Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Na Prvem programu smo govorili o otvoritvi novega inovativnega središča tehnologij za starejše. Trenutno stanje trga dela potrebujemo prilagoditve, zato pri Simbiozi iščejo nove družbene rešitve za socialno reaktivacijo starejših po 50. letu.
Natanko 10 let nazaj se je začela zgodba danes tako zelo priljubljene spletne platforme za kratkoročno oddajo nepremičnin Airbnb. Danes platformo uporabljajo v 192 državah in je v manj kot desetih letih naštela že 160 milijonov gostov, vredna pa je 25 milijard evrov. V Sloveniji se posamezniki za tako nastanitev, ko so v tujini, odločajo šele nekaj let, prav tako je v zadnjih dveh, treh letih močno poraslo število nepremičnin, ki jih Slovenci prek Airbnb-ja oddajajo. Seveda pa se tu hitro pojavi vrsta vprašanj, vsaj nekatera je kolegica Andreja Čokl zastavila sogovornicam.
S številnimi novimi kroničnimi bolniki se dnevno srečuje družinski zdravnik in direktor zdravstvenega doma Kamnik Sašo Rebolj, ki opozarja, da za preprečevanje nastanka teh bolezni največ lahko naredimo predvsem sami.
Pogovor z Gordano Ristin o prvem pro bono mediacijskem dnevu, ki bo potekal 28. novembra.
Zdravstveni dom za študente na Aškerčevi v Ljubljani nudi celovito oskrbo 40 000 študentom, tudi tistim iz drugh krajev Slovenije, ki na Univerzi v Ljubljani študirajo. Tu imajo splošnega zdravnika, kliničnega psihologa, psihiatra, zobozdravnika, ginekologa in laboratorij. Zakaj so študentje proti njegovi ukinitvi ali pripojitvi, v pogovoru s Cirilo Štuber pojasnjuje predsednik ŠOU v Ljubljani Klemen Peran.
Skupina raziskovalcev s Fakultete za družbene vede, Filozofske fakultete in Nacionalnega inštituta za javno zdravje je opravila prvo raziskavo o spolnosti študentk in študentov. Med decembrom 2010 in marcem 2011 so povabili k sodelovanju več kot 13 tisoč 500 študentk in študentov iz ljubljanske, mariborske in primorske univerze. Odziv je bil dober, 5 tisoč 578 jih je odgovorilo na vprašanja v spletni anketi. Rezultate prve sociološke raziskave o intimnih življenjskih stilih študentk in študentov bodo objavili v publikaciji predvidoma v začetku prihodnjega leta. foto: flickr/Rowena Waack
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Več kot pol milijona Slovencev vsako leto išče nujno medicinsko pomoč, le nekaj odstotkov jo v resnici potrebuje
Ruska meteorološka agencija je približno mesec in pol pozneje po tem, ko je več evropskih držav, med njimi tudi Slovenija, izmerilo povišane koncentracije rutenija - 106 v zraku, sporočila, da so tudi oni zaznali podobno zvišane koncentracije tega radioaktivnega izotopa. Rusija je tako danes s tem zavrnila takratne ocene teh držav, da se je na njenem ozemlju zgodila jedrska nesreča. Poklicali smo na Upravo republike Slovenije za jedrsko varnost, z Michelom Cindro z oddelka za jedrsko varnost se je pogovarjala Rajka Pervanje.
V Nemčiji so ponoči propadli uvodni pogovori o sestavi vladajoče koalicije med konservativno unijo (CDU/CSU), liberalci(FDP) in Zelenimi. Pogovor z dopisnico Polono Fijavž.
Belgijsko sodišče danes še ni sprejelo odločitve glede zahteve po izročitvi odstavljenega katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta Španije. Puigdemont, ki je po razglasitvi neodvisnosti Katalonije, odšel v Bruselj, se je tam predal belgijskim oblastem. O razmerah v Kataloniji se je Špela Novak pogovarjala z novinarjem katalonskega javnega radia Ricardom Ustrellem, ki je bil v Ljubljani v okviru novinarskega festivala Naprej.
Umetnostni trg je dosegel nov rekord. Na dražbi v New Yorku so sinoči za 450 milijonov dolarjev prodali sliko Leonarda da Vincija Odrešenik sveta. Kupil jo je skriti kupec iz Hongkonga, ki je sliko 20 minut dražil prek telefona. Del svetovne umetniške dediščine je tako postal plen bogatih zasebnih zbiralcev, ki v umetniških delih vidijo predvsem naložbo in zaslužek. Cirila Štuber se je pogovarjala z Miho Žoržem.
Eno od okolij, v katerem se posameznik lahko intenzivno srečuje z medkulturnimi razlikami, je tudi projekt v okviru programa Erasmus+. Da dijaki, študenti in tudi učitelji razlike sprejemajo in z njimi v času izmenjave živijo, je pred še pred odhodom v tujino zelo pomembna priprava nanje. Pri Centru RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja zato veliko pozornosti namenijo ustrezni koordinaciji ne zgolj za pripravo pred odhodom, temveč tudi razvoju medkulturnih kompetenc po vrnitvi domov.
Medijska krajina se spreminja vse hitreje in novinarji tega ne gledajo križem rok. Naprej, v prihodnost zrejo z zavedanjem, da lahko ovire premaga le kakovostno, verodostojno novinarstvo. Izzivov je veliko, slovenskemu novinarskemu občinstvu pa na šestem festivalu Naprej/Forward svoje izkušnje predstavljajo tuji kolegi. V Kinu Šiška, kjer poteka glavnina dogajanja, je bila Nataša Lang.
Koalicija se je na jutranjem sestanku odločila za umik uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju z današnjega dnevnega reda seje vlade. Ta je želela zvišati plače 2 tisoč vodilnim v javnih skladih, agencijah, zavodih, bolnišnicah in zdravstvenih domovih, ravnateljem srednjih in osnovnih šol ter vrtcev in še komu. Predlagani razponi so različni: od zvišanja za en razred oziroma za 4 odstotke do celo 6 razredov oziroma za četrtino. Temeljni argument vlade je, da so direktorji obtičali v prvotnih razredih - in da je tako že 11 let.
Prva svetovna vojna je gotovo eno izmed hujših zgodovinskih razdejanj, o katerem pričajo danes še ohranjeni dokumenti, med katerimi je najbolj verodostojna neposredna osebna izkušnja. Enega izmed pomembnih prispevkov v zapuščini pričevanj o tem krvavem obdobju, predstavlja dnevnik slovenskega vojaka iz prve svetovne vojne Filipa Jurkoviča, gradbenega delovodja iz Gornje Radgone, ki ga v knjižni obliki izdaja MMC RTV Slovenija. Z njegovim celovitim popisom štiriletnega dogajanja z naslovom Pa zbogom, junaki, namreč tako zaključujemo projekt s posebno spletno stranjo, ki smo ga zagnali ob stoletnici začetka prve svetovne vojne morije. Več o tem urednica knjige Maja Kač in Magda Tušar. Najbolj zanimivi odlomki iz knjige Pa zbogom, junaki bodo v prihodnje objavljeni v obliki podlistkov na spletni strani MMC- ja, poleg tega pa bo knjiga predstavljena tudi na bližajočem se Slovenskem knjižnem sejmu v okviru Programa Ars.
Za izogibanje javnemu naročanju pri naložbi v pesti blok Termoelektrarne Šoštanj so politično odgovorni nekdanji ministri Andrej Vizjak, Andrej Bajuk, France Križanič, Matej Lahovnik, objektivno pa tudi nekdanja premierja Janez Janša in Borut Pahor. To je glavno sporočilo vmesnega poročila parlamentarne komisije za TEŠ6, ki ga je predstavil njen predsednik Matjaž Hanžek.
Neveljaven email naslov