Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Patricia Infantes je doma z juga Španije, že več kot desetletje pa živi in dela v Barceloni. Ukvarja se z informatiko, včeraj je bila nedaleč stran od terorističnega napada. Poklicali smo jo v petek popoldne, ko se je vračala z minute molka na Plaza de Catalunya, osrednjega trga v Barceloni. Je optimistka in pravi, da se mora Barcelona pobrati, boji se le, da se bo v samem mestu, pa tudi tako v Kataloniji kot v Španiji, povečala nestrpnost do priseljencev. Foto: Premsa SantCugat (Flickr, All creative commons)
Kralj rock and rolla buri duhove tudi 40 let po njegovi smrti ne glede na to, ali sodimo med tiste oboževalce, ki verjamejo, da Elvis še živi ali samo uživamo v glasbi in besedilih, ki jih je ustvaril. Imel je nesporen glasbeni talent, posnel je tudi več kot 30 filmov, pa tudi videz mu je pomagal pri vzponu glasbene kariere. Tomaž Domicelj je prevedel dve Elvisovi biografiji, prevedel in priredil pa je tudi nekaj besedil, ki jih je v slovenščini zapel Oto Pestner, zato smo ga povabili v studio Prvega programa na pogovor o Elvisu.
Eden najbolj obleganih krajev današnjega prazničnega dne je po tradiciji tudi Ptujska gora. »Kot svetilka sredi Dravskega polja stoji na višini 352 metrov – stoletna priča vernosti in navzočnosti Boga med ljudmi«, je v knjižnem delu z naslovom: »Bratje minoriti 80 let na Ptujski gori« napisal redovnik in zgodovinar doktor Bogdan Kolar. V naslednjih minutah bomo izvedeli, kako so redovniki - minoriti prišli na Ptujsko goro, kjer stoji bazilika Marije zavetnice, ki jo letno obišče okoli 60 tisoč romarjev in zakaj so prav tem v petdesetih letih minulega stoletja tam prepovedali opravljanje verskih obredov. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Maturanta Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana Filip Geč in Aljaž Kavčič sta med zmagovalci mednarodnega tekmovanje SciChallegne. V tekmovalni del je bilo vključenih 438 raziskovalnih projektov, Filip in Aljaž pa sta prepričala z raziskovalno nalogo “Sinteza flourescenčno aktivnih barvil s flouresceinskim skeletom in njihova aktivnost.” Vse učinkovine so pripravili v laboratoriju na Kemijskem inštitutu in jih testirali za nadaljnje aplikacije. Tovrstne strukture odpirajo možnosti za medicinske aplikacije. Predvsem za detekcijo agregatov pri nevrodegenerativnih obolenjih, kot tudi označevanje tumorjev v medicini. Mlada ekipa za to želi še nadgraditi izsledke iz nagrajene raziskovalne naloge. Filip in Aljaža pa nista edina dijaka, ki ju že kot najstnika zanima resno raziskovalno delo. Mentor Marko Jeran s Kemijskega inštituta pripoveduje, da tudi na vrhuncu počitnic sodeluje s številnimi dijaki, ki se zanimajo za raziskovalne teme in literaturo.
O novi tuji investiciji se je z državnim sekretarjem ministrstva za gospodarstvo Alešem Cantaruttijem pogovarjala Simeona Rogelj.
Gorsko-kolesarske poti na Koroškem so iz leta v leto bolj popularne, turistov, ki prisegajo na to obliko oddiha je vedno več, ta teden pa so polno zasedene predvsem urejene naravne poti v parku JAMNICA. Tam je od prejšnje sobote na sporedu 5. BLACK HOLE Festival ali, če prevedemo, 5. Festival Črne luknje.
V zraku je … Mittelfest. Letošnji festival končuje triletno zgodbo, posvečeno štirim elementom - vodi, zemlji, ognju in letos še zraku. Zrak je tista nevidna snov, ki nam omogoča preživetje, hkrati pa je povezovalen element, saj med nami (še) ne povzroča konfliktov. Povezoval nas bo tudi od 15. do 25. julija, ko se bo v italijanskem mestecu Čedad zvrstilo kar nekaj gledaliških, plesnih predstav in koncertov, velja pa omeniti koncert angleškega glasbenika Stinga in domače zasedbe Laibach.
Na Krvavcu že od pradavnih časov domujejo zlovoljni škratje, ki zelo radi nagajajo tamkajšnjim pastirjem in drugim planincem. Tako nekako se začenja napeta otroška zgodba, ki jo je v slikanici O pastirjih in škratih s Krvavca nedavno objavil nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc. No, že v kratkem pa bo ta zgodba prerasla platnice knjige. Prihajajočo nedeljo, 09. julija, bodo namreč na Krvavcu odprli poučno, interaktivno, pravljično-doživljajsko Pot pastirskih škratov, ki ji je v navdih prav Grilčeva zgodba. Za kaj pravzaprav gre pri tem projektu, je preverjal Goran Dekleva.
Ta teden je na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani prvič poletni tabor za učence z Aspergrejevim sindromom, ki odpira možnosti dodatnega izobraževanja otrok, ki so prevečkrat potisnjeni v ozadje. Zakaj je tabor pomemben za otroke z Aspergerjevim sindomom in kakšno znanje si bodo pridobili, pa v prispevku Petre Medved.
Zakon o dimnikarskih storitvah, ki je stopil v veljavo z novim letom, je spremenil sistem izvajanja dimnikarske službe. Namesto koncesij morajo dimnikarske službe za izvajanje storitev pridobiti licenco, uporabniki pa si morajo do konca meseca vsaj za obdobje 12-ih mesecev izbrati dimnikarsko družbo, ki bo še naprej izvajala obvezen pregled na malih kurilnih napravah. O postopkih izbire, cenah, licencah in inšpekcijskih nadzorih, v pogovoru z generalno direktorico Direktorata za okolje na Ministrstvu za okolje in prostor Tanjo Bolte.
V okviru Javne agencije za knjigo Republike Slovenije se je lani začel štiriletni projekt Vključujemo in aktiviramo!, ki ga sofinancira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Gre za socialno aktivacijo štirih ranljivih skupin z vključitvijo kulturne komponente, ki naj bi udeležence projekta približala trgu dela in zmanjšala brezposelnost. V projekt so vključene osebe s težavami v duševnem zdravju, zaporniki v fazi odpusta, osebe, ki se zdravijo zaradi odvisnosti od prepovedanih drog in osebe z motnjami v duševnem razvoju. Kako se je v projekt Vključujemo in aktiviramo vključila ta zadnja skupina, bomo slišali v prispevku Petre Medved. Foto: Iztok Sunčič
Socialna aktivacija ranljivih skupin z vključitvijo kulturne komponente je cilj štiriletnega projekta »Vključujemo in aktiviramo!« v okviru Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, ki se je začel lani in ga sofinancira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. V projekt so vključene štiri ranljive družbene skupine: osebe z motnjami v duševnem razvoju, osebe s težavami v duševnem zdravju, zaporniki v fazi odpusta in osebe, ki se zdravijo zaradi odvisnosti od prepovedanih drog. Socialna aktivacija naj bi udeležence projekta približala trgu dela, zmanjšala brezposelnost in posredno znižala odstotek ljudi, ki živijo pod pragom revščine. V tokratnem prispevku Petre Medved bomo slišali, kako so v projekt »Vključujemo in aktiviramo!« vključene osebe z motnjami v duševnem zdravju.
Na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča so priredili Dan za boljši korak. Z donacijo Skupine SIJ – Slovenske industrije jekla - so kupili dve novi napravi za otroke, ki bosta omogočili dodatne terapije in tako pripomogli k učinkovitejši rehabilitaciji otrok. Prispevek Petre Medved.
Multipla skleroza je ena najpogostejših nevroloških bolezni na svetu, ki prizadene mlajše odrasle v najaktivnejši življenjski dobi, tako ženske kot moške, vendar ženske veliko pogosteje kot moške. Po podatkih internacionalne federacije je obolelih za multiplo sklerozo na svetu že približno 3 milijone. STAklub je danes ob svetovnem dnevu multiple skleroze pripravil okroglo mizo, na kateri je bil predstavljen pogled zdravniške stroke na to bolezen, o življenju z njo pa je govoril tudi bolnik Gregor Selak. Prispevek Petre Medved.
Ljudje, ki jih prizadene možganska kap, se morajo pogosto številnih opravil znova priučiti. Področje, ki lahko povzroča hude težave in otežuje vsakdanje življenje, je tudi povsem običajna hoja. Na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča so zdaj v okviru evropskega projekta Balance razvili robota, ki utegne močno prispevati k hitrejšemu napredku na tem področju.
Posnetek kratkem pogovoru med papežem Frančiškom in ameriško prvo damo Melanijo Trump, ki je včeraj zaokrožil po spletu, je bil tako slabo razumljiv, da je ves svet mislil, da Melanija svojega moža hrani s pico. Takoj po tem, ko se je po slovenskih družabnih omrežjih razvnelo pravo ogorčenje nad novico, so se vsi pomembni svetovni mediji razpisali o potici, slovenski sladici, ki jo v Melanijini domovini ljudje jedo za božič. Do preobrata oz. do pravilnega razumevanja pogovora med Melanijo in Frančiškom je prišlo po zaslugi našega rimskega dopisnika Janka Petrovca, ki je na poti na naslednjo novinarsko zadolžitev z nami delil svojo zgodbo o potici.
Na Kongresnem trgu in v parku Zvezda v Ljubljani se je začel Mednarodni festival Igraj se z mano, ki so ga v Centru Janeza Levca in Društvu za kulturo inkluzije pripravili že enajstič zapored. Namenjen je enakovrednemu vključevanju otrok, mladostnikov in odraslih oseb s posebnimi potrebami v družbo. Dogajanje na Festivalu je spremljala Petra Medved.
V Sloveniji pod pragom tveganja revščine živi skoraj vsak sedmi človek. Med njimi je največ upokojencev, a za normalno življenje včasih ne zaslužijo dovolj niti tisti, ki imajo redno službo. Ob nacionalnem tednu prostovoljstva vam na Prvem zato predstavljamo humanitarni zavod Pod strehco, ki se nahaja na Zaloški cesti v Ljubljani, v njem pa socialno ogroženi dobijo topel obrok po simbolični ceni. Dnevno pripravijo okoli 300 kosil, za pripravo katerih so z izjemo kuharja zadolženi sami prostovoljci. Pod strehco se je oglasila Andreja Gradišar.
Prvi se je 7. maja drugič pridružil projektu Irske nacionalne radiotelevizije RTE in njihovega radijskega programa RADIO 1, kjer so že 22-ič zapored svoje poslušalce prebudili s pomočjo jutranjega ptičjega petja. Gre za neke vrste radijski maraton, saj skupaj prenašajo kar 6 ur petja. Projekt je že zdavnaj prerasel državne okvire Irske, letos so se pridružile radijske postaje iz 13 držav, med njimi Avstrija, Velika Britanija, Nizozemska, Norveška, Španija in celo Indija. Za prevod slišanega je na Prvem skrbel ornitolog Dare Fekonja iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS).
Neveljaven email naslov