Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Karkoli počnemo prek interneta, kaj iščemo, pošiljamo e pošto, objavljamo, všečkamo, karkoli, v vsakem primeru gre za podatke, ki potujejo po internetu. Ta pa je zelo fizičen, čeprav je to danes že skoraj nevidno. Kljub brezžičnim povezavam in podatkovnim oblakom podatki še vedno potujejo po kablih, hranijo se v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je zelo fizična in ima velik vpliv na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. O tem smo se pogovarjali z raziskovalko in umetnico Joano Moll, ki je o tem predavala na konferenci Kritično inženirstvo v Aksiomi, s projektom se predstavlja tudi na aktualni razstavi. Pred mikrofon jo je povabila Urška Henigman.
Cene prašičjega mesa na evropskih borzah vrtoglavo rastejo. V zadnjih treh tednih se je odkupna cena v povprečju povišala za 30%. Slovenski trg je odvisen od ponudne svinjskega mesa na evropskem trgu, z lastno proizvodnjo prašičev pokrijemo samo okoli tretjino potreb. Prašičjega mesa primanjkuje tudi na evropskem in celotnem svetovnem trgu. Glavni vzrok je pomanjkanje svinjine na azijskih trgih, ki imajo zaradi prašičje kuge velike izgube lastnih čred in nadomeščajo svoj primanjkljaj, seveda za to ponujajo visoke cene. Tuji in slovenski dobavitelji so trgovcem že napovedali podražitve, dvig maloprodajnih cen v trgovinah se obeta že prihodnji teden in sicer najprej pri svežem prašičjem mesu, kasneje pa tudi v mesnih izdelkih, kot so pršuti, klobase in salame. Šunke v pred velikonočnem času še ne bodo dražje. Po mnenju poznavalcev bo trend dvigovanja odkupnih cen prašičev trajal precej dolgo.
Včeraj je bila v Račah predstavitev raziskave z naslovom »Incidenca raka na Dravskem polju«, ki jo je na pobudo Ekološke iniciative Rače plačala tovarna kemičnih izdelkov Albaugh, izvedel pa ljubljanski Onkološki inštitut. Z raziskavo so želeli preveriti, ali je zaradi proizvodnje zloglasnega glifosata in sežigalnice odpadkov v Račah več bolnikov z rakavimi obolenji. Rezultati so pokazali, da je stanje primerljivo s slovenskim povprečjem. A ljudje tam zaradi nevarne zapuščine nekdanjega Pinusa niso povsem pomirjeni. Poroča Lidija Cokan.
Dr. Tomaž Zwitter o prvi podobi črne luknje (avtor: Blaž Mazi, foto: Event Horizon Telescope Collaboration)
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Tehnologija, posel, kultura. Vse to je milanski Teden oblikovanja. V 58-ih letih je prerastel v največji pohištveni sejem sveta in velja za enega najboljših primerov italijanske odličnosti.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Od lanskega 1. junija je marsikatera prodaja nepremičnine, hiše ali stanovanja, padla v vodo. Razlog? Prodajalec ni znal priskrbeti gradbenega in uporabnega dovoljenja. Kupec pa brez njiju ni mogel najeti stanovanjskega kredita, ker bi transakcija brez dovoljenj lahko veljala za nično. Notarji, tudi nekateri nepremičninski posredniki, so glasno opozarjali, da je zakonodaja neživljenjska in bo zadušila trg. Drugi so bili mnenja, da je skrajni čas, da se lastnike prisili v pravno urejanje nepremičnin, ki zaradi pomanjkanja dovoljenj ali skladnosti z njimi spominjajo na divji zahod. Ministrstvo za okolje in prostor je prisluhnilo pripombam in v pripravi je sprememba 93. člena gradbenega zakona. Ta od upravljavcev, notarjev in pooblaščenih inženirjev in drugih oseb ne bi več zahteval, da preverijo veljavnost gradbenega in uporabnega dovoljenja. Več v pogovoru Petra Močnika z Majo Derčar.
Čez teden dni se bodo v praksi začele uporabljati še zadnje določbe novega družinskega zakonika, ki je sicer začel veljati 15-tega aprila 2017. Družinski zakonik prinaša kar nekaj novosti. Med drugim tudi možnost sklepanja »ženitnih pogodb«, ki jih pri nas doslej nismo poznali in pa možnost, da se kar pri notarju sklene sporazum o razvezi zakona. Obe spremembi bosta velik izziv za notarje, saj bodo morali pri sklepanju teh pogodb poskrbeti, da bosta obe strani natančno seznanjeni s svojimi pravicami in da bodo vse določbe takšne pogodbe oziroma sporazuma približno enako uravnotežene za obe strani. O obeh novostih se je Jolanda Lebar pogovarjala z notarko Natašo Erjavec.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Nedeljsko jutro na Prvem smo posvetili vonju in parfumom. Sogovorniki: Ana Ličina - aromaterapevtka in strokovna vodja šole aromaterapije, Grega Repovš - redni profesor za občo psihologijo in vodja Laboratorija za kognitivno nevroznanost, Rihard Knafelj - ljubitelj in zbiratelj parfumov.
Južna Koreja je kot prva država na svetu ponudila storitve v komercialnem mobilnem omrežju 5G. Da bi si tehnološko napredna država zagotovila prestižni naziv prve na svetu, je z uvedbo pohitela in jo izvedla dva dni pred napovedanim datumom. Lucija Fatur se je pogovarjala z Miranom Vargo.
Na Vodnikovi domačiji se danes začenja tretji Festival angažiranega pisanja Itn., ki vsako pomlad mladini in vsem ostalim v mestu prinese intenzivno druženje s knjigami in ob knjigah. Tudi letos se bodo zvrstili številni pogovori, predavanja, umetniški dogodki in delavnice, povezane z literaturo.
Vse do nedelje bo po celotni državi potekal deseti festival Odprte hiše Slovenije. Festival je nastal po vzoru festivala Open House London. Ta je prvič potekal leta 1992 na pobudo ekonomistke Victorie Thornton. Od takrat se je ideja bliskovito razširila po vsem svetu in k sodelovanju privabila veliko mest in držav. Tema letošnjega jubilejnega festivala v Sloveniji je “PROSTOR POVEZUJE”, na njem pa bo javnosti odprtih 90 kakovostnih stavb ter ureditev. Koncept najširši javnosti ponuja brezplačne oglede odlične arhitekture in prostorskih ureditev. Festival vabi vsakogar, da raziskuje in razume vrednote dobro oblikovanega prostora. Tako pravijo organizatorji. Z njimi se je pogovarjal Marko Rozman.
Konec prihodnjega šolskega leta bomo v Sloveniji dobili prvo generacijo dijakov, ki bodo končali program vajeništva. Podoben program smo pred leti že imeli, a je nato zamrl, znova pa so ga v nekoliko drugačni različici obudili leta 2017 zaradi potreb trga dela. Danes so na Gospodarski zbornici pripravili Festival vajencev, vseslovensko srečanje dveh generacij teh dijakov, njihovih mentorjev in drugih udeleženih v proces, šlo pa je za promocijo tega programa. Kot kaže vmesno poročilo, so s sistemom vajeništva zadovoljni tako delodajalci kot šole in vajenci, a še vedno je vpisnih mest nekajkrat več kot mladih interesentov. Kaj pravijo dijaki, kaj delodajalci in kaj šole, pa v posnetku.
Na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS Soča danes in jutri poteka že 30 strokovno srečanje z naslovom Dnevi rehabilitacijske medicine. Letos praznujejo 100 let ortopedske tehnike v Sloveniji, saj je bila prvega marca 1919 ustanovljena Državna protezna delavnica v Ljubljani. S tem se je pri nas začelo organizirano delo z osebami, ki so potrebovale proteze ali ortoze. Delavnica je pomenila tudi začetke tehničnega dela današnjega Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, ki že desetletja povezuje področja rehabilitacijske medicine ter ortotike in protetike. Kako ti medicinski pripomočki vplivajo na kakovost življenja bolnika in kakšni so izzivi prihodnosti na tem področju – o tem se je Petra Medved pogovarjala z glavno inženirko Centra za ortotiko in protetiko na URI Soča gospo Majo Mlakar.
Evropo in njen inovacijski potencial po levi in po desni prehitevajo Združene države Amerike in Kitajska. Za ohranitev konkurenčnosti želi Evropska komisija posodobiti modele financiranja za najboljše raziskovalne projekte. V pripravi je Evropski inovacijski svet. Evropska unija je pred sprejetjem novega proračuna oziroma večletnega finančnega okvira in v njem Evropska komisija predlaga, da se za inovacije in raziskave v programu Obzorje Evropa v sedmih letih nameni 100 milijard evrov. Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je potekala konferenca, na kateri je bil ta program predstavljen, znotraj njega pa že zdaj kot pilotni projekt poteka Evropski inovacijski svet – enotna vstopna točka za vse dobre ideje, ekipe in projekte, ki potrebujejo financiranje.
Od leta 2000 pa do danes so slovenski carinski organi našli okoli 30 tisoč zaščitenih ptic, ki so jih poskusili tihotapci prepeljati prek slovenskega ozemlja v Italijo. Eden večjih uspehov slovenskih carinskih organov je bil zaseg 15 škatel s skupaj 1349 mrtvimi pticami lani oktobra na počivališču Lukovica. Pri Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije so šli po sledovih tega primera in ugotovili, da je tožilstvo ovadbo proti tihotapcem zavrglo, češ da niso mogli s potrebno zanesljivostjo izkazati, da so osumljenci vedeli, kaj prevažajo, in da se zavedajo protipravnosti svojega delovanja. Pri DOPPS opozarjajo, da je družbena občutljivost do tovrstnih kaznivih dejanj v Sloveniji izjemno nizka, kar se odseva tudi v ravnanju sodnih organov. Pogovarjali smo se s Tjašo Zagoršek iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov