Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Pogovor je nastal pred 50. obletnico prve slovenske avtoceste.
Ko je bila leta 1952 objavljena prva oddaja Slovencem po svetu takrat še Radia Ljubljana, je nastala z mislijo na ohranjanje stikov z rojaki v tujini. V desetletjih, ki so sledila, ter z razvojem novih tehnologij, se je oddaja razvila tudi v mozaik, ki Slovencem v domovini razkriva delčke življenj okoli pol milijona rojakov na tujem. Tudi s pomočjo izbrane glasbe, o kateri je najprej tekla beseda. Sogovorniki: • Irma Rauh, glasbena urednica, ki je za oddajo izbirala glasbo skoraj 30 let • Kristi Hodak Knobloch, predsednica Društva V tujini izobraženih Slovencev (VTIS) (London, Velika Britanija) • Saša Mrak Hendrickson (Virginija, ZDA) v pogovoru z Andrejem Stoparjem • Boštjan Anžin, dopisnik iz Beograda • Luka Zibelnik (Cleveland, ZDA)
Ob 70-letnici oddaje Slovencem po svetu smo v studiu Prvega gostili predstojnico Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, prof. dr. Marino Lukšič Hacin.
Oddaja Slovencem po svetu, namenjena našim izseljencem in zdomcem, se je skozi desetletja in z razvojem novih tehnologij razvila tudi v prostor, ki Slovencem doma razkriva življenje rojakov na tujem. Hkrati pa oddaja s svojimi vsebinami izpolnjuje tudi izjemno pomembno poslanstvo javnega radia. Več o tem z odgovornim urednikom Prvega Danijelom Poslekom in Lili Brunec, ki oddajo ureja že skoraj 30 let. Nocoj pripravlja tudi posebno, praznično izvedbo.
Skupni komentar petih odgovornih urednikov Radia Slovenija.
Količine odpadne hrane, ki nastanejo v celotni verigi od primarne proizvodnje, živilske industrije, distribucije in prodaje hrane , gostinstva do gospodinjstev, so enormne. Skupaj je EU v letu 2020 tako zavrgla 60 MIO ton hrane. Sočasno je bilo 10% prebivalcev pomanjkljivo prehranjenih. Zaradi zavržene hrane v EU povprečno nastane dobrih 140 mio evrov stroškov letno. V Sloveniji je bilo povprečno zavržene 68 kg hrane na prebivalca, kar je precej pod evropskim povprečjem. Kljub temu pa je z vidika izboljšanja samooskrbe potrebno iskati rezerve za zmanjševanje izgub hrane. Odpadna hrana predstavlja družbeni, ekonomski in okolijski problem.
Letos umrli tržaški pisatelj Boris Pahor je bil vse življenje povezan s pesnikom Edvardom Kocbekom.Seznanila sta se že pred drugo svetovno vojno, sodelovanje in prijateljstvo pa se je okrepilo po njej. V Atriju ZRC SAZU v Ljubljani so včeraj pod okriljem Inštituta za kulturno zgodovino v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico in Slovensko matico priredili véliki simpozij o Borisu Pahorju in njegovem duhovnem sopotniku Edvardu Kocbeku. Simpozij je del raziskovalnega projekta Književna republika Borisa Pahorja. K dogodku so pritegnili posameznike, ki so bili z obema umetnikoma osebno povezani, pa tudi preučevalce njunega dela.
Ob današnjem državnem prazniku – Dnevu Rudolfa Maistra, ki je hkrati spominski dan Maribora se spominjamo razorožitve nemško-avstrijske mestne varnostne straže in dokončnega prevzema oblasti nad Mariborom in slovensko Štajersko. Nekaj o manj znanih zanimivostih iz tistega obdobja ter o priložnostni razstavi je v naslednjem prispevku strnil Stane Kocutar.
Med velikimi športnimi dogodki se pozorost javnosti in medijev odvrne od drugega aktualnega dogajanja. Da med svetovnim prvenstvom v nogometu svet ne bi pozabil na množične proteste v Iranu, aktivisti med vsako tekmo na 22. minuti večkrat zapored glasno vzkliknejo ime Mahsa Amini, se posnamejo in video objavijo na katerem od družbenih medijev. Vabijo vse, ki jih podpirajo, da storijo enako. Več o pobudi #SayHerName22 je Urški Henigman na Brave New Media Forumu, ki je potekal konec tedna v Beogradu, povedala iranska aktivistka Negin Shiraghaei.
Zunanji videz in lepota se zdita pomembna že od nekdaj. A kaj se zgodi z lepoto, ko človek doživi hudo nesrečo in mu ta spremeni zunanjost? Kako se sprijazniti z drugačnim videzom in ga sprejeti? O tem nam je več povedala Katja Škerlj, 42-letna Kraševka, ki je utrpela opekline 3. stopnje po 39% telesa. Katja je letos avgusta napisala tudi knjigo z naslovom V moji koži, s katero želi sporočiti, da se moramo sprejeti take kot smo, saj smo le takšni popolni. Več v prispevku Lane Furlan, ki ga je prebrala Lucija Fatur.
Družinski zdravnik: Zaskrbljeni smo, ko izvid pokaže, da je bakterija odporna na antibiotike
Tekstilna industrija je skupaj s prometom, živilsko industrijo in bivanjem ena izmed največjih onesnaževalcev našega okolja. Ima namreč velik vpliv na rabo tal, onesnaževanje vode in emisije toplogrednih plinov. V zadnjem desetletju se je cena oblačil glede na inflacijo znižala, zaradi česar Evropejci kupujemo več oblačil, hkrati pa se vsak kos uporablja manj časa, zaradi česar zavržemo vedno več tekstila. V Sloveniji tako letno zavržemo kar 17.000 ton odpadnega tekstila. Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva pri GZS poudarja. da večina odpadnega tekstila, ki ga proizvedemo Evropejci, kar 87 %, konča v sežigalnicah ali na odlagališčih. Ker odpadni tekstil zelo obremenjuje okolje, je pomembno, da zmanjšamo njegovo količino. Letošnji Evropski teden zmanjševanja odpadkov tako spodbuja k ponovni uporabi in popravilu tekstila in oblačil za zmanjšanje nastajanja tekstilnih odpadkov.
V jutru po prvem krogu lokalnih volitev smo pregledali volilne rezultate po državi. Od presenečenj do razočaranj, od Kopra preko Ljubljan do Maribora. Oddajo so pripravili voditelj Bojan Leskovec in novinarji Peter Močnik (Prvi), Tjaša Škamperle (Radio Koper), Dejan Rat (Radio Maribor).
Skupaj z dopisniki in analitiki smo po zaprtju volišč spremljali rezultate lokalnih volitev, izide sta komentirala gosta dr. Miro Haček s Fakultete za družbene vede in dr. Iztok Rakar s Fakultete za upravo ter naš komentator Tomaž Celestina, oddajo je vodila Jolanda Lebar. Do 23. ure so bili znani naslednji podatki: v prvem krogu so v mestnih občinah župane že dobili v Slovenj Gradcu, na Ptuju, v Kopru, Novem mestu in Ljubljani, po vsej verjetnosti tudi v Kopru. V Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Kranju, Krškem in Celju bo drugi krog.
Gorska reševalna zveza Slovenije praznuje 110-letnico organiziranega gorskega reševanja. Jubilejno leto bo, žal, letos zaznamovalo rekordno število gorskih nesreč, teh je bilo že 639, umrlo pa je 35 ljudi. V zvezi je zdaj več kot 600 licenciranih gorskih reševalcev, normiranih pa 430, kar pomeni, da preostali sami financirajo nakup osnovne reševalne opreme. Uskladitev normativa, usposabljanje, sodobna tudi tehnološka oprema, rešitev prostorske problematike nekaterih društev so poleg zmanjšanja nesreč v gorah in preventivnega dela najpomembnejši izzivi 17-ih društev in postaj v prihodnje. »Svoje delo pa bomo«, kot je na sinočnji slovesnosti na Brdu poudaril predsednik Gregor Dolinar, »še naprej opravljali prostovoljno«.
Pravična trgovina v Sloveniji bo v kratkem praznovala 18 let svojega delovanja. Glavna naloga je izobraževanje o problemih globalne trgovine, ki je prepogosto povezana s prisilnim in otroškim delom, izkoriščanjem delovne sile in uničevanjem okolja, in pa spodbujanje drugačnih praks – takih, ki bodo upoštevala načela transparentnosti, spoštovanja ljudi in okolja in večje enakopravnosti v mednarodni trgovini. Pred svojim 18. rojstnim dnem je Zavod za pravično trgovino 3Muhe predstavil pobudo za podelitev statusa pravičnotrgovinskih mest. Tak status ima že več kot 2.000 mest po vsem svetu, v Sloveniji pa se je pobuda začela zdaj. Špela Novak se je pogovarjala z vodjo pravične trgovine v Sloveniji Živo Lopatič in s profesorico na Biotehniškem izobraževalnem centru Ljubljana Jernejo Seibert. Ta je predstavila »pravični rogljiček«, ki so ga iz sestavin pravične trgovine izdelali peki in dijaki tega centra.
Psihiater Aaron Temkin Beck se je rodil julija leta 1921 v mestu Providence na Rhode Islandu v ZDA, staršema, ki sta bila judovska imigranta iz Ukrajine. V mladosti je sanjal, da bo novinar, a se je njegova kariera obrnila drugače. Postal je svetovno priznan psihiater in profesor na Univerzi v Pensilvaniji in med drugim velja za očeta kognitivno vedenjske terapije. V Sloveniji imamo akreditiranih 35 vedenjsko- kognitivnih terapevtov in sedem supervizorjev. Vse to pa pod svoje okrilje združuje Društvo, ki letos obeležuje 25 let delovanja. Med njihovimi dejavnostmi so tradicionalna tudi novembrska izobraževanja, letošnje je potekalo pod naslovom Pre-živeti sodobno negotovost. O tem in o obletnici društva ter priložnostih za krepitev duševnega zdravja se je na dogodku s predsednico Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo, dr. Špelo Hvalec, pogovarjala Mojca Delač.
Svetovni dan prezgodaj rojenih otrok, torej otrok, ki se rodijo pred dopolnjenim 37. tednom nosečnosti, obeležujemo od leta 2008. V Sloveniji se prezgodaj rodi 1400 otrok na leto, kar je 7 odstotkov vseh rojenih otrok pri nas, v Evropi pol milijona, na svetu pa 15 milijonov. O nedonošenčkih smo govorili z diplomirano babico Anjo Marolt, ki v Enoti za intenzivno terapijo za nedonošenčke skrbi že 10 let.
O prvem koraku vrnitve človeka na Luno v pogovoru z novinarjem portala MMC in poznavalcem dogajanja v vesolju Aljošo Mastnom.
Gozdni specialisti so pri Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije poimenovali gozdne ptice, katerih življenjske razmere se slabšajo, kar že ogroža njihovo preživetje. Zaradi vsega tega so si pred osmimi meseci zadali nalogo zbrati denar za nakup 10 hektarjev gozda, s katerim bodo gospodarili tako, da bo lahko topel dom za gozdne ptice. Te dni so zaključili zbiralno akcijo, v kateri so zbrali 45 tisoč evrov. Cirila Štuber se je o tem pogovarjala s Tomažem Miheličem, varstvenim orinitologom pri DOPPS.
Neveljaven email naslov