Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
V Ljubljani potekajo dunajski dnevi. Dunaj že deseto leto zapored velja za najboljše mesto za bivanje na svetu. Predstavili so dobre prakse s področja krožnega gospodarstva, preprečevanja prekomernega turizma in preprečevanja nasilja nad ženskami. Ljubljano je prvič obiskal tudi župan Dunaja dr. Michael Ludwig.
V Psihiatrični bolnišnici Idrija je tretjina hospitaliziranih bolnikov starejših od 61 let. Znotraj te skupine jih ima polovica psihične in vedenjske motnje zaradi napredovane demence in po bolnišničnem zdravljenju potrebujejo namestitev v socialno-varstveni ustanovi. Če te namestitve ni mogoče dobiti, pacientu uredijo podaljšano zdravljenje. To pa močno bremeni njihov posteljni fond. Prispevek Nine Brus.
Na obisku v Sloveniji se je mudila profesorica doktorica Kim Binsted, vodilna raziskovalka na programu HI-SEAS, ki ga financira Nasa. Trenutno je zaposlena tudi kot znanstvena sodelavka AAAS-ja za znanstveno in tehnološko politiko v pisarni senatorja v Beli hiši v Washingtonu. Na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani je predavala o razvoju umetne inteligence, po predavanju pa se je Urška Henigman z njo pogovarjala o izzivih razvoja te tehnologije.
Ko se je že zdelo, da je trgovanje z osebnimi podatki zahvaljujoč striktni zakonodaji in dobremu nadzoru zajezeno, se nam je oglasil poslušalec iz Prekmurja, ki je po obisku zdravstvene ustanove dobil ponudbo podjetja, ki se ukvarja z izterjavo odškodnine po nezgodah. Takoj je pomislil na zlorabo osebnih podatkov, ki bi jih morala varovati ambulanta, ki ji jih je v dobri veri zaupal. Ker je podobne zgodbe slišal tudi od svojih znancev, je informacije o tem posredoval tudi nam.
Slovenija je jedrska država in to gotovo še nekaj časa bo. Vprašanje oz. problematika, ki iz tega sledi, pa je seveda problem odlaganja in hranjenja jedrskih odpadkov. O tem v zadnjem času poslušamo predvsem v luči slovensko-hrvaških, zaenkrat še neuspešnih, dogovorih o skupni uporabi novega skladišča v Vrbini.
Mednarodne konvencije določajo, da mora vsaka jedrska država skrbeti tudi za raziskave in izobraževanja na tem področju. Slovenija je jedrska država, torej mora imeti strokovnjake, ki te zadeve razumejo, raziskujejo in so pri tem finančno neodvisni od proizvajalcev energije. Na ta način deluje tudi Reaktorski infrastrukturni center – ali RIC na kratko – ki ga je obiskala Darja Pograjc. Nastala je radijska reportaža.
Remont krśke nuklearke pomeni tudi izpad pribliźno 20 odstotkov elektricne energije, ki jo porabimo v Sloveniji. Nadomestijo jo z nakupi na mednarodnem trgu, pri tem pa je pomemben cas nakupa, saj se cene elektrike spreminjajo. To je ena izmed iztocnic za pogovorz generalnim direktorjem Gen energije Martinom Novśakom. Z njim se je pogovarjal Bojan Leskovec.
V Jedrski elektrarni krško vsakih 18 mesecev ustavijo reaktor in jo izklopijo iz elektroenergetskega omrežja. Tolikšen je namreč gorivni cikel, po katerem zamenjajo del gorivnih elementov, čas remonta pa izkoristijo tudi za vzdrževalna ter posodobitvena dela. Naša terenska ekipa, ki se danes do popoldneva oglaša iz Krškega, se je srečala tudi z vodjo proizvodnje v JEK, Gorazdom Pfeiferjem. O remontu se je z njim pogovarjal Peter Močnik.
Uprava RS za jedrsko varnost je nadzorni organ za jedrsko varnost, spremlja dogodke v naši edini nuklearki, oddtopanja in morebitna varnostna tveganja, vključena je tudi v redni remont, ki se te dni zaključuje v Krškem. Vodja sektorja za jedrsko varnost pri omenjeni upravi, Djordje Vojnović je Bojanu Leskovcu najprejpojasnil, kaj pomeni kadar pride do samodejne zaustavitve krške nuklearke: tehnično okvaro, človeško napako, varnostno tveganje?
Terenska ekipa Prvega je obiskala Fakulteto, za katero morda še niste slišali. Gre namreč za eno najmlajših javnih fakultet pri nas, ki je bila ustanovljena pred 15. leti. Govorimo o Fakulteti za energetiko, ki jo je najti na dveh lokacijah: v Krškem in v Velenju. Lokaciji nista izbrani naključno. V Krškem, od koder se danes oglaša tudi naša terenska ekipa, je locirana jedrska elektrarna in elektrarne na reki Savi, v Velenju pa imamo termoenergijo s termoelektrarno Šoštanj in s pripadajočimi podjetji. Prav tu študenti in študentke s Fakultete za energetiko večinoma dobijo zaposlitev, pravi prof. dr. Jurij Avsec, prodekan za izobraževalno dejavnost na fakulteti, s katerim se je pogovarjal Peter Močnik. Poklepetali smo tudi z enim od študentov fakultete.
Še naprej ostajamo v Krškem z našo terensko ekipo. Slišali smo, kako poteka remont, ki se zgodi vsakih 18 mesecev in čemu je namenjen, zdaj pa k srčiki delovanja jedrske elektrarne. Pokukali bomo v reaktor in izvedeli več o gorivnih elementih, ki poganjajo elektrarno in ki so s toploto, ki jo proizvajajo, vir električne energije. Od kod pridobijo nove gorivne elemente z obogatenim uranom, kakšni so protokoli varovanja transporta goriva in menjave gorivnih palic v reaktorju elektrarne in tudi, kaj storijo s starimi gorivnimi elementi, o vsem tem v pogovoru z glavnim inženirjem za gorivo v NEK, Andrejem Kavčičem. Z njim se je pogovarjal Peter Močnik.
O odnosu do jedrske energije v Avstriji, Italiji, Franciji, Rusiji in na Kitajskem z našimi dopisniki.
Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je danes zagrozil, da bo znova in še z “večjo odločnostjo” sprožil ofenzivo na severu Sirije, če se kurdski borci od tam ne bodo umaknili, kot določa dogovor, ki so ga izpogajale ZDA. To je Erdogan izjavil pred pogovori z ruskim predsednik Vladimirjem Putinom v Sočiju. Naša bližnjevzhodna dopisnica Karmen Švegl je na turško-sirski meji ugotavljala, da tamkajšnji Kurdi neradi spregovorijo o svojih težavah in pričakovanjih.
Najnižja bruto urna postavka za študentsko delo se iz 4,89 predvidoma zvišala na 5,40 evrov bruto. Gre še za predlog, ki ga morajo na seji državnega zbora potrditi še poslanci. Po podatkih raziskave Euro študent štiri, 45 odstotkov študentov pravi da delajo zato da lahko študirajo. Zato mora študentsko delo ostati dovolj konkurenčno, da bodo delodajalci študente še vedno najemali. Urška Valjavec
Vladimir Skok iz Sežane je kot osnovnošolec našel odvržen star radio, ga pobral in razstavil. Od takrat so radijski sprejemniki njegov zvesti spremljevalec. Več kot 200 jih razstavlja v opuščeni Mercatorjevi prodajalni na Bazoviški cesti v Sežani. Razstavo Radio skozi čas si lahko ogledate po vnaprejšnjem dogovoru in verjemite, ko boste stopili v prostor, se boste počutili kot Alica v čudežni deželi. Z Vladimirjem Skokom se je pogovarjala Sabrina Mulec.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Prvi semafor na svetu je bil ročen in že opremljen s plinskima svetilkama rdeče in zelene barve. Prvi prvi poskusni semafor pri nas je bil že električen, a policist je imel nalogo, da ga upravlja ročno s pritiskanjem na tipke. O razvoju semaforjev in semaforiziranih križišč smo se pogovarjali z Robertom Rijavcem, višjim predavateljem na ljubljanski Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. Odpravili smo se v Center za upravljanje prometa, ki deluje v sklopu podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice in kjer upravljajo z vsemi ljubljanskimi semaforji, ter preverili, kakšna je zgodba z ženskim simbolom oz. likom na semaforju za pešce pred Bolnišnico za ginekologijo in porodništvo Kranj.
Turčija in sirski Kurdi drug drugemu očitajo kršitve prekinitve ognja na severovzhodu Sirije. Ankara je sporočila, da so kurdske sile na omenjenem območju v zadnjih 36 urah izvedle 14 napadov, Sirske demokratične sile (SDF) pa so obtožile Turčijo, da ne dovoli evakuacije civilistov in ranjenih iz obleganega mejnega mesta Ras al-Ain. Če se kurdske sile ne bodo umaknile iz območja, ki ga Turčija razglaša za varno območje, se v torek napoveduje nadajevanje turške ofenzive. Naša bližnjevzhodna dopisnica Karmen Švegl je pripravila zanimiv reportažni zapis. "Vsepovsod so padale bombe, komaj sem rešil svoje otroke pred skrajneži in pred bombami. Vsi so tolkli po nas". Tako Mahmud Aziz iz sirskega Alepa.
V radijskem etru je napovedovanje ure nekaj povsem običajnega. Radijci pri tem uporabljamo uradne izraze, medtem ko v vsakdanjem življenju uporabljamo tudi neuradne. Slednji lahko včasih povzročijo zmedo in nas spravijo v zadrego. Veste, koliko je ura, če nekdo reče “četrt na devet“? Je to 8 in 15 minut ali 15 minut do devetih?
Neveljaven email naslov