Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Otok Capri ni samo turistična meka, ampak je tudi pomembno pribežališče za ptice, ki potujejo iz Afrike v Evropo. Capri predstavlja tudi povod za razmisleke dr. Evgena Bavčarja o slepoti in zaslepljenosti, eksistencialnih bližinah in oddaljenostih, o položaju slepih skozi čas … Luka Hvalc otok Capri, ki je ptičje svetišče, predstavlja z nekoliko drugačnega vidika. Na otoku je bil posnet tudi del radijskega dokumentarca o Evgenu Bavčarju Potovanje na robu noči.
Vitomir Vitaz je pri Slovenskem domu KPD Bazovica aktiven že vrsto desetletij, in to v različnih vlogah. Spomni se tudi Zore Ausec, ki je leta 1947 ustanovila društvo in s svojo zagnanostjo in prebojnimi idejami poskrbela, da je zaživelo in se razvilo na številnih področjih, čeprav je morda takrat morda vsi niso najbolj razumeli. Zora Ausec je bila prosvetna delavka, dolgoletna predsednica in potem tudi častna predsednica društva. Vitomir Vitaz nam pripoveduje o njej in njenem doprinosu, hkrati pa tudi o svoji poti sobivanja z društvom. Z njim se pogovarja Mojca Delač.
V kulturno prosvetnem društvu delujejo različne skupine, ki povezujejo slovenske rojake in hrvaške prijatelje vseh generacij. Slovenski dom je mnogim pravi dom. Tako je že vse od ustanovitve društva in selitve v čudovito vilo, ki jo je Josip Gorup, eden najbogatejših rojakov, zgradil za svojega sina Milana Gorupa. Kaj vse se dogaja v društvu, kako je bilo nekoč in kaj so največji izzivi? O tem tudi z nekdanjim predsednikom društva Zvonimirom Stipetićem in s tajnico Sandro Grudenić, ki je med drugim zadolžena za mlade rojake. Vse več jih počitniške dni preživlja na delavnicah, ki so jih poimenovali Poletje v Bazovici. Letos jih je bilo v treh tednih, navdušeno pove, več kot 50. Kako jih spodbuditi, da se bodo vračali v društvo, ko bodo starejši? Foto: Slovenski dom Bazovica
V soboto, 30.9., in v nedeljo, 1.10., potekajo brezplačni dogodki ob Evropskem dnevu opazovanja ptic, ki ga organizira Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. O selitvah ptic in njihovi ogroženosti v pogovoru s Tilnom Basletom. Na fotografiji siva gos, foto: Matevž Škalič
Dr. Miha Kos je direktor Hiše eksperimentov, koordinator Noči raziskovalcev (www.nocmoc.eu) in ambasador letošnjega Tedna otroka, ki se bo začel v ponedeljek, 2.oktobra.
Z nekaterimi dogodki in okroglimi mizami se je že danes in v preteklih dneh dajalo zagon dogodkom, ki bodo jutri številne kraje po Sloveniji obarvali povsem raziskovalno. Noč raziskovalcev, ki se bo v petek začela že v dopoldanskih urah in trajala vse tja do polnoči, bo obiskala 24 krajev po Sloveniji. Polna bo dogodkov, predstavitev, delavnic, pogovorov pa tudi zabave in koncertov.
V ponedeljek se začenja novo študijsko leto. Novinar Rene Markič je zato pred mikrofon povabil rektorja Univerze v Ljubljani Gregorja Majdiča. Govorila sta o načrtih univerze za prihajajoče študijsko leto, o vse večjem manku kadra tudi v akademskih vodah, pa tudi o prenizkih financah, ki jih Univerza v Ljubljani kot tretja največja zaposlovalka v Sloveniji prejema od države. Rektor Majdič je med drugim dejal, da se boji, da je znanje v sodobni družbi vse manj cenjena vrednota. Več pa v pogovoru.
V Državnem zboru je bila brez glasu proti sprejeta Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2023 – 2030. Gre za krovni strateški dokument, pripravljen v sodelovanju s stroko in civilno družbo, ki naslavlja področje enakosti žensk in moških. Tita Mayer se je o problemu neenakosti spolov v Sloveniji in o tem kaj prinaša nedavno sprejeta resolucija pogovarjala z vodjo sektorja za enake možnosti pri MDDSZ Heleno Valas in podpredsednico Ženskega lobija Slovenije Tonjo Jerele.
Vprašanje, kakšna naj bo kvalitetna šola danes, katerim znanjem naj posveti pozornost, je eno tistih, ki lahko danes sproža nadvse različne odzive, različna mnenja. V sodobni družbi, tako bogati z najrazličnejšim znanji – in tudi različnimi prioritetami –, je postalo kar zahtevno sploh določiti, kaj je temeljno in neobhodno, kaj zaželeno in koristno, česa je preveč in česa premalo. Dan ima pač še vedno samo 24 ur. A načeloma velja, da je eno ključnih poslanstev šole v tem, da otroke in mlade opremi s temeljnimi znanji, ki jih bodo v življenju potrebovali. Da nas opremi z znanji, ki jih za življenje v sodobni družbi potrebujemo. In danes vse številnejše vidike naših življenj usmerjajo algoritmi umetne inteligence, tehnologija, o principih katere nas večina ve le zelo malo ali nič. To je za slovensko družbo resen problem, opozarjajo strokovnjaki. Svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je zato danes pripravil posvet z naslovom Spoznavanje umetne inteligence v slovenski šolah.
Podjetja s hitro modo vse pogosteje v svojih trgovinah ponujajo možnost doniranja rabljenih oblačil pod pretvezo po njihovi ponovni uporabi. A kot so z raziskavo ugotovili v bruseljskem Changing market foundation, velike modne znamke s tem v večini primerov zavajajo potrošnike. Ugotovili so, da so zabojniki, v katerih modne znamke zbirajo svoja rabljena oblačila pod pretvezo po njihovi reciklaži, v več kot tri četrt primerih zgolj vaba za nadaljnjo potrošnjo.
V teh dneh v Ljubljani poteka kampanja Turizem dela Ljubljano, s katero prebivalce ozavešča o pozitivnih učinkih turizma na kakovost življenja. Prestolnica naj bi bila tudi zaradi turizma bolj trajnostna in zelena, kaj pravijo številke, statistika o obisku turistov tudi o Branka Gradišar iz Javnega zavoda Turizem Ljubljana.
Zadnjih 2,4 milijona let se na Zemlji izmenjujeta dve obdobji: obdobje tako imenovane ledenodobne Zemlje in obdobje toplogredne Zemlje
V naslednjih minutah pa bomo brali. Seveda, najprej si bomo knjigo izposodili, vendar ne bomo stopili do najbližje knjižnice. Tokrat se bo knjižnica pripeljala do nas.
V digitalnem svetu se lahko otroci kaj hitro srečajo z nevarnimi ljudmi in vsebinami. Kako nanje vpliva pornografija, kdaj sploh pridejo v stik z njo, kaj je transakcijski seksting in kaj se je med covidom, ko so bili doma tako mladi kot spolni prestopniki, dogajalo na spletu? O tem so domači in tuji strokovnjaki razpravljali na posvetu E-zlorabe otrok, ki je ta teden potekal na pobudo Spletnega očesa, Uprave kriminalistične policije in Gospodarske zbornice Slovenije.
Dva dneva pred državnim praznikom, pred slovenskim dnevom športa, so imeli včeraj poseben dan tudi naši športniki invalidi. Zveza za šport invalidov – Slovenski paralimpijski komite je v sodelovanju z Univerzitetnim rehabilitacijskim Inštitutom Soča mladim s telesnimi okvarami in drugimi hibami predstavil najbolj priljubljene parašporte. Na dogodku je bil Marko Polak.
Danes obeležujemo svetovni dan Alzheimerjeve bolezni, ki poteka pod geslom »Nikoli prezgodaj, nikoli prepozno!«. Poudarek je predvsem na preventivi, zmanjševanju in preprečevanju dejavnikov tveganja za nastop demence. Alzheimer je namreč najpogostejša oblika demence. Njena razširjenost je v svetu že epidemijskih razsežnosti, s staranjem pa se verjetnost pojava bolezni še povečuje. V Sloveniji ima vsak 13. prebivalec starejši od 65 let demenco. Na ministrstvu za zdravje je delovna skkupina pripravila Strategijo za obvladovanje demence do leta 2030.
»Mi smo tisti, ki tkemo mrežo varovalnih dejavnikov, ki se dopolnjujemo v dobro šibkejših, zato ker vemo, da je kljub krizi časa skupnost živa in nujno potrebna, ker vemo, da bomo z odnosi naklonjenosti, spoštovanja tlakovali mladim varnejšo, svetlejšo pot. Pomagati jim moramo, kot pravijo stari Grki, da spoznajo sebe, svoje zmožnosti, jih izrazijo in pri tem najdejo smisel,« je leta 2022 na Strokovnem srečanju z naslovom Duševno zdravje otrok in mladostnikov izjavila Jerneja Lorber, regijska koordinatorica za duševno zdravje. Besede so se izkazale za preroške - zaradi posledic obsežnih poplav, ki so nedavno prizadele Slovenijo, so številni prebivalci utrpeli hude posledice in se soočajo s številnimi stiskami. Da bi potrebna psihosocialna pomoč resnično prišla do vseh, ki jo potrebujejo, so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) v sodelovanju z Ministrstvom za zdravje (MZ) vzpostavili sedem mobilnih timov strokovnjakov za izvajanje psihosocialne pomoči prebivalcem na terenu.
V vseh delih Koroške po naravni katastrofi hitijo z odpravljanjem posledic, da bi kar največ postorili pred zimo. Reka Meža je odnesla tudi del vodovoda, brez pitne vode je še vedno okoli 6000 ljudi. Primanjkuje tudi težke mehanizacije in ljudi, ki bi pomagali. Metka Pirc se je pogovarjala z županom občine Prevalje Maticem Tasičem, direktorico Javnega komunalnega podjetja Log Meto Bukovec Tasič in predstavnico Civilne zaščite Prevalje Heleno Potočnik.
Črna na Koroškem je ob nepredstavljivem besu narave, ki se je znesla nad to vasico, čez noč postala simbol upanja, medsebojne povezanosti in nesebične pomoči ljudem ne samo iz vse naše države, ampak tudi iz tujine. Danes, mesec in pol po teh dogodkih, je stanje v Črni videti nekaj povsem drugega od prvih fotografij, ki so ob ujmi pretresle vso Slovenijo. A težave se, kot vedno, skrivajo v drobnem tisku. Ta v tem primeru pomeni zimo, ki je pred vrati.
V Cankarjevem domu v Ljubljani bo naš najuspešnejši himalaist Viki Grošelj jutri predstavil svojo najnovejšo knjigo z naslovom Mojih 33 odprav. V njej se kronološko vrača k vzponom na 33 najvišjih in najbolj odmaknjenih gorstev sveta, od Makaluja leta 1975 do Himlunga leta 2022. 47 let, kolikor je to obdobje dolgo, je strnil na skoraj 400 straneh z barvnimi fotografijami. Njegova prejšnja knjiga, Križ čez Nepal, prav tako nosi precej simbolično ime. Z Vikijem Grošljem se je pogovarjal Jure K. Čokl in ga vprašal, ali se je pri svoji oceni, da gre za neke vrste obračun s celotno kariero, zelo zmotil.
Neveljaven email naslov