Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Gasilke in gasilci PGD Selca o uspešnem posredovanju pri oživljanju na začetku oktobra
Ekologi brez meja so v sodelovanju s Snago Ljubljana ob svetovnem dnevu hrane na ljubljanskem Mesarskem mostu s protestom zabojnikov opozarjali mimoidoče na problematiko zavržene hrane v gospodinjstvih, kajti te količine še naprej nedopustno rastejo. Kaj se je tam dogajalo je preverila Jernejka Drolec.
Bolniki po srčnem infarktu bodo v prihodnje napoteni na trimesečno kardiološko ambulantno rehabilitacijo, namesto v zdravilišče. To je nov program, ki sicer v ljubljanskem ukc teče že več kot desetletje, postopno, v naslednjih treh letih pa se bo razširil v mariborski ukc in vse regijske bolnišnice. Ko bo polno zaživel bo letno vanj vključenih 1300 bolnikov. S preventivno rehabilitacijo, so izračunali, se za 30% zmanjša umrljivost zaradi srčno žilnih bolezni, za 20% splošna umrljivost ter za tretjino je manj ponovnih infarktov.
Se vam je že kdaj zgodilo, da ste si želeli na spletu ogledati kak video ali si pretočiti določeno skladbo, - povsem legalno, seveda, - pa je vaše načrte prekrižalo obvestilo, da ta vsebina v Sloveniji ni dostopna? Če je šlo za ponudnika iz Evropske unije, ste se srečali s paradoksom, da enotni trg Evropske unije, ki temelji na prostem pretoku ljudi, blaga in storitev, v digitalnem svetu ne obstaja. Zaradi česar ekonomska teža gospodarstva s 500 milijoni prebivalcev precej razvodeni. Težava ni nova, je pa iz leta v leto bolj pereča. Tako kot tudi evropska strategija enotnega digitalnega trga ni nova, se pa z njo vse bolj mudi. Kakšne težave se skrivajo za digitalno neenotnostjo Evrope, so skušali predstaviti na konferenci, posvečeni enotnemu digitalnemu trgu, ki je konec preteklega tedna potekala v hiši EU v Ljubljani.
V počastitev mednarodnega dneva bele palice v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri vsako leto pripravijo poseben voden ogled bogatih muzejskih zbirk za slepe in slabovidne. Letos se ga je udeležilo 25 slepih, slabovidnih in njihovih spremljevalcev. Več pa Ana Katarina Ziherl iz Pedagoškega oddelka Tehniškega muzeja Slovenije. Kustosinja Ana Katarina Ziherl še poudarja, da so tako v njihovem muzeju kot prav gotovo tudi v drugih slovenskih kulturnih ustanovah odprti za spodbude, komentarje, pripombe slepih obiskovalcev. Vabljeni torej, da jih obiščete, se sprehodite po muzeju in jim nato poveste, kje ste naleteli na različne ovire ali kakšne prilagoditve bi želeli.
Vse bolj prisotna sodobna tehnologija omogoča različne pripomočke, ki lahko olajšajo življenje slepim in slabovidnim. Ena takih je aplikacija za mobilne telefone Be My Eyes (bodite moje oči), ki si jo lahko tako slepi kot videči naložite na svoj telefon. Slep ali slaboviden uporabnik, ko potrebuje pomoč pri čisto vsakdanjih opravilih, npr. da mora preveriti, ali je mleku v hladilniku že potekel rok trajanja ali pa izbrati pravi pulover, preprosto s pomočjo aplikacije pokliče videčega prostovoljca. Vzpostavi se video klic in prostovoljec slepemu prebere datum na embalaži mleka ali pove, kateri pulover je rdeče barve. Mreža prijavljenih prostovoljcev je ogromna, po vsem svetu jih sodeluje že okoli 580.000, zato v primeru, da klica ne morete sprejeti, sistem takoj najde drugega prostovoljca. Slepih in slabovidnih uporabnikov aplikacije je po svetu že več kot 42.000. Zamisel zanjo se je porodila Dancu Hansu Jorgenu Wilbergu, z njim je govorila Andreja Čokl.
Ob današnjem mednarodnem dnevu bele palice so v Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije vnovič opozorili na izjemen pomen ustrezne dostopnosti, saj pomembno vpliva na kakovost življenja in je glavni pogoj za socialno vključenost ljudi z okvarami vida. Petra Medved se je o dostopnosti in težavah, ki jih imajo slepi in slabovidni, pogovarjala s Polono Car iz Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije.
Tropski pragozd, ki prekriva mehiški polotok Jukatan, je razkril nova spoznanja o nekdaj cvetoči majevski civilizaciji. Skupina slovenskih in mehiških arheologov pod vodstvom prof. Ivana Šprajca, predstojnika Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU se je raziskav tokrat lotila ob pomoči laserskega slikanja terena iz zraka. Lidarski posnetki so razkrili osupljivo gostoto poselitve in do zadnjega kotička obdelano pokrajino. Vse kaže, da je bila previsoka naselitev eden od možnih vzrokov za nenaden in nagel propad civilizacije starih Majev. Foto: Lidarski posnetek mesta Chactun in okolice, vizualizacija Žiga Kokalj, ZRC SAZU
Po podatkih Zveze Sonček je na svetu 17 milijonov ljudi s cerebralno paralizo. Šestdeset odstotkov jih hodi, trideset odstotkov jih uporablja invalidski voziček, deset odstotkov pa se jih giblje s pomočjo različnih pripomočkov. Pri cerebralni paralizi gre za motnjo gibanja in drže, kar je posledica nenapredujoče poškodbe možganov v zgodnjem obdobju življenja. Je najpogostejša razvojna motnja v otroštvu. Cerebralna paraliza ni bolezen, ampak stanje in ni ozdravljiva. O tem, na kaj opozarjajo v Zvezi Sonček in kaj pripravljajo na današnji svetovni dan cerebralne paralize, pa v prispevku Petre Medved.
Začelo se je študijsko leto in poleg različnih koncertnih uvodov in sprejemov brucev, v univerzitetnih središčih posebno skrb namenjajo tudi tujim študentom. Tako bodo lahko iz prve roke izvedeli uporabne informacije povezane s študijem in življenjem v Sloveniji. V Kopru so sprejem tujih študentov pripravili že minuli konec tedna in tam je bil Boris Žgajnar.
Včeraj so Katalonci na referendumu glasovali o odcepitvi od Španije, šlo je za politično zelo napeto glasovanje, ki ga je spremljalo nasilje španske policije nad civilisti, ki so glasovali ali skušali preprečiti dostop policistov do volišč. Za špansko vlado je bil namreč referendum neustaven, premier Mariano Rajoy je včeraj zvečer celo rekel, da se sploh ni zgodil. Katalonski voditelji so po napetem dnevu razglasili, da so si prebivalci zaslužili pravico do neodvisne države. Gre torej za politično zelo zapleteno stanje, ki ga že 15 let pozorno spremlja zgodovinar in politični analitik Luka Lisjak Gabrijelčič.
"Slovenska planinska pot v enem dnevu" je skupni projekt in združevanje športnih navdušencev, pohodnikov, tekačev in gorskih kolesarjev, ki obožujejo slovenski gorski svet. Vsak posameznik lahko le sanja, da bi v enem dnevu premagal vseh 599 km Slovenske planinske poti. Organizator dogodka Transverzala v enem dnevu Anže Kristan: "Ideja je, da se družimo in 600 km naredimo skupaj. Vsak poskrbi za svojo logistiko, traso smo razdelili na 140 odsekov, vsak si izbere, katerega bo prehodil."
Potem ko so iraški Kurdi v ponedeljek na zgodovinskem referendumu z veliko večino glasov podprli neodvisnost Kurdistana, se v teh dneh stopnjujejo pritiski iraških oblasti, Turčije, Irana, Sirije in drugih držav na kurdsko vodstvo, naj se odpove nameri po neodvisnosti. Iraški premier Hajder al Abadi vztrajno zavrača pogovore s kurdskimi oblastmi na podlagi rezultatov referenduma, v Erbilu pa so zavrnili zahtevo Bagdada, da mu predajo nadzor nad letališči. Številne letalske družbe tako odpovedujejo lete v iraški Kurdistan. Turški premier Binali Yildirim pa je danes sporočil, da bodo sprejeli vse potrebne ukrepe za zaščito turških nacionalnih interesov, o izvozu nafte, načrpane na območju iraškega Kurdistana, pa se bodo odslej pogovarjali le z iraškimi oblastmi in ne več s Kurdi, s čimer bi bili ti ob pomemben del svojih prihodkov. O aktualnih razmerah v Iraku in tudi širše v regiji se je Blaž Ermenc pogovarjal s strokovnjakom za islam in Bližnji vzhod Samijem al Daghistanijem, ki deluje med New Yorkom in Oslom, doktorat pa zaključuje na univerzi v Leidnu na Nizozemskem.
Naši novinarji so bili ob razglasitvi izidov tako v štabu predlagateljev referenduma in njihovih podpornikov kot v štabu vladne strani in tistih, ki njene načrte za drugi tir podpirajo. Slišali boste odzive politike in stroke. V studiu smo komentirali, kakšne posledice bo izid referenduma prinesel na politično prizorišče.
Nekaj dni pred referendumom o zakonu o drugem tiru smo na Prvem programu Radiu Slovenija soočili mnenja organizatorjev kampanje, tako tistih, ki so proti zakonu, kot onih, ki ga podpirajo. V dveh urah so udeleženci v živo v velikem radijskem studiu 26 predstavili svoja stališča in odgovarjali na aktualna vprašanja. Voditelja sta bila Maja Derčar in Robert Škrjanc .
Najprej se smejimo, nato se zamislimo. To je glavno sporočilo IG Nobelovih nagrad, ki jih vsako leto podeljujejo pred Nobelovimi nagradami. Navadno nagrado prejmejo nenavadne, domiselne raziskave, kot je denimo lanska o tem, kako obleka iz različnih materialov (poliestra, bombaža ali volne) vpliva na seksualno življenje podgan, podobne teste pa so izvajali tudi pri moških. Na področju medicine so lani nagrado prejeli znanstveniki, ki so odkrili, da lahko srbenje na levi strani telesa ublažimo s tem, da se opazujemo v ogledalu in se praskamo po desnem delu telesa (ali obratno). Na področju psihologije pa so bili nagrajeni raziskovalci, ki so med 1000 udeleženci odkrivali vzroke, zakaj in kako lažejo. Pogovarjali smo se z dr. Maartenom De Schryverjem, ki je eden od soavtorjev raziskave. Razložil nam je potek raziskave, pa to, v katerem življenjskem obdobju smo profesionalni lažnivci in kdaj nam gre slabše ter o dejanski zahtevnosti prepoznave, ali nekdo laže ali govori resnico.
V ponedeljek, 4.9.2017, bo prenehal z oddajanjem srednjevalovni oddajnik na oddajnem centru Domžale, ki oddaja radijski program RA SLO PRVI. Poslušalci v Sloveniji, ki bodo s tem izgubili možnost sprejema RA SLO PRVI, bodo le tega lahko poiskali na FM (http://www.rtvslo.si/strani/lokacije-in-frekvence-radijskih-oddajnikov/114) ali DAB (http://www.rtvslo.si/dab/oddajniki) frekvenčnem področju. Poslušalci iz tujine pa lahko program sprejemajo na internetu (http://4d.rtvslo.si/zivo/ra1) ali pa na satelitu (http://www.rtvslo.si/strani/rtv-slovenija-na-satelitu-in-v-evropi/97).
Kot smo že poročali, je turistični urad v Strasbourgu v svojih promocijskih brošurah promoviral Alzacijo, svojo vinsko regijo, z znanim slovenskim svečinskim srcem, ki teče med vinogradi. Še več, fotografijo so priredili tako, da so v ozadje dodali alzaško vas. Nad sliko pa slogan: Ljubezen do vina je v Alzaciji globoko zakoreninjena. Ogorčenost zlasti slovenskih uporabnikov družbenih omrežij se je kaj hitro zlila na uradni profil strasbourškega turizma v obliki bolj ali manj prizanesljivih komentarjev.
V prvih šolskih dneh bodo slovenske ulice preplavili popisani in »počečkani« obrazi dijakov, ki bodo prvič prestopili vrata srednjih šol. Tako imenovano "fazaniranje", obred sprejema dijakov prvih letnikov med prave dijake je lahko za marsikoga neprijetna izkušnja. Petnajstletniki pri nas, kot je razvidno iz raziskave OECD, poročajo o tem, da so najbolj pogosto izolirani iz dogajanja, obrekovani, da se pogosto norčujejo iz njih, da so jim grozili in da jim uničujejo lastnino. Mladostniki pravijo, da so bili žrtve fizičnega nasilja, porivanja in tepeža. Med 15 in 20 odstotkov 15-letnikov poroča, da vsaj enega od dogodkov doživljajo nekajkrat na mesec, pri čemer dekleta poročajo predvsem o širjenju govoric, o doživljanju drugih oblik nasilja pa bolj poročajo fantje.
Količina digitalnih podatkov, ki jih ljudje proizvajamo, se v vrtoglavo naglem tempu dviguje v višave. Nemoteno delovanje sodobne digitalne civilizacije je že povsem odvisno od teh podatkov, da so ti varno shranjeni in obenem dostopni v trenutku, ko jih potrebujemo, pa naj gre tu za povsem običajne ljudi ali za najkompleksnejše sisteme. Prav nič presenetljivo zato ni, da v zadnjih letih tudi vse večji in večji podatkovni centri rastejo kot gobe po dežju. Najava gradnje največjega svetovnega podatkovnega centra, ki naj bi zrasel v mestecu Ballangen na severu Norveške in ki naj bi dosegel zmogljivost enega gigawatta, pa potiska velikostno letvico na povsem novo ravan. Ni pa to prvi tovrstni center, ki raste na skrajnem severu. Postaja morda Arktika novo središče za velike podatkovne centre?
Neveljaven email naslov