Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4544 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Tradicionalni mediji - tisk, radio in televizija - so se v zadnjem desetletju in pol znašli pred pomembnimi izzivi. Pojav družbenih ali bolje rečeno družabnih konkurentov je korenito spremenil njihovo spremljanje in na glavo postavil zakonitosti, ki so veljale nekoč. Spremenili so se modeli financiranja, oglaševalci so denar preusmerili na splet, zakonodajalci pa zdaj iščejo rešitve, kako se na to odzvati.
Eno od področij z močnim razvojnim potencialom je pri nas – poleg na primer farmacije in robotike - tudi vesoljska industrija. Pomemben korak h krepitvi sektorja je polnopravna včlanitev Slovenije v Evropsko vesoljsko agencijo ESA, kjer podjetja in raziskovalne institucije že skoraj desetletje koristijo prednosti pridruženega članstva. Pobudo za sklenitev pristopnega sporazuma z ESA sta vlada in parlament potrdila pred prazniki. S tem naj bi še dodatno spodbudili inovacije in tehnološki razvoj ter ustvarjanje novih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. O prednostih in obveznostih članstva smo se pogovarjali z vodjo Slovenske vesoljske pisarne Tanjo Permozer.
Danes mineva natanko 20 let od vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Obletnico največje širitve v zgodovini povezave, katere del je bila ob devetih drugih tudi naša država, so minuli teden v družbi visokih gostov iz tistega obdobja zaznamovali na zadnjem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta pred evropskimi volitvami. Slavnostne seje so se poleg političnega vrha Unije izpred dvajsetih let udeležili tudi premierji desetih novink iz leta 2004, med njimi tudi nekdanji premier Anton Rop. Vprašali smo ga, kako komentira podatke Eurostata, ki kažejo, da je Slovenija med desetimi novinkami vstopila v EU z najboljšimi izhodišči, a v tem času najmanj napredovala. Nekdanji premier opozarja, da je bil razvojni razkorak v razvitosti med Slovenijo in višegrajsko četverico, Madžarsko, Poljsko, Češko in Slovaško državami precejšen, zato je naša država z omenjenimi v odnosu do povprečja neprimerljiva, poleg tega so imele ostale novinke v primerjavi s Slovenijo zelo slabo razvito infrastrukturo, zato je lahko bil v ostalih državah inve3sticijski zagon bistveno večji. Z Antonom Ropom se je v Strasbourgu ob robu zasedanja parlamenta pogovarjal Aleš Kocjan
Pridružitev Evropski uniji pred 20-imi leti je prinesla nove standarde na področju podnebnih sprememb in okolja nasploh. Slovenija je morala prilagoditi politiko in se sčasoma zavezati k vse strožjim ciljem, a obenem za njihovo uresničevanje prejema tudi precejšnja sredstva. O tem, kaj je prineslo članstvo v EU na tem področju in kako gledata na okoljske teme v predvolilni kampanji, se je Erna Strniša pogovarjala s klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj z ljubljanske biotehniške fakultete in z državnim sekretarjem na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo Urošem Vajglom.
Čeprav so pred nami zelo topli dnevi, bodo posledice letošnje pozebe na kmetijstvu ostale. Veliki temperaturni skoki in mrzla jutra ter s tem povezana tveganja za rastlinsko proizvodnjo spomladi niso več izjema. Pri tem so zlasti na udaru sadjarji. Ti lahko z različnimi agrotehničnimi ukrepi, kot je uporaba pripravkov za krepitev rastlin na osnovi alg oz. aminokislin, delno zmanjšujejo škodo, toda sadjarska panoga bi potrebovala učinkovito zaščito z oroševalno-namakalnimi sistemi, ki bi varovali pridelek ne samo ob večjih pozebah, ampak tudi v sušnih obdobjih. Tudi suše so namreč vedno pogostejša težava kmetijske pridelave. Preboja na tem področju ni zaradi birokratskih ovir na tem področju, opozarja Boštjan Kozole, direktor največjega sadjarskega podjetja Evrosad in predsednik Združenja za sadjarstvo pri Gospodarski zbornici Slovenije. Z njim se je pogovarjala Jernejka Drolec. Kot kaže pa bo na ocene škode po aprilski pozebi treba še počakati.
V Evropski uniji je 1. januarja letos začel veljati zakon o minimalnem davku, po katerem bodo morali biti prihodki multinacionalk, ki bodo ustvarile več kot 750 milijonov evrov prihodkov na leto, obdavčeni z najmanj 15-odstotno davčno stopnjo. Gre za prelomno davčno zakonodajo na globalni ravni, ki je rezultat večletnih pogajanj med članicami Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj in skupino 20-ih največjih gospodarstev sveta G20. Gre za to, da mednarodna podjetja dobičke ne bi več preusmerjali v države z nizkimi davčnimi stopnjami. O podrobnostih tega davka se je Rok Valenčič pogovarjal z davčno svetovalko Alenko Gorenčič.
Med Opčinami pri Trstu in Reko je na voljo nova čezmejna železniška povezava. Proga je plod sodelovanja železnic in partnerjev evropskega projekta treh držav: Slovenije, Italije in Hrvaške, ki spodbuja uporabo javnega prevoza in trajnostne rešitve, zlasti na podeželskih in čezmejnih območjih. Vmesne postaje na slovenski strani so v Sežani, Divači, Pivki in Ilirski Bistrici, na hrvaški pa Šapjane in Matulji. Na prvo vožnjo po novi železniški povezavi se je z vlakom podala tudi Tjaša Lotrič.
Po podatkih Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo se tretjina svetovno proizvedene hrane na svetu izgubi ali pristane med odpadki, obenem pa več kot 820 milijonov ljudi na svetu nima dovolj hrane. Samo v Sloveniji po podatkih Statističnega urada na leto zavržemo okoli 143.000 ton hrane oziroma 68 kg na prebivalca (od tega 40% še vedno užitne hrane). Največ odpadne hrane se pridela v gospodinjstvih, kar 52%. Ob 4. slovenskem dnevu brez zavržene hrane je potekal posvet »Spoštujmo hrano, spoštujmo planet«. Na dogodek, ki je potekal v Hiši Evropske unije, so bili povabljeni sogovorniki iz Slovenije in tujine, ki so predstavili posledice odpadne hrane, možna ukrepanja in dobre prakse ter opozorili na nasprotja med odnosom do hrane nekoč in danes. Med njimi je bila tudi Ilona Rac z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki je predstavila projekt Hrana ni odpadek: preprečevanje, zmanjševanje in uporaba odpadne hrane oz. Razumevanje motivacije slovenskih potrošnikov in organizacij za zmanjševanje količin odpadne hrane.
Ob mednarodnem dnevu ozaveščanja o hrupu strokovnjaki opozarjajo, da v Sloveniji živi okoli 200 tisoč oseb z različno stopnjo izgube sluha, kljub zaskrbljujočim številkam pa imamo med nami premalo prisojnih služb, ki bi nadzirale in ukrepale ob previsokih meritvah hrupa. Tudi sistemsko je to področje pomanjkljivo urejeno in le redko pride do korenitejših sprememb. Marca je denimo okoljsko ministrstvo umaknilo predlog uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav na prireditvah, ker je dobil preveč kritik. FOTO: Pixabay
Po koncu hladne vojne so številne evropske države zmanjšale obrambne proračune in se odpovedale velikim orožarskim projektom v prepričanju, da so večje vojne na celini stvar preteklosti. Vojna v Ukrajini pa je to miselnost povsem prevetrila. Ta vojna je tudi pokazala, da evropska industrija ni bila pripravljena na nekatere velike izzive, na primer na nenadno povpraševanje po velikih količinah topniških granat. Za nekaj več pojasnil o obrambnih izdatkih evropskih držav, zlasti naših sosed ter izvozu orožja, smo se pogovarjali z dolgoletnim urednikom revija obramba Borisom Knificem.
Stefan Pan je južnotirolski podjetnik. Našemu dopisniku iz Italije se ob srečanju mimogrede pohvali, da njegova bocenska tovarna speče 35 kilometrov jabolčnega zavitka na dan. Toda Pan je tudi visok funkcionar največjega italijanskega gospodarskega združenja Confindustria; njegovih 150.000 članic zaposluje četrtino italijanske delovne sile. Stefan Pan je kot delegat Confindustrie za evropske politike podpisal obširno analizo stanja v evropskem gospodarstvu, s katero v teh tednih prepričuje kandidate na evropskih volitvah o potrebah italijanskega gospodarstva. O strategijah razvoja evropskega gospodarstva v naslednji petletki se je z njim pogovarjal Janko Petrovec. Prevode bere Bernard Stramič.
Pretekli teden je v Slovenijo prikolesaril mladi Irec, ki si je za cilj postavil kolesarjenje od Irske do Avstralije. Pa ne zato, ker bi mu bili všeč ekstremni podvigi, ampak predvsem za dober namen. Fergal Guihen, 25-letni zdravstveni tehnik s severa Republike Irske, namreč tako zbira denar za dve dobrodelni organizaciji. V Ljubljani se je z njim pogovarjala Andreja Čokl.
Astronomke in astronomi so s pomočjo satelita Gaia Evropske vesoljske agencije odkrili doslej najmasivnejšo zvezdno črno luknjo v naši Galaksiji, ki je od Zemlje oddaljena “le” 2000 svetlobnih let. Gre za drugo najbližjo črno luknjo našemu planetu. Novico o tem odkritju so objavili v reviji Astronomy and Astrophysics. Pri odkritju črne luknje, ki so jo poimenovali Gaia BH3, sta sodelovala tudi slovenska astrofizika Andreja Gomboc iz Centra za astrofiziko in kozmologijo ter Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici in Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Za nekaj podrobnosti smo zaprosili doktorico Andrejo Gomboc.
Ob dnevu paraplegikov in tetraplegikov ti opozarjajo na nedostopnost javnega potniškega prometa in javnih ustanov, najbolj jih sicer skrbi prenova osebne asistence. Nov predlog zakona je namreč v javni razpravi, prav tako tudi predlog Zakona o uporabi jezika gluhoslepih, za katerega ministrstvo predvideva, da bo državo stal 15 milijonov evrov letno. Zakaj strokovnjaki pravijo, da so stroški ocenjeni previsoko? Koliko dodatka za pomoč in postrežbo bodo morali prispevati uporabniki za osebno asistenco in kako bo s prisotnostjo asistenta pri uporabniku v nočnem času? FOTO: Pixabay
Ob uradnem obisku zunanje ministrice Tanje Fajon na Kitajskem je v to azijsko velikanko odpotovala tudi največja gospodarska delegacija v zadnjih 15 letih. Približno 50 podjetij – od Luke Koper, Krke, Pošte Slovenije, Hisense Gorenje, do Cosylab in turističnih podjetij. Gospodarsko sodelovanje med državama se krepi, menjava je presegla 7 milijard evrov, a skoraj v celoti na račun našega uvoza s Kitajske. Obisk je tudi poskus, da bi to vsaj nekoliko uravnotežili. O gospodarskih trendih, priložnostih in očitkih na račun presežne kitajske proizvodnje in dumpinških cen smo se pogovarjali s predsednikom slovensko-kitajskega poslovnega sveta Žigom Vavpotičem, najprej pa nam je glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije Bojan Ivanc orisal značilnosti dozdajšnjega gospodarskega sodelovanja in gospodarski pomen Kitajske za Slovenijo.
Družbena pričakovanja, predsodki in spolni stereotipi so glavni razlogi za neenake možnosti žensk v znanosti, ki so jih izpostavile udeleženke okrogle mize. Ta je potekala včeraj v ljubljanski mestni hiši, in sicer v okviru cikla WISE 2024, katerega namen je reševanje spolne neenakosti v tako imenovanih STEM poklicih. Na STEM študije, STEM je kratica za naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo in matematiko, se namreč vpisuje vedno več študentk, delež žensk v teh poklicih in na trgu dela pa je še vedno zelo majhen. O tem, zakaj ženske na svoji poklicni poti ne ostanejo v poklicih, povezanih z naravoslovjem, tehnologijo, inženirstvom in matematiko, s katerimi preprekami se soočajo, in o tem, kaj lahko naredimo za podporo ženskam v znanosti, v tokratni Aktualni temi, ki jo je pripravila Tita Mayer.
Slovenijo je pred tremi tedni pretresla vest o nenadni smrti novorojenčka z Goričkega. Med drugim je bilo ugotovljeno, da patronažna služba zdravstvenega doma Murska Sobota o rojstvu otroka ni bila obveščena in ni spremljala njegovega razvoja. Praksa slovenskih porodnišnic glede obveščanja patronažnih služb so različne, ugotavlja tudi Varuh človekovih pravic, ki se je s to tematiko začel ukvarjati že lani. Nekatere porodnišnice obveščajo samo zdravstvene domove na svojem področju, nekatere vse, ponekod morajo porodnice patronažno službo obvestiti same. Tak sistem očitno ni optimalen. Kaj ugotavlja varuh človekovih pravic, je Peter Svetina pojasnil v pogovoru s Katjo Arhar.
Pet let je minilo od požara, ki je poškodoval znamenito pariško katedralo Notre-Dame. V francoski prestolnici obljubljajo, da bo do poletnega odprtja olimpijskih iger v Parizu obnovljena. Kako spremljajo obnovo Francozi, Parižani, in kdaj naj bi bila obnova končana, bomo izvedeli neposredno od njih. Kulturnica, prevajalka in kulturna mediatorka na veleposlaništvu Republike Slovenije v Parizu, Liza Japelj Carone, poudarja, da vsi že težko pričakujejo odprtje ene najpomembnejših zgradb v državi.
Danes obeležujemo mednarodni dan mladih prostovoljcev. V Sloveniji je delež mladih prostovoljcev v starostni skupini do 18 let še vedno najmanjši. V starostni skupini od 18 do 30 let je sicer nekoliko višji, v zadnjem času se giblje pri približno dvajsetih odstotkih. V Večgeneracijskem centru Skupna točka, ki deluje pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, večino prostovoljcev predstavljajo mladi. Ti nudijo učno pomoč otrokom in mladostnikom iz družin, ki si inštrukcij ne morejo privoščiti, pa tudi tistim z učnimi težavami ali primanjkljaji. Večgeneracijski center je obiskala Lucija Vidergar. Bere Cirila Štuber.
Boris Čok iz Lokve je nosilec dediščine suhozidne gradnje in tudi njemu gre pripisati ogromno zaslug za vpis te veščine na seznam UNESCOve nesnovne dediščine. Čok pa je tudi čuvaj izročila in avtor dveh knjig, ki ohranjata spomin na obredja slovenske rodne vere in naravoverstva. Pred leti je izdal svojo prvo knjigo na to temo - V siju mesečine, prav v teh dneh pa je izšla še druga - V temi (ni) senc, ki odstira marsikatero skrivnost staroverstva – edine slovenske oziroma slovanske avtohtone vere. Z Borisom Čokom se je pogovarjala Sabrina Mulec.
Neveljaven email naslov