Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Tanvi Girotra pomaga indijskim šolarjem, da vztrajajo v šolskih klopeh in se obenem učijo, ne le piflajo. Spodbuja namreč kreativnost, inoviranje, razmišljanje zunaj ustaljenih vzorcev. Bori se tudi za enakopravnost med ženskami in moškimi. Skupaj z mladimi sodelavci, študenti in dijaki, tako ob prostovoljnem delu spoznavajo smisel družbenega delovanja in spreminjanjo življenja skupnosti na bolje. Na mednarodnih konferencah jo predstavljajo kot voditeljico prihodnosti, kar je pri njenih letih razumljivo. Stara je namreč 24 let, prvo nevladno organizacijo pa je ustanovila pri devetnajstih.
Koroška je v Sloveniji in med vse bolj številnimi tujimi obiskovalci poznana kot gorskim kolesarjem prijazna regija. Del zaslug za prepoznavnost si lahko lastijo tudi gorskokolesarski navdušenci, ki letos ponovno pripravljajo festival Črna Lukna. Proti Koroški se je z avtom odpeljala tudi naša kolesarska ekipa (Marko Radmilovič, Mitja Peček in Nejc Jemec ter kapetan Miha Šalehar), v živo so spremljali najzanimivejše dogodke devetdnevnega festivala.
O blišču in bedi poklica, ki ga velikokrat brez posebnega sočutja dajemo v nič – spregovoril zdaj že nekdanji poklicni voznik 22-tonskega priklopnika Andrej Gnidovec. Šal in dovtipov na račun kamionarjev med ljudstvom nikoli ne zmanjka, a Damjan Zorc se je zavedal, da sogovornika ne bo lahko najti, saj ta teden zaradi tragične nesreče na primorki – beseda šofer – ni med najbolj čislanimi.
Nasina sonda New Horizons bo danes letela mimo Plutona, kar je vrhunec njenega 9 let in pol trajajočega potovanja skozi osončje. Prvič bomo dobili bližnje posnetke tega planeta.
Grčija in tudi Evropska unija sta v pričakovanju nedeljskega referenduma, na katerem bodo Grki odločali o tem, ali naj v zameno za dodatne varčevalne ukrepe sprejmejo pomoč ali pa naj vse skupaj zavrnejo. Javnomnenjske raziskave napovedujejo različne izide, tudi volivcem ni najbolj jasno, o čem natanko bodo odločali in kaj izid referenduma pomeni za prihodnost Grčije. Kakšne so razmere v grški prestolnici in kako se spreminja javno mnenje med Grki, smo se pogovarjali z novinarko Katjo Lihtenvalner, ki spremlja dogajanje v Atenah.
Poslušalci v Mihijevih jutranjih nebulolzah prosijo bogove zaposlovanja, da jim po vzoru Slovenskih železnic ustvarijo sanjski razpis.
Včeraj zgodaj popoldne se je sonda Dawn oziroma - po slovensko - Zora utirila v orbito pritrikavega planeta Cerero. To je prvi obisk tega z vodo bogatega planeta, ki leži med Marsom in Jupitrom, imel pa naj bi celo atmosfero. Kot je v pogovoru za naš radio povedal glavni raziskovalec pri projektu dr. Chris Russell, je Cerero pravi živi fosil, saj priča o razmerah, ki so vladale pred štirimi milijardami leti in pol v takratnem protoplanetarnem disku. V minulih tednih pa je pritlikavi planet Cerero veliko pozornost pritegnil z dvema skrivnostnima pikama, ki se bleščita z njegovega površja. Kaj bi lahko bilo nenavadno bleščanje z njegovega površja?
Andrej Kirn in Ana Čehovin sta mlada slovenska izobraženca, ki sta svojo pot našla v tujini. Ana Čehovin je doktorica znanosti, ki deluje na področju biologije oziroma biomedicine na univerzi v Oxfordu, Andrej Kirn pa je bil pred meseci sprejet na delo v Svetovni ekonomski forum v Ženevi, kjer deluje kot edini Slovenec. Kakšne priložnosti in možnosti za mlade ponuja Slovenija in kaj po drugi strani jemlje tujina, razmišljata ob svojem kratkem obisku v domovini
“To, da so ljudje v moji bližini lačni in to, da je v naši družbi popolnoma vseeno, kaj se dogaja s sodržavljanom in da ni več ne institucij ne pravnih norm, ki bi obranili tiste, ki niso po svoji krivdi lačni in na robu družbe,” pojasni Boris Krabonja svoje argumente, zakaj je iz običajnega srednješolskega učitelja, ki se po službi posveča družini in hobijem, postal aktivist, ki je s svojo zagnanostjo in združevanjem istomislečih postal tudi sinonim za pomoč. Najprej je s hrano in oblačili pomagal svojim dijakom, zdaj tudi s pomočjo spletnih znanstev še bolj vsestransko pomaga tudi drugim, ki so zbrali pogum za priznanje svoje revščine. Sčasoma je postal učiteljski kabinet premajhen in je, kot se poheca, “zaskvotal” še šolske omarice. Boris Krabonja, učitelj zgodovine s srednje ekonomske šole v Mariboru, je oster kritik družbe in sistema.
Matej Peljhan je klinični psiholog, ki si prizadeva, da bi fotografiji pri nas pripadlo mesto terapevtske dejavnosti. V kamniškem Ciriusu že tri leta v čare fotografije uvaja mladostnike z gibalno oviranostjo oziroma različnimi dolgotrajnimi obolenji. Kot pravi, daje fotografiranje tem mladim priložnost za izražanje, krepitev samopodobe in tudi možnost za zaslužek.
V Španskih borcih do nedelje,26. 10. 2014, poteka srečanje članov uveljavljene vseevropske plesne mreže Aerowaves. Mreža združuje strokovnjake s področja plesa iz 35-ih evropskih držav, ki bodo med srečanjem izmed 600 prijavljenih del mladih plesnih ustvarjalcev iz vse Evrope izbrali 20 del, ki jih bodo priporočili kot najprodornejša. O evropskem sodobnem plesu smo se pogovarjali z direktorjem te mreže Johnom Ashfordom in dvema članicama mreže.
V Španskih borcih do nedelje,26. 10. 2014, poteka srečanje članov uveljavljene vseevropske plesne mreže Aerowaves. Mreža združuje strokovnjake s področja plesa iz 35-ih evropskih držav, ki bodo med srečanjem izmed 600 prijavljenih del mladih plesnih ustvarjalcev iz vse Evrope izbrali 20 del, ki jih bodo priporočili kot najprodornejša. O evropskem sodobnem plesu smo se pogovarjali z direktorjem te mreže Johnom Ashfordom in dvema članicama mreže.
Dve leti pred načrtovanim izidom težko pričakovane sedme epizode kultne serije "Star Wars" se je skupina študentov petih fakultet Univerze v Ljubljani odločila razviti svojo različico tega dela. V okviru projekta so si zamislili čisto nove svetove Vojne zvezd in pripravili razstavo o tem.
Dve leti pred načrtovanim izidom težko pričakovane sedme epizode kultne serije "Star Wars" se je skupina študentov petih fakultet Univerze v Ljubljani odločila razviti svojo različico tega dela. V okviru projekta so si zamislili čisto nove svetove Vojne zvezd in pripravili razstavo o tem.
Kaj se je po nekaterih ulicah dogajalo pred leti, nekateri, ki hodimo danes po njih, ne vemo. In da se zgodb, ki so ostale v spominih, ne bi pozabilo, skrbi tudi projekt MOJE ULICE inštituta za neprofitno komunikacijo Divja misel.
Lljubljanske Poljane so bile nekoč res poljane. Zelene. “ Polja, travniki, njive. Poleg tega pa so imeli ti ljudje, kmetje, pravi kmetje – to so bile kmetije s kozolci in hlevi – še njive in travnike na Barju, na morostu, so rekli,” pojasnjuje Marija Župevc, ki je na Poljanah preživela 20 let. Ostal ji je spomin na vonj sveže pečenega kruha, ki ga je mama zamesila doma in odnesla speči v pekarno. Pa prvi šolski dan, trgovine s pulti in prva sladoledna lučka.
V petek zvečer je v Križankah v sklopu Jazz festivala Ljubljana nastopil ameriški pevec in letošnji grammyjev nagrajenec Gregory Porter. Intervju z baritonistom, ki se giblje med soulom sedemdesetih let, klasičnimi jazzovskimi baladami in popevkah ter v angažiranem gospelu in bluesu.
V šibeniškem arhipelagu, slabe 3 kilometre od Vodic, leži otok, poimenovan po pomladnem bogu: Prvić. Na njem stoji spominski center, posvečen človeku, ki sicer ni prvi narisal padala, je pa prvi, ki ga je izdelal. V Evropi se je padalstvo razvijalo že v obdobju renesanse, ko je Leonardo da Vinci poleg zamisli za helikopter skiciral tudi padalo v obliki piramide. Njegovo idejo je le dobrih 100 let za njim dodelal in uresničil hrvaški izumitelj, inženir, jezikoslovec in polihistor Faust Vrančić. Zato pravimo, da je pravzaprav Faust oče padalstva. Padalo pa ni njegov edini izum. Zanimali so ga tudi mlini in mostovi in eden izmed tistih, ki si jih je zamislil hrvaški izumitelj, je postal simbol San Francisca.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov