Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4544 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Včasih nam zmanjka prava beseda ali pa ne znamo česa najbolje opisati. Drugič spet se srečamo z besedilom, ki je iz takega ali drugačnega razloga prezapleteno in bi potrebovali poenostavljeno verzijo. Pri takšnih in drugačnih jezikovnih zagatah danes lahko pomaga cela vrsta spletnih slovarjev in drugih jezikovnih orodij, ki so na spletu prosto dostopna. V veliko pomoč so tudi vsem, ki se slovenščine šele učijo. Iz njih pa se da celo razbrati, kako se sodobna slovenščina skozi čas spreminja. Digitalna jezikova orodja najdete na spodnjih povezavah.
ChatGPT in sorodni modeli t. i. generativne umetne inteligence so zaznamovali letošnje leto in temeljito zabrisali meje tega, kaj obvlada umetna inteligenca in čemu je kos samo človek. Zmogljivosti novih orodij zdaj spreminjajo številne poklice in odpirajo nove možnosti uporabe orodij umetne inteligence. Sočasno pa se je pokazala tudi potreba, da pri tako odločilni tehnologiji nismo odvisni od produktov ameriških tehnoloških podjetij, je poudaril dr. Simon Krek, vodja Centra za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani.
Če se na prvi pogled zdi, da gozdovi v Sloveniji dobro kljubujejo podnebnim spremembam, pa se v resnici v gozdovih marsikaj dogaja. Bolj kot bo v naslednjih letih vroče, večja bo ogroženost drevesnih vrst, ki trenutno prevladujejo v naših gozdovih. Bomo na območju Slovenije do konca stoletja imeli samo še sredozemsko makijo? Jernejka Drolec se je ob robu posveta, ki so ga organizirale nevladne organizacije Focus, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic in CIPRA, o vlogi gozdnih sistemov v luči podnebnih sprememb pogovarjala z dr. Primožem Simončičem z Gozdarskega inštituta Slovenije. Vprašala ga je, kakšne scenarije za gozdove izrisujejo raziskave.
Brž ko se temperature spustijo pod ničlo, lahko v skoraj vsakem mestu najdemo drsališče. In kljub temu, da je zadnja leta vse manj zaledenelih jezer, na katerih lahko drsamo, so umetna drsališča dobra alternativa. Po odgovore, kako umetna drsališča v mestih nastanejo, se je odpravila Lana Furlan. Prispevek je prebrala Lucija Fatur.
Trst, mesto, ki je bilo nekoč tudi slovensko, potem vse manj, se spreminja. Prihaja do deasimilacije, ugotavljajo raziskovalci in temu pritrjuje tudi Živa Pahor, novinarka na slovenskem programu italijanske javne RTV v Trstu, kjer je tudi odraščala.
Brezplačna mobilna aplikacija VešKajJeš, s katero lahko hitro prepoznamo hranilno sestavo živil, potrošnikom po novem sporoča tudi ali neko živilo ali pijača spada med živila, priporočena za varovanje srca in ožilja. V tem primeru se bo na zaslonu poleg semaforja o hranilni sestavi pokazal srček - znak varovalnega živila. V registru aplikacije VešKajJeš, ki se dopolnjuje, je trenutno dobrih 1400 živil z znakom varovalnega živila. Ta aplikacija spodbuja živilska podjetja k bolj zdravi reformulaciji izdelkov. V okviru projekta, v katerem sodelujejo Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, Zveza potrošnikov Slovenije in Inštitut za nutricionistiko, izvajajo tudi usposabljanja za uporabo aplikacije za mladostnike in starejše. Več v prispevku Jernejke Drolec.
Pogozdovanje goriškega Krasa bodo po uničujočem lanskem požaru odslej poleg prostovoljcev opravljali tudi brezpilotni letalniki - droni. Ti bodo spuščali semenske kroglice predvsem na težko dostopnih pobočjih in s tem pripomogli k ponovnemu oživljanju gozda na požganem kraškem območju. To bo prva tovrstna setev gozdnega drevja v Sloveniji. Kako bo izgledalo pa so v deževnem dopoldnevu predstavili v Selah na Krasu. Tam je bil tudi Valter Pregelj.
Ministrstvo za kulturo v javno razpravo pošilja predlog novega zakona o medijih. Eden ključnih ciljev novega zakona je povečati preglednost lastništva in financiranja medijev. Z ukrepi pa naj bi spodbujali tudi medijsko raznolikost.
Današnji mednarodni dan gora praznujemo skupaj s človekom, ki je prvi osvojil vse osemtisočake in je prvi, ki je samostojno priplezal na Mount Everest brez dodatnega kisika. Na manjšo turnejo po Sloveniji se je odpravil Reinhold Messner – legenda alpinizma. Skupaj z ženo Dianne je namreč napisal knjigo z naslovom Podobe smisla. Knjiga govori o odrekanju kot navdihu za uspešno življenje. V Sloveniji ju je sprejel Viki Grošelj, prav tako zaprisežen alpinist in avtor številnih knjig. Kdaj se je čemu bolje odreči in kako se kot alpinist sooča s starostjo, pa v prispevku Lane Furlan. FOTO: Pixabay
Konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah 2023 ali COP28 je 28. konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki poteka od 30. novembra do jutri, 12. decembra 2023 v Expo Cityju v Dubaju. Konferenca poteka vsako leto od prvega podnebnega sporazuma ZN leta 1992. Konference COP so namenjene vladam, da se dogovorijo o politikah za omejevanje dviga globalne temperature in prilagajanje vplivom, povezanim s podnebnimi spremembami. Letošnja konferenca je bila deležna številnih kritik glede izbire Združenih arabskih emiratov za državo gostiteljico, glede na to, da gre za največjega proizvajalca fosilnih goriv na svetu. V Dubaju je tudi Špela Novak.
S projektom 'Srečno, knapi!' so na pobudo lokalne skupnosti začeli v Mestnem muzeju Krško prve korake zaščite senovske rudarske dediščine, ki širši javnosti ni tako znana kot na primer nekaj deset kilometrov oddaljena zasavska. A je rudarstvo značilno tudi za Senovo. Leta 1996 so se po 200-letni tradiciji premogovništva v kraju začela zapiralna dela Rudnika Senovo, dokončno so rudniško jamo zaprli celo desetletje pozneje. Dolgoletna želja po ohranitvi rudarske dediščine kraja se zdaj končno uresničuje, po novem filmu s pričevanji rudarjev bo muzej popisal ohranjeno gradivo in v letu 2025 napovedujejo stalno zbirko.
Pol leta nas loči od volitev (6.-9. maj 2024), ki bodo prinesle novo sestavo Evropskega parlamenta. Edina neposredno voljena evropska ustanova bo po novem imela 15 poslanskih sedežev več, kot jih ima zdaj, torej 720, Sloveniji pripada eno poslansko mesto več, volili bomo torej 9 poslank oziroma poslancev iz Slovenije. Kakšno kampanjo snuje Evropski parlament, o dosedanjih dosežkih in izzivih, ki čakajo Evropsko unijo v prihodnjem mandatu, o poznavanju delovanja Unije med vsakdanjimi ljudmi, nam je med obiskom v Sloveniji pojasnil glavni govorec in generalni direktor za komuniciranje Evropskega parlamenta Jaume Duch. Z njim se je pogovarjal Luka Robida.
Med imena, ki so sinonim za slovensko slikarsko umetnost, gotovo sodijo Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen, zanosni umetniki, občutljivi občudovalci slovenske zemlje, ki so jim pri Cankarjevi založbi namenili monografijo, elitno bibliografsko izdajo z naslovom Mojstri slovenskega impresionizma. Kot pravi umetnostni zgodovinar in profesor slovenščine, upokojeni univerzitetni profesor dr. Milček Komelj, so impresionistične umetnine, ki so se uveljavile v 30. letih 20. stoletja postale pravcate svete podobe in tudi statusni simbol družbene elite. To je bil čas cvetenja slovenske likovne umetnosti, čeprav so bile življenjske razmere za te umetnike tudi takrat slabe.
Ustavitev krčenja gozdov ni pomembna le v luči ohranjanja naših gospodarstev in blaginje, pač pa je nujna za to, da se izognemo ekološkemu kolapsu. To med drugim poudarja Kaja Blumtritt iz organizacije ClientEarth, ena izmed udeleženk posveta o vlogi gozdnih ekosistemov v luči podnebnih sprememb.
Najbrž redko pomislite na to, da bi popravili star gospodinjski aparat, ki mu je že potekla garancija. Na trgu so že novi, boljši, težko pa je najti serviserja, ki bi to naredil za dostopno ceno. Pri podjetju ZEOS so pripravili zemljevid 200 aktivnih serviserjev, ki so pripravljeni servisirati naše pokvarjene aparate tudi po poteku garancije. Stari aparat v tem primeru odnese v popravilo dobrih 34% lastnikov, za popravilo pa so pripravljeni plačati od petine do tretjine vrednosti novega aparata. Pri Zeosu menijo, da bi bila življenjska doba aparatov precej daljša, če bi imeli uporabniki dovolj znanja za pravilno vzdrževanje in uporabo. Prav tako pa bi se manjših popravil marsikdo lotil tudi sam, če bi imel dostop do razumljivih navodil. Zato so v sklopu njihovega projekta Life, Spodbujamo e-krožno, pripravili obsežna video navodila o vzdrževanju in servisiranju aparatov.
Rezultati mednarodne raziskave PISA 2022 kažejo na upad znanja naših 15-letnikov v matematični, naravoslovni in bralni pismenosti. Upad dosežkov med letoma 2018 in 2022 se je sicer pokazal pri mnogih državah OECD, ki sodelujejo v raziskavi, a v Sloveniji je bil višji kot drugod. Povprečna dosežka iz matematike in naravoslovja se sicer še vedno umeščata nad povprečje držav članic OECD, v bralni pismenosti pa so slovenski mladi slabši od povprečja, s čimer se oddaljujemo od evropskega cilja, da bi imeli manj kot 15 % mladih, ki ne dosegajo osnovne, temeljne ravni bralne pismenosti. Raziskava je pokazala, da je takih v Sloveniji kar četrtina. Kakšni so razlogi za upad pismenosti mladih?
V Sloveniji svoj kratek obisk končuje misijonar in človekoljub Pedro Opeka. Domovino svojih staršev je tokrat obiskal po osmih letih. Navdušili ga niso le ljudje, ampak tudi sneg, ki ga je vnovič videl po petdesetih letih. Pogovor z misijonarjem, ki je bil na petdnevnem obisku zelo zaseden, je posnela Nataša Lang.
Pogovor z basistom Erikom Čeboklijem pred koncertom z Big Bandom RTV Slovenija, ki je posvečen slovitemu basistu Jacu Pastoriusu. Pastorius je bil izredno virtuozen glasbenik, ki je ob svojih avtorskih projektih med drugim sodeloval s kitaristom Patom Matheneyjem in pevko Joni Mitchel, najbolj pa ga verjetno poznamo iz zasedbe Weather Report. Koncert je na sporedu v četrtek, 7. decembra, v Siti teatru v Ljubljani. Solist bo basist Erik Čebokli, orkester pa bo vodil Sigi Feigl.
Mednarodna raziskava državljanske vzgoje in izobraževanja je pokazala velik upad t.i. državljanske vednosti. Gre za odnos do aktivnega državljanstva, ki se kaže tudi z nameravano udeležbo na volitvah. Raziskavo, ki je edina te vrste na svetu, je koordiniral Pedagoški inštitut. Poslušalke in poslušalci Prvega so v torkovi kontaktni oddaji o tem razmišljali na glas.
Gasilke in gasilci PGD Prevoje letos obeležujejo že 135 let obstoja njihovega gasilskega društva. Leta 1888 je bila namreč na pobudo pisatelja in notarja Janka Kersnika ustanovljena Gasilska četa Brdo. PGD Prevoje je nastalo leta 1948, ko se je gasilska četa Brdo preimenovala v Gasilsko društvo Prevoje. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli, in to je njihov član uspel za svoje diplomsko delo prenesti na čisto pravi film. Najdete ga na spletnem kanalu YouTube, v studiu pa sta se nam pridružila avtor filma Erik Kralj Serša in njegov gasilski tovariš, podpoveljnik društva Tadej Praznik.
Neveljaven email naslov