Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Zdaj pa v Toskano, na karneval v Viareggiu. Gre za eno najbolj znanih pustnih prireditev v Italiji. Domačini se na njej predstavljajo z ogromnimi alegoričnimi vozovi na politične in druge družbene teme. Predstava na priobalni promenadi je obilno zabeljena s plesom in rajanjem – zlasti letos, ko karneval v Viareggiu praznuje 150 let.
Letos mineva 150 let od prve povorke maskiranih meščanov oziroma prvega mestnega korza na Ptuju. 25. februarja 1873 so se namreč našemljeni Ptujčani podali na sprehod oziroma vožnjo po mestnih ulicah. Mestni pustni korzo so v sklopu že 63. kurentovanja izvedli tudi letos, ko mineva 10 let, odkar je bil vnovič vključen v javni del ptujskih pustnih prireditev.
Informativni dnevi znova potekajo na šolah in fakultetah, tako da lahko kandidati poleg informacij o programih dobijo tudi vtis o prostorih, osebju in vzdušju na izobraževalni ustanovi. Preverili smo, kako potekajo, hkrati pa izpostavili nekaj programov, ki imajo leto za leto omejitev vpisa. Pri izbiri šole ali študija naj mlade v prvi vrsti vodijo lastni interesi in sposobnosti, pa poudarja psihologinja in svetovalna delavka na eni od ljubljanskih gimnazij.
Danes mineva 15 let od razglasitve neodvisnosti Kosova, ki ga Srbija, pa tudi Rusija, Kitajska in 5 članic Evropske unije ni priznalo. V Prištini so neodvisnost razglasili po devetih letih pod upravo Združenih narodov in po neuspehu mirovnih pogajanj, ki so sledila krvavemu konfliktu v letih 1998 in 1999; tega so končali letalski napadi Nata na takratno Jugoslavijo. V Prištini, kjer danes poteka vrsta prireditev, se je tudi o prihodnosti Kosova in odnosih s Srbijo s kosovskim premierom Albinom Kurtijem pogovarjal naš dopisnik Boštjan Anžin.
Te dni mineva 200 let od rojstva začetnika naravnega atmosferskega zdravljenja Švicarja iz Wangna Arnolda Riklija, ki je spodbujal zdrav način življenja. Arnold Rikli je že pred 150. leti uporabljal naturopatske metode, ki so vse bolj priljubljene in priznane tudi danes. Ob obletnici si različni deležniki na Bledu prizadevajo zato, da bi Riklijevo dediščino tudi dejavno vključili v ponudbo blejskega turizma.
Radiotelevizija Slovenija prvič po letu 2015 posluje s pozitivno ničlo, kažeta letno poročilo in zaključni račun, ki ju je včeraj sprejel nadzorni svet RTV. Zavod je lani ustvaril dobiček v višini 96 tisoč evrov. Kljub vzpodbudnim številkam pa se s poročilom v koordinaciji novinarskih sindikatov RTVS ne strinjajo in opozarjajo, da se rušenje javne RTV nadaljuje. Ustavno sodišče pa danes vnovič odloča o predlogu za začasno zadržanje novele zakona o Radioteleviziji Slovenija. Sindikati ob tem pričakujejo odgovorno odločitev, ki je danes sicer še ni pričakovati.
V naše glavno mesto so danes na protestni shod prišli poklicni gasilci iz vse Slovenije. Z baklami in sirenami so želeli opozoriti na nizke plače in dejstvo, da jih oblast hvali in ljudstvo slavi, ko rešujejo življenja in imetje, ko bi želeli dostojno plačo, pa so spregledani. Njihov protest je spremljal Robert Škrjanc.
Čebelarstvo, čebelji pridelki in apiterapija lahko lepo dopolnjujejo turistično ponudbo na Cerkljanskem. V Cerknem smo se pogovarjali z Janjo Likar, diplomirano inženirko zootehnike, čebelarko, apiterapevtko ter terapevtsko maserko, ki je po spletu družinskih okoliščin prevzela očetov čebelnjak in se začela ukvarjati s čebelarstvom.
V rokodelskem društvu Drikelc izdelujejo različne rokodelske izdelke, pri katerih so najpomembnejše ročne spretnosti. Največje število članov predstavljajo lesarji, ki izdelujejo različne uporabne stvari, maske, pa tudi glasbila. Naš sogovornik je bil predsednik rokodelskega društva Marko Obit.
V terenskem studiu so se nam pridružili trije laufarji v tradicionalnih maskah. Najstarejši, ki je tudi neformalni vodja, je spregovoril in nam zaupal, kaj se dogaja v Cerknem, pa tudi, kaj jih skrbi.
Posvetili smo se narečni govorici materinščine, spontani govorici, ki je nastajala na Cerkljanskem. Matematik dr. Marko Razpet, ki sicer živi v Domžalah, je dolga leta zbiral narečno gradivo krajev svojega otroštva in zapisoval besedišče, ki se počasi topi v splošni pogovorni govorici. Med drugim je napisal pravi slovar cerkljanščine z etimološko razlago besed, ki so prevedene v knjižno slovenščino in tako ohranil izraze, ki jih danes ni več slišati. Dr. Marko Razpet že dolga leta razvija tudi spletišče o zgodovini, ljudeh in posebnostih Cerkljanskega, kjer se lahko naučite tudi marsikaj iz vsebine knjige Kako se reče po cerkljansko.
Slovenski vodniki reševalnih psov in drugi člani ekip so že prišli iz Turčije, kjer so reševali življenja. Med njimi je tudi Marko Bručan, ki mu je z madžarsko ekipo uspelo rešiti leto in pol starega otroka in njegovo mamo. Obiskal nas je na Prvem in predstavil ter orisal dogajanje na terenu.
13. februarja leta 1946 je bil ustanovljen radio Združenih narodov. Meritve raziskave ugotavljajo, da je radio kljub častitljivi starosti še vedno eden najbolj poslušanih in zaupanja vrednih medijev. Gre za medij ki globalno gledano lahko doseže 95 odstotkov svetovnega prebivalstva vseh slojev. geslo letošnjega svetovnega dne, ki ga obeležujemo danes se glasi Radio in mir. Način podajanja vsebine po radiu lahko v posameznih okoliščinah poveča ali zmanjša napetosti. Radio seveda lahko podžge konflikt, vendar pa si bo profesionalni radio v praksi prizadeval za pomiritev konflikta ali napetosti in tako preprečil njuno povečanje ali prispeval k pomiritvi in začetkom mirovnih pogajanj. Verodostojni programi in neodvisno poročanje so po prepričanju Unesca zato temelj za vzdržno demokracijo in dobro vladanje. Več v pogovoru s prof. dr. Igorjem Vobičem iz Fakultete za družbene vede v Ljubljani.
Ljudje smo različni. Veselijo nas različne stvari, imamo svoje navade, razvade in smo zelo pogosto tudi zbiralci različnih predmetov, ki nas razveseljujejo. Zdravka Abram ima prav posebno zbirateljsko žilico, ki ni običajna. V skoraj petih fasciklih je zbrala več kot 1000 etiket vin, ki jih je okusila ob različnih priložnostih. Ob vsaki etiketi, ki jo spretno spravi z vinske steklenice, zapiše, kdaj in ob kateri priložnosti je bila steklenica odprta, pa tudi kakšne druge posebnosti dogodka.
V Stari Fužini v Bohinju Pr'Andrejco že od leta 1889 deluje mlin na vodna mlinska kolesa, ki je še edini tovrstni delujoči mlin na Zgornjem Gorenjskem. Toni Zupanc je že četrta generacija mlinarjev, ki melje moko klasično. Z ženo Majo ohranjata tradicijo mlinarstva in žagarstva, ki je vse bolj zanimiva za obiskovalce in njune goste, saj sta v hiši starega mlina uredila tudi apartmaje. V prihodnje bi rada mlin in žago venecijanko postavila na ogled ter uredila muzej, ki bi dopolnil tudi turistično ponudbo kraja.
11. februar mednarodni dan žensk in deklic v znanosti. Zato začnimo z znanstvenim pristopom, z znanstvenimi raziskavami. Številne namreč nazorno kažejo, da so mešane in raznolike ekipe bolj kreativne in bolj uspešne pri svojem delu, kot pa skupine, ki imajo bolj homogeno sestavo. To se potrjuje v podjetjih, v delovanju najrazličnejših organizacij, pa tudi v znanstvenih skupinah ne glede na področje. A glede na realno prakso bi lahko sklepali, da teh raziskav niso brali tisti, ki odločajo, kako in po kakšnih merilih se lahko pri nas gradi znanstveno kariero. Poti naprej so za ženske še vedno zahtevnejše, kar pa na koncu škodi vsem.
S prihodom družbenih omrežij so se spremenile navade oglaševanja. Nova vrsta občinstva, ki sledi in zaupa določenemu vplivnežu, lažje verjame, da je nek izdelek dober. To je seveda v interesu oglaševalcem, ki tako lažje zajamejo ciljno publiko. Prav s tem pa pogosto prihaja do prikritega oglaševanja, ki ga skuša rešiti nov zakon o varstvu potrošnikov.
Med najboljšimi izhodišči za obisk alpskih vršacev je tudi Mojstrana, stisnjena ob sotočju Save Dolinke in Triglavske Bistrice. Prav v tem kraju z veliko gorniško tradicijo je dom našel Slovenski planinski muzej, ki tudi s programi za otroke skrbi za ohranjanje slovenske planinske dediščine. V času zimskih počitnic je muzej za otroke pripravil ustvarjalnice in na eni od teh so otroci izdelali tudi pravi planinski čevelj.
Ob prevzemu ministrskega položaja je Asta Vrečko ocenila, da je bilo področje kulture sistematično zanemarjano. Po osmih mesecih ministrovanja upa, da je zdaj vsaj malo lažje delovati na kulturnem področju. Njeno ekipo čakajo številni pomembni projekti, med drugim pogajanja o plačah v javnem sektorju na področju kulture, reforma položaja samozaposlenih v kulturi in posodobitev medijske zakonodaje. Pri snovanju novega nacionalnega programa za kulturo skušajo iskati široko soglasje in vključiti tudi občinstvo, zato so začeli regijske obiske in javne razprave. Ministrica izpostavlja prepričanje, da morajo javne zavode voditi najsposobnejši strokovnjaki, zavrača izbiro na podlagi lojalnosti politiki. Zagrizli so tudi v pereč problem nasilja in spolnega nasilja na področju kulture. Največ prahu je v zadnjem času dvignila odločitev o združitvi Muzeja novejše zgodovine in Muzeja osamosvojitve. Tudi o tem se je Miha Žorž z ministrico Asto Vrečko pogovarjal še preden je propadel poskus vložitve interpelacije.
Na Prešernov dan kulturne ustanove že tradicionalno pripravijo pester program in brezplačno odprejo svoja vrata. Nekaj utrinkov iz Ljubljane je ujela Iza Pevec.
Neveljaven email naslov