Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
Namesto, da begunce selijo iz mesta na podeželje, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je v hotelu City Plaza v središču Aten
Solidarnostna iniciativa za ekonomske in politične begunce v Atenah deluje že nekaj mesecev. V iniciativo so združeni avtonomni aktivisti, ki so neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
“Potem ko so se za begunce zapečatile meje z Makedonijo in se je prekinila balkanska migracijska pot, smo opazili, da so se tako imenovane vroče točke čez noč spremenile v namestitvene centre, v katerih so razmere katastrofalne. Tudi v Atenah je že dolgo več tisoč beguncev in mnogi od njih spijo po parkih na prostem. Med njimi veliko družin in otrok.” – Yorgas Maniatis, aktivist
V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo že usposobili, kot tudi kuhinjo, s katero upravljajo kar begunci sami.
Kot pravi Yorgas Maniatis, je njihovo vodilo: sodelovanje in samoorganizacija. Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživel tudi šola, nekaj dni na teden pa je prisoten tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.
Trenutno je v hotelu nastanjeno 220 ljudi, polovica od njih je otrok.
Na recepciji hotela dela Olga Lafazani, ki prvih sedem dni zaradi obilice dela ni zapustila hotela: “Nekako poskušamo slediti, kdo se giba po hotelu, kdo je nastanjen v kateri sobi, vendar je to, če nimaš izkušanj, precej težko.”
Olga še pravi, da je trenutno najtežje delo izbiranje ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu. Aktivisti sicer nasprotujejo vsakršnemu zaprtemu prostoru, ampak tukaj so se enostavno znašli pred tem, da morajo, za sicer odprt prostor, dejansko postavljati kriterije.
Projekt pa ima tudi sporočilno vrednost, saj namesto tega, da oblasti begunce selijo iz mesta na podeželje, daleč od oči, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je ta v hotelu City Plaza v središču Aten.
Mreža donatorjev, ki jim pomagajo, je precej razširjena, tako da projekt zaenkrat deluje brez težav. Na samem začetku so jih sicer nekaj imeli s policijo, saj navsezadnje le gre za nelegalno zavzetje zasebne lastnine.
“V tem trenutku sicer nismo v nikakršnih pogajanjih. Vztrajamo na tem, da ima človek pravico do varnega in dostojnega prostora za bivanje. In posledično s tem tudi pravico do nepremičnine, ki tako dolgo ni bila v uporabi, ampak je vseeno primerna za bivanje. Trenutno vztrajamo na tem, da so potrebe družbe nad privatnim interesom.” – Yorgas Maniatis
Zato verjamejo, da je to kar delajo tudi povsem legitimno. Hotel s kapaciteto do 400 ljudi počasi polnijo, saj hočejo postopoma vpeljati sistem samoorganiziranja. Lahko bodo ostali, kakor dolgo bodo hoteli, trenutno pa jim predvsem koristi, da se pomirijo in znova poskušajo najti človeško dostojanstvo, ki so ga na ulici izgubili.
Na ulicah se pojavljajo težave, ki lahko imajo dolgotrajne posledice.
“Ne more se zgoditi, da kar celotna generacija otrok ne obiskuje šole po več let. Ne more se zgoditi, da so ljudje na ulicah brez vsakršnih možnosti. Zato moramo pritiskati tudi na evropske institucije, da pomagajo Grčiji, ker z zategovanjem pasu in 25-odstotno brezposelnostjo nimajo nikakršnih možnosti, da zagotovijo materialne pogoje za življenje beguncev.”
Takšni projekti kažejo na to, da če je solidarnost aktivna in če so zagotovljeni primerni pogoji ter se družba sama pomika v integracijo, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo tudi probleme.
A vseeno Yorgas Maniatis opozarja, da težav nikakor še nismo odpravili in zato potrebujemo delujoč sistem upora in determinacije. Zato pa tak projekt predstavlja vsaj eno svetlo luč v Evropi, nad katero se zgrinjajo temne sile.
4477 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
Namesto, da begunce selijo iz mesta na podeželje, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je v hotelu City Plaza v središču Aten
Solidarnostna iniciativa za ekonomske in politične begunce v Atenah deluje že nekaj mesecev. V iniciativo so združeni avtonomni aktivisti, ki so neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
“Potem ko so se za begunce zapečatile meje z Makedonijo in se je prekinila balkanska migracijska pot, smo opazili, da so se tako imenovane vroče točke čez noč spremenile v namestitvene centre, v katerih so razmere katastrofalne. Tudi v Atenah je že dolgo več tisoč beguncev in mnogi od njih spijo po parkih na prostem. Med njimi veliko družin in otrok.” – Yorgas Maniatis, aktivist
V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo že usposobili, kot tudi kuhinjo, s katero upravljajo kar begunci sami.
Kot pravi Yorgas Maniatis, je njihovo vodilo: sodelovanje in samoorganizacija. Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživel tudi šola, nekaj dni na teden pa je prisoten tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.
Trenutno je v hotelu nastanjeno 220 ljudi, polovica od njih je otrok.
Na recepciji hotela dela Olga Lafazani, ki prvih sedem dni zaradi obilice dela ni zapustila hotela: “Nekako poskušamo slediti, kdo se giba po hotelu, kdo je nastanjen v kateri sobi, vendar je to, če nimaš izkušanj, precej težko.”
Olga še pravi, da je trenutno najtežje delo izbiranje ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu. Aktivisti sicer nasprotujejo vsakršnemu zaprtemu prostoru, ampak tukaj so se enostavno znašli pred tem, da morajo, za sicer odprt prostor, dejansko postavljati kriterije.
Projekt pa ima tudi sporočilno vrednost, saj namesto tega, da oblasti begunce selijo iz mesta na podeželje, daleč od oči, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je ta v hotelu City Plaza v središču Aten.
Mreža donatorjev, ki jim pomagajo, je precej razširjena, tako da projekt zaenkrat deluje brez težav. Na samem začetku so jih sicer nekaj imeli s policijo, saj navsezadnje le gre za nelegalno zavzetje zasebne lastnine.
“V tem trenutku sicer nismo v nikakršnih pogajanjih. Vztrajamo na tem, da ima človek pravico do varnega in dostojnega prostora za bivanje. In posledično s tem tudi pravico do nepremičnine, ki tako dolgo ni bila v uporabi, ampak je vseeno primerna za bivanje. Trenutno vztrajamo na tem, da so potrebe družbe nad privatnim interesom.” – Yorgas Maniatis
Zato verjamejo, da je to kar delajo tudi povsem legitimno. Hotel s kapaciteto do 400 ljudi počasi polnijo, saj hočejo postopoma vpeljati sistem samoorganiziranja. Lahko bodo ostali, kakor dolgo bodo hoteli, trenutno pa jim predvsem koristi, da se pomirijo in znova poskušajo najti človeško dostojanstvo, ki so ga na ulici izgubili.
Na ulicah se pojavljajo težave, ki lahko imajo dolgotrajne posledice.
“Ne more se zgoditi, da kar celotna generacija otrok ne obiskuje šole po več let. Ne more se zgoditi, da so ljudje na ulicah brez vsakršnih možnosti. Zato moramo pritiskati tudi na evropske institucije, da pomagajo Grčiji, ker z zategovanjem pasu in 25-odstotno brezposelnostjo nimajo nikakršnih možnosti, da zagotovijo materialne pogoje za življenje beguncev.”
Takšni projekti kažejo na to, da če je solidarnost aktivna in če so zagotovljeni primerni pogoji ter se družba sama pomika v integracijo, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo tudi probleme.
A vseeno Yorgas Maniatis opozarja, da težav nikakor še nismo odpravili in zato potrebujemo delujoč sistem upora in determinacije. Zato pa tak projekt predstavlja vsaj eno svetlo luč v Evropi, nad katero se zgrinjajo temne sile.
Januarja 2010 je Haiti porušil potres z močjo 7. stopnje po Richterjevi lestvici. Državo je popolnoma uniči, umrlo je 230 000 ljudi, gmotna škoda je bila ogromna. Desetletje po potresu je razrušen Haiti prizadel nov potres.
V Oglarski deželi na Dolah pri Litiji, v osrčju Posavskega hribovja, so na oglarski domačiji pri Medvedovih prižgali kopo rekorderko. Trenutno največjo kopo, ne le v Sloveniji, temveč tudi v Evropi, morda celo na svetu, za katero so uporabili dobrih 300 kubičnih metrov lesa in bo čez dobre tri tedne dala okrog 30 ton oglja. Kdor pozna »običajne« oglarske kope, bo priznal, da gre za veličastno kopo, v katero je vloženega ogromno dela in časa, zatrjuje Karmen Štrancar Rajevec, ki je kopo in oglarje na Dolah obiskala.
Radijski program s 1181 metrov nadmorske višine. Od 5h do 12h.
Medtem ko se predvsem južnoevropske države zadnje tedne borijo s hudo vročino, sušo in požari, so nekatere države Srednje in Zahodne Evrope nedolgo nazaj prizadele hude poplave. Med njimi je tudi Belgija. Mojca Širok, dopisnica naše nacionalne radiotelevizijske hiše, se je oglasila z območja vzhodne Belgije, ki je bilo v julijskih poplavah, natančneje med prvim valom 15.7., torej pred enim mesecem, najbolj prizadeto. Škodo tam ocenjujejo na več kot milijardo in pol evrov. Preverili smo, kakšne so razmere tam po enem mesecu od katastrofe, kako poteka sanacija, kakšno pomoč je prizadetim v poplavah zagotovila belgijska vlada in ali se bodo lahko ljudje kmalu vrnili domov.
Na Prvem programu Radia Slovenija med šolskim letom za starejše osnovnošolce pripravljamo radijske novinarske delavnice, na katerih se spoznajo z delom v medijih in se tudi sami preizkusijo v vlogi novinarjev in voditeljev. Ker so šolarji sedaj na počitnicah, jih je naša ekipa uredništva programa za mlade obiskala na taboru ZPM Ljubljana Moste Polje v Kranjski Gori. Mlade novinarje bodo tam seznanili z radijskim novinarskim delom, snemanjem in montažo prispevkov in to ne samo skozi teorijo, temveč predvsem skozi prakso. Kako potekajo priprave in kako delo na taboru sicer, nam povedo že danes, v sobotni oddaji Hudo! pa bodo pred mikrofon povabili zanimive sogovornike, slišali, kakšna vprašanja so zastavili znanima glasbenikoma, za mlade poslušalce pripravili nagradna vprašanja in izbrali dobro glasbo.
V Dobravi pri Škocjanu se je zaključila mednarodna delavnica, del projekta Naprej k zemlji, ki poteka v okviru programa Erasmus+. Praktično delavnico gradnje iz zemlje, kjer so udeleženke in udeleženci izdelali nova tla v nekdanjem hlevu, je obiskala Martina Tita Mayer.
12. avgusta obeležujemo mednarodni dan mladih. Da mladi potrebujejo dan, ko pozornost namenimo izzivom, s katerimi se soočajo, in da opozarjamo na pomembno vlogo mladih v družbi, je leta 1999 sklenila Organizacija združenih narodov. Tema letošnjega dneva je preoblikovanje prehranskega sistema, pri nas ga bodo mladi izkoristili za to, da opozorijo na izzive in težave, s katerimi se soočajo in ki jih je korona kriza še poglobila. To kaže tudi raziskava Mladina 2020, ki razkriva položaj mladih v Sloveniji. Ta je po mnenju raziskovalcev s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani sladko-grenek. Po eni strani so mladi vedno bolj v primežu individualizacije, v primerjavi z letom 2010 so bolj avtonomni, odgovorni, ustvarjalni, zdravo živijo, prej se odseljujejo od doma, manj računajo na pomoč staršev in družbe pri reševanju stanovanjskega vprašanja, bolj so fleksibilni in pripravljeni na selitev zaradi zaposlitve, med njimi je manj brezposelnih, politično so bolj angažirani – in sicer v neinstitucionalnih oblikah politikah in kot potrošniki, zelo so trajnostno naravnani in odgovorni do okolja. Po drugi strani pa se je močno poslabšalo njihovo duševno zdravje, občutijo več stresa, negotovosti zaradi prekarnih oblik dela in tudi osamljenosti, strahu pred brezposelnostjo in skrbi pri reševanju stanovanjskega vprašanja kot generacije pred njimi. Za Slovenijo je še vedno značilna segmentacija trga dela in mladim zelo neprijazen trg nepremičnin. Kaj mladi na svoj dan sporočajo odraslim, pa izvemo v pogovoru Špele Šebenik z dvema mladima sogovornikoma.
Po lanskih potresih v Petrinji in Zagrebu na Hrvaškem se je vrstilo mnogo opozoril, da bi bil potres podobne jakosti lahko usoden za več stavb v Ljubljani. Čeprav potresov ne moremo napovedati, si pri njihovem okvirnem napovedovanju pomagajo s potresno karto, a tudi karto spremljajo negotovosti. Strokovnjak na področju strukturne geologije, aktivne tektonike in potresne nevarnosti Jure Atanackov: “Najverjetneje je, da se bo naslednji potres zgodil tam, kjer se v zgodovini oziroma od kar jih beležimo, ni zgodil. In ravno to negotovost pokriva geološki vnos. Torej, da vemo, kje so strukture, ki bi lahko potencialno generirale te potrese in jih potem obravnavamo kot možne bodoče lokacije potresov.”
Nocoj se začne festival EDO, filmski festival o mestih, urbanosti in arhitekturi. Letos se bo festival odvil v petih dneh, prizorišče vseh projekcij pa bo Krater – produkcijski prostor na lokaciji mirujočega gradbišča za Bežigradom v Ljubljani. Več v prispevku Martina Tita Mayer.
Do 16. avgusta poteka oddaja prijav za vpis v študentske domove. V prihodnjih dneh tako študente, ki s tem odlašajo, čaka še nekaj poletne birokracije.
6. avgusta pred 150 leti je umrl vse prevečkrat spregledani narodni buditelj, pesnik, skladatelj, dramatik in politik Miroslav Vilhar. Rodil se je leta 1818, v premožni družini, v Planini pri Rakeku, zato so mu starši lahko omogočili študij v Gradcu, ki pa ga ni prav preveč resno jemal, zato ga je oče poklical domov, ga oženil in mu poklonil grad Kalc v bližini Pivke. Tam je prirejal čitalniške večere, pisal, pesnil in organiziral tudi vseslovenski tabor. Vilhar je bil eden prvih književnikov, ki je začel pisati v slovenskem jeziku. Rojakom je skušal dopovedati, naj se ne sramujejo svojega slovenstva. Pri njem so se shajali rodoljubi od blizu in daleč. "Napisal je pesmi, ki so ponarodele: Lipa zelenela je, Zagorski zvonovi, Po jezeru ... Slednjo kar med vožnjo po blejskem jezeru," nam je med drugim o Miroslavu Vilharju povedal daljni sorodnik in raziskovalec rodbine Matjaž Vilhar.
Veliko prebivalcev socialnovarstvenih zavodov, kamor spadajo tudi domovi starejših in varstveno delovni centri, zaradi takšnih ali drugačnih omejitev ne morejo koristiti takoimenovanih Bonov21. Skupnost socialnih zavodov Slovenije je zato pozvala ponudnike, naj svoje storitve približajo stanovalcem s prihodom v njihovo okolje. Ob tem se je pojavila težava tehnične narave, kako koristiti bone na terenu. Rene Markič se je o tem pogovarjal sekretarjem Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Denisom Sahernikom in predsednikom sekcije za gostinstvo in turizem na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije Blažem Cvarom. Prispevek Reneja Markiča.
Avgust od nekdaj velja za mesec, ko si dopust privoščijo naši zahodni sosedje. Poletna letovanja Italijanov so se v zadnjih letih sicer razporedila čez štirimesečje od junija do septembra, vendar pa jih okoli 60 odstotkov še vedno letuje predvsem avgusta. Naš dopisnik iz Rima Janko Petrovec pojasnjuje, zakaj takrat. Preveril pa je tudi, kje letos letujejo Italijani in kako je s sproščanjem ali zaostrovanjem protikoronskih ukrepov.
V času poletja socialna omrežja preplavijo popolne fotografije teles v kopalkah iz zanimivih turističnih krajev. To negativno vpliva predvsem na samopodobo najstnikov, ki ne razumejo, da na splet vsi objavljamo samo najatraktivnejše trenutke svojega življenja. Splet je sicer v času epidemije postal nadomestek za fizična druženja, kar pa je odprlo igrišče spletnim prevarantom in nadlegovalcem. Eva Lipovšek in Rene Markič
Pred več kot dvema tednoma smo poročali o dogajanju v Nemčiji, Belgiji in na Nizozemskem, o uničujočih poplavah, v katerih je umrlo več kot 160 ljudi. Poklicali smo dopisnico Polono Fijavž, ki se trenutno nahaja v zvezni deželi Porenje-Pfalška, na območju Ahrweiler, ki je bilo v času zadnjih poplav najbolj prizadeto.
Amazonski pragozd, ki ga pogosto imenujemo pljuča planeta, zdaj v ozračje oddaja več ogljikovega dioksida, kot ga lahko sprejme. Brazilska vlada, ki je že tako pospešila njegovo izsekavanje, pa namerava postopke izkoriščanja še olajšati. In to na račun pravic staroselskih ljudstev. Posledice pa bo nosil ves planet. Na to opozarja kampanja "Zadnje opozorilo". Pogovarjali smo se s podpornikom kampanje in raziskovalcem Renejem Sušo.
14. junija 2017 je v 24-nadstropni stanovanjski stolpnici Grenfell Tower v severnem, revnem delu Kensingtona izbruhnil požar, ki se je zelo hitro širil in v dobrih desetih minutah dosegel vrh stavbe. Nad Londonom se je vil oblak gostega dima, v zraku so odmevale sirene gasilskih in reševalnih vozil. S tako strahotnim požarom se tamkajšnji gasilci niso spoprijeli že vsaj 30 let. Kot se je izkazalo pozneje, je požar terjal 72 življenj, več kot 70 jih je bilo ranjenih. Ure, ki so sledile so odpirale več vprašanj, kot so ponujale odgovorov.
Kot vemo, je korona v slovenskem turizmu dodobra pretresla razmerje med domačim in tujim gostom. Lani je bilo več domačih gostov – tudi zaradi turističnih bonov, močna pa je bila tudi oglaševalska akcija Slovenske turistične organizacije 'Čas je za. Moja Slovenija' – 33 odstotkov več kot leto prej. A na STOju se zavedajo, da turizma brez tujih gostov ni. Ti se počasi le vračajo – lahko bi rekli do novih omejitev. A do takrat pa le prisluhnite, kako polna gastronomskih in aktivnih doživetij je polna Slovenija. Konkretneje, vzhodni del države, kamor se je odpravila Tina Lamovšek. Foto: Tina Lamovšek
Danes se zaključuje mednarodni festival zborovske glasbe Europa Cantat. Poleg koncertov je ponudil širok nabor vsebin za pevce, zborovodje in vse druge, ki jih zanima skupinsko petje.
Neveljaven email naslov