Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4544 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Vseslovensko združenje malih deležnikov je, podprto z Zvezo potrošnikov Slovenije, zoper 4 velike slovenske operaterje: Telekom, A1, Telemach in T2, vložilo kolektivne tožbe, in sicer zaradi njihovih enostranskih in neupravičenih podražitev naročnin. Operaterjem očitajo, da si jemljejo pravico, da enostransko spreminjajo in določajo pogodbene pogoje. Kolektivne tožbe so za zdaj še v postopku potrjevanja na sodišču.
V prvem pomladnem tednu praznujejo dule svoj svetovni dan. V Sloveniji je izobraženih že 50 dul, aktivnih pa je 30. Dule so usposobljene in izkušene ženske, ki nudijo fizično, čustveno in informacijsko podporo materi in njeni družini v času nosečnosti in med porodom ter v prvih dneh po porodu. O prireditvah in predavanjih, ki jih lahko spremljate v tem tednu pa smo več izvedeli od dr. Špele Peternel, vodje Združenja moja dula.
Novembra se bomo odpravili na referendum o drugem bloku jedrske elektrarne. Nekateri menijo, da bi moral biti referendum že zdavnaj, spet drugi pa so mnenja, da je razpisan prezgodaj. Kljub temu, da ne bo zavezujoč, ampak 'le' posvetovalni, bo prinesel aktualno sliko javnega mnenja, ki je po dozdajšnjih raziskavah jedrski energiji sicer naklonjeno.
Dva dni pred dokončnim slovesom Petra Prevca od profesionalne smučarske kariere smo se z njegovim očetom Božidarjem pogovarjali o tej prelomnici najstarejšega sina v družini Prevc, pa tudi o občutkih, strahovih in podpori staršev na tekmovalni poti smučarske legende. Kot pravi Božidar Prevc, skoki niso nevaren šport, uspe pa tistim, ki sledijo navodilom trenerjev. Ob tem prizna, da k športnim uspehom pripomorejo tudi geni. Nekoč je skakal tudi sam in to na skakalnici, ki jo je zasnoval znameniti inženir Stanko Bloudek. Petrovega očeta smo v natrpanem "medijskem" urniku zmotili v Planici, kjer poteka finale svetovnega pokala v smučarskih skokih in nastal je tale zvočni zapis.
V teh dneh, ko denimo poteka ljubljanski festival Bobri, je tudi lutkovna umetnost v središču gledališke pozornosti, posebno danes na Svetovni dan lutk. Zato danes bolj na stežaj odpirajo vrata tudi lutkovne hiše, v katerih, kot je v mednarodno poslanico zapisala v Mostarju rojena lutkovna ustvarjalka Ines Pašić: » ...lutkarji opravljajo enega najskromnejših poklicev, ( ... ) ko animirani predmet razkrije spomine, ki bivajo v nas, se prikrite skrivnosti prikažejo v igri luči in senc, se naš zgodovinski čas zaobljubi brezčasnosti. Iz izkušenj in prakse s to čudovito umetnostjo pa vem, da so lutke luč v temi, sonce za oblaki človeške tragikomičnosti«. Slovensko je spisal igralec in animator Miha Bezeljak, član Lutkovnega gledališča Maribor. O poslanstvu lutke razmišlja tudi predsednica Unime Slovenija in članica Lutkovnega gledališča Ljubljana Martina Maurič Lazar, ki »v sivih tonih sedanjosti prepoznava čisto vezivo lutk«. Več Magda Tušar, v združenih prispevkih za Prvi in Ars.
Na hrvaškem političnem prizorišču je zelo pestro. Toliko grobih in ostrih besed, kot smo jih slišali včeraj iz ust visokega politika, redko slišimo. »Na koncu bom premier, a tej bandi ne bom povedal kako, je, ko je izvedel za odločitev ustavnega sodišča, dejal hrvaški predsednik Zoran Milanović. A tudi premier Plenković ni skoparil z besedami. Razmere je ocenil z besedami: gre za poskus mini državnega udara. V živo se je javila dopisnica iz Zagreba, Tanja Borčič Bernard.
Kljub temu, da smo vstopili v nov marčevski teden, se bomo v naslednjih minutah še malo ozrli v prejšnjega, ki je prinesel Teden možganov, slovenski dan možganov, pa tudi svetovni dan spanja. Teden možganov 2024 sta v zvok ujeli Vida Léstan in Mojca Delač, ki vas še enkrat prav lepo vabi, da možganskim vsebinam na Prvem sledite vsak teden v letu, ob četrtkih ob 7.35, in če imate kakšno zanimivo možgansko vprašanje, nam ga sporočite!
Vsako leto meseca marca finančne ustanove zaznamujejo svetovni teden denarja, tokrat na temo Zavarujte svoj denar, zaščitite svojo prihodnost. Tudi tokrat pripravljajo razne programe in predavanja z namenom širjenja finančnega izobraževanja ter izboljšanja finančne pismenosti. Poznamo različne vrste pismenosti. Poleg med drugim bralne, matematične in naravoslovne je tu še finančna pismenost. Finančnih odločitev, ki jih mora sprejeti posameznik, je vse več.
Kje ste si privoščili nedeljsko kosilo? Doma? Morda v kateri od slovenskih gostiln, ki ponujajo domače ali tradicionalne jedi? Verjetno ste imeli težave z iskanjem slednjih, saj je tradicionalnih slovenskih gostiln vse manj. Zakaj, so se pred kratkim na turističnem forumu spraševali člani Društva turističnih novinarjev Slovenije.
Ob današnjem svetovnem dnevu pravic potrošnikov so se predstavniki potrošniških organizacij, ministrstev in nevladnih organizacij v Ljubljani pogovarjali o tem, ali je trgovinska politika Evropske unije združljiva z zelenim dogovorom. Med drugim so menili, da smo si v državah članicah zastavili ambiciozne cilje na poti zelenega prehoda, ki pa jih nismo razširili izven meja. Zato bo potrebno izboljšati vsebino trgovinskih sporazumov, pri tem pa ne pozabiti na potrošnika, ki potrebuje preproste, priročne in cenovno dostopne trajnostne izbire. Nekatere poudarke razprave je povzela Simeona Rogelj.
Danes obeležujemo že 17. svetovni dan spanja, ki tokrat poteka pod sloganom Enake pravice do spanja za globalno zdravje. Namenjen je ozaveščanju javnosti o pomenu spanja za zdravje ter preprečevanju in obvladovanju motenj spanja. Na Kliniki Golnik, kje imajo največji spalni laboratorij v Sloveniji, se že dve desetletji ukvarjajo z diagnosticiranjem in zdravljenjem motenj dihanja med spanjem. Na leto obravnavajo 1700 pacientov. V Ljubljani pa danes in jutri poteka simpozij o spalni apneji z mednarodno udeležbo, kjer bodo predstavili klinične primere in novosti pri zdravljenju bolnikov z obstruktivno spalno apnejo. Zdravnica Kristina Ziherl iz Klinike Golnik je v pogovoru z Aljano Jocif najprej predstavila motnje spanja, ki so javni zdravstveni problem.
Mesec marec mineva v znamenju pozivov k enakim pravicam žensk – pa tudi v znamenju analiz še ene pretople pretekle zime. Da se planet segreva, je znano zadnjih nekaj desetletij, a znanstveniki so posumili, da se to utegne zgoditi, že več kot stoletje in pol nazaj. Šele leta 2010 pa je bilo naključno odkrito, da je hipotezo o možnosti segrevanja podnebja zaradi toplogrednih plinov prva oblikovala ženska. Američanka Eunice Newton Foote leta 1856 svojega članka niti ni smela sama javno predstaviti.
Društvo za pomoč pri obolenjih ščitnice Metuljčica to vabi na Dan ščitnice. Zakaj je pomembno osveščati o boleznih ščitnice, kako društvo pomaga bolnikom, pa tudi o zdravljenju in življenju z boleznijo ščitnice, razlaga Klavdija Eržen, podpredsednica društva in vodja ljubljanske skupine. Program ob dnevu ščitnice se bo v soboto odvijal v dvorani četrtne skupnosti Trnovo na Devinski 1b v Ljubljani od 8.00 naprej.
Med 15. in 17. marcem bodo v Rusiji potekale predsedniške volitve. Gre za osme predsedniške volitve po vrsti, ki pa ne bodo prinesle presenečenj. Vladimir Putin bo zagotovo ostal predsednik. Se pa zastavlja vrsta drugih vprašanj. Kaj se je zgodilo z edinim opozicijskim kandidatom Borisom Nadeždinom, ki ne sme kandidirati? So v luči nedavno umrlega opozicijskega voditelja Navalnega možni protesti? Kako pravzaprav poteka predvolilna kampanja in koliko vojna z Ukrajino vpliva nanjo? Sveže informacije prinaša naša moskovska dopisnica Vlasta Jeseničnik.
Že nekaj časa odmevajo objavljeni podatki s strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje, da je bilo v letu 2023 v slovenskih porodnišnicah 613 porodov manj kot leto prej. Ocenjeno je, da se je lani rodilo malo več kot 17.000 novorojenčkov. To pomeni, da bi se lahko v letu 2023 rodilo najmanj otrok odkar se spremlja te podatke. Hkrati pa podatki Eurostata kažejo, da je decembra 2023 presežna umrljivost v Sloveniji znašala malo več kot 21 odstotkov, kar našo državo uvršča v sam vrh držav EU. So ti podatki kakorkoli povezani? Več v pogovoru z demografom in ekonomistom dr. Jožetom Sambtom.
Ob mendarodnem dnevu žensk so na povabilo zunanje ministrice Tanje Fajon Slovenijo obiskale tri ugledne mirovnice iz Izraela in s palestinskih ozemelj. Medtem ko izraelske slie nadaljujejo silovite napade na Gazo in gre za najhujši konflikt v zadnjih nekaj desetletjih, se organizaciji Women Wage Peace in Women of the Sun, ki ju predstavljajo mirovnice, skupaj zavzemata za končno vzpostavitev miru ter skupno prihodnost v tej nemirni regiji.
Pri rojakih na avstrijskem Koroškem je te dni še posebej živahno. V Pliberku so se s praizvedbo plesno gledališke predstave V vsem sem nezmerna poklonili avstrijski literatki Christine Lavant. Idejni oče in režiser Zdravko Haderlap je zbral vrhunsko mednarodno zasedbo, v kateri je več slovenskih ustvarjalcev in ustvarjalk.
Danes v Berlinu poteka tretji in s tem zadnji dan turistične borze. Sejem velja za eno največjih prireditev za predstavitev turističnih destinacij. Slovenija se na njem predstavlja vsako leto, letos sta v središču umetnost in kultura. Slovenska turistična organizacija je zato k sodelovanju na predstavitvi povabila Novo Gorico kot Evropsko prestolnico kulture 2025. V slovenske roke pa je šlo tudi kar nekaj laskavih nagrad. Iz Berlina Maja Derčar.
V Zdravstvenem domu Ljubljana so predstavili pilotni presejalni program za odkrivanje okužbe z bakterijo Helicobacter pylori; ta predstavlja najpomembnejši dejavnik tveganja za razvoj raka želodca, prispeva pa tudi k drugim težavam, kot so vnetja in razjede. Povabilo k udeležbi v programu je prejelo 6.000 naključnih pacientov v starosti od 30 do 34 let, ki jih bodo testirali na okužbo s to bakterijo in ob morebitnem pozitivnem rezultatu začeli z zdravljenjem. S podatki, ki jih bodo pridobili v sklopu presejalnega programa, pa bodo v naslednjih letih razvili tudi nov nacionalni presejalni program.
Weimar je mesto v osrčju Nemčije v zvezni deželi Turingija, ki ima 66 tisoč prebivalcev. Mesto, po katerem nosi ime obdobje demokratične ureditve v Nemčiji med 1919 in 1933, ki se je iztekla v vzpon Hitlerja na oblast. Weimarska zgodovina je kulturno bogata. V obdobju razsvetljenstva so tam delovala velika imena književnosti in glasbe: Goethe, Schiller, Liszt. Pred dnevi pa je Slovenska akademija znanosti in umetnosti weimarski knjižnici darovala izvod Biblie Slavice.
Neveljaven email naslov