovenskega jezika in slovenskih jedi.
Evropska prestolnica kulture je prestižni naziv, ki ga vsako leto, po kompleksnem mednarodnem procesu izbire, podelijo dvema evropskima mestoma. Nosilka naziva za celotno leto oblikuje in izvede izvirni program umetniških in kulturnih dogodkov, s katerim poudarja bogastvo evropske kulturne različnosti, njeno skupno zgodovino in dediščino ter utrjuje medsebojno razumevanje skozi univerzalni jezik ustvarjalnosti. Leta 2025 bosta ta naziv združeno nosili Nova Gorica in Gorica. Kako potekajo priprave na ta projekt, kakšen je pomen skupne kandidature in kaj naziv prinaša prebivalcem obeh Goric, nam je pojasnil Robert Frandolič, član goriškega odbora EPK.
Življenje slovenske narodne skupnosti na Goriškem in glasbeno dejavnost rojakov, ki se srečujejo v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici, nam predstavljata predsednica Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel Franca Padovan, županja občine Števerjan in pokrajinska predsednica SSO, ter pesnik David Bandelj, zborovodja večkrat nagrajenega mladinskega mešanega zbora Emil Komel.
Kulturni center Lojze Bratuž v italijanski Gorici je središče ljubiteljske kulture, vzgojno in športno središče, ki združuje Slovence z obeh strani meje. Predstavila nam ga je predsednica Franka Žgavec.
Že 10 let se v središču prestolnice, na Pogačarjevem trgu, nekaj let pa še v izbranih slovenskih mestih, vsak petek spomladi in poleti odvija Odprta kuhna, kjer pridejo na svoj račun ljubitelji ulične hrane. Utrip s prvega dne 10. sezone je v mikrofon ujela Tina Lamovšek.
Znani novinar opozarja, da so javni mediji zaradi pritiskov populističnih in skrajno desničarskih gibanj na razpotju in da se morajo vnovič boriti za neodvisnost. Opozarja tudi, da brez neodvisnih medijev ni demokracije.
Po tem, ko je pred dobrimi tremi leti največje slovensko živilsko podjetje Perutnina Ptuj dobilo ukrajinskega lastnika, tam zdaj vsak dan od začetka vojne zbirajo potrebščine za pomoč Ukrajini. Pri tem so se še posebej izkazali prav v Perutnini zaposleni Ukrajinci.
V Stari Elektrarni v Ljubljani je potekala mednarodna konferenca Skupaj do stanovanj, na kateri so govorke in govorci pozornost namenili različnim oblikam reševanja stanovanjskega vprašanja. Konferenca je zaostreno stanovanjsko krizo umestila v čas in prostor in ponudila vpogled v nešpekulativne skupnostne stanovanjske rešitve, ki dobro delujejo v tujini in bi lahko pomembno prispevale k reševanju stanovanjskega vprašanja tudi pri nas. Po predstavitvi dveh dobrih praks iz tujine – Stanovanjske zadruge Kohlenrutsche iz Dunaja in Skupnostnega zemljiškega sklada iz Bruslja, so o stanju pri nas razpravljali predstavniki nekaterih pobud za stanovanjske zadruge iz lokalnega okolja in javnih akterjev. Konferenca se je udeležila Urška Henigman.
Mladi sicer marsikatero prekarno delo lahko združijo s študijem in ga opravijo v času, ko nimajo študijskih obveznosti, a prekarno delo jim ne omogoča finačne zanesljivosti, pogosto potrebujejo tudi več ur za opravljeno delo, kot dobijo plačano. Pogosto opravljajo povsem enako delo kot redno zaposleni.
Že od januarja ni bilo večjega dežja. Suša je v kmetijstvu že povzročila težave. Ali lahko že zdaj rečemo, da bodo zaradi pomanjkanja paše prizadeti tudi živinorejci?
Od leta 2016 je tretja sreda v marcu slovenski Dan možganov. Vlada Republike Slovenije je namreč takrat na pobudo Sinapse, Slovenskega društva za nevroznanost in Sveta za možgane razglasila ta dan in s tem je bila Slovenija tudi prva v svetovnem merilu, ki je na tak način priznala pomen tega organa in skrbi zanj. Ob šestem dnevu možganov je Mojca Delač pred radijski mikrofon povabila zdravnico in nevroznanstvenico, prof. dr. Majo Bresjanac, vodjo laboratorija za regeneracijo in plastičnost živčevja na Inštitutu za patološko fiziologijo ter predsednico Slovenskega društva za nevroznanost.
Neveljaven email naslov