Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Dvajsetič se je letos na Gradu Snežnik zbral orkester Etno Histeria, ki je za 14 dni združil 70 glasbenikov iz 21 držav. Kako so izgledale vaje, kje nas čakajo koncerti ter kakšna je sploh ideja tega orkestra, v prispevku razloži idejni vodja orkestra Matija Solce. Prav tako pa Matija napove prihajajoči festival Floating Castle, ki ga gosti Grad Snežnik med 27. in 30. julijem.
V Novi Gorici potekajo priprave na nevtralizacijo 250-kilogramske letalske bombe iz 2. svetovne vojne. Prav posebej se na nedeljsko akcijo pripravljajo člani Državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi. Tina Kofol je pred mikrofon povabila Aljaža Lebana, izkušenega člana te enote, ki bo neposredno vključen v nedeljsko intervencijo. Za njim je že več kot dvajset deaktivacij letalskih bomb. Kot je povedal, je za uspeh ključno to, da vsak opravi nalogo, ki mu je zaupana.
V številnih občinah na Gorenjskem odpravljajo posledice včerajšnjega močnega vetra, ki je odkrival strehe, ruval drevesa in poškodoval infrastrukturo. Vetrolom je prizadel Radovno ter doline Vrata, Kot in Krma, kjer je v Kovinarski koči zaradi neprevoznosti ceste ostalo ujetih 120 ljudi. Med njimi je bilo tudi 70 slepih, slabovidnih in drugih ranljivih skupin s spremljevalci, ki so se vrnili s Triglava in so zdaj srečno v dolini. Razmere je spremljala naša dopisnica Aljana Jocif. Mateja Železnikar pa se je kmalu po vrnitvi v Mojstrano pogovarjala z Jurčkom Nowakkom, ki je pri Planinski zvezi Slovenije zadolženi za planince invalide in jih je spremljal na vrh Triglava. Vsi smo dobro in veseli smo, da nam je uspelo, je dejal, presenečen zaradi zaskrbljenosti in medijskih vprašanj o tveganju vzpona ob nestabilnih vremenskih razmerah. »Vreme je bilo lepo, imeli smo dva dneva sonca, za rdeči alarm pa nismo vedeli, saj v planinah ni signala, radia pa ne poslušamo. V hribe greš, da uživaš!« Kaj pa opozorila?
Naše gore so te dni dobro obiskane. Z večjim obiskom pa se povečuje tudi število gorskih nesreč. Vse bolj obremenjeni pa so tudi gorski reševalci, ki so imeli letos že več kot 300 posredovanj. Samo včeraj so prejeli osem klicev na pomoč. Najbolj obremenjeni so bili bohinjski gorski reševalci. Ti so v dveh obsežnih reševalnih akcijah ponoči pomagali 68-letnemu tujcu pod Rdečo Škrbino na območju Triglava in dvema planincema, ki ju je na Komarči zajelo slabo vreme. Gorski reševalci svetujejo, da pred odhodom v gore skrbno preverite vremensko napoved.
Z začetkom meseca je začela veljati novela Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, s katero želi vlada zmanjšati problem pomanjkanja strokovnih delavcev v šolstvu. V Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture pravijo, da bodo šole lahko zaposlovale tudi strokovnjake brez pedagoško-andragoškega znanja. Nesprejemljiv se jim zdi tudi predlog vlade, da bi svetovalne delavce v šolstvu umestili v nižji plačni razred. Foto: Reuters/MMC
V letu 2022 je Jazzinty obudil skladateljsko nagrado Jazzon, ki je v preteklosti potekala med letoma 2003 in 2016 in nagradila 13 slovenskih mladih ustvarjalcev, ki so danes vodilni ustvarjalci slovenske jazzovske krajine. Zmagovalec skladateljske nagrade Jazzon 2023 je postal pianist Matic Štemberger s skladbo Catharsis. Drugo mesto je pripadlo skladbi Scapegoat avtorja Gala Goloba, tretje mesto pa je pripadlo skladbi Bandulf Cantrip avtorja Luke Zabrica.
Teden med 3. in 9. julijem je bil glede na meritve Univerze Maine v Združenih državah Amerike najtoplejši v zgodovini meritev. Povprečna temperatura je prvič presegla 17 stopinj Celzija. Kako bodo podnebne spremembe vplivale na Evropo in Slovenijo, se Rene Markič sprašuje s sogovornikoma klimatologom Renatom Bertalaničem z Agencije RS za okolje in Lidijo Živčič z društva Focus. foto: Reuters/MMC
Vse posledice neurij, ki so ta teden prizadela tako rekoč vse dele Slovenije, se šele razkrivajo. Kot smo že poročali, je včerajšnje neurje najhuje prizadelo Cerkno, kjer je bil tudi Marko Škrlj. Meteorolog Brane Gregorčič pravi, da so območja z razgibanim reliefom bolj dovzetna za vremenske ujme, vendar teh vsaj ta konec tedna na srečo ne bo več.
Umetna inteligenca bo s svojim hitrim razvojem vplivala tudi na gospodarstvo. Podjetja se bodo morala prilagoditi spremembam, svoje delavce in delavke pa izobraziti za nove spretnosti. A kot poudarja profesorica doktorica Tjaša Redek z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, je nevzpodbuden predvsem podatek, da si kar polovica odraslih, ki niso deležni izobraževanja o delovanju in uporabi novih tehnologij, tega niti ne želi. Čeprav umetni inteligenci že danes namenjamo vse več pozornosti, bo ključno vlogo igrala v prihodnjih letih. Do leta 2030 bi po besedah profesorice doktorice Redek lahko prispevala enako svetovnemu gospodarstvu kot Indija in Kitajska skupaj. Z njo se je pogovarjal Rene Markič. foto: Pixabay
Svet RTV Slovenija je včeraj skoraj soglasno podprl imenovanje Zvezdana Martića za predsednika uprave RTV, ki bo predvidoma konstituirana v drugi polovici avgusta. Glede ekipe je bil Martić skrivnosten, ker bo svet šele v sredo prihodnji teden predvidoma imenoval dva člana bodoče uprave – ta bo štiričlanska. Četrti član uprave pa bo delavski direktor, ki ga bodo volili zaposleni. Je pa Martić povedal, da želi imeti v upravi pomoč na področju financ, prava in organizacije dela.
Kaj mi lahko priča pove o tem, kaj se je zgodilo? Kako naj jo izprašam, da bom dobil čim več uporabnih in verodostojnih informacij? Kako naj presodim, ali njeni izpovedbi lahko verjamem? Ali lahko zaupam, da je očividec prepoznal pravega storilca? O tem se sprašujejo sodniki, tožilci, odvetniki, policisti, kadar je pred njimi zaslišanje osebe vpletene v postopek. Odgovore jim ponuja priročnik z naslovom Pod katerim drevesom si ju videl? višjega sodnika Janka Marinka. Očividci so namreč pomemben, včasih edini vir informacij o dogodku, ki je obravnavan kot kaznivo dejanje. Z Jankom Marinkom se je pogovarjala Jolanda Lebar. Najprej o tem, da se načinov zaslišanja ni mogoče naučiti vnaprej in da zaslišanja postanejo boljša šele z izkušnjami iz prakse.
Naša starajoča se družba se trenutno nahaja v preddverju mnogih sprememb. Tik pred zdajci je realizacija dolgotrajne oskrbe, pereča debata se vije okoli osebne asistence in evtanazije, vlada pa je končno pristopila k naslavljanju največjega zdravstvenega, socialnega in finančnega problema naše družbe, ki je demenca. O teh temah se je Eva Lipovšek pogovarjala z nekdanjo vrhovno državno tožilko, varuhinjo človekovih pravic in svetovalko predsednika republike, sicer pa glasno aktivistko za pravice ranljivih, Vlasto Nussdorfer. foto: BoBo
Tudi Prvi se je 29. maja v delčku pridružil Evropskemu večeru zvokov, ki poteka pod okriljem projekta BAIR in pri katerem sodelujejo finski, srbski in slovenski radijski program. Pisana mavrica zvokov in besed je pričarala znane in manj znane zvočne svetove. Pri Evropskem večeru zvoka so sodelovali Jukka Mikkola iz studia v Helsinkih, Anamarija Štukelj Cusma, Maj Valerij in Mojca Delač, z Arsa, Vala202 in Prvega, strokovna sodelavca prof. dr. Katarina Kompan Erzar in prof. dr. Rajko Muršič. Režija: Saška Rakef Perko. Za tonske zveze je skrbel Aleš Ogrič, tonski mojstri: Rok Kokošinek, Vid Humer, Boštjan Repanjšek. Naj vas spomnimo, da lahko tudi prvi Večer zvokov na Prvem, v katerem smo obujali spomine na zvoke otroštva že najdete in poslušate v arhivu na spletni strani Prvega. Čim več zvokov, ki vam prijajo, vam ustvarjalna, mednarodna posadka želi tudi nadaljevanju večera.
Medtem ko so iz dneva v dan poletne temperature vedno višje, pa se mnogi brezdomni sprašujejo, kako bodo preživeli prihajajoče mesece, ko bo zunaj spet hladneje. Invalidni brezdomni namreč nimajo nikakršnega zatočišča, kamor bi lahko odšli v nadaljno nego, ko so ti odpuščeni iz zdravstvene oskrbe. Zatočišče za brezdomce pod okriljem Centra za socialno delo ima trenutno zasedene vse kapacitete, poleg tega pa zatočišče ni primerno za invalidne osebe. Težave pa ne morejo rešiti niti zdravstvene ustanove, saj tudi tam brezdomni ne morejo ostati v daljši oskrbi.
Letošnji zastoji so nas dokončno streznili; postalo je očitno, da se bomo brez ukrepov kmalu znašli v prometnem kolapsu. Zastoji povzročajo ogromno gospodarsko in okoljsko škodo. Brez razvite prometne infrastrukture tudi ni gospodarskega razvoja. To še posebej velja za Slovenijo, kjer logistika pomeni blizu 8 odstotkov BDP, toda soočamo se s preozkimi avtocestami in zastarelim železniškim omrežjem, ki ne omogoča ne povečanja hitrosti vlakov, ne povečanja kapacitet. Da so potrebni takojšnji mehki, kot tudi dolgoročni ukrepi na prometni infrastrukturi, poudarjajo na Strateškem svetu za investicije in gradbeništvo na Gospodarski zbornici, kjer so si zadali, da bodo v prihodnje bdeli nad projekti prometne infrastrukture, z njihove strani prihaja vrsta opozoril in rešitev.
V ponedeljek zvečer je neurje povzročilo velike težave tako na cestah kot v železniškem prometu. Sprožil se je tudi plaz na železniški progi med Savo in Zagorjem, ki je zasul tire in pozvročil, da je vlak iztiril. Težavo so reševali z nadomestnimi avtobusi, posledica so bile velike zamude. A potniki pravijo, da so zamude stalnica, pristojni pa jim odgovarjajo, da so te logična posledica nadgradnje železniške infrastrukture, ki jih moramo vzeti v zakup za dosego dolgoročnih ciljev.
Trenutno je v javni razpravi predlog novele zakona o javni rabi slovenščine. Ta ureja predvsem položaj slovenščine v digitalnem okolju. Dozdajšnji zakon, sprejet leta 2004 in dopolnjen leta 2010, je namreč po besedah ministrice za kulturo Aste Vrečko pisan v časih, ki še niso predvidevali tako močnega digitalnega razvoja. Foto: pixabay
Vitez krvodajalstva je častni naziv, ki ga prejmejo moški, ki so kri darovali stokrat in ženske, ki so kri darovale osemdesetkrat. V Centru za transfuzijsko medicino mariborskega kliničnega centra je v knjigo Vitezov krvodajalstva je vpisanih 206 rednih krvodajalcev, zadnja dva pa sta na stol za odvzem krvi stotič sedla pred dnevi/v torek. Oba sta povedala, da se krvodajalske akcije udeležita vsake tri mesece in da je krvodajalstvo zanju že način življenja. Da so krvodajalci vredni vsega spoštovanja, pa poudarjajo tudi zaposleni v centru za transfuzijsko medicino, ki se z njimi srečujejo že vrsto let.
Vojaški napadi v Ukrajini ne pojenjajo, kar 18 milijonov državljanov potrebuje pomoč, 5 milijonov je notranje razseljenih. Posledice vojne so psihosocialne stiske državljanov, med katerimi so tudi otroci, ki živijo v vsakodnevnem strahu. Da bi se za vsaj kratko obdobje umaknili z vojnega območja, si želijo mnogi, 85 otrokom pa se je ta želja uresničila s pomočjo Slovenske karitas in Ministrstva za zunanje in evropske zadeve.
Poletje je čas počitnic, dopustov, oddiha v turističnih krajih in med poletjem je ena izmed najbolj obleganih držav naša južna soseda. Tam so sicer cene visoke, višje kot lani, v hrvaških medijih pa smo lahko brali, da je letos zaradi visokih cen turistov manj. To je zanikala Hrvaška turistična skupnost, ki poroča o 15-odstotni rasti po številu gostov in 10-odstotni rasti po številu nočitev v primerjavi z enakim obdobjem lani. Kaj je torej res? Koliko je turistov, ali nekateri res odpovedujejo rezervacije, se mogoče cene že nižajo? Kaj se torej dogaja v hrvaškem turizmu, sprašujemo našo dopisnico Tanjo Borčič Bernard. Foto: Bobo
Neveljaven email naslov