Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4540 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Poletna turistična sezona, ki je za večino slovenskih občin glavni čas prihodkov iz turistične takse, se bliža koncu. Tako prebivalci Slovenije kot turisti iz drugih držav so dolžni v registriranem prenočitvenem obratu ob poravnavi storitve za prenočevanje oziroma ugodnosti, ki so jih deležni v kraju, plačati turistično in promocijsko takso. Kakšen je namen obeh taks in kako bodo občine v prihodnjem letu porabile denar iz turistične takse, je Julija Kandare izvedela pri Dubravki Kalin, generalni direktorici Direktorata za turizem na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport. O namenu promocijske takse, ki jo turist plača skupaj s turistično takso, pa se je pogovarjala z Martino Gojkošek, vodjo korporativnega PR-a na Slovenski turistični organizaciji.
Dopoldne smo v oddaji Prvi na obisku spoznali Grad Podčetrtek, ki je po letih propadanja zasijal v novi podobi. V Sloveniji naj bi imeli okrog 500 gradov in dvorcev. Usoda številnih je počasen propad, pri poskusih oživitve pa so težava neurejena lastništva in strog konservatorski pristop. Država naj bi skrbela za nekaj več kot 166 grajskih objektov. Marko Rozman se je za informacije obrnil tudi na državnega sekretarja iz ministrstva za kulturo. Matevž Čelik Vidmar je tako najprej nekoliko orisal trenutno stanje gradov in grajskih objektov v državi.
Slovenija je zgledno uredila zakone in predpise s področja preprečevanja korupcije, pri izvajanju in zaznavi korupcije pa se razmere slabšajo in vse bolj zaostaja za najboljšimi. Korupcija škodi tudi gospodarstvu, saj slabi konkurenčnost, z davki zbrana sredstva niso porabljena za dogovorjene namene. Komisija za preprečevanje korupcije in reprezentativna gospodarska in delodajalska združenja so zato objavila skupen poziv k transparentnosti, odgovornosti in poštenemu-integritetnemu poslovanju.
Junakinja otrok in odraslih Pika Nogavička je v soboto prevzela župansko lento in s tem oblast v Velenju. V tem komaj 65 let starem mestu je te dni vse v znamenju Pikinega festivala. Velja za največji otroški festival v Sloveniji, pripravljajo ga že 35 let. Letos ga pripravljajo pod geslom Na zeleno barvam svet in tako na poučne načine spodbujajo k skrbnemu ravnanju z okoljem, rahločutnemu odnosu do narave in ponovni uporabi izdelkov. Iz središča Velenja se v družbi Pike Nogavičke oglaša Metka Pirc.
Ob svetovnem dnevu fizioterapije fizioterapevti opozarjajo, da so čakalne dobe tako dolge, da pacienti pogosto pridejo do obravnave šele, ko bolečina že izzveni, ali takrat, ko bolečina postane že kronična. Povprečna čakalna doba za redno fizioterapevtsko obravnavo je 321 dni, zato poudarjajo, da so sistemski ukrepi nujni. Ob letošnjem svetovnem dnevu sicer opozarjajo na razširjeno težavo – bolečino v spodnjem delu hrbta. Ta prizadene 1 od 13 oseb.
Tudi letos Slovenska Karitas organizira dobrodelne akcije Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja in Kupim kozo. Z zbranimi sredstvi pomagajo več tisoč ljudem iz držav, ki se soočajo s hudo revščino. Prispevek je pripravila Lucija Vidergar. Bere Darja Groznik.
Če želimo v prihodnje odločati o tem, ali bo umetna inteligenca delovala v najrazličnejših aplikacijah v slovenščini, potem potrebujemo slovensko umetno inteligenco, slovenski ChatGPT. Pri ameriškem podjetju OpenAI so sicer razvili ChatGPT, ki deluje v slovenščini, vendar ni odprt. Podjetja, ki bi želela v svojih aplikacijah uporabiti tovrstno tehnologijo, jo morajo odkupiti od OpenAI. Ko bo razvit slovenski veliki jezikovni model, pa bomo v Sloveniji odločali, kdo ga lahko uporabi. Načeloma bo ta model odprt. Za začetek pa bomo morali zbrati veliko besed, ogromno besed. Najbolje bi bilo, da bi na enem mestu zbrali 40 milijard besed, kar je skoraj vse, kar je bilo kdaj napisanega v slovenščini. Če bo manj, bo tudi delovalo. V ta namen se je začela nacionalna zbiralna akcija besedil za vzpostavitev slovenskega modela umetne inteligence.
V začetku septembra se vračamo v popolni delovni ritem, tudi če nismo bili dva meseca na dopustu – začetek šole je mejnik, ker se družina vrača v čisto drugačen vsakdanjik in to seveda vpliva tudi na delovni ritem v službi. Zinka Kosec, avtorica knjige Kako lažje preživeti vsak dan 8 ur v službi, o popočitniških izzivih v službi.
Kazimira Lužnik iz Slovenj Gradca je konec avgusta dopolnila 90 let. Pri 47-ih letih se je začela ukvarjati s tekom in teče še danes. Oldočila se je, da na ljubljanskem maratonu, ki bo 20. oktobra, preteče polovični maraton. Jasmina Kozina Praprotnik, ki je o njej napisala biografski roman O deklici, ki se ni pustila postarati, jo bo spremljala pri teku na ljubljanskih ulicah. Ali bo Kazimiri Lužnik uspelo izboljšati svetovni rekord na 21 kilometrov v njeni starostni kategoriji? Jana Bajželj se je pogovarjala z Jasmino in Urbanom Praprotnikom, ki je tekaški trener in profesor športne vzgoje. Na fotografiji sta Kazimira Lužnik in Jasmina Kozina Praprotnik
Svoj štiriletni mandat začenja nova predsednica uprave Radiotelevizije Slovenija Natalija Gorščak, ki je zdaj opravljala funkcijo vršilke dolžnosti predsednika uprave. Na ta položaj jo je z 11 glasovi imenoval Svet RTV. Natalija Gorščak je večino članov sveta prepričala s konkretnim programom in časovno določenimi ukrepi. Ob nastopu svojega mandata napoveduje spremembe, ki jih javnost tudi pričakuje. K spremembam javni zavod po njenem zavezuje tudi dvig RTV-prispevka.
Julija in avgusta se je kar nekaj mladih udeležilo olimpijad iz matematike, fizike, ekonomije in astronomije. Nadobudni tekmovalci so prinesli domov kar 13 medalj, poudarili pa so, da je bilo za dosežene rezultate potrebno zelo veliko truda in učenja. Vendar priprave, pa tudi nekateri drugi stroški, niso popolnoma kriti z javnimi sredstvi, ki jih priskrbita ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije. Zato Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije upa na spremembe. Prispevek je pripravila Lucija Vidergar. Bere Klara Eva Kukovičič.
Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano, Branko Ravnik, ki ga je vlada za mandat petih let imenovala pred nekaj več kot 100 dnevi, je na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predstavil prednostne naloge, s katerimi želi vplivati na bolj transparentne in bolj pravične poslovne odnose med deležniki v verigi preskrbe s hrano. Ta veriga vključuje primarno pridelavo, predelavo, distribucijo, veleprodajo in maloprodajo do končnega potrošnika. O novostih, ki jih z veliko zagrizenostjo namerava izpeljati novi »prehranski varuh« pa v pogovoru z Jernejko Drolec.
Včeraj se je na Bledu začel dvodnevni 19. Blejski strateški forum, letos poteka pod naslovom Svet vzporednih realnosti. O današnjih izstopajočih temah je več povedal Aleš Kocjan.
Znano je, da imajo šole velike težave s pomanjkanjem kadrov. Premalo je učiteljev tako v osnovnih kot v srednjih šolah. Najbolj izrazito je pomanjkanje šolnikov s področja naravoslovja in matematike, tehničnih predmetov in informatike, primanjkuje pa tudi strokovnjakov za delo z otroki s posebnimi potrebami. In posledice? Na eni strani izgoreli zaposleni, na drugi pa slabša kakovost v izobraževalnem sistemu. Več v prispevku Urške Valjavec
Romska skupnost je v zadnjih tednih, tudi v medijih, deležna precej ostrega dialoga, zato je toliko bolj pomembno, da v tem času na površje pridejo tudi boljši in svetlejši primeri iz skupnosti. Sinoči smo v Naših poteh na Prvem že lahko prisluhnili pogovoru z Bojano Rozman iz Bele krajine, ki je po poklicu ekonomski tehnik ter tik pred zaključkom študija smeri predšolske vzgoje. Je tudi edina sodna tolmačka za romski jezik pri nas. Zadnjih 13 let dela kot romska pomočnica na OŠ Bršljin v Novem mestu, kar ji daje dober vpogled v izzive in tudi rešitve na področju vzgoje in izobraževanja otrok iz romske skupnosti. Z Bojano Rozman se je tudi o aktualnih razmerah na JV Slovenije ter njihovih posledicah in vplivu na romsko skupnost, pogovarjal Sandi Horvat. In izzivov na področju vzgoje in izobraževanja je kar nekaj, pravi Bojana Rozman.
"Koraki za zlato prihodnost otrok" so koraki, ki jih je avgusta prav vsak dan opravil Zoran Drobnjak. Hodil je za otroke z rakom, ki se združujejo v Inštitutu zlata pentljica. O svoji izkušnji bolezni pa pripoveduje Tomi Jakša.
Prvi dan pouka se danes začenja za 192.774 osnovnošolcev, od tega je 20.173 prvošolcev (v lanskem šolskem letu jih je bilo 550 več - 20.716), srednje šole pa so vrata odprle za okoli 84 tisoč dijakov. Novo šolsko leto ni nekaj posebnega le za učence, ki se v šolske klopi vračajo po dveh mesecih počitnic, letos ga gotovo z resnostjo in zanimanjem pričakujejo tudi vodstva šol in učitelji. Kar nekaj novosti je v šolskem letu, tudi za učence, zato se je Ekipa Prvega odpravila do ene od šol v bližini Ljubljane. Špela Šebenik.
V luči nedavnih dogodkov, ko so se pripadniki romske skupnosti, tudi mladoletni, spravili na policiste, že več tednov poteka razprava v javnosti in stroki, ali bi bilo treba sprejeti ostrejša pravila za kaznovanje mladoletniškega kriminala. Nova Slovenija je v parlamentarni postopek vložila predlog, po katerem bi tudi mladoletnim lahko izrekli zaporno kazen. Stroka temu enotno in odločno nasprotuje. Več represije ali zvišanje zagroženih kazni ne bo odvrnilo potencialnih storilcev kaznivih dejanj, ne odraslih ne mladoletnih. Četudi gre za Rome, opozarja stroka.
Zakaj se v Evropi zmanjšuje prodaja električnih avtomobilov, zlasti na nemškem trgu? Kaj so vzroki za kitajsko avtomobilistično pomlad in ali so električni avtomobili res edina alterativa za zeleni prehod? Nad slabo prodajo električnih avtomobilov tarnajo tudi slovenski trgovci. Razlogi za prodajno zimo so med drugim visoke cene električnih avtomobilov, pomanjkanje surovin za njihovo proizvodnjo in nezadostna polnilna infrastruktura. A tisto, kar morda najbolj skrbi uveljavljene evropske proizvajalce avtomobilov, pa je kitajska konkurenca, ki s cenovno konkurenčnimi avtomobili že meša prodajne štrene. Kam bo šla električna mobilnost in ali je nanjo zares pripravljena tudi Slovenija, pa v pogovoru s strokovnjakom za trajnostno mobilnost Andrejem Brglezom.
Olimpijski slogan hitreje, višje, močneje – skupaj, zadnja beseda je bila dodana na olimpijskih igrah v Tokiu – velja tudi ali pa še bolj za paraolimpijske igre. Dosežke in napore športnikov invalidov lahko občudujemo prav tako ali pa še bolj. Spremljate jih lahko v Parizu, v katerem so se sinoči začele paraolimpijske igre. O tamkajšnjem ozračju in zanimivih tekmah smo se pogovarjali z Markom Polakom, ki spremlja igre na kraju samem.
Neveljaven email naslov