Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Če bo sprejet predlog Evropske komisije, da naj bi v vseh članicah uvedli zakonodajo, po kateri bi morali vsi vozniki že po 70. letu na pregled vozniških sposobnosti, se bodo v nekaterih državah, kot je recimo Francija, vozniki sploh prvič soočili s tovrstnimi omejitvami. V Sloveniji moramo na pregled vozniških sposobnosti z 80. letom starosti, a smo že deset let pred tem, ko je Evropska komisija obelodanila aktualni predlog, to starost premaknili na 70 let. Tako voznike, ki so vozniški izpit opravili po letu 2013, čakajo prvi pregledi že pri 70tih letih. S tem se bomo torej soočili čez kakšnih 40 let.
Strokovna komisija v sestavi Goran Dekleva, Lojze Krajnčan, Sandra Erpe, Alenka Gotar in Rudi Pančur je minuli teden skrbno pregledala in poslušala vseh skoraj 70 prijavljenih šansonov in izmed njih izbrala tistih 20, ki se bodo predstavili na Festivalu slovenskega šansona 2023. To bodo: 1. skupina Prašnati: Po žalosti hodim 2. Patricija Škof: Šanson iz tujine 3. Dimme in Pedenjpedi: Valček o deželi brezrožja 4. duo Zajtrk: Jera 5. Primož Vidovič: Triptih sestre Felicite 6. Cafe Noisette: Na vrtu mojem 7. Rade Kvartet: V času zaustavim svet 8. Ana Maria Mitić: V našem belem hodniku 9. Smaal Tokk: Dihej 10. Veronika Kržičnik: Ti si moj svet 11. Ana Mezgec in Nakána: Tolaž'bla 12. Miha Rebrnik, Klemen Smolej in Miha Koren: Mi fejkamo 13. Glas 'n bas: Blues za čistilko UKC 14. Anja Strajnar: Izpodriv 15. Jure Ivanušič in Nordunk: Južni veter 16. Matevž Goršič in Mihael Lajlar: Barve ulic 17. Andrej Tomšič: Bistro 18. Violoncelli Itineranti: Sredozemlje 19. Anja Hrastovšek: Preštevati narcise 20. Tomaž Hostnik: Dekle iz zlatih sanj Prihodnji teden bomo v četrtek, 20. aprila, ob 12h na tiskovni konferenci v Kulturnem domu v Krškem predstavili vrstni red nastopajočih in več podrobnosti o samih prireditvah. Predizbora letošnjega Festivala slovenskega šansona bosta potekala v prvi polovici maja, in sicer: - v soboto, 6. maja, ob 20h v Kulturnem domu Krško, - v nedeljo, 14. maja, ob 20h v Gledališču Park Murska Sobota.
V državnem zboru je dane potekalo 33. zasedanje nacionalnega Otroškega parlamenta, več kot sto mladih parlamentarcev in parlamentark pa je razpravljalo o temi, za katero so se odločili lani: to je duševno zdravje otrok in mladih. V projekt Zveze prijateljev mladine Slovenije je vključenih 86 % osnovnih šol v Sloveniji, vsako leto pa po šolskih, občinskih in regijskih srečanjih sledi še srečanje na nacionalni ravni, ki mu prisostvujejo tudi odločevalci. Kaj so mladi sporočili odraslim? Kakšne so težave, kje vidijo rešitve?
Eno najbolj razvitih mest Italije, Bologna, slovi kot svetovno središče širjenja kulture kakovostnega, obrtniško izdelanega sladoleda. Tam deluje tudi sladoledarska univerza, kjer je sladoled poslastica, veselje, hudo resna kulinarična preizkušnja in poslovna priložnost, ki ljudem spreminja življenja.
V praznični oddaji ob velikonočnem ponedeljku smo vam pripravili pogovor o doživljanju praznika velike noči v sodobni družbi skozi prizmo različnih krščanskih cerkva. Posneli smo ga v župnišču Evangeličanske cerkve Martina Lutra v Murski Soboti. Tone Petelinšek se je pogovarjal z evangeličanskim škofom Leonom Novakom in superintendentom Zveze binkoštnih cerkva Slovenije dr. Danielom Grabarjem.
Slovenija je dežela bogata s krasom in kraškimi pojavi in tako je tudi raziskovanje jam razvita dejavnost. Jamarstvo ni šport in ni tekma, po jamah hodijo, ali bolje, se plazijo in plezajo prav posebni ljudje, ki pa beležijo izvrstne dosežke. Letos so nagrado za največji jamarski dosežek v preteklem letu prejeli jamarji kluba Borovnica v sodelovanju z jamarji iz Ajdovščine in Postojne in sicer za najnovejše raziskave v Predjamskem sistemu.
Bela krajina sodi med manjše pokrajine v Sloveniji, vendar je bogata z velikonočnimi simboli in običaji, ki so povsem različni v vaseh, ki so oddaljene le nekaj kilometrov. Za to pokrajino so najbolj značilne belokranjske pisanice, vendar mnogi ne vedo, da obstajata dve vrsti. V preteklih dneh so v številnih krajih pripravili delavnice izdelovanja tega belokranjskega spominka. Star običaj je tudi zaviranje kola na vuzemski ponedeljek v Metliki.
Radikalizacija in polarizacija sta med epidemijo dobili nov pospešek in ne pojenjata. Prek starih in novih medijev jo pospešujejo in poglabljajo različni akterji, tudi politične stranke. Politična kampanja namreč ne poteka več le kratko obdobje pred volitvami, ampak ves čas. Družbeni mediji omogočajo ustvarjanje lažnih profilov in ciljanje personaliziranih sporočil. Nabiranje političnih točk tako omogočajo laži, ki s populističnimi izjavami in strašenjem volivk in volivcev krepijo sovraštvo do demonskega Drugega, ki so ga ustvarile same. Več v prispevku Urška Henigman.
Za vsakega tretjega Slovenca stroka predvideva, da bo imel enkrat v življenju težave z duševnim zdravjem. Te so pogosto nevidne, največkrat jih spremlja tudi stigma. Laična in strokovna javnost opozarjata, da bi bilo nujno okrepiti uporabniška združenja in zagotoviti sicer že obljubljena sredstva za zagovorništvo. Opozarjajo na dolge čakalne vrste in so kritični, da dostopnost do pomoči ne bi smela biti odvisna od tega, ali imaš sredstva za obisk psihoterapevta ali psihiatra ali ne.
Električni skiroji so, tako kot drugod po Evropi, tudi pri nas zelo razširjeno prevozno sredstvo, še posebej v urbanih središčih. A podatki zadnjih nekaj let kažejo, da je prometnih nesreč z njihovo udeležbo vse več, najpogosteje pa so povzročitelji nesreč prav vozniki električnih skirojev. Njihov skokovit porast, skupaj s spremembami v sektorju mikromobilnosti, predstavlja nove izzive tudi za oblikovalce politik
Članice Združenih narodov so pred nekaj tedni po dolgoletnih pogajanjih sprejele dogovor o zaščiti oceanov s ciljem, da bi do leta 2030 zaščitili 30 odstotkov vseh površin, ki spadajo v odprta morja. Gre za območja, kjer imajo pravico do plovbe, ribolova in raziskovanja vse države. Mednarodne vode predstavljajo kar 60 odstotkov vseh morskih površin, zdaj je zaščiten le približno en odstotek. Oceani prekrivajo 70 odstotkov površine Zemlje in so daleč največji vir vode. O pomeni oceanov in njihovi ogroženosti zaradi podnebnih sprememb se je Špela Novak pogovarjala z doktorico Nino Bednaršek z Morske biološke postaje Piran Nacionalnega inštituta za biologijo.
Pediatrično stroko je razburilo obvestilo Strateškega sveta za prehrano, ki predlaga spremembo strokovnih smernic za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Ker recenzenti Strateškega sveta za prehrano predlagajo uvedbo dveh menijev: jedilnik z mešano prehrano in jedilnik na osnovi rastlinskih živil, številni v tem vidijo začetek uvedbe veganskih obrokov v prehrano otrok. Ali je zgolj rastlinska prehrana za otroke zdrava in kakšne so lahko posledice takšnega načina prehranjevanja?
Zakaj velika večina prebivalcev Slovenije prebivalci Slovenije ni pripravljenih spreminjati svojih potovalnih navad in za prevoz še vedno uporablja v glavnem avtomobile, čeprav se zavedajo nujnosti varovanja okolja in si k temu želijo prispevati? Več v pogovoru z Erikom Logarjem iz AMZS.
Pianist in skladatelj Sašo Vollmaier v torek, 11. aprila, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma pripravlja klavirski recital, oziroma glasbeni performans, ki temelji na na ideji performativnega umetnika Josepha Beuysa ter treh skladbah skladatelja Györga Ligetija. Koncert bo 20. aprila ponovljen na Ravnah na Koroškem, konec maja pa tudi na Ligetijevem festivalu v Budimpešti.
Pianist in skladatelj Sašo Vollmaier v torek, 11. aprila, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma pripravlja klavirski recital, oziroma glasbeni performans, ki temelji na na ideji performativnega umetnika Josepha Beuysa ter treh skladbah skladatelja Györga Ligetija. Koncert bo 20. aprila ponovljen na Ravnah na Koroškem, konec maja pa tudi na Ligetijevem festivalu v Budimpešti.
Na javnem medijskem zavodu, Radioteleviziji Slovenija, četrtič od 23. maja 2022 poteka zaostritev stavkovnih dejavnosti, ki jo je izglasoval stavkovni odbor Koordinacije novinarskih sindikatov RTV. Del zaposlenih tako stavka s prekinitvijo dela, a na delovnih mestih. Ob tem se nadaljujejo tudi pogajanja za sklenitev stavkovnega sporazuma, zahteve pa po skoraj letu dni ostajajo iste: novinarska, uredniška in institucionalna avtonomija, dogovor o kadrovski politiki in pogajanja o dvigu najnižjih plač. Vladajoča politika, ki stavko podpira, čaka na odločitev ustavnega sodišča o tem, ali je na referendumu izglasovan zakon o RTV ustaven ali protiustaven. Več v pogovoru z novinarko Majo Derčar.
V zadnjem lanskem četrtletju se je število kupoprodajnih pogodb na trgu rabljenih stanovanj znižalo za kar 27%. Manj prometa je bilo tudi januarja. Trgovanje s stanovanjskimi nepremičninami je sicer še vedno dovolj živahno, le da se zdaj v nakupe podajajo večinoma tisti, ki iščejo stanovanje za bivanje. Manj je špekulativnih naložbenih nakupov in manj absurdno visokih cen. Poka nepremičninskega balona ne bo. Banke, ki so že dvignile obrestne mere na stanovanjska posojila, so relativno stroge v zahtevi po pridobitvi uporabnih dovoljenj.
Na povabilo ameriškega veleposlaništva v Sloveniji je v Združenih državah Amerike gostoval naš radijski kolega Sandi Horvat. Čez lužo se je odpravil spoznavat pravice ameriških staroselcev in drugih manjšin in izvedel veliko zanimivega o političnem ustroju ZDA. Na lastne oči se je tudi prepričal, da ameriške sanje menda že dolgo ne obstajajo več.
Jože Skok je svojo poklicno pot posvetil delu na Radiu Slovenija. Preizkusil se je tako rekoč v vseh novinarskih žanrih, bil pa je tudi aktiven v novinarskem sindikatu, ki ga je dokga leta tudi vodil. Z njim se je pogovarjala Lucija Fatur.
Ob letošnjem svetovnem dnevu zavedanja o avtizmu, strokovnjaki opozarjajo, da v Sloveniji še vedno ni znano, koliko je oseb s stanjem avtističnega spektra, kar otežuje pogovore o temi z odločevalci. Starši takšnih otrok pa, da je terapij za njihove otroke premalo, želijo pa si tudi sistemske možnosti varstva njihovih otrok, da bi lahko vsaj nekaj prostega časa preživeli kot individuumi in ne kot starši.
Neveljaven email naslov