Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Medčloveške razlike v vrednotah, ki smo jih ponotranjili skozi življenje, niso posledica razumske odločitve, pač pa prej življenjskih izkušenj, vzgoje in odziva osebnosti na vse to. Delovnost, natančnost, kakovost in kvantiteta, ki ju dosegamo pri svojem delu so vrednote, ki si jih želi od svojih zaposlenih vsak delodajalec. Pravičnost, poštenost in prilagodljivost pa so vrednote, ki bi si jih želeli pri nadrejenih. O tem se je Cirila Štuber pogovarjala z Zinko Kosec iz akademije Akcija.
Ob jutrišnjem evropskem dnevu gluhoslepih, ki ga zaznamujemo od leta 2018 na pobudo Evropske zveze gluhoslepih, si ljudje z gluhoslepoto želijo, da bi bili slišani in da bi družba prepoznala njihove potrebe in sposobnosti. O tem, s kakšnimi izzivi se spoprijemajo ljudje z gluhoslepoto in kaj je bilo narejeno po lanskem vpisu jezika gluhoslepih v Ustavo, se je Petra Medved pogovarjala s sekretarko Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN doktorico Simono Gerenčer.
Ob jutrišnjem evropskem dnevu gluhoslepih, ki ga zaznamujemo od leta 2018 na pobudo Evropske zveze gluhoslepih, si ljudje z gluhoslepoto želijo, da bi bili slišani in da bi družba prepoznala njihove potrebe in sposobnosti. O tem, s kakšnimi izzivi se spoprijemajo ljudje z gluhoslepoto in kaj je bilo narejeno po lanskem vpisu jezika gluhoslepih v Ustavo, se je Petra Medved pogovarjala s sekretarko Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN doktorico Simono Gerenčer.
Mineva 10 let od začetka akcije Reši življenje, s katero je DARS v sodelovanju z Agencijo za varnost prometa, Policijo, Ministrstvom za infrastrukturo in AMZS-jem začeli ozaveščati voznike o pomenu vzpostavitve reševalnega pasu ob zastôju na avtocesti. Prizadevanja so obrodila sadove, med drugim tudi spremembo prometne zakonodaje. Zavod Reševalni pas, ki se je akciji pridružil kasneje, pa je pred dnevi od Evropske komisije dobil celo posebno nagrado za ozaveščanje.
Mineva 10 let od začetka akcije Reši življenje, s katero je DARS v sodelovanju z Agencijo za varnost prometa, Policijo, Ministrstvom za infrastrukturo in AMZS-jem začeli ozaveščati voznike o pomenu vzpostavitve reševalnega pasu ob zastôju na avtocesti. Prizadevanja so obrodila sadove, med drugim tudi spremembo prometne zakonodaje. Zavod Reševalni pas, ki se je akciji pridružil kasneje, pa je pred dnevi od Evropske komisije dobil celo posebno nagrado za ozaveščanje.
Danes ob 18.00 bo v Kongresnem centru Brdo pri Kranju slavnostna prireditev ob 60. obletnici ustanovitve Zveze za šport invalidov Slovenije - Slovenskega paralimpijskega komiteja. Zveza je bila ustanovljena z namenom, da se ustvari ugodno okolje za razvoj športa invalidov v Sloveniji, za vključevanje oseb z invalidnostjo v športne aktivnosti ter za razvoj množičnega in vrhunskega športa invalidov. Ob tej priložnosti je Petra Medved povabila pred mikrofon predsednika Zveze za šport invalidov Slovenije - Slovenskega paralimpijskega komiteja Damijana Lazarja.
Danes ob 18.00 bo v Kongresnem centru Brdo pri Kranju slavnostna prireditev ob 60. obletnici ustanovitve Zveze za šport invalidov Slovenije - Slovenskega paralimpijskega komiteja. Zveza je bila ustanovljena z namenom, da se ustvari ugodno okolje za razvoj športa invalidov v Sloveniji, za vključevanje oseb z invalidnostjo v športne aktivnosti ter za razvoj množičnega in vrhunskega športa invalidov. Ob tej priložnosti je Petra Medved povabila pred mikrofon predsednika Zveze za šport invalidov Slovenije - Slovenskega paralimpijskega komiteja Damijana Lazarja.
Spremenjen družinski zakonik istospolnim parom omogoča sklepanje zakonskih zvez in jim dopušča možnost, da posvojijo otroka pod enakimi pogoji kot raznospolni pari. V tem tednu pa so nasprotniki sprememb v državni zbor vložili pobudo za začetek zbiranja podpisov za razpis zakonodajnega referenduma, državni svet pa je izglasoval veto na novelo družinskega zakonika. Podporniki zakona pravijo, da nasprotniki uporabljajo diskurz zastraševanja, pri katerem ne gre za zaščito otrok in še, da že posvojitvena statistika negira njihove argumente. V Sloveniji namreč izvedemo le med 40 in 50 posvojitev letno.
Jutri zaznamujemo mednarodni dan bele palice. Bela palica je med polnočutnimi ljudmi vse bolj prepoznana kot simbol, da pred njimi stoji slep človek, slepim pa pomaga pri neodvisnem, samostojnem in varnem življenju. Ob tej priložnosti bodo jutri pri Združenju prijateljev slepih Slovenije v Celju pripravili že 18. mednarodno srečanje slepih in slabovidnih pesnikov in pisateljev Biseri Savinje, na Kongresnem trgu v Ljubljani pa si lahko ogledate razstavo Ustvarjalci sprememb, ki mimoidoče seznanja s pomembnimi dosežki slepih in slabovidnih. Petra Medved je pred mikrofon povabila predsednika Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Mateja Žnuderla, ki je v pogovoru opozoril na vrsto odprtih vprašanj, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni v vsakdanjem življenju.
Islandija velja za državo, kjer je stopnja enakosti največja na svetu. Zaradi enakosti so, tako kažejo številne raziskave, prebivalke in prebivalci Islandije eni izmed najsrečnejših ljudi na svetu. Vsako leto pa islandska vlada sprejme na desetine zakonov, ki pripomorejo k še večji enakosti. Eden izmed takšnih zakonov je islandskim očetom omogočil, da lahko po rojstvu otroka ostanejo doma in skrbijo za dojenčka v enakem obsegu kot ženske. Voditeljica Tita Mayer se je pogovarjala z raziskovalko družinskih politik na Univerzi na Islandiji dr. Ásdís A?albjörg Arnalds.
Podobe partizanke Brine, ki v vojaških hlačah in škornjih pleše na mitingu po prisegi bork in borcev Rabske brigade 23. septembra 1943 so ene izmed najbolj ikoničnih fotografij legendarne plesalke in koreografinje Marte Paulin. Njeno življenje je zdaj kronološko popisano v knjigi Samo en ples, ki jo je napisala njena hči Malina Schmidt Snoj. Na predstavitvi knjige je bil Miha Žorž.
Že velikokrat - pravzaprav prevečkrat - smo na naših valovih govorili o domnevnih nepravilnostih v različnih podjetjih in težavah delavcev, tudi o težavah poklicnih voznikov. Tokrat predstavljamo zgodbo enega od njih, ki je svojo pravico iskal tudi na sodišču in ostal praznih rok ter z občutkom, da se mu je zgodila velika krivica. Za piko na i mu grozi še rubež, ker bi mora poravnati tudi sodne stroške toženega delodajalca, za kar pa denarja nima. Ne iščemo nikogaršnjih napa, gre zgolj za zgodbo, ki ji je prisluhnila Karmen Štrancar Rajevec.
Danes obeležujemo mednarodni dan deklic, ki letos poteka pod sloganom »Naš čas je zdaj – naše pravice, naša prihodnost«. Združeni narodi ugotavljajo napredek pri naslavljanju položaja deklic, a še vedno je veliko deklic in žensk po svetu diskriminiranih, izkoriščanih in podrejenih. Kar 32 milijonov deklic ne obiskuje osnovne šole, v nekaterih državah beležijo porast otroških porok in spolnega nasilja, zaskrbljujoč pa je tudi položaj deklet v Ukrajini in v Iranu. Novinarka Tita Mayer se je o položaju deklic pogovarjala z direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel.
Za chefinjo Ano Roš je produktivno leto. Potem ko je v sodelovanju s slovenskim trgovcem odprla trgovinico sredi prestolnice, so se v petek odprla še vrata pekarne Ana. Kuharska mojstrica ne počiva, čaka jo še nekaj projektov. Predvsem pa se v novi pekarni lahko ustvarjalno izražata mlada pekovska mojstra Nataša Đurič in Anže Kranjec. Več v prispevku Tine Lamovšek.
Fotografska razstava, ki poziva k opredeljevanju do darovanja organov
V Ljubljani se začenja festival Mesto žensk. Rdeča nit 28. festivala sodobnih umetnosti je umetniško raziskovanje rasizma in ekonomskega izkoriščanja, s poudarkom na kolonizaciji jugovzhodne Evrope. Festival napoveduje Miha Žorž.
Papež Frančišek in uradni Vatikan sta v mesecih od začetka vojne v Ukrajini obelodanila že okoli 90 mirovniških izjav in pobud. Ne čudi torej, da o poteh za doseganje miru prav v Rimu razpravljajo tudi filozofi in religiologi z različnih univerz sveta. Zato pa prijetno preseneča, da so simpozij, ki se včeraj in danes odvija na rimskem kampusu Avstralske katoliške univerze, priredili na slovensko pobudo. Podrobneje naš dopisnik Janko Petrovec.
Danes je svetovni dan cerebralne paralize, zato vas Zveza Sonček vabi, da se jim pridružite na ulicah in trgih slovenskih mest, ali pa obiščete Centre Sonček po Sloveniji, saj so odprli svoja vrata in pripravili številne dejavnosti. Cerebralna paraliza je najpogostejša telesna okvara v otroštvu. Je posledica poškodbe razvijajočih se možganov v času nosečnosti, poroda ali v prvih dveh letih življenja. Letos svetovni dan poteka pod geslom »Milijon razlogov«. Namen svetovnega gibanja je ozaveščanje o cerebralni paralizi in podpora tem ljudem v skupnosti na način, da lahko razvijajo in izražajo svoje sposobnosti in zmožnosti, ki jih imajo. Petra Medved se je ob tej priložnosti pogovarjala z direktorjem Zveze Sonček Iztokom Suhadolnikom in uporabnico Varstveno-delovnega centra Sonček Urško Jurman.
Slovenske šole so pred dobrim mesecem odprle svoja vrata za okrog 270.000 učencev in dijakov. Njihovo število v zadnjih letih narašča zaradi večjih generacij otrok, učiteljev pa vse bolj primanjkuje. Bilo naj bi jih več kot tisoč premalo, še posebej kritična so področja matematike, fizike in računalništva. Tudi na to je dobro opozoriti ob 5. oktobru, svetovnem dnevu učiteljev. Ampak ostanimo pri pozitivnih plateh: učiteljski poklic je lahko zelo lep, kar nam je iz prve roke povedal krajinski arhitekt dr. Rock Finale, ki pa je svoje prave poslanstvo našel kot srednješolski učitelj.
Nobelova nagrada za fiziko gre v roke Francoza Alaina Aspecta, Američana Johna Clauserja in Avstrijca Antona Zeilingerja za prelomne eksperimente na področju kvantne prepletenosti.
Neveljaven email naslov