Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Da velika tehnološka podjetja o nas vejo (skoraj) vse, je danes pač splošno znano. Da se podatki, ki jih imajo o nas, večinoma uporabljajo predvsem za spodbujanje prodaje, tudi. Sočasno pa se naglo povečujejo zmogljivosti umetne inteligence in povsem je jasno, da bo vpliv teh tehnologij, ki temeljijo prav na ogromnih količinah podatkov, v prihodnje samo vedno večji in bo ključno določil družbo in njeno delovanje. To pa seveda sproža vrsto vprašanj. Kako podatke uporabiti tudi za naslavljanje problemov, ki so za družbo relevantni in smiselni? Kako z njihovo pomočjo sploh spremljati spremembe v družbi in na kakšne načine? Ta vprašanja si je zastavil posvet z naslovom Upodatkovanje družbenih ved in skrb za digitalno družboslovno dediščino, ki ga je organiziral svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Posvet je spremljala Nina Slaček.
Padavinski ekstremi in posledično plazovi narekujejo tudi natančnejše preglede območij za graditev ali sanacijo stanovanjskih objektov. Prebivalcem v 68-ih občinah so pri tem v veliko pomoč karte Geohazarda. Na Geološkem zavodu Slovenije pripravljajo tudi priporočila za temeljenje. Pri podpornih konstrukcijah moramo upoštevati tudi odvajanje podtalnice in padavinske vode. Na stabilnost pobočij pozitivno vplivajo vegetacija, skrbno načrtovana odvodnja in denimo tudi pravilna obtežba strmine.
Po 5 letih smo prejeli nove podatke o rezultatih četrtošolcev v bralni pismenosti. Mednarodna raziskava PIRLS 2021 je pokazala, da Slovenija skupaj z Nemčijo, Španijo, Portugalsko, Albanijo, Srbijo, Francijo Novo Zelandijo in Malto, sodi v skupino držav, katerih rezultati segajo malo nad določeno srednjo vrednost bralne pismenosti pri 500 točkah. Najvišje je ponovno uvrščen Singapur s 587 točkami, Slovenija jih je dosegla 520 – to pa je kar 23 točk manj kot leta 2016. Bralna pismenost slovenskih učencev se je torej v obdobju, ki ga je zaznamoval covid in zaprtje šol, močno poslabšala.
Na veliko kadrovsko stisko gospodarstvo in tudi izvajalci v javnem sektorju opozarjajo že mesece. “Smo v obdobju, ko se je začela upokojevati najštevilčnejša generacija medicinskih sester,” je slišati iz zdravstva. Kakšne so rešitve? Ena možnost je prihod tuje delovne sile. Drugo rešitev pa lahko ponudijo delodajalci - v konkurenčnih plačah ter ustreznem delovnemu okolju.
Alex Sipiagin velja za enega najboljših trobentačev, v svoji dolgoletni karieri je sodeloval s številnimi jazzovskimi glasbeniki kot so Michael Brecker, Dave Holland, Chris Potter in Randy Brecker. Izdal je več kot 20 samostojnih albumov, zadnjega februarja 2023 z naslovom Mel's Vision, in sodeloval pri številnih snemanjih ter zasedbah, s katerimi je bil tudi prejemnik mnogih nagrad, med drugimi nagrad grammy. Konec leta 2021 je Alex Sipiagin z Big Bandom RTV Slovenija v studiu 26 posnel osem skladb, ki so maja 2023 izšle tudi na albumu z naslovom New York Suite. Aranžmaje je ob tej priložnosti napisal Lojze Krajnčan, ki je tudi vodil orkester.
Za nami sta oba predizbora Festivala slovenskega šansona 2023. V Domu kulture v Krškem 6. maja in v Gledališču Park Murska Sobota 14. maja se je zvrstilo dvajset nastopajočih zasedb, med katerimi je strokovna žirija v sestavi Vlado Žabot, Barbara Šinigoj, Jadranka Juras, Gregor Stermecki in Miha Zor izbrala deset finalistov, ki potujejo v jesenski zaključni del festivala. Urednika festivala Teja Klobčar in Andrej Prezelj sta v zakulisju zbrala vtise in mnenja o festivalu ter ujela festivalski utrip, ki nam ga podajajo vsi nastopajoči ter člani strokovne žirije.
Akademik Slavko Splichal je prejemnik mednarodne nagrade Karola Jakubowicza, ki jo odbor nagradnega sklada podeljuje znanstvenikom za pomembne prispevke k raziskovanju demokracije, človekovih pravic in medijev. Prof. dr. Splichal v pogovoru pripoveduje o nagradi, knjigi, zaradi katere je bil izbran za priznanje, in o Karolu Jakubowiczu. Avtor fotografije: BoBo
Kljub temu da je rdeča nit programa iz Murske Sobote zaradi večerne druge polfinalne prireditve Festivala slovenskega šansona 2023 glasbeno obarvana, je Murska Sobota in njena širša okolica tudi prostor, ki omogoča druge načine umetniškega izražanja. Pred mikrofon smo zato povabili akademskega slikarja in nagrajenca Prešernovega sklada Sandija Červeka, ki je predstavil svoj opus in pogled na ustvarjanje na območju, ki je od središča države precej oddaljeno.
Leto dni po eksploziji v Melaminu, največji tehnološki nesreči v Sloveniji, nas zanima, kaj smo se, če smo se, naučili iz nje. Podjetje je ukinilo del proizvodnje, občina pa še vedno išče novo lokacijo. Dr. Barbara Novosel, s fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, strokovnjakinja za varnost, opozarja, da je pomembno, kaj in zakaj se je zgodilo, pa tudi, da so stroški vlaganja v varnost in preventivne ukrepe minimalni v primerjavi s stroški nesreče. Kako pa je z zakonodajo in njenim izvajanjem? Bi morali poostriti nadzor nad kemijsko industrijo in okrepiti preventivne vaje, s katerimi se lahko preverijo tudi sprejeti varnostni protokoli? Ne nujno, pravi sogovornica in opozarja, da so kemikalije postale sestavni del našega življenja. Previdnost je zato nujna tudi v zavetju doma.
V Ljubljani se odvija Mednarodna konferenca detektivov, kjer razpravljajo o novih trendih preiskovalne dejavnosti. Kakšni so novi trendi v preiskovalni oz. detektivski dejavnosti? Kako potekajo preiskave spletnega kriminala in zlorabe otrok? Kako se spreminja svet in kakšna je vloga detektivov v korporativni varnosti? Kako uporabljati umetno inteligenco in ChatGPT v preiskovalne namene? To je le nekaj tem oziroma vprašanj, na katere bodo odgovarjali vrhunski detektivi z vsega sveta na mednarodni konferenci združenja Council of International Investigators.
Prekomerna uporaba avtomobilov ima številne negativne učinke. Bi lahko avtomobil na poti v službo zamenjalo kolo? Še slabih 30 dni traja izziv, s katerim bi radi na Inštitutu za politike prostora spremeniti potovalne navade ljudi. O tem se je Cirila Štuber pogovarjala z geografinjo Nelo Halilović, vodjo projektov pri Inštitutu za politike prostora.
8. maja obeležujemo mednarodni dan Rdečega križa. Ta datum predstavlja tudi začetek Tedna Rdečega križa, ki bo trajal do 15. maja in v sklopu katerega se bo v organizaciji 56-ih območnih združenj in skoraj 900 krajevnih organizacij pripravilo številne aktivnosti. In kot je letos v svoji poslanici zapisala Vesna Mikuž, predsednica Rdečega križa Slovenije: "Skoraj 160 let iz dneva v dan, tedna v teden, meseca v mesec in leta v leto dokazujemo, da vse, kar delamo, delamo #izsrca."
Glasbena urednika Festivala slovenskega šansona Teja Klobčar in Andrej Prezelj o utripu s prvega polfinala festivala, ki se je v slovenski prostor vrnil po desetletnem premoru in tako spet ponudil prostor temu glasbenemu žanru, ki ima izredno bogato in raznovrstno zgodovino, tako po svetu, kot tudi pri nas.
Združeno kraljestvo bo 9 mesecev po smrti Elizabete II. Tudi uradno dobilo novega kralja, Karla III.. Uradno kronanje bo v soboto, 6. maja, v Westminstrski opatiji v Londonu, kjer so kronali vse britanske monarhe od Viljema Osvajalca dalje. Kraljica Elizabeta 2. je na prestolu sedela 70 let – točneje 70 let in 214 dni po očetu prestol podedovala zelo mlada, pri 25 letih, Karel pa kralj postaja v zrelih letih. V studio smo povabili poznavalca britanske monarhije in njene zgodovineTomaža Gerdena.
V četrtek pozno zvečer je ponovno prišlo do strelskega pohoda, tokrat v naselju južno od Beograda. 21-letnega napadalca, katerega motiv za umor osmih ljudi naj bi bilo maščevanje, so v petek zjutraj izsledilki in aretirali. Iz Beograda se oglaša dopisnik Boštjan Anžin.
Ob včerajšnjih dogodkih v Srbiji se zastavlja cela vrsta vprašanj, na katere enoznačnih odgovorov ni mogoče poiskati. Prav tako s prstom ni mogoče pokazati na zgolj enega izmed dejavnikov, ki so pripeljali do tragedije. Poklicali smo direktorico Vzgojnega zavoda Planina Leonido Zalokar in jo vprašali, ali je tovrstne dogodke možno predvideti in kaj narediti, da v praksi do njih sploh ne bi prišlo.
Po strelskem napadu na šoli v Srbiji, v katerem je danes 13-letni učenec na svoji osnovni šoli v središču Beograda ubil osem učencev in varnostnika, ranil pa šest učencev in učiteljico, je srbska vlada od petka v državi razglasila tridnevno žalovanje. Policijska uprava je več informacij o napadu novinarjem posredovala zgodaj popoldne. Več pa smo izvedeli od dopisnik RTV Slovenija iz Beograda Boštjana Anžina.
Kakšni so delovni in življenjski pogoji novinarjev – o tem so rezultate ankete danes predstavili Sindikat novinarjev Slovenije in Center za raziskovanje družbenega komuniciranja Fakultete za družbene vede. Največje je nezadovoljstvo pri sistemu vrednotenja delovnih mest, možnostih napredovanja in obsegu dela; preobremenjenost z delom občuti devet od desetih, toda anketirani kot najpomembnejši vidik svojega dela vidijo odgovornost do javnosti.
Tekstilna industrija je drugi največji onesnaževalec okolja. Razlog za to je tudi hitra moda. Zanjo je značilna hitra proizvodnja poceni oblačil, ki sledijo najnovejšim modnim trendom. "Težava je v tem, da recikliramo manj kot odstotek vseh oblačil, večina teh pa pristane na odlagališčih ali pa v sežigalnicah," pravi Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja. Kako lahko bolj trajnostno kupujemo in odlagamo oblačila, pa izveste v Aktualni temi.
V naslednjih minutah bomo dali besedo delavcem, ki opravljajo najbolj stresna in fizično zahtevna dela. Poiskali smo sogovornike med natakarji, rudarji in medicinskimi sestrami, ki bodo pojasnili, zakaj kljub visokim obremenitvam vztrajajo in kje vidijo poslanstvo svojega dela. Delavci, skriti pred očmi javnosti, ki v dnevnih nočnih izmenah vsak dan opravljajo delovne obveznosti. Pogovarjali smo se z medicinsko sestro, rudarjem in natakarjem. Kakšna dela opravljajo in kako poteka njihov vsakdan so nam zaupali Ana Pograjc, Aleksander Kavčnik in Herman Pančur.
Neveljaven email naslov