Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Včeraj po našem času se je končala serija Igra prestolov s finalom, ki si ga je prek ameriške televizije HBO v živo ogledalo skoraj 14 milijonov ljudi, še več pa potem z zamikom. Serija, nastala po knjižni predlogi Georgea R.R. Martina Pesem ledu in ognja ima tudi pri nas številne oboževalce, za to pa je zaslužen tudi Boštjan Gorenc Pižama, ki je prevedel večino od več tisoč strani te sicer v knjigi še nedokončane zgodbe. Serije pa postajajo tudi del univerzitetnega okolja, tako nekatere ponujajo predavanja na temo Igre prestolov. Ena takšnih je ameriška univerza Northern Illinois. Pogovor s profesorjem Jeffreyjem Chownom, posnetim pred zadnjo epizodo, je posnela Tina Lamovšek. Z Boštjanom Gorencem Pižamo pa je pogovarjala Urška Ivanovič.
Natanko pred sto leti je v Ljubljani začel delovati prvi baletni poklicni ansambel in sicer na pobudo člana ravnateljstva Slovenskega gledališkega konzorcija in intendanta Frana Govekarja, ki je v Ljubljano pripeljal češkega baletnega mojstra Vaclava Vlčka. Ta je organiziral tudi prvo baletno šolanje pri nas, začetki profesionalizacije slovenskega baleta so bili torej tesno povezani s Čehi in njihovim znanjem. Danes zvečer se v Cankarjevem domu obeta gala koncert v počastitev 100 obletnice slovenskega baleta. Ob obletnici je Marko Rozman v studio Prvega povabil Tomaža Rodeta, predsednika Društva baletnih umetnikov Slovenije.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Trumpova administracija je dodala Huawei na seznam podjetij, s katerimi ameriška podjetja ne morejo poslovati, če nimajo dovoljenja. Google pa je ustavil posodabljanje operacijskega sistema Android na Huawejevih telefonih. Komentira Anže Tomič, spletni urednik Vala 202 in soavtor oddaje Od bita do bita.
Leto 2014 je bilo zaradi hladnega vremena leto slabe letine čebeljih pridelkov, ko so čebelarji pridelali kar za tri četrtine manj medu kot prejšnja leta. Letošnja pomlad spominja na tiste čase in tudi današnji svetovni dan čebel in opraševalcev ni obetaven dan za čebele. O tem, kako kaže čebelam v preostanku pomladi, kako se bo slab začetek poznal na pridelku in kako lahko pomagamo čebelam pri prestajanju te krize, je več povedal Aleš Bozovičar, opazovalec in napovedovalec čebeljih paš z Opazovalno-napovedovalne službe Čebelarske zveze Slovenije.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
O oznakah na živilih se je Tina Lamovšek pogovarjala z Igorjem Pravstom z Inštituta za nutricionistiko.
Ta teden sta Univerza v Ljubljani in Ljubljanski univerzitetni inkubator podelila rektorjevo nagrado za naj inovacijo Univerze v LJ 2019. Izmed 20 ekip jih je 8 prišlo v finale, nagrajene pa so bile 3. Prvo nagrado so za inovativen proces priprave katalizatorjev za boljše in cenejše vodikove gorivne celice prejeli Matija Gatalo, Tomaž Bizjak (oba Kemijski inštitut) in Groga Tancek (Inštitut in akademija za multimedije). 2. nagrada je šla v roke podjetniški ekipi s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani: Martini Durcik, Tihomiru Tomašiču, Luciji Peterlin Mašič, Nacetu Zidarju, Janezu Ilašu, Anamariji Zega, Danijelu Kikelju za odkritje novih protibakterijskih spojin za zdravljenje infekcij z odpornimi bakterijami. Za carpio - ergonomski dodatek/podstavek za zapestje, ki preprečuje nastanek bolezni karpalnega kanala, pa so tretjo nagrado prejeli Primož Erjavec (Ekonomska fakulteta UL), Jan Forsthuber, Amadej Tauses (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje UL) in Marko Mikša (Ekonomska in Medicinska fakulteta UL). Na Prvem smo se pogovarjali z Lucijo Peterlin Mašič z ljubljanske Fakultete za farmacijo, ki je predstavila problematiko odpornosti bakterij na obstoječa zdravila in rešitev njene podjetniške ekipe.
V nedeljo bomo obeleževali svetovni dan kronične vnetne črevesne bolezni - KVČB, ki je namenjen podpori ljudem s Crohnovo boleznijo in ulceroznim kolitisom. Osrednji dogodek ob letošnjem svetovnem dnevu v Sloveniji bo v Ljubljani, njegova posebnost pa bo osvetlitev Mesarskega mosta v vijolično barvo, ki je barva globalne kampanje osveščanja o tej kronični bolezni. Več Marko Rozman.
Skupini slovenskih znanstvenikov z Inštituta Jožef Stefan je uspelo izredno odkritje in objava v najprestižnejši znanstveni reviji Nature.
Nina Brus se nam je v četrtkovo jutro oglasila iz Idrije in nanizala utrinke s 26. specialne olimpijade Slovenije. Na njej je sodelovalo kar 320 tekmovalk in tekmovalcev, ki so se pomerili v atletiki, namiznem tenisu in košarki. Športnega vzdušja ni zmotilo niti deževno vreme. Na kratko pa smo predstavili tudi čezmejno sodelovanje in povezovanje pri ohranjanju in raziskovanju dediščine rimskega obrambnega zidu iz 3. stoletja.
Z novim šolskim letom trgovci, ki bodo pristopili k vladnemu kodeksu, na blagajnah ne bodo več prodajali plastičnih vrečk. Gre za naslednji korak potem, ko so s prvim januarjem že ukinili brezplačne nosilne plastične vrečke. Dogovor je prostovoljen, a k njemu naj bi pristopili vsi večji trgovci z živili.
Edina možnost rešitve populacije risa je čim prejšnja doselitev risov iz druge, genetsko bolj pestre populacije. V letih 2017 – 2024 zato v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji, Romuniji in na Slovaškem poteka mednarodni projekt dolgoročne ohranitve risov z naslovom LIFE Lynx, v okviru katerega bodo iz Slovaške in Romunije k nam preselili najmanj 14 risov. Prvega so danes v Loškem Potoku iz prilagoditvene obore izpustili v naravo. Pred tem pa je moral biti ris Goru od 26. aprila, ko so ga pripeljali iz Romunije, zaprt v prilagoditveni obori.
Delovna in socialna razmerja so pomembna za življenje vsakega posameznika. Tudi na teh dveh področjih nastajajo številni spori, ki jih v Sloveniji že 25 let rešujejo delovna in socialna sodišča. Število sporov in njihova vsebina niha glede na družbene razmere in zakonodajne spremembe. Stalnica so spori v zvezi z denarnimi tožbenimi zahtevki glede plač, nadurnega dela, odpravnin in regresov za letni dopust. Pa tudi spori zaradi prenehanja delovnega razmerja. V zadnjem času je sporov manj, po vsebini pa so pogosti spori v zvezi s prekarnim delom, delom prek agencij, veliko je tudi tožb v zvezi z mobingom.
Ob današnjem evropskem dnevu osveščanja o možganski kapi bodo po različnih koncih Slovenije potekale aktivnosti na to temo, ena večjih bo gotovo v Ljubljani s simboličnim pohodom za bolnike po možganski kapi, na Prešernovem trgu pa se bo ob 12h pričel kratek kulturni program. Možganska kap sicer v Sloveniji prizadene letno 4000 ljudi. Resnost posledic je odvisna tudi od tega, kako hitro se oskrbi pacienta po možganski kapi; tu šteje vsaka minuta, zato je osveščenost splošne javnosti, kako prepoznati, če koga prizadene možganska kap, še kako pomembna; zapomniti si je treba besedo GROM: -GOVOR – ali lahko oseba govori jasno in razumljivo? – ROKA – ali lahko oseba dvigne roko in jo tam drži? – OBRAZ: Ali se lahko nasmehne? Ali ima povešen ustni kot? in MINUTE – če opazite katerega od zgornjih znakov, nemudoma pokličite 112. O svoji izkušnji z možgansko kapjo se je Tini Lamovšek zaupal Dušan Kafol:
Martino Beria prihaja iz Padove in ima po mami slovenske korenine. Stik z naravo je, pravi, izjemno pomemben in priložnosti za to v Sloveniji ne manjka. Zato se je odločil tudi za približno 1000 km dolgo kolesarsko popotovanje po Sloveniji, v okviru katerega želi infomirati o lepotah te dežele, hkrati pa želi dodati projektu tudi ekološki pečat. Pred etapo iz Ljubljane do Kamnika ga je pred radijski mirkofon povabila Mojca Delač.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Po podatkih Zavoda za zaposlovanje se je v preteklih 6 mesecih v povprečju s pomanjkanjem ustreznih kadrov srečala že skoraj polovica delodajalcev, v velikih podjetjih pa kar 70 odstotkov. S kadri imajo največ težav v gostinstvu, gradbeništvu, zdravstvu in socialnem varstvu. Prvi podatek – gostinstvo – gotovo ni spodbuden v luči prihajajočih poletnih mesec, ki predstavljajo vrhunec turistične sezone. Več turistov bi v teoriji pomenilo, da potrebujemo tudi kadrovsko okrepitev v turizmu in gostinstvu, a to že nekaj let ni tako. Slabe plače in delovni pogoji zato marsikoga skorajda prisilijo v iskanje službe, sicer v isti panogi, v tujini. Takšen je tudi primer sogovornika v prispevku Tine Lamovšek.
13. maj 1979 je bil prelomen dan v zgodovini slovenskega alpinizma. Korak, dva, tri… in še poslednji. Do vrha. V Nepalu rečejo gori Sagarmatha, čelo neba, v Tibetu jo imenujejo Čomolungma, mati vesolja. Mount Everest. Tistega 13. maja pred 40-imi leti sta na vrhu stala Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. O tem zgodovinskem dnevu sta se pogovarjala Jure K. Čokl in Lucija Fatur.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov