Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4545 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


26.04.2023

Po 30 letih nov pravilnik o poklicnih boleznih

1. maja se začne uveljavljati pravilnik o poklicnih boleznih. Odslej bodo delojemalci, ki so zboleli zaradi svojega dela, poklicno bolezen lažje prijavili. Pravilnik določa postopek ugotavljanja poklicne bolezni, priložen je tudi obsežnejši seznam teh bolezni. Poklicno bolezen bo ugotavljala komisija kliničnega inštituta za medicino dela. Izvršna sekretarka Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lučka Böhm je ena od redkih posameznikov, ki je omogočila, da je Slovenija po 30 letih neurejenosti na tem področju končno dobila sodoben pravilnik. Gosti jo Urška Valjavec.


28.04.2023

Dan v starem veku - tematski park Roma World

Predstavljajte si dan v starem veku – pred več kot dvema tisočletjema, še preden je Rim postal mogočno mesto templjev in palač. Novi tematski park Roma World v Castel Romanu blizu Večnega mesta obiskovalcem ponuja točno to: da se za nekaj ur prelevijo v legionarje, gladiatorje, matrone in tabernáre. No, ali pa si jih vsaj ogledajo, in se ob zabavi še česa naučijo. Tako je storil tudi Janko Petrovec.


27.04.2023

Vojaške družine

Vojaške organizacije so sestavni del človeške zgodovine, položaj oboroženih sil v družbi pa se je skozi stoletja močno spreminjal. Slovenska vojska je danes poklicna vojska, Slovenija je članica zveze NATO. To vpliva na poklicne zahteve pripadnikov in pripadnic oboroženih sil. Kako? Na to vprašanje odgovarja znanstvena monografija - Socialnoekološki modeli zdravja: pripadniki in pripadnice vojaške organizacije ter njihove družine, ki jo je izdala založba FDV. Monografija je nastala na osnovi znanstveno raziskovalnega projekta, ki so ga izvedli raziskovalci Fakultete za družbene vede in Mirovnega inštituta. V posebni oddaji ob 17.00 na Prvem programu smo ponovili pogovor, ki ga je za Intelekto o vojaških družinah pripravila Urška Henigman.


27.04.2023

»Meja naj bo le še zgodovinski spomin, čas je za ustvarjanje novih zgodb,« se strinjajo v obmejnih tranzitnih občinah

V poletni sezoni se skozi Ilirsko Bistrico, Kočevsko, Belo Krajino in druge pokrajine ob naši južni meji valijo trume turistov. Žal so to pogosto le tranzitni gosti na poti do Istre, Kvarnerja, Zagreba in drugih poletnih turističnih destinacij. Kako mimovozeče turiste vsaj kak dan zadržati tudi pri njih, so se pretekli teden spraševali turistični ponudniki v Ilirski Bistrici na prvi Poslovni borzi lokalnih ponudnikov iz čezmejnega območja od Ilirske Bistrice do Reke. Zamisel zanjo sta dala Turistično informacijski center Ilirska Bistrica in Društvo turističnih novinarjev Slovenije.


26.04.2023

Pes vodnik slepemu pomaga v svet samostojnosti, svobode in neodvisnosti

Da je pes človekov najboljši prijatelj, ni treba posebej poudarjati. Nekaterim psom pa so zaupane tudi posebne naloge. Med njimi so tudi psi vodniki slepih. Vsako zadnjo sredo v aprilu zaznamujemo njihov dan - mednarodni dan psov vodnikov slepih. Kako jih šolajo, kaj pomeni pes slepemu uporabniku in kakšni so pogoji, da slepa oseba dobi psa vodnika, o tem pa v prispevku Petre Medved.


24.04.2023

Laura Mohorko Kumer: Kot učitelj moraš stopiti v čevlje učenca

Jutri se začne glasovanje za »Najučiteljico« oz. »Najučitelja leta«. Pod okriljem Partnerstva za spremembe, AmCham Slovenija in časnika Delo je komisija, sestavljena iz predstavnikov gospodarstva, šolstva, medijev in znanosti, izbrala pet letošnjih super finalistov - učiteljev, ki delajo dobro, drugače in ki svoje delo opravljajo s srcem ter ga čutijo kot poslanstvo. Med izbranci je tudi mlada učiteljica Laura Mohorko Kumer iz Osnovne šole Cirkulane-Zavrč sredi Haloz. Zmagovalca bodo razglasili 17. maja. Poleg naziva najučitelj oziroma najučiteljica bo prejel udeležbo na mednarodni izmenjavi ali na poslovno-razvojni delegaciji v ZDA ter uvrstitev na svetovni izbor Global Teacher Prize v prihodnjem letu.


22.04.2023

Andrej Pečjak: Kitajci že proizvajajo električne avtomobile za 15 tisoč evrov

Energetska transformacija je lahko priložnost za delovna mesta z višjo dodano vrednostjo in čistejše okolje. Če pri tem zamudimo, pa imamo problem. Tako pravi pionir električnih vozil pri nas Andrej Pečjak. Po njegovem je sicer vladni načrt 200 tisoč električnih vozil do leta 2030 uresničljiv, a se bo morala država podvizati z ukrepi.


21.04.2023

Festival duševnega zdravja – prvič v Sloveniji

18. maja 2023 bo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani prvič pri nas Festival duševnega zdravja, namenjen prav vsem generacijam. Stojnice, predavanja in delavnice bodo ponujale najrazličnejše vsebine s področja duševnega zdravja za prav vse starosti. Gosta: Rade Pribakovič Brinovec, namestnik strokovnega direktorja NIJZ in Jelka Novak Katona, vodja komuniciranja programa MIRA


21.04.2023

Z ženo se smejiva, ker slikam sredi kuhinje

Pogovor z mojstrom barve Žigo Korentom


20.04.2023

Polfinalni izbor slovenskega šansona bosta gostila Krško in Murska Sobota

Po desetletju premora se na Prvi program Radia Slovenija vrača Festival slovenskega šansona, opoldne so ga predstavili v Kulturnem domu Krško. Tam bo potekal tudi prvi predizbor, in sicer 6. maja, še eden nato 14. maja v Murski Soboti. Zaključna prireditev nas čaka jeseni, oktobra v Rogaški Slatini.


20.04.2023

Z domačega zornega kota smo boljši kandidat od Belorusije, a svet skozi oči držav v OZN je videti drugače

Vsak glas šteje, fige bomo držali do konca, pravi dolgoletni diplomat Roman Kirn, ki je pred leti vodil uspešno slovensko kampanjo za nestalno članstvo v Varnostnem svetu. Tokrat se Slovenija za ta položaj poteguje tretjič; nazadnje jo je leta 2011 porazil Azerbajdžan. Kaj se lahko naučimo iz takratnih napak? Zdi se, da je slovenska diplomacija aktivna; v minulih tednih se je osredotočila na Afriko. Ob konferenci Dan Afrike na Brdu pri Kranju, je Romana Kirna pred mikrofon povabila Jolanda Lebar.


19.04.2023

Šolski prostor ni vključujoč za vse LGBTIQ+ osebe enako

V medijih je pred dnevi zaokrožila novica o bodoči učiteljici, ki je na eni od mariborskih osnovnih šol opravljala obvezno prakso. Ker gre za transspolno osebo, so po spletu začele krožiti zmerljivke, predvsem pa neodobravanje, češ da otrok ne more učiti moški z brado, ličili in čevlji s peto. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kako vključujoč je šolski sistem – tudi do učencev in učenk, ki so del LGBTIQ+ skupnosti.


18.04.2023

Razpis Javne agencije za raziskovalno dejavnost kot stična točka javne raziskovalne sfere in gospodarstva

Javna agencija za raziskovalno dejavnost je predstavila ukrepe, ki jih izvaja v sklopu Načrta za okrevanje in odpornost. Gre za nacionalni program reform in naložb, s katerimi želi država ublažiti gospodarske in socialne posledice pandemije ter nasloviti izzive, ki jih predstavljata zeleni in digitalni prehod. Agencija je tako objavila javni razpis za sofinanciranje dolgoročnejših raziskovalno-inovacijskih programov in javni poziv za sofinanciranje projektov in programov s področja mednarodne mobilnosti slovenskih raziskovalcev ter raziskovalnih organizacij. So se pa na razpis kritično odzvale nekatere organizacije, ki opozarjajo, da izključuje zasebne raziskovalne organizacije, s čimer agencija domnevno krši zakonodajo.


18.04.2023

Ko pridejo nosila srečno iz jame, je izredno čustveno

Mediji smo pozorno spremljali 33urno reševalno akcijo ponesrečene jamarke iz 100 metrov globoke še neraziskane Vranjedolske jame pri Dolenji vasi pri Cerknici. 33letna domačinka Ana je v Kliničnem centru v Ljubljani – kakšno je njeno zdravstveno stanje, ne vemo, upamo pa, da bo okrevala. V akciji je sodelovalo 150 ljudi, med njimi je bilo 65 jamarskih reševalcev in med temi tudi fotografinja in jamarska reševalka Mateja Mazgan Senegačnik.


18.04.2023

Ob sedanjem stilu življenja bi potrebovali skoraj tri Zemlje in pol

Danes je slovenski dan okoljskega dolga. To po izračunih organizacije Global Footprint Network pomeni, da bi človeštvo, če bi vsi živeli tako kot v Sloveniji, od začetka leta do danes že porabilo vse naravne vire, kolikor jih lahko Zemlja obnovi v enem letu. Ali povedano drugače, ob našem stilu življenja bi za dolgoročno vzdržnost potrebovali skoraj tri Zemlje in pol. O tem, zakaj naš način življenja ni dolgoročno vzdržen in kaj moramo spremeniti, smo se pogovarjali z Boštjanom Remicem iz Focusa - društva za sonaraven razvoj.


17.04.2023

Noč ima svojo moč v znamenju travniških rastlin

Glavno vlogo projekta Noč ima svojo moč 2023 letos prevzemajo travniške rastline. Sodelujoči so vabljeni k raziskovanju in sestavljanju zemljevida Slovenije s 14 različnimi travniškimi rastlinami, ki bodo hkrati služile tudi kot indikator tal, na katerih rastejo. To je pomemben korak k ozaveščanju o pomembnosti tega naravnega vira ter k opolnomočenju za kritično razmišljanje in znanstveno mišljenje. Projekt, ki je zasnovan na tesnem sodelovanju različnih ustanov, organizacij in posameznikov, je predstavil direktor Ustanove Hiša eksperimentov Miha Kos.


17.04.2023

"Žene me nenehno raziskovanje, zato album Fusion Reactor združuje mnoge zvrsti." prvenec opisuje glasbenik Žigan Krajnčan

Žigan Krajnčan se je v preteklih letih posvečal predvsem plesu in koreografiji, leta 2020 pa je v predstavi Fusion with Myself združil gib z glasbo. Fuzija teh dveh umetniških smeri ga od takrat vodi v nova raziskovanja. V začetku meseca aprila je tako izdal svoj glasbeni prvenec z naslovom Fusion Reactor. Alum bo 19. aprila 2023 predstavil v Cukrarni v Ljubljani.


17.04.2023

Dan slovenskih paraplegikov in tetraplegikov

Zveza paraplegikov Slovenije je danes ob svoji 54. obletnici ustanovitve pripravila slavnostno skupščino v Domu paraplegikov v Pacugu in tako zaznamovala dan slovenskih paraplegikov in tetraplegikov, ki je bil včeraj. Slavnostni skupščini sledi strokovni program »Izzivi paraplegije«, predstavljajo pa tudi nacionalno kampanjo Vključen svet o pomenu zaposlovanja invalidov. Petra Medved je ob tej priložnosti pred mikrofon povabila predsednika Zveze paraplegikov Slovenije Daneta Kastelica.


14.04.2023

Za(čutimo) dobro – dan za spremembe 2023

Slovenska filantropija od leta 2010 pripravlja Dan za spremembe z namenom povabiti ljudi k sooblikovanju boljše družbe, jih spodbuditi, da se v svojem okolju povežejo in prek različnih akcij rešujejo aktualne probleme in izboljšujejo kakovost bivanja. S sloganom Ne prepuščaj se toku, SPREMINJAJ tudi TI! nagovarjajo prebivalce Slovenije, da vsaj za en dan postanejo prostovoljci in prostovoljke. Letošnji dan za spremembe poteka 15. aprila hkrati s svetovnim dnevom mladih prostovoljcev, različne akcije - od medgeneracijskega povezovanja do čiščenja okolja - se bodo vrstile skozi ves april. Po dveh letih zatišja bo to ena izmed večjih akcij do zdaj, je Lani Furlan povedala Tjaša Arko, vodja programa prostovoljstva na Slovenski filantropiji.


13.04.2023

Migranti v Italijo ne prihajajo več z vojnih območij, ampak predvsem zaradi ekonomskih razlogov

Od začetka letošnjega leta se je v Italiji izkrcalo več kot 32.300 migrantov, kar je skoraj štirikrat toliko kot lani v tem času. Zato je italijanska vlada razglasila izredne razmere, ki so sicer zlasti pravna podlaga pri aktivaciji civilne zaščite, pri dodelitvi izrednih sredstev v višini 5 milijonov evrov za širjenje namestitvenih struktur in za nekaj drugih mehanizmov za obvladovanje razmer na jugu države. Povečalo se je tudi število migrantov, ki v Italijo pridejo po balkanski poti, torej čez mejo s Slovenijo. Foto: BoBo


Stran 38 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov