Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4544 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Danes mineva 80 let od tako imenovanega »dneva D«, ko so se na obalah okupirane Normandije začele izkrcavati zavezniške vojaške enote in s tem odprle drugo veliko fronto v Evropi. O tem velikem dogodku, ki se je v zgodovino zapisal kot eden najpomembnejših preobratov v drugi svetovni vojni, smo govorili z zgodovinarko dr. Kornelijo Ajlec z ljubljanske Filozofske fakultete. Prispevek je pripravila Alja Zore. Foto: britanske sile med izkrcanjem v Normandiji, Wikipedija, javna last
Kulturno društvo Radlje ob Dravi letos že tretjič organizira festival Ars Fest. Festival na devetih prizoriščih v treh koroških občinah prinaša 10 koncertov ljubiteljskih in profesionalnih glasbenikov, dva razstavna momenta Likovne sekcije LIKRA ter tri delavnice. Skupno bo nastopilo in se predstavilo več kot 200 sodelujočih, večina od teh domačinov. Festival se je začel že 31. maja s koncertom skupine Brass Band Radlje in violinistom Bojanom Cvetrežnikom ter domačo zasedbo Da Džem, zaključil pa se bo v nedeljo, 16. junija. Festival predstavlja umetniški vodja Izidor Leitinger.
Pred volitvami poslancev v Evropski parlament je treba urediti ustrezno dostopnost volišč za ljudi z različnimi invalidnostmi, hkrati pa poskrbeti, da bodo informacije o volilnih postopkih in referendumih dostopne in lahko razumljive za vse, ki to potrebujejo. Tokrat bodo namreč prvič volili tudi tisti polnoletni državljani z intelektualnimi in psihosocialnimi oviranostmi, ki jim je bila volilna pravica v preteklosti odvzeta, ker so bili postavljeni pod skrbništvo.
V Srbiji so imeli lokalne volitve že decembra, pa tudi preteklo nedeljo v 89tih srbskih mestih, tudi v Beogradu, Nišu, Novem Sadu. Medtem ko so še čakali na delne izide, je srbska napredna stranka že slavila zmago. Fevdalizacija družbe pod taktirko srbskega predsednika Aleksandra Vučića je – kot beremo komentarje – očitna in v tem duhu naj bi tudi potekale volitve. Z balkanskim dopisnikom RTV Slovenija Boštjanom Anžinom komentiramo tudi zavrnitev možnosti bosanskohercegovskih ministrov iz entitete Republike srbske, da bi državljani Slovenije, Poljske in Romunije na evropskih volitvah 9. junija lahko glasovali na veleposlaništvih svojih držav v Bosni in Hercegovini.
Naša država zaključuje posodobitev nacionalnega podnebno energetskega načrta. Dokument iz leta 2020 je treba uskladiti s strožjimi evropskimi cilji na področju obnovljivih virov energije, energetske učinkovitosti in zmanjšanja izpustov. Do konca desetletja bi morali doseči 55-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov glede na leto 1990. Pomemben prispevek bo imelo pri tem zapiranje Termoelektrarne Šoštanj.
Veliko Slovencev, ki obišče Dunaj, se ustavi ali celo prenoči v znanem študentskem domu Korotan, ki ima burno tako preteklost kot sedanjost, s finančnimi težavami, ki so stalnica. Lastnica Korotana je Slovenija, Slovenski državni holding, ki upravlja z državnim premoženjem, pa skrbi tudi za Korotan. Ta je zdaj strateška naložba države, medresorska delovna skupina Korotan pa išče nove rešitve.
Ljubljana je v teh dneh v znamenju mednarodnega festivala promocije znanosti, znanstvenega načina razmišljanja in promocije izobraževanja. Znanstival že 15. leto spodbuja radovednost med ljudmi. Tako si udeleženci lahko ogledajo več kot 80 znanstvenih šovov. Današnje dopoldansko dogajanje je bilo predvsem v znamenju deževnega vremena. Marko Rozman se je vseeno odpravil na ulice središča Ljubljane in pri najmlajših najprej preveril, koliko je sploh zanimanja za eksperimente in samo znanost.
"V cvet" je naslov nove kratke radijske igre, ki je nastala v produkciji Uredništva igranega programa Radia Slovenija in je bila posneta v studiih Radia Slovenija in na terenu maja 2024. Zgodba Simone Hamer je bila osnova za slušno miniaturo, ki se ukvarja z odnosom do narave, sočloveka ter drugih živih bitij. Ona, ki jo je v upodobila Gaja Filač, na koncu pride do spoznanja, da so čebele ključnega pomena za biotsko raznovrstnost v mestih in seveda tudi nepogrešljive za obstoj civilizacije. Center Ljubljane in park Tivoli sta zvočna tapeta za novo izpraševanje o ekoloških in bivanjskih temah tukaj in zdaj. Režiser Klemen Markovčič ugotavlja, da je med občinstvom vse več zanimanja za krajše radijske formate, med katere sodi tudi kratka radijska igra. V informacijsko zasičeni družbi to ni presenečenje, pravi. Kako pa nastane kratka radijska igra?
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Sloveniji smo še vedno daleč od uresničitve procesa deinstitucionalizacije v praksi. Ta ugotovitev je bila eno od izhodišč današnjega posveta v Novi Gorici, kjer so med drugim govorili o nujnosti spodbujanja in omogočanja življenja v skupnosti tako invalidom kot tudi starejšim. Posvet je pripravil urad varuha človekovih pravic, ki vladi že več kot pet let neuspešno priporoča sprejetje potrebnih ukrepov za ureditev dolgotrajne oskrbe in deinstitucionalizacije. Čeprav sta bila povabljena in najavljena, sta se minister za solidarno prihodnost Simona Maljevac ter minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec - na veliko razočaranje udeležencev - opravičila.
Slovensko nemška gospodarska zbornica je predstavila tradicionalno raziskavo o stališčih nemških investitorjev glede gospodarskih in naložbenih razmer v državah Srednje in Južne Evrope. Slovenija se je tokrat uvrstila na prvo mesto med tako imenovanimi alternativnimi lokacijami, kamor bi nemška podjetja vlagala, če ne bi v državo, kjer so zdaj. Slovenija je sicer pri vrsti kazalnikov nekoliko napredovala, a še vedno zaostaja za tekmeci v regiji, izzivi pa ostajajo predvsem davčna bremena, neprožna delovnopravna zakonodaja in nepredvidljive gospodarske politike.
Zadnji teden v maju obeležujemo Teden gozdov, letos ga zaznamuje 30 . obletnica delovanja Zavoda za gozdove Slovenije. Zavod za gozdove Slovenije danes v centralni in 14ih območnih enotah, zaposluje 757 oseb, ki svetujejo lastnikom, izobražujejo širšo javnost, načrtujejo sonaravno gospodarjenje v gozdovih, usmerjajo razvoj, preizkušajo in uvajajo inovacije, s katerimi se zoperstavljajo posledicam vedno pogostejših ujm in drugih posledic podnebnih sprememb. Trenutno uvaja digitalizacijo postopkov. Z delovanjem zavoda in njegove javne gozdarske službe je povezana tudi osrednja letošnja tema - sonaravno upravljanje z gozdovi in z inovacijami podprto prilagajanje podnebnim spremembam. Zavod za gozdove Slovenije danes v centralni in 14ih območnih enotah zaposluje 757 zaposlenih, ki svetujejo lastnikom, izobražujejo širšo javnost, načrtujejo sonaravno gospodarjenje v gozdovih, usmerjajo razvoj, preizkušajo in uvajajo inovacije, s katerimi se zoperstavljajo posledicam vedno pogostejših ujm in drugih posledic podnebnih sprememb. Trenutno uvajajo digitalizacijo podatkov. Zavod skozi tri desetletja ostaja most med stroko in prakso. Direktor Zavoda za gozdove, Gregor Danev je najbolj ponosen, da so obdržali teritorialno organiziranost in da obvladujemo gozdove na terenu, za kar pa se je treba stalno boriti. Nike Krajnc, Direktorica Gozdarskega inštituta Slovenije, poudarja, da ima gozdarska stroka veliko znanja o delovanju gozdov kot ekosistemov, zato si želi, da bi bili med deležniki vedno kadar so na mizi vprašanja o gozdu in gozdnem prostoru, gozdarji prvi vprašani in bi bilo njihovo mnenje upoštevano. Več o uspehih in izzivih pa v prispevku Jernejke Drolec.
V sodobnem svetu smo močno odvisni od – bolj ali manj - brezhibnega delovanja celega kupa naprav. Pri tem se zelo redko ukvarjamo s temeljno tehnologijo, ki vse to omogoča. Naj gre za najobičajnejši pralni stroj, pametni telefon v vašem žepu ali najnovejšo sončno elektrarno na bližnji strehi; brez osnove – integriranih vezij ali po domače čipov, ne bi šlo. Med pandemijo se je jasno pokazalo, da je Evropa na tem področju povsem odvisna od uvoza in če gre kaj narobe, se ustavi tudi proizvodnja v avtomobilskih in drugih tovarnah. To pa še zdaleč ne pomeni, da je Evropa povsem brez lastne proizvodnje čipov. Najbližja tovarna je tik za mejo v avstrijskem Beljaku, kjer je tudi glavni razvojni center podjetja Infineon Austrija. Foto: Proizvodnja čipov na rezinah zahteva sterilno okolje, vir: Infineon Austria
Zaledje Neaplja je v tem tednu znova zajel strah, ki ga je povzročil val potresov. Tokrat ne gre za posledice premikanj potresno aktivnega Apeninskega grebena, ampak za potrese, ki jih je sprožilo dogajanje v primestnem ognjeniku Flegrejska polja. Gre za enega najnevarnejših ognjenikov sveta - toliko bolj zato, ker na njem živi na stotisoče ljudi.
Lažna sporočila računovodstvu s ponarejeno elektronsko pošto direktorja ali zaposlenega z zahtevo po nakazilu sredstev na določen račun in drugi načini vrivanja v poslovno komunikacijo so slovenska podjetja v letu 2023 stala 7,8 milijona evrov. V poročilu o kibernetski varnosti za leto 2023, ki ga je izdal SI-CERT, lahko preberemo, da je slovenska policija lani zabeležila za kar 13 milijonov evrov škode na račun kriptoprevar, ki so dobičkonosen in dobro organiziran posel. Več v pogovoru z Jasmino Mešić, koordinatorico nacionalnega programa ozaveščanja Varni na internetu. foto: Tumisu, Pixabay
Kavcijski sistem embalaže pijač je v Evropi vedno bolj razširjen. Morda ga bomo v prihodnje imeli tudi v Sloveniji. Zanj se najbolj zavzemajo v industriji pijač, ki bo morala v prihodnjih letih dosegati evropsko določene cilje na področju embalaže in odpadne embalaže. Nov sistem ločenega zbiranja plastenk in pločevink bi terjal začetni vložek, a njegovi zagovorniki izpostavljajo številne prednosti v primerjavi s sedanjim sistemom odvoza in ločevanja odpadne embalaže. To so: večja stopnja vračanja, zmanjšanje onesnaženja, nižje emisije CO2, razpoložljivost recikliranega PET materiala in aluminija visoke kakovosti, doseganje ciljev krožnega gospodarstva ter večja sledljivost in transparentnost materialnih in finančnih tokov. Nasprotniki, med katerimi je vedno bolj osamljena Zbornica komunalnega gospodarstva, pa so prepričani da je sedanji sistem odvoza in ločevanja zelo učinkovit in novega sistema ne potrebujemo. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo bo po proučitvi podatkov in stališč vpletenih, predvidoma v juniju, pripravilo zakonodajni okvir, s katerim bo določilo obveznosti za deležnike. Več v prispevku Jernejka Drolec.
Glasbeni urednik Jane Weber je v studiu gostil Niko Vogrič Dežman, članico programskega odbora mednarodnega festivala Druga godba ter vodjo Odnosov z javnostjo.
Slovensko muzejsko društvo je za odličnost strokovnega dela Valvasorjevi odličji podelilo Vereni Vidrih Perko in Andreju Smrekarju. Utemeljitelji nagrad so zapisali, da sta prejemnika s predanim delom bogata spoznanja v odnosu do dediščine uspešno širila tudi v slovenskem in mednarodnem javnem prostoru. Nagrajenka Verena Vidrih Perko, arheologinja in muzealka, dolgoletna sodelavka Gorenjskega muzeja ter avtorica več kot 500 znanstvenih in strokovnih prispevkov, že desetletja prepleta arheologijo in muzeologijo. Zgodovino in dediščino približuje različnim krogom: od študentov do slušateljev v tretjem življenjskem obdobju. Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo je dobil tudi umetnostni zgodovinar in muzejski svetnik v Narodni galeriji, dr. Andrej Smrekar. Kot je povedal, mu najvišje strokovno priznanje muzejskih kolegov veliko pomeni. Prav tako je poudaril, da gre za nagrado, ki jo podeljuje najstarejše slovensko društvo, ter da je zato njen simbolni pomen še toliko večji.
Slovenski kirurgi opozarjajo, da nujno potrebujejo vsaj en nov robotski sistem, saj dva robota nista dovolj za vse operacije, ki jih želijo izvesti in imajo številne dobrobiti za paciente. Kirurgom je država že lani obljubila tri dodatne robote, a teh niso prejeli, zato državo svarijo, da bodo strokovno nazadovali, tudi bolniki in z njimi država pa bodo dolgoročno na slabšem zaradi zanemarjanja področja. FOTO: Pixabay
Od danes pa vse do nedelje bo potekal tradicionalni že 25. Nacionalni teden prostovoljstva. Na različnih dogodkih, ki bodo potekali po vsej državi, bodo prostovoljske organizacije predstavile svoje delo in tudi možnosti vključevanja v prostovoljstvo. Namen Nacionalnega tedna prostovoljstva je ozaveščanje javnosti o pomenu in vlogi prostovoljstva. Več o dogodku in tudi o tem, kaj prostovoljstvo nudi prostovoljcem in kaj celotni družbi pa v pogovoru s Tjašo Arko, vodjo programske enote Prostovoljstvo pri Slovenski filantropiji.
Neveljaven email naslov