Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Severna in Južna Dakota, Nebraska, Kansas, Minnesota, Wisconsin, Iowa, Indiana, Michigan in Illinois, severni del srednjega zahoda ZDA, so zajele izjemno nizke temperature, zaradi katerih so oblasti razglasile izredne razmere. Okoli 212 milijonov Američanov ali 72 odstotkov kontinentalne populacije ZDA te dni občuti temperature pod lediščem. Poklicali smo v Chicago, kjer so včeraj namerili -30 stopinj Celzija in kjer živi Miloš Žefran.
Slovenska turistična organizacija je lani objavila pilotni poziv za turistična doživetja, ki podpirajo Slovenijo kot zeleno, butično in 5 zvezdično destinacijo. Izbrala je 9 najboljših destinacij, ki se bodo ponašale z znakom " EDINSTVENA DOŽIVETJA SLOVENIJE". Med njimi je tudi Postojnska jama. Prepričani smo, da o njej veste skoraj vse, vendar pa mogoče ne veste, kdo je bil skromni svetilničar Luka Čeč, ki je odkril njene najlepše dele, zgradil prvi bazenček za človeške ribice, odkril hroščka drobnovratnika, vendar pa so ga skozi zgodovino vse prevečkrat spregledali in mu napravili prenekatero krivico. Sabrina Mulec se je o njegovem velikem odkritju in o razvoju turizma v jami pogovarjala s kustosinjo zgodovinarko Notranjskega muzeja Postojna Alenko Čuk.
V četrtkovo jutranjo rubriko "Po Sloveniji z dopisniki" se nam je oglasil Valter Pregelj in odpeljal v svet kulturnega dogajanja na Goriškem. Od sedemdesetletnice Goriške knjižnice do obnove kulturno-zgodovinskega spomenika, zaščitene cerkve Svetega Vida v Podnanosu in manj složnega dogajanja na Dvorcu Vogrsko.
Sogovorniki: glavna inšpektorica za varno hrano Andreja Bizjak, dr. Aleš Kuhar z Biotehniške fakultete in direktor Loške zadruge Mitja Vodnjov.
Tragičen primer v jeseniški bolnišnici je znova odprl vprašanje, kako je poskrbljeno za varnost tako bolnikov kot zaposlenih. Če se do določene mere da nadzorovati in prilagoditi fizično okolje – da se torej sprejme ukrepe, če obstaja nevarnost, da bo pacient padel, da se uredi evakuacijsko pot za nevarnosti, kot sta požar in potres, in podobno – pa je treba upoštevati tudi varovanje pacienta. Za paciente, ki lahko zase in za okolico predstavljajo tveganje, je treba urediti varovanje in jim posvetiti več pozornosti, a zaradi kadrovske podhranjenosti v praksi to pogosto ni izvedljivo. To pa za slovensko starajočo se družbo ni dobra popotnica.
Tragičen primer v jeseniški bolnišnici je znova odprl vprašanje, kako je poskrbljeno za varnost tako bolnikov kot zaposlenih. Če se do določene mere da nadzorovati in prilagoditi fizično okolje – da se torej sprejme ukrepe, če obstaja nevarnost, da bo pacient padel, da se uredi evakuacijsko pot za nevarnosti, kot sta požar in potres, in podobno – pa je treba upoštevati tudi varovanje pacienta. Za paciente, ki lahko zase in za okolico predstavljajo tveganje, je treba urediti varovanje in jim posvetiti več pozornosti, a zaradi kadrovske podhranjenosti v praksi to pogosto ni izvedljivo. To pa za slovensko starajočo se družbo ni dobra popotnica.
Slovenska proizvodna in tudi druga podjetja pestijo preobremenitve in nizka motiviranost delavcev ali celo njihova aktivna nezavzetost, ki kvari vzdušje in delovne procese. Seveda, za nizko plačo se marsikdo ne namerava potruditi. Na te težave, čeprav so njihovi delavci plačani bolje kot v primerljivih podjetjih, ni imuna niti škofjeloška družba Knauf Insulation, ki sicer predstavlja paradnega konja v nemški skupini Knauf, proizvajalki izolacijskih materialov. Poleti bodo najslabše plačani v Knaufu namesto dozdajšnjih 1100 evrov z regresom in 13. plačo vred dobili vsak mesec 1500 evrov neto. Pogovarjali smo se z direktorjem Tomažem Laniškom.
Slovenija je na indeksu zaznave korupcije 2018, ki ga je objavil Transparency International (TI), dobila oceno 60, na lestvici držav pa zasedla 36. mesto in si ga deli s poljsko. V primerjavi z letom 2017 je oceno poslabšala za eno točko, na lestvici držav pa padla za dve mesti. Tako že od leta 2012 ne beleži vidnejšega napredka na indeksu zaznave korupcije. Več o tem generalni sekretar Transperensy international Slovenija Vid Tomič.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kako se bo končala zgodba z ministrom Dejanom Prešičkom, nad katerim visijo očitki o mobingu in zlorabi položaja, bo odločil premier Marjan Šarec. A ta zgodba je obdprla predvsem vprašanje o tem, kaj se v resnici dogaja na Ministrstvu za kulturo. Sploh zato, ker je denimo v letu 2017 mobing (statistično) prijavil skoraj vsak drugi zaposleni tam. Svojo sliko dogajanja s konkretnimi podatki je Urški Ivanovič predstavila podsekretarka na ministrstvu Minka Jerebič.
V Davosu v teh dneh poteka svetovni gospodarski forum, ki ga spremlja naš poročevalec Luka Robida, ki poroča, da je med politiki in predstavniki mednarodnih organizacij v ospredju odnos med Združenimi državami Amerike (ZDA) in Kitajsko. Davos ostaja tudi prostor razprave, ki se ga udeležujejo tudi številni gospodarstveniki z vseh koncev sveta, ki jih je več kot političnih predstavnikov. "Da sploh lahko pridejo v Švico, se morajo precej potruditi in ta trud se v največji meri izkaže tudi s tem, da plačajo več 10 tisoč dolarjev participacije," je še povedal Robida.
Na spletnih straneh e-demokracija so objavili predlog resolucije o strategiji nacionalne varnosti. Ključni novosti sta opredelitev Obveščevalno-varnostne skupnosti in uvedba novega strokovnega nadzornega obveščevalnih služb. Krepi se tudi vloga Sove, ta naj bi dobila možnost nadzora nad slovenskimi državljani, ki bi utegnili biti nevarni za ustavno ureditev.
Kaj se sploh šteje za mobing, se je marsikdo vprašal ob nedavnem primeru domnevnega trpinčenja na kulturnem ministrstvu. Zakon o delovnih razmerjih ga opredeljuje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pri mobingu gre vedno za neko načrtno dejanje. Avtorica knjige Recite mobingu ne dr. Danijela Brečko posameznikom svetuje, naj bo prvi korak pogovor posameznika z osebo, ki nad njim izvaja mobing.
Čeprav teoretično vemo, katera živila našemu telesu najbolj koristijo, se pogosto težko upremo energetsko prazni hrani, kot so različne sladkarije, čokolade in peciva, in sladkim pijačam. Da se nam cedijo sline, pogosto poskrbijo oglasi z mikavno vsebino. Velik vpliv imajo posebno na otroke in mladostnike. Živilski in zdravstveni strokovnjaki želijo zato z različnimi ukrepi omejiti ali popolnoma izriniti izpostavljenost tovrstemu oglaševanju.
Programski svetniki RTV Slovenija so z 21 glasovi ZA in brez glasu proti odločili, da bo novi direktor Radia Slovenija postal Mirko Štular. Ta bo štiriletni mandat nastopil 1. marca. V pogovoru na Prvem je povedal, da imajo vsi programi svoje poslanstvo, ki ga morajo ohranjati še naprej, na kratko pa tudi nakazal, katere bodo glavne spremembe.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Italijanska vlada je sprejela zakonsko odločbo, s katero poskusno znižuje upokojitveno starost v državi. Vzporedno uvaja novo, radodarno socialno podporo, imenovano "temeljni dohodek". Ta sledi načelu, da nihče v državi nima manj kot 780 evrov dohodka na mesec. Do dohodka so upravičeni odrasli državljani, ki imajo bodisi nizek dohodek bodisi nizko socialno pomoč. Kakšen socialni transfer je Italija pravzaprav uvedla, zakaj ne gre za univerzalni temeljni dohodek ter kakšni so dvomi in pomisleki ob izvedbi, o tem naš rimski dopisnik Janko Petrovec, dr. Marka Jakliča, ekonomista, pa smo vprašali, kaj je pravzaprav UTD ter kakšna je razlika med tem, kar so uvedli v Italiji in med UTD. Dr. Jaklič je spregovoril tudi o finskem eksperimentu, dodal še več primerov oblik in poskusov uvedbe univerzalnega dohodka po svetu, vprašali pa smo ga tudi, ali o tem že razmišljamo tudi pri nas.
Neveljaven email naslov