Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4545 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


15.11.2017

Podnebna konferenca v Bonnu le vmesna postaja

V Bonnu pod predsedovanjem države Fidži poteka podnebna konferenca. Fidži se je organizaciji le-te zaradi pomanjkanja resursov odrekel, zato poteka v državi, kjer je sedež. Konferenca je nekakšna vmesna postaja med podnebno konferenco v Parizu pred letom dni in tisto, ki bo prihodnje leto na Poljskem, kjer naj bi znova dorekli omejitve izpustov za v prihodnje. V Bonnu razpravljajo o sicer izjemno pomembnih tehničnih podrobnostih, konferenca pa je pomembna tudi zato, ker na njej sodelujejo predstavniki ameriške administracije, prvič potem, ko je ameriški predsednik Trump sporočil, da ZDA odstopajo od pariškega podnebnega sporazuma. Več Polona Fijavž.


15.11.2017

Steven Clift

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


15.11.2017

Danica Dolinar

Urednica uredništva glasbenih in baletnih oddaj na televiziji Slovenija in scenaristka glasbeno dokumentarnega filma 2Cellos 2Obraza o svetovno znanih čelistih Luki Šuliču in Stjepanu Hauserju, ki ga bodo premierno predvajali v sredo, 15. novembra, ob 20. uri na TV SLO2. 2Cellos, akademsko izobražena violončelista, sta zaslovela s priredbami pop, rock in filmske glasbe. Danica nam bo v prvem delu pogovora zaupala nekaj podrobnosti o dokumentarcu, v drugem delu pogovora pa bo kot muzikologinja spregovorila o glasbi, njeni skrivnosti, moči in lepoti.


15.11.2017

Two Cellos - Dva obraza

Videoposnetek predelave skladbe Smooth Criminal v izvedbi zdaj že slavnega dueta Two Cellos ju je pred dobrimi petimi leti izstrelil med zvezde t.i. crossover muziciranja. V ljubljanskih Stožicah smo ju pred petimi leti videli kot predskupino Eltona Johna, s katerim sta v treh letih prepotovala ves svet in že takrat so se spletle vezi, ki so obetale dobro sodelovanje. Danica Dolinar, scenaristka in avtorica njunega prvega dokumentarnega intervjuja, ki je takrat nastal, je dobro izkoristila enkratno priložnost in po pomladanskem koncertu filmske glasbe izpeljala dokumentarni film, ki si ga lahko nocoj ob 20-tih ogledamo na Drugem programu TV Slovenija. Z Danico Dolinar se je pogovarjala Cirila Štuber.


14.11.2017

Kdo je Ahmad?

O primeru sirskega begunca Ahmada Šameja smo se pogovarjali z Jernejo Turin z Amnesty International.


14.11.2017

Dan slovenskega znakovnega jezika

Letos mineva že 15 let, od kar je bil 14. novembra 2002 objavljen Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki gluhim osebam daje pravico uporabljati svoj jezik – znakovni jezik pred vsemi javnimi ustanovami. Leta 2014 pa je Vlada RS razglasila, da se 14. november v Republiki Sloveniji obeležuje kot Dan slovenskega znakovnega jezika. Današnji dan pa je še posebej pomemben, saj je od danes dalje Slovenski znakovni jezik vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine. O tem, kaj to pomeni za gluhe osebe boste lahko slišali v pogovoru Petre Medved s sekretarjem Zveze Društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjažem Juhartom.


13.11.2017

Partnerstvo za inovacije

Slovenija se je z današnjim mednarodnim seminarjem v Ljubljani uradno vključila v evropsko partnerstvo za inovacije v kmetijstvu. Gre za nov pristop k spodbujanju inovativnih rešitev, ki izhajajo iz konkretnih potreb in prinašajo skupno korist.


12.11.2017

Povolilna oddaja

Naši novinarji so bili tako v taboru Boruta Pahorja kot Marjana Šarca. V studiu je voditeljica Jolanda Lebar z gostoma doktorjem Matevžem Tomšičem in doktorjem Tomažem Deželanom analizirala tri tedne kampanje pred drugim krogom, vedenje političnih strank v kampanji, skratka vse, kar se je v nedeljo zgodilo.


11.11.2017

Umazani umetniki, omadeževane umetnine

Bill Cosby, Harvey Weinstein, Steven Seagal, Kevin Spacey, Louis C. K., Gary Goddard … in seznam se širi. Kolateralne žrtve spolnih prestopnikov iz Hollywooda so tudi njihove umetniške stvaritve. Popularna kultura si umiva roke in produkte, v katerih se pojavljajo umetniško talentirani spolni izprijenci, »očiščuje« tako, da jih poustvarja brez kontroverznih elementov: proizvajalec računalniških igric Activision je denimo Spaceya že zbrisal iz igre Call of Duty: Advanced Warfare, kjer se je pojavljal kot eden ključnih likov v zgodbi, ter ga v novi različici nadomestil z animacijo in glasom domnevno moralno čistega Toma Hanksa. Podobno želijo storiti z nekaterimi filmi, v katerih je nastopil.


10.11.2017

Ljubljana vse bolj povezana s svetom

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


10.11.2017

Zdravje

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


07.11.2017

Raziskava o državljanski vzgoji

Naši učenci so na področju državljanske védnosti nad mednarodnim povprečjem, je pokazala Mednarodna raziskava državljanske vzgoje in izobraževanja, ki jo je med skoraj 3 tisoč osmošolci in 2 tisoč učitelji na 135 slovenskih šolah leta 2016 izpeljal Pedagoški inštitut.


04.11.2017

Odlivanje smrti

Odlivanje posmrtne maske je ena najstarejših portretnih kiparskih tehnik, pri kateri gre pravzaprav za jemanje obrazne maske po smrti. To tehniko so poznali že v starem Egiptu, a zanimanje članov Društva za domače raziskave se veže predvsem na 19. in 20., pa tudi 21. stoletje. Nekaj izsledkov raziskave, ki jo člani omenjenega društva skupaj s sodelavci iz NUKA, Moderne galerije, Mestnega muzeja in univerze v Oslu opravljajo v okviru evropskega projekta TRACES, si je mogoče ogledati v galeriji Vžigalica v Ljubljani.


02.11.2017

Po vsej Kataloniji so v protest proti političnim procesom zaposleni prekinili delo

Špansko tožilstvo je za obtožene predstavnike katalonske vlade zahtevalo preiskovalni pripor, in sicer - razen v primeru enega ministra - brez možnosti izpustitve za plačilo varščine. Od 14-ih obtoženih ministrov jih na današnje zaslišanje na višjem sodišču v Madridu ni prišlo pet, med njimi tudi odstavljeni katalonski voditelj Carles Puigdemont. Po vsej Kataloniji pa so v protest proti političnim procesom zaposleni ob 12-ih prekinili delo.


02.11.2017

SHIVA ŠIVA

Shiva šiva vzdržljiva, Shiva šiva ubogljiva, Shiva šiva zavrgljiva .. pesem Katarine Juvančič, napisana prav za koncert ženskega pevskega zbora Rož, ki je prava multimedijska gledališko glasbena predstava, predstava, ki spodbudi premislek o vlogi dela v času globalizacije.


02.11.2017

Na zaslišanje prišlo 15 predstavnikov odstavljenih katalonskih oblasti

Na zaslišanje pred sodišči v Madridu je danes prišlo 15 predstavnikov odstavljenih katalonskih oblasti, med njimi pa ni bilo predsednika vlade Carlesa Puigdemonta in štirih ministrov. Njihov belgijski odvetnik je predlagal, da bi jih zaslišali iz Bruslja prek videokonference.


02.11.2017

Katalonija

Danes in jutri naj bi se katalonski predsednik Carles Puigdemont in člani regionalne vlade zglasili na višjem sodišču v Madridu, potem ko je državni tožilec zoper njih zoper njih vložil obtožnice zaradi upora in malverzacij z javnimi sredstvi. Puigdemon za zdaj kot kaže ostaja v Belgiji, kakšni so njegovi načrti, pa ni pojasnil. Katalonci imajo glede prihodnosti pokrajine mešana mnenja.


31.10.2017

Kje smo danes »Lubi Slovenci« oziroma The Slovenes?

Reformacija nam je prinesla prvo knjigo, knjižni jezik, ki je okrepil našo narodno zavest in nas s tem povezal s takrat sodobno Evropo. In morda je prav praznik reformacije pravi dan, da se vprašamo, kako je danes z nami.


30.10.2017

Katalonski premier Carles Puigdemon je uradno obtožen upora

Španska vlada naj bi danes prevzela nadzor nad katalonskimi institucijami. Nekateri katalonski predstavniki so danes prišli na delo in zatrdili, da se ne bodo uklonili Madridu, a so morali ob spremstvu policije oditi iz pisarn. Španski državni tožilec pa je vložil obtožnice proti katalonski regionalni vladi, ki je obtožena upora.


30.10.2017

Prevzem nadzora nad katalonskimi institucijami

Madrid naj bi danes prevzel nadzor nad katalonskimi institucijami. Kako se bo to zgodilo, nihče ne ve. V Barceloni je mirno, po poročanju tujih medijev se tudi v vladni palači za zdaj nič ne dogaja. Nekateri katalonski predstavniki so danes prišli na delo in zatrdili, da se ne bodo uklonili Madridu, nekateri pa so upoštevali suspenz in odstopili s položaja.


Stran 206 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov