Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Tema letošnjega tedna otroka, ki poteka do nedelje, so otrokove pravice, saj letos mineva 30 let od sprejema Konvencije o otrokovih pravicah. Ratificirale so jo skoraj vse države na svetu, v Sloveniji velja od leta 1991. In kje je Slovenija na področju varovanja otrokovih pravic? Položaj otrok v Sloveniji dober, ostajajo pa ranljivih skupin otrok, ki bi jim morala država nameniti več pozornosti.
Malo je oboroženih napadov, v katerih je že vnaprej znan vojaški zmagovalec - in poraženec. Vendar se ob invaziji turške vojske na Kurde na severovzhodu Sirije sproža vrsto vprašanj: ali ofenziva lahko še bolj radikalizira Bližnji vzhod? In pa, kdo bi lahko ustavil avtoritarnega turškega voditelja Erdogana. Komentar je pripravil Matej Šurc
Turške sile so včeraj začele z ofenzivo na sirsko ozemlje, kjer živijo po večini pripadniki kurdske narodnosti. Turški predsednik Erdogan poudarja, da želijo z napadom ustvariti varno območje ob turški meji. Večina držav Evropske unije in zveze Nato svari pred posledicami napada, Erdogan pa je državam Evropske unije zagrozil z novim migrantskim valom, če bodo ofenzivo označile za okupacijo. Turčija gosti več kot 3 milijone sirskih beguncev. O kurdskem vprašanju in o razsežnostih ofenzive se je Helena Premerl pogovarjala z bližnjevzhodno dopisnico RTV Slovenija Karmen Švegl.
Letos so podelili dve Nobelovi nagradi za literaturo, in sicer za leto 2018 - to je prejela poljska pisateljica Olga Tokarczuk - in za leto 2019, ki je šla v roke avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju. Spomnimo, lani se je Švedska akademija odločila za preložitev nagrade zaradi spolnega škandala in domnevne kršitve pravil o navzkrižju interesov. Akademija je sicer lani dala vedeti, da bodo v bodoče nagrajevali več avtoric - od 115 nagrajencev je med njimi zgolj 15 žensk - in več pozornosti namenjali tisti literaturi, ki prihaja iz neevropskega dela sveta. Obljubo so torej izpolnili polovično. A vprašanje, ki si ga tu moramo zastaviti, je, ali sta Tokarczukova in Handke dobra pisca? Da, o tem ni dvoma.
Banka Slovenije zaostruje pogoje za najemanje potrošniških posojil. Z novembrom se tako ročnost omenjenih posojil omejuje na največ 7 let, hkrati se razmerje med letnim stroškom dolga in letnim neto dohodkom kreditojemalca dodatno omejuje. Rast potrošniških posojil je namreč po mnenju centralne banke v zadnjih letih pretirana in zato tvegana, znaša namreč prek 10 odstotkov letno. V Združenju bank so ukrep Banke Slovenije že označili kot odločno prestrog.
Študenti s primanjkljaji na posameznih področjih učenja so le ena izmed skupin študentov s posebnimi potrebami. Vendar se ta skupina razlikuje od preostalih, saj v Zakonu o visokem šolstvu ni omenjena oziroma je izpuščena, zato ti študenti nimajo enakih pravic kot druge skupine študentov s posebnimi potrebami. Kako je možno, da je ta skupina izpadla v zakonu, pa v prispevku Petre Medved. Foto Bobo.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Stockholmu so danes razglasili Nobelove nagrajence za fiziko. Letošnji prejemniki najprestižnejše nagrade za področje fizike so pomembno prispevali k razumevanju zgradbe vesolja in našega mesta v njem, so izpostavili v obrazložitvi nagrade. Polovico nagrade bo decembra na slavnostni podelitvi v Stockholmu prejel kanadsko ameriški kozmolog James Peebles, ki velja za enega ključnih utemeljiteljev kozmologije, vede o razvoju vesolja. Seznam njegovih znanstvenih dosežkov je dolg in osupljiv. Med drugim je pojasnil nastanek kemijskih elementov, mikrovalovno sevanje ozračja in temno snov. Za drugi del nagrade bi lahko rekli, da se umešča v linijo Kopernika in Galileja. Leta 1995 sta Švicarja Michel Mayor in Didier Queloz sta odkrila prvi eksoplanet, ki kroži okoli soncu podobne zvezde. Šlo je za Jupitru podoben planet, ki svojo zvezdo 51 Pegaza, ki je oddaljena 50 svetlobnih let od zemlje, obkroži v štirih dneh. Danes poznamo že 4118 eksoplanetov, ki krožijo okoli 3063 zvezd. Foto: NASA, ESA, and G. Bacon (STScI)
Kot je znano je vlada sprejela predlog pokojninske zakonodaje. Tega mora zdaj potrditi še državni zbor. Kdaj se upokojiti pred ali po novem letu? Generalni direktor zavoda Marijan Papež odgovarja: "Vsekakor po novem letu. Če se moški odloča med decembrom in januarjem, naj se upokoji januarja, takrat bodo zanj veljali novi, višji odmerni odstotki. Enako velja za ženske, ki imajo vsaj enega otroka."
Letošnjo Nobelovo nagrado za medicino prejmejo Američana William G. Kaelin in Gregg L. Semenza ter Britanec Peter J. Ratcliffe za pionirska odkritja, kako celice občutijo kisik in se mu prilagajajo, je danes v Stockholmu sporočil inštitut Karolinska. Omenjeno odkritje je osrednjega pomena pri številnih boleznih, med drugim pri raku in anemiji ter pri metabolizmu, razvoju zarodka in imunskih odzivih. Kot so sporočili z inštituta, so letošnji Nobelovi nagrajenci izjemno prispevali k področju fiziologije in tlakovali pot novim, obetavnim strategijam za boj s temi boleznimi. Helena Lovinčič.
Na ministrstvu za kulturo, kjer vodijo razvid medijev, predlagajo, da vpis v razvid ne bi bil več pogoj za začetek delovanja medija. Postal naj bi uradna evidenca, s katero bi bila zagotovljena transparentnost podatkov o medijih. Razvid medijev, v katerega je trenutno vpisanih več kot dva tisoč medijev, je precej zapuščen, a za pozornega bralca še vedno vznemirljivo uvodno čtivo o tem, kako zelo različne medije imamo v Sloveniji, kdo so njihovi izdajatelji, odgovorne osebe in kdo lastniki. Podatki o lastnikih so v razvidu najbolj pomanjkljivi, čeprav bi nam o medijih povedali največ. Pod zaporedno številko 1958 je v razvid vpisana Metina lista. »To je medij za ljudi širokih pogledov in aktivnega duha,« pravi Nataša Briški, ustanoviteljica in urednica, ki dodaja: »Metina lista je majhen medij, a vpliven.« Generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc pa razlaga vlogo javnega servisa: »Radiotelevizija Slovenija je daleč največji in najpomembnejši medij v Sloveniji.« Medijski prostor mora biti raznolik, raznovrsten in pluralen. Tatjana Pirc je v razvidu medijev izbrala dva, največjega in enega najmanjših, ter njunima predstavnikoma zastavila pet vprašanj. Na vprašanja sta odgovarjala Nataša Briški, ustanoviteljica in urednica Metine lista, in Igor Kadunc, generalni direktor RTV Slovenija.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Krompir danes predstavlja četrto najpomembnejšo hranilno rastlino na svetu, več pojemo le pšenice, riža in koruze. V Peruju, od koder krompir izvira, ga poznajo že 7000 let, pri nas se je uveljavil šele v 18. stoletju. A od takrat redko mine kosilo brez te poljščine. In če Perujci poznajo kar 3.000 vrst krompirja in praznujejo celo nacionalni dan krompirja, se lahko tudi Slovenci pohvalimo s številnimi sortami in svetovnim prvenstvom v pripravi praženega krompirja. Kljub temu za največje “krompirjevce” veljajo Belorusi, saj ga največ pojedo, pridelajo pa ga največ Kitajci. Nedeljsko jutro na Prvem smo namenili njegovemu veličanstvu - krompirju!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ob svetovnem dnevu cerebralne paralize, ki ga sicer zaznamujemo v nedeljo, so svoja vrata že danes odprli Centri Sonček po vsej Sloveniji. Pripravili so številne dejavnosti, predvsem pa bo dan namenjen ozaveščanju o cerebralni paralizi in zavzemanju za takšno skupnost, ki bo te ljudi sprejemala brez predsodkov. Cerebralna paraliza je najpogostejša razvojna motnja v otroštvu. Gre za motnjo gibanja in drže, ki je posledica nenapredujoče poškodbe možganov v zgodnjem obdobju življenja. Posledice te možganske okvare so trajne. Prispevek Petre Medved. Foto: Arhiv Zveze Sonček.
Na samem vrhu seznama prednostnih nalog prihodnje Evropske komisije stoji okoljska politika. Unija ne skriva ambicije, da bi v prihodnjih treh desetletjih postala prva podnebno nevtralna celina, za dosego tega cilja pa bodo potrebne bistvene spremembe. Nova komisija se bo projekta lotila z novim evropskim zelenim dogovorom, ki bo pokazal, v kolikšni meri bodo vsi ostali politični projekti podrejeni zahtevam strožjih okoljskih standardov. Luka Robida se je o prihodnosti evropske podnebne politike na kratko pogovoril z dr. Danijelom Crnčecem s Katedre za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede.
Jutri se začenja se Evropski teden programiranja, ki že od leta 2013 dviguje digitalno pismenost med mladimi. V tem času je en teden prerasel v dva, evropski projekt se je razširil na 70 držav z vsega sveta. Letos je poudarek na celostni digitalni vzgoji, preseči želijo poučevanje osnovnih veščin programiranja. V kreativnem centru Poligon v Ljubljani bo Code Week Slovenija s partnerji jutri izvedel več brezplačnih dejavnosti in s tem celodnevnim dogodkom uradno otvoril Evropski teden programiranja pri nas. Urška Henigman je ambasadorko evropskega tedna programiranja Katjo Koren Ošljak vprašala, kaj se bo jutri dogajalo v Poligonu. Več informacij o brezplačnih delavnicah najdete na codeweek.si/otvoritev2019/, kjer so tudi prijavnice za udeležbo na brezplačnih delavnicah. Sicer pa Teden programiranja vse do 20-ega oktobra po vsej Sloveniji, med dogodki tudi prvič praznik programiranja v Novi Gorici in digitalna vzgoja za romske otroke v Prekmurju.
Zadnjo pravljico v okviru projekta Lahko noč, otroci! Dobro jutro, čustva! je v neposrednem avdio in video prenosu iz radijskega studia 26 interpretiral dramski igralec Jurij Souček.
V tem tednu spremljamo študijski proces študentov s posebnimi potrebami. Daša Peperko je študirala na Fakulteti za zdravstvene vede v Novem mestu, smer zdravstvena nega. Zdaj piše diplomsko nalogo z naslovom Algoritem oživljanja prilagojen za gluhe in naglušne. Po opravljeni diplomi bo imela naziv diplomirana medicinska sestra. Kot gluha študentka je imela kar nekaj težav pri študiju, je povedala Petri Medved. Njen govor je tolmačila tolmačka za slovenski znakovni jezik Nataša Kordiš.
Neveljaven email naslov