Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4544 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Usoda prvih 20 najbolj ogroženih hiš ob Savinji je zapečatena. Državna tehnična pisarna je odgovorila na pripombe ljudi na prvi sveženj mnenj o odstranitvi najbolj kritičnih domov, prizadetih v avgustovski ujmi. Ključnih odločitev ni spreminjala, dokončno in zavezujočo odločitev vlade se pričakuje še ta mesec. Kdaj bodo odločili še o preostalih 330 objektih s seznama potencialnih kandidatov za odstranitev in kako bodo pomagali pri obnovi drugih domov, nam je pojasnil vodja Državne tehnične pisarne Blaž Dolinšek.
Svetovna zdravstvena organizacija vidi prihodnost zdravja in zdravstva v digitalni tehnologiji. Področje zdravja nudi neizmerne možnosti za uporabo umetne inteligence, tako v pomoč zdravnikom, ki so povsod po svetu preobremenjeni kot tudi pacientom, ki že danes pogosto iščejo zdravstvene informacije na spletu, ki pa niso vedno zanesljive. Zato svetovna zdravstvena organizacija priporoča državam, da z umetno inteligenco na interaktiven način pomaga ljudem do zdravstvenih tem. Pri nas se s tem ukvarjajo že leta na Inštitutu Jožef Štefan. Z vodjo projekta, Matjažem Gamsem se je pogovarjala Helena Lovinčič.
Toliko smo govorili o omejevanju sladkorja v sladkih pijačah in drugi industrijski hrani, še zlasti tisti, ki je namenjena predvsem otrokom, da se zdi, kot da je to že zdavnaj urejeno. Pa ni, čeprav smo že leta 2007 mislili, da smo tik pred uvedbo davka. O pomenu trditev na embalaži sladkih pijač, ki kupce pritegnejo z videzom nizkega sladkornega profila in o ureditvi obdavčitve v nekaterih drugih državah se je Cirila Štuber pogovarjala z Uršo Menard, strokovno sodelavko za področje prehrane pri Zvezi potrošnikov Slovenije.
Dva največja zdravstvena domova pri nas, Maribor in Ljubljana, sta vključena v evropski projekt preventivnega presejalnega testiranja na okužbo z bakterijo Helicobacter pylori, ki je povezana z nastankom raka na želodcu. V Mariboru vabijo 4000 in v Ljubljani 6200 oseb starih od 30 do 34 let. V Ljubljani so minuli teden predstavili rezultate prvih testiranj, izkazalo se je, da je med odzivniki 12% pozitivnih. Rak želodca je velik javno zdravstveni problem, incidenca v Sloveniji je osma najvišja v Evropi.
Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo bo letos za subvencioniranje električnih koles namenilo 4 milijone evrov. Subvencije naj bi bile na voljo že junija, pri čemer bo država prispevala 30 odstotkov prodajne cene kolesa. Številni projekt ministrstva pozdravljajo, se pa ob njem pojavljajo tudi vprašanja. Na nekatera je skušal odgovoriti Andrej Klemenc, ustanovni član ljubljanske in slovenske kolesarske mreže ter Društva električnih kolesarjev Slovenije. Povabilo za sodelovanje v oddaji smo najprej posredovali pristojnemu ministrstvu, ki pa je sporočilo, da za pripravo na pogovor o tej temi potrebuje mesec dni. FOTO: Pixabay
Slovenija se letos z logotipom Polonce Strman na Bolonjskem sejmu knjig za otroke in mladino predstavlja v močnejši luči kot prejšnja leta, saj je tam častna gostja. Tako so že dopoldne potekali različni dogodki, med drugim si mednarodna strokovna javnost po predstavitvi dvanajsterice naših najboljših ilustratorjev, lahko ogleda dvodelno razstavo z naslovom In kaj se je zgodilo potem, ki simbolizira otroško bralno radovednost. Na tej razstavi sta s knjižnimi ilustracijami prisotna tako Ana Maraž, ki je kot edina naša predstavnica uvrščena tudi na posebno mednarodno sejemsko razstavo, in zelo uveljavljen ilustrator Damijan Stepančič, ki ga zvečer čaka tudi odprtje samostojne razstave, s poudarkom na ilustracijah iz romančka Petra Svetine Modri Portugalec, prevedenega v italijanščino. Z njima se je pogovarjala Magda Tušar.
8. aprila se vsako leto spominjamo prvega svetovnega romskega kongresa v Londonu, ko so se med 4. in 8. aprilom 1971 predstavniki Romov iz štirinajstih držav dogovorili, da postane 8. april nacionalni praznik vseh Romov. Juan de Dios Ramirez Heredia je ena največjih svetovnih romskih avtoritet. Med drugim je bil 13 let član evropskega parlamenta, je pa tudi eden od zgolj dveh še živečih delegatov z zgodovinskega kongresa, kjer je zastopal Španijo. Ekskluzivni pogovor z njim je ekipa televizijske oddaje Kaj govoriš, tudi za Naše poti, posnela v Barceloni. Sandi Horvat.
V slovenskih medijih v več kot 70 odstotkih kot viri informacij nastopajo moški; slednji so v veliki večini tudi gostje različnih oddaj in komentatorji politično družbenega dogajanja pri nas in v svetu. Ker je enakost spolov temeljna vrednota in temeljno načelo Evropske unije, zapisano pa je tudi v slovenski ustavi sta danes predsednica Združenja Ona Ve Marta Kos in predsednik uprave RTV Slovenija Zvezdan Martič podpisala Zavezo 50 – 50 za aktivno delovanje na področju enakosti spolov v slovenskem medijskem prostoru. O namenu zaveze in o tem kakšne spremembe prinaša v Aktualni temi, ki jo je pripravila Tita Mayer.
Svetovni popotnik in pohodnik Oliver Tič iz Slovenskih Konjic, znan pod imenom Oli Walker, se je danes lotil novega podviga. Iz domačega kraja, kjer so mu dopoldne ob slovesu pripravili kratko prireditev, se je peš odpravil na Pot prijateljstva okoli sveta. Predvidoma v treh do štirih letih bo moral premagati več kot 30.000 kilometrov dolgo pot. Tik pred startom se je z njim pogovarjal naš celjski dopisnik Matija Mastnak.
Čeprav je nov Zakon o gostinstvu, ki naj bi prinesel vrsto novosti tudi na področju sobodajalstva, še vedno v fazi usklajevanja, pa v javnosti še pred javno obravnavo povzroča veliko odzivov. Pozitivnih pa tudi negativnih, saj predvideva poleg večjih pristojnosti za občine, ki so jih veseli župani, tudi časovne omejitve za kratkotrajne turistične namene preko spletnih platform kot sta Booking in Airbnb. Slednje pa zna biti, opozarjajo predvsem turistični delavci, dvorezen meč, sploh na območjih, kjer se zaradi prenasičenosti v poletnih mesecih že leta trudijo podaljševati glavno sezono in kjer nastanitvena infrastruktura pretežno sloni prav na zasebnih namestitvah. To velja tudi za območje Julijskih Alp, zato tamkajšnji turistični delavci opozarjajo, da je na problematiko turizma treba gledati širše. Gre za občutljivo dejavnost, podvrženo različnim zunanjim vplivom, kar sta nenazadnje pokazali tudi pandemija in lanske vremenske ujme.
Prvo pleskavico za burger iz izvornih celic, ki je zrasla v evropskih laboratorijih, smo spoznali že pred enajstimi leti. Raziskave na tem področju potekajo, ponekod so izdelki iz laboratorijskega mesa tudi dovoljeni in dostopni, evropska zakonodaja pa jih za zdaj opredeljuje kot tako imenovano nedovoljeno novo živilo; nima še namreč zgodovine varne uporabe in tudi še ni odobreno, zato se ga ne sme dati na trg. Evropska agencija za varnost hrane je na zahtevo Evropske Komisije v postopku revidiranja smernic o novih živilih - da bi uvedla najsodobnejše zahteve za oceno varnosti in hranilne vrednosti živil, pridelanih v laboratoriju, medtem pa je v Ajdovščini v začetku leta začelo delovati podjetje Tech4Meat, ki bo razvijalo in proizvajalo meso iz izvornih celic. FOTO: Pixabay
V jedrski elektrarni Krško pravkar poteka prvi redni remont v podaljšani obratovalni dobi nuklearke. Prav zato bodo poleg same menjave goriva ter vzdrževanja in posodabljanja opreme preverjali tudi vpliv staranja na komponente in sisteme.
Na mednarodni dan knjig za otroke in mlade, ki ga praznujemo danes, tako kot vsak dan po svetu potujejo zgodbe. Dobre in slabe, vesele in tragične, resnične in izmišljene, pripovedovane ter napisane in narisane v knjigah. FOTO: Pixabay
Na sedanjo predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen, ki se bo potegovala za naslednji mandat na tem položaju, letijo obtožbe. Evropsko javno tožilstvo preiskuje sume kaznivega dejanja v zvezi s pogajanji o cepivu za covid. Bruseljska dopisnica Mojca Širok nam je pojasnila, kako bo to vplivalo na kariero ene najvplivnejših žensk in na bližajoče se evropske volitve.
Dnevnemu centru za brezdomce in zavetišču za brezdomce Vincencijeve zveze dobrote, ki se nahaja v centru Ljubljane, od leta 2022 grozi prekinitev financiranja s strani redovnic, sester uršulink. Tako zaposleni kot prostovoljci se še vedno trudijo iskati rešitve za ohranitev prostora, vendar jih do zdaj niso našli. Dnevni center in zavetišče za brezdomce je letos februarja obiskala tudi predsednica države, Nataša Pirc Musar, vendar je kljub njeni podpori situacija ostala nerešena. Kakšno je stanje v dnevnem centru in zavetišču za brezdomce Vincencijeve zveze dobrote, je preverila Lucija Vidergar. Bere Jana Bajželj.
Ena tretjina pasjih možganov je namenjena izključno vonju (kar je 40 krat več kot pri človeku). Zato ni presenetljivo, da so psi tudi odlični iskalci pogrešanih, tako ljudi kot tudi živali. In prav slednjim – pogrešanim živalim, ki jih iščejo psi – se posvečamo v nedeljskem popoldnevu v pogovoru s Sabino Piber, vodjo slovenske enote sicer mednarodnega združenja K9. Njihovo poslanstvo je predvsem iskanje pogrešanih/pobeglih živali s t.i. tehniko "trailing" oziroma tehniko sledenja. Poleg komunikacije, ki jo imata vodnik in pes, je ključno tudi obvladanje usmeritve vonja.
Uporaba zaslonov pri otrocih prinaša številne izzive, saj zasloni kljub vsemu prinašajo tudi pozitivne vidike. Vendar pa raziskava, opravljena 2015/16 na Fakulteti za medije pravi, da naj bi po ocenah staršev predšolski otroci pred zasloni preživeli 2-3 ure dnevno, kar krepko presega smernice prdiatrov. Zato so se pri Društvu srca in ožilja odločili za program Odklop. Pojasnjuje vodja programa Darija Cvetko.
V mesecu marcu, mesecu žensk, je zaživela vseevropska, mednarodna kampanja imenovana My Voice, my Choice (Moj glas, moja izbira), ki je segla tudi čez evropske meje, celo v Holywood in katere cilj je zagotovitev reproduktivnih pravic na ravni Evropske unije. Namreč samo v Evropi je že več kot 20 milijonov žensk brez dostopa do varnega, medicinskega splava. Najslabše je za ženske na Poljskem, a tudi v Italiji in na Hrvaškem se položaj žensk slabša. Ob nedavnem zgodovinskem vpisu pravice do splava v Francosko ustavo, se je voditeljica Tita Mayer pogovarjala z univerzitetno profesorico, magistrico vesoljskega inženirstva in aktivistko za človekove pravice Silvio Casalino.O tem kaj pomeni vpis pravice do splava za ženske v Franciji, kako so potekala prizadevanja za to politično spremembo in kaj prinaša mednarodna kampanja Moj glas, moja izbira, v tokratni Aktualni temi.
Vodilni nemški gospodarski inštituti so v spomladanski napovedi gospodarsko rast za letos popravili občutno navzdol. Jeseni so napovedovali 1,3-odstotno rast bruto domačega proizvoda, zdaj samo še 0,1-odstotno. Nekaj okrevanja vidijo v prihodnjem letu. Toda dolgoročni proizvodni potencial največjega evropskega gospodarstva se bo zaradi staranja prebivalstva in pomanjkanja zaposlenih še naprej zmanjševal. V industrijskih panogah, denimo kemijski, se tudi pozna zmanjševanje domačih proizvodnih zmogljivosti in selitev kapacitet v tujino. Plače v Nemčiji se zvišujejo, letos ekonomisti računajo z večjo kupno močjo in porabo. Nazadnje je višje plače in krajši delovnik izboril sindikat železniških strojevodij.
Ali ste tudi vi na vašem računu kdaj opazili, da vam je operater enostransko spremenil pogodbene pogoje? Dobili ste na primer višji račun za naročniško razmerje – in kaj ste storili? Najbrž nič, Plačali račun. Halo operater; BODI FER ! je slogan akcije Vseslovenskega združenja malih deležnikov v sodelovanju z Zvezo potrošnikov. Obe združenji sta prepričani, da se lahko te sporne prakse telekomunikacijskih operaterjev prekinejo. Kakšne so podrobnosti ter kakšni so vaši razmisleki in komentarji?
Neveljaven email naslov