Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4545 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


05.04.2016

25. revija Zagorje ob Savi, državno tekmovanje otroških in mladinskih pevskih zborov

V Kulturnem centru Delavski dom v Zagorju ob Savi se je včeraj popoldan pričela jubilejna 25. revija Zagorje ob Savi, na kateri bo skupaj prepevalo okoli 2 tisoč otrok iz Slovenije in zamejstva. Državno tekmovanje otroških in mladinskih pevskih zborov, ki ga pripravlja Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, bo potekalo do srede zvečer, ko bodo razglasili najboljše zbore, zborovodje in korepetitorje. Prvi dan se je bienalne revije, ki jo v Zagorju ob Savi prirejajo od leta 1968, udeležila tudi Andreja Gradišar.


04.04.2016

dr. Mojmir Mrak

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


02.04.2016

Varna vožnja za motoriste

Motoristi so ena izmed najbolj ogroženih skupin v prometu, lani se je močno povečalo število umrlih in poškodovanih na slovenskih cestah. Ob začetku nove sezone se jim bomo pridružili na enem izmed poligonov, kjer se bodo ta vikend lahko učili varne vožnje, in se o osnovah v živo pogovorili z inštruktorjem in vajenci.


23.03.2016

Izboljšanje odnosov med ZDA in Kubo

Ameriški predsednik Barack Obama je na zgodovinskem obisku na Kubi. Po več kot pol stoletja zelo slabih odnosov so Združene države Amerike in Kuba lani obnovile diplomatske odnose. Težave pa ostajajo. Američani še niso ukinili vseh ukrepov, kubanski socialistični režim, pa čeprav v hudih gospodarskih težavah, pa ne privoli v demokratizacijo. O ameriško-kubanskih odnosih bomo govorili v oddaji s Tomažem Gerdenom.


23.03.2016

MEDDRŽAVNO MOTENJE RADIJSKIH FREKVENC

Kako je mogoče, da se Slovenija in Italija ne moreta uskladiti pri podeljevanju radijskih frekvenc, tako da radijske postaje, ki imajo oddajnike v bližini meddržavne meje, druga drugo motijo in si tako onemogočajo oddajanje? Kako je mogoče, da italijanska radijska postaja dobi tožbo proti slovenski radijski postaji, ki spoštuje vse državne in mednarodne predpise, in kako je mogoče, da slovensko sodišče tako tožbo potrdi? O zapletih, ki jih lahko povzroči italijansko neupoštevanje mednarodne pogodbe o dodeljevanju radijskih frekvenc - kar je, mimogrede, suverena pravica Italije - in o motnjah, ki prebivalcem obmejnega območja pogosto preprečijo spremljanje radijskega programa ter o možnih rešitvah problematike smo razpravljali v četrtkovem popoldnevu na Prvem.


23.03.2016

Izsiljevalski virusi na pohodu

Iz nacionalnega inštituta za odzivanje na omrežne incidente SI-CERT so sporočili, da so v minulih tednih prejeli več prijav okužbe z izsiljevalskim virusom Locky. Virus zašifrira vse datoteke, ki jih lahko odklenmo samo, če kriminalcem plačamo odkupnino. Izsiljevalski virusi od konca lanskega leta vse bolj pogosto napadajo računalnike pri nas, odkupnine pa so se močno povečale, znesek zdaj znaša 1500 evrov. Žrtev okužbe mora odkupnino plačati v kriptovaluti bitcoin, prejemnika nakazila se tako namreč ne da izslediti. Kako se z virusom okužimo, kaj storiti po tem in kako okužbo preprečiti? Urška Henigman se je o tem pogovarjala z Marto Štefanič.


22.03.2016

Svetovni dan vode - Anuša Pisanec

22. marec od leta 1993 pod taktirko Združenih narodov posvečamo vodi.


07.03.2016

Mobilne hiše iz Prlekije

Les je spet tudi pri nas vse bolj priljubljen gradbeni material, kar bo najverjetneje opaziti tudi na letošnjem sejmu Dom, ki se jutri začenja v Ljubljani. Mi pa vam že danes v poslušanje ponujamo pogovor s prvim možem družbe Mitos Grup, v kateri izdelujejo mobilne hiške, Matejem Makoterjem. V Iljaševcih v Prlekiji ga je obiskala Lidija Kosi in ga najprej vprašala ali je res, da ljudje naročajo vedno večje mobilne hiše.


02.03.2016

Artefakti

Policija je potem, ko je lani konec novembra na Gruškovju, v prostorih, kjer so bili začasno nastanjeni migranti, begunci, našla tri artefakte, za strokovno mnenje poprosila Narodni muzej Slovenije. Dr. Peter Turk je tako ocenjeval ali gre za predmete arheološke vrednosti, njihovo avtentičnost in izvor. Prispevek je prirpavil Milan Trobič:


26.02.2016

Ženske v športu

Ženske so na mnogih področjih kljub stalnim opozorilom in prizadevanjem za spremembe še vedno v slabšem položaju kot moški. Na primerljivih delovnih mestih imajo ženske manjše plače, zasedajo manj pomembnih in vodilnih položajev v politiki ter gospodarstvu, opravijo več gospodinjskih del, neenakopravnost pa se odraža tudi v športu. Slednje bi marsikdo verjetno povezal z njihovo manjšo fizično zmogljivostjo, a dejstvo je, da mnoge neenakosti med spoloma v športu temeljijo na predsodkih. Več v prispevku Andreje Gradišar.


24.02.2016

dr. Aleksander Zadel

V letu 2015 je v Republiki Sloveniji zaprosilo za mednarodno zaščito 42 mladoletnikov brez spremstva. Šest naj bi jih namestili v dijaškem domu v Kranju, kar je izzvalo burne odzive staršev, ki so se obrnili na Mestno občino Kranj, na Gimnazijo Franceta Prešerna in celo na Smučarsko zvezo Slovenije, saj v domu biva veliko dijakov s statusom športnika, ki se ukvarjajo z zimskimi športi. Starši so zagrozili, da bodo otroke izpisali iz doma, če bodo vanj namestili otroke brez spremstva. V Zvezi prijateljev mladine Slovenije z zaskrbljenostjo spremljajo naraščanje nerazumevanja, nestrpnosti in celo sovraštva do beguncev, še posebej pa do otrok brez spremstva. Jana Bajželj se je pogovarjala s psihologom dr. Aleksandrom Zadelom z Inštituta za osebni razvoj in najprej jo je zanimalo, od kod izvira ta strah pred namestitvijo mladoletnih otrok.


23.02.2016

DEGRADIRANA MEDICINSKA SESTRA

Prejšnji teden je dvignila veliko prahu zgodba kirurginje dr. Katarine Golc, ki je pripovedovala o dogajanju v delovnih okoljih, v katerih je delala v bolnišnici in zasebnem zdravstvenem centru. Njena zgodba se je dotaknila tudi diplomirane medicinske sestre Alenke, ki se je odločila spregovoriti o težavah, ki si jih je nakopala z opozarjanjem na očitne napake pri vsakodnevnem delu na oddelku za nedonošenčke. Pogovor je posnela Lidija Kosi.


18.02.2016

Pogovor z direktorjem Festivala gorniškega filma Silvom Karom

Letošnji jubilejni 10. festival gorniškega filma gosti srečanje Mednarodne zveze gorniškega filma, ki vsako leto podeli tudi nagrado za življenjsko delo priznanim ustvarjalcem tega žanra. Letos bodo nagrado prejeli člani skupine Sender films. Na največjem gorniškem festivalu v Sloveniji je letos sicer na ogled 46 filmov z vsega sveta, med njimi je tudi nekaj nagrajencev drugih festivalov. Tričlanska mednarodna žirija bo zmagovalce v štirih kategorijah razglasila jutri, razglasili pa bodo tudi nagrajenca TV Slovenija. Z direktorjem 10. festivala gorniškega filma Silvom Karom se je pogovarjal Jure K. Čokl. Poleg legendarnega himalaista Kurta Diembergerja smo letos lahko slišali tudi predavanja Domna Škofica, Jacka Tackla in Hazel Findlay. Medisjki pokrovitelj festivala je Televizija Slovenija, ki bo podelila posebno nagrado. Zmagovalca v tej kategoriji bodo izbrali Aleša Valič, Andrej Otovčevič in Andraž Pöschl. Nagrajeni filmi bodo v Cankarjevem domu v Ljubljani in Mestnem kinu Metropol na ogled v petek, 19. februarja, v Mestnem kinu Domžale pa konec tedna, 20. in 21. februarja 2016.


11.02.2016

Rajko Meh

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


11.02.2016

Licitacija lesa v Slovenj Gradcu

Les je največje naravno bogastvo Slovenije, saj pokriva skoraj dve tretjini njene površine. Da ga ne zaznamuje le številčnost, temveč tudi kakovost, dokazujejo vsakoletni rezultati licitacije vrednega lesa v Slovenj Gradcu, kjer rekordni zneski za najboljše hlode presegajo 10 tisoč evrov. Licitacije se vsako leto udeleži vse več ponudnikov – na tokratno jubilejno, 10. licitacijo so lastniki gozdov iz Slovenije, Avstrije, Italije ter Bosne in Hercegovine pripeljali kar 2.295 hlodov lesa. Več o preostalih presežkih letošnje licitacije, najbolj iskanih lesnih vrstah ter dodani vrednosti slovenskega lesa pa terenska ekipa Prvega, v kateri so bili Maja Nabernik, Andreja Gradišar in Franci Moder.


08.02.2016

Pogovori s Prešernovimi nagrajenci

Včeraj so v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma podelili Prešernove nagrade. Kdo so letošnji laureati gotovo že veste, mi vam jih predstavljamo s kratkimi razmišljanji o svojem delu in življenju.


06.02.2016

Karneval v Riu

Najbolj nor, glasen in pisan brazilski karneval ni tisti na sambodromu, ki ga vsako leto spremljamo v televizijskih novicah, temveč tisti, ki se dogaja na ulicah Ria in ga priredijo domačini sami. "Blocos de rua" poosebljajo pravi brazilsku pustni duh, nastali pa so v 18. stoletju kot nekakšen odgovor na prestižne evropske karnevale. S Slovenko Anjo Mrak, ki v Riu živi že 5. leto, se je pogovarjala Darja Pograjc.


05.02.2016

Lesena ikona 2016

Z državnimi gozdovi naj bi v drugi polovici leta začelo upravljati novo državno podjetje. Zaradi izboljšanja konkurenčnosti Slovenije na svetovnih trgih smo pred časom potrdili strategijo pametne specializacije, eno od podlag za črpanje evropskih sredstev (ttudi na področju lesarstva). Razprave o lesarskih politikah, ki se je včeraj zvečer odvila v sklopu festivala Lesena ikona 2016 v Mestu oblikovanja v Ljubljani, se je udeležila Darja Pograjc.


04.02.2016

Tomažu Lovšetu izrekli kazen

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


02.02.2016

Ponovna uvedba obveznega služenja vojaškega roka

Miha Šalehar poslušalce sprašuje o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka.


Stran 216 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov